Kikladi 013 

 

Kapitan z rdečo čepico,

in drzni let galebov

nad lomom valov.

 

Drhtenje jader v etru

in divji vrisk v srcu!

 

Iskanje sidra v čaši ouza

in na mizi divji ples.

 

Zapoj, o boginja,

o usodi pelida Andrea!

 

Nemo rjovenje

Apolonovih levov

preglasi vihar.

 

In tjulnji

srečno plovejo

v rešilni pristan!

 

Jasas El Greco

in Markos!

 

Janisov buzuki

pod Akropolo

že joče v lazurno noč:

 

Isuna ksipoliti –

bila si bosa,

 

ko sem te vzljubil,

zdaj pa te snubim zaman.

 

O Helada!

Doksa to Theo! 

 

 

Tadž Mahal

 

Obrisi ljubezni

v jutranju meglici.

 

Poljub slovesa

nežno utrne danico.

 

In že sončni vzhod pije

neprelite solze jasmina.

 

Plamen šine z nebes

in vname ognjeni kamen.

 

V prosojni belini

tvojih grudi

zažarijo cvetlice.

 

In stolpi ljubezni

vzkipijo v sinje nebo,

kjer med angeli gnezdijo orli.

 

O, ljubljena,

ki vladaš v mojem srcu!

 

Nesmrtni dragulj

na mojem prestolu!

 

Kdo bi te mogel pozabiti?

Kdo večno ne ljubiti?

 

Pokrita z obokano tišino

drhtiva v objemu

jutrišnjega snidenja.

 

Alah akbar –

Bog je velik!

 

 

Rožnik

 

Drevesa v prvem zimskem nadihu …

 

Žarenje sonca v kristalni jasnini poldneva

in plesoči angeli v snežnem pršcu,

ki se nagajivo vsiplje z dreves.

 

Radost škripajočih korakov …

 

In navihani smeh zaljubljenih

v zamrznjeno lepoto trenutka.

 

O, kraljica mojega srca,

kako lepa si v milostnem

objemu Nevidnega!

 

O, solza ganotja,

ki nežno drsiš

z ozarjenega obličja!

 

Ave, gratia plena,

Gospa Snežna!

 

Prosi za naju,

za vse nas!

 

Od srca,

Tvoj.

 

 

V zavetju oljke

 

O, sinova veselja delfinov

in sinjega groma,

 

vzrejena v milosti novorojenca,

pred veki Boga,

 

tako nemočnega

in obenem Vsemogočnega!

 

Naj vaju pred viharji skušnjav

varujejo Njegovi angeli

 

z razprostrtimi krili

nesmrtne ljubezni

 

kakor v nevenljivem zavetju

razvejane srebrnolistne oljke.

 

O, trepetajoči ponos očeta

in boječa radost

mile mamice rodnice!

 

Kako nepredvidljiva

je svoboda vajinih src

 

in kako nevidne

so poti Previdnosti.

 

Emmanuel –

Bog z nami!

 

 

Med solinami in Piranom

 

Labodje gnezdo na bregu Dragonje

in solni cvet na morski gladini.

 

Zdravilno blato na podplatih

in rešilno nebo nad nami.

 

O, opojna vzmet večera,

ki sproži duha in dušam razširi krila.

 

Aritmija src in vedra tolažba z Juga

v zavetju piranskega mandrača.

 

Burja umiva februarsko sonce

nad angelom vrh beneškega zvonika.

 

O, draga Mila, naj tvoj sveti Rok

prosi za vse nas, ki še vztrajamo v ljubezni.

 

Pace e bene – mir in dobro!

 

 

Na robu zemlje

 

Sam sedim

ob razbeljenem

bretonskem ognjišču

in pestujem najine

včerajšnje sanje,

medtem ko ti zgoraj

v zakonski postelji

sladko spiš,

utrujen od popotnega dneva

in s skrivnostnim nasmehom

miže objemaš

mavrsko mladenko

dvojih sedmerih strun,

ki ti s plamtečima

mečema v naročju

tiho gode

nesmrtni spev

davno usnule

ljubezni:

 

njegov odjek

kakor plamen

počasi,

a nezadržno

narašča,

ko se v erotični ekstazi

zanosno odbija

od huelgoatskih

hudourniških balvanov

do kraozonskih atlantskih pečin

nad kipečim oceanom.

 

O, daljna Finistere,

bližnja sestra

v samoti,

kako visoko se

tvoji vitki

gotski zvoniki

dotikajo neba!

In kako globoko

segajo

keltske korenine

tvojega neustrašnega

srca!

 

Kenavo –

na vnovično snidenje,

če le Bog da!

Tvoja zvesta

oče in sin.