Dežele v nebu

Tihi zalivi, samotni in novi,
škrlatna polja lebdé v daljó;
pozabljene zgodbe, dušni vrtovi —
dežele v nebu plove nad zemljó.

Srce, ki hlepi za Lepote darovi,
stoteri spomini v globine peljó;
nežne obljube letijo z vetrovi —
misli mi plahe rodijo željó.

Večer je ugasnil in z njim ti svetovi,
le v mraku tančice oblakov dremljó;
prišla je tihota in žametni snôvi —
Ljubezni dragulji na nebu sijó.

 

Sanjske ladje

„Iz kot jok neba se bistrega, sanjske ladje izvijó;
njih kodrov nežnih niti v sonce vpete jadrajo.

Iz svile so in žameta snovane, vse s svetlobo obsijane;
bela Luna skoznje sanja, veter nežno jih priganja.

Iz v jok se sna utopljenega v srcu dete prebudi:
mi lestev podajte, ki gôri ste vi, tako ste prelepi —
tako hrepeni.

Ladje mirno dalje plove in sence mečejo na polje,
pogledi še daleč jim slede, ko se zavem, misleč:

če res k nam želiš, ti podamo roke,
a najprej očisti svoje srce,‟

postal sem v oblake strmeč.

 

Odsevi Luči

Obronki gozdov so skrivnostnih poti:
tja Sonce, skozi listje krošenj, upre pogled
svojih oči in v mehko, voljno prst zariše
Luč spominov daljnih, žametnih sledi;

da ko iz senc gozda prinesem zate dar,
mi šepnejo, kam le tega srca naj vrnem žar;

da boš le Ti njega stremenj niti ubirala,
skozenj v drugih gozdov sence prodirala,
da tudi v njih Sonce odpre svoje oči,
ki zro iz Srca moje Gospe — Luči.

 

Pred nevihto

Potiho na uho zaupaš sanj nebroj mi čudovitih,
kadar v tvojih kodrastih laseh vonj vlažnega gozdu dehti;
zanos radosti, čutnosti opoj gori v spominih,
ko v soparnih dneh poletnih sončni tvoj pogled žari.

Tedaj prizor na nebu: temno-modrih barv prostranstva,
nebeške proge svetlih lis, Luči pramenov arabeska —
zastor tvojih nežnih vek.

In ni jih nežnejših trepalnic, ki solze mi z lica izpero,
ko trenutkov s Tabo misli so mi polne in
srce mi po Ljubezni v dežja vonju koprni.

 

Prijateljici

V mojem stopnišču živita dve dragi mi prijateljici.
Stopinje včasih njune slišim in iskriv pogovor,
ko sestopita v nadstropje in gresta ven na sprehod.

Z razprtimi očmi jima sledim, ko odhajata v park.
Z ljubeznijo trenutkov v njuni družbi spomnem se:
prostranih dni, svobodnih, ki so dišali po pomladnem dežju,
deviških, čutnih, ko so zdrsnili tja proti kresni noči,
mladostnega zanosa, občutenj dušnih in uvidov bistrih,
ko svetle smo delili nam ljube vsebine.

Ena nad menoj živi; nje sinja čud do solz me gane,
njene širne misli sijejo v Ljubezni; zelo je očarljiva —
kraljica je lepote.

Druga za menoj živi; globoka in mogočna, celi moje rane;
zrela in prefinjene narave, zares težko je dosegljiva —
kraljica je modrosti.

Ko v nočeh samotnih ostane priča moja vest edina,
rad ju pokličem, misli odsotnih, prelepi imata imeni —
Luč, Tišina.

 

Utrinek iz oktobrske noči

Sredi oktobra, ko ponoči tista gosta, žametna
črnina v lužah govori, v njih svetiljke svetle
bele niti predejo, ako uren stopi not korak
in kakšno s kapljami povabi za seboj.

Park. Tako prijazen, v mehki noči obljublja
mi skrivnost in vse je polno sanj, ko tu in tam,
med navadami — razpoka. Ni kože nežnejše in
ne polti toplejše, kadar topli veter me poboža.

Si upam hrepeneti. Si tam, ko nagovarjaš me — ujemi.
A bodi raje tu, z menoj. Si, ki spomin na dni navdiha sijaj
je nostalgija in iskrice v tvojih so očeh. Si polna žameta
in četudi noč je, tako je nežna, ko slutim Te okoli tod,
kako me vabiš v Svobodo.

Kakšen veličasten večer, ko naposled skupaj
jokava in prav lepo diši po dežju. Zdaj si vsepovsod,
si z menoj in vsak trenutek živim — nocoj.

 

Zlati dvori

Znova rad podam se v Zlate dvore,
skrbi bremena svetnih izpuhte,
nič naslada več mi ni potrebna,
je le Bivanje za srečo dosti.

Arkade s soncem obsijane,
kapele, kupole, balkoni,
žametne preproge in odeje,
so kraji, kjer sem ljubil se s Teboj.

Na poteh dvorjani imenitni,
se sklanjajo ponovno v pozdrav,
vsi zlatih las in vegastih teles,
ki v mah si radi jih odevajo.

V nišah ljubke so dvorjanke,
na rdečih licih bele pege,
nek’tere vse rumene,
spet druge temno sive.

Tam zopet Te opazim,
Si zaljša od vseh,
intimnih čutov polna,
nastavljaš svoj nasmeh.

Bežiš mi po alejah,
prepolnih smaragdnih preprog,
odsevaš v nežnih travah,
mi plešeš okrog nog.

Še tako prefinjenega ni bilo slikarja,
ki ponazoriti Tvojo znal lepoto bi
kot jo v grapah zlato listje,
kadar z njim se sonce šegavo igra
na slikah v Tvojih galerijah.

Gospod, ki sije mi v srcu,
Tvoj Kralji in moj Prijatelj drag,
v preprosti halji pride mi nasproti,
da bi mu sijaja ne otela.

Je silna ta Ljubezen,
da On Kraljico hlapcu da,
saj kjer ni misli puhlih,
se iz hlapca Kralj rodi.

Domov dobrot odnesem polne malhe,
ki v smehu sta jih napolnila,
v duši jočem od miline,
ki v srcu sta mi jo pustila.

Pripustita me zopet k Vama,
ko kdaj spet sem zaidem;
z ljubeznijo Vaju v srcu zbujam,
dokler se v Zlate dvore spet ne vrnem.

 

Rad imam Življenje

Prebudila me je Luč, pretopila led,
podojila moje dušne rože.

Oprla se je v okensko polico,
šepetala zgodbe, neizpete pesmi —
o lepoti, o ljubezni, sreči in radosti —
in prostoru vrnila pomen. Lezla je
v sneg na vrtu in odkrivala Življenje.

Zadnja leta ljubljena bila Narava je tako nestanovitna:
je prinesla sušo, potlej žled, led in sneg pa vsakikrat
vmes toplino, da so cvetlice jele rasti kot na pomlad.

Rad imam Življenje. In komaj čakam,
da pokaže, kakšen dar bo tu pripravilo,
kakšno bit imajo te cvetlice, ki prestale
vsakikrat so to ponižanje in srčno rade
zopet vstale, zveste, srečne, da se dajo, da dehte.

Kakšen sad bo iz njih za ljubega Gospoda?