Poiesis

I.Soj Visokoraslo sonce,ki ničesar nima,za blagor pokornostitemačnega usmiljenja:za navezanost na stan visok za pogrešanje bližineizreka se nesmrtnostneradodarnega spomina.Objema se dolgpredniku, krilatcu brez rok za dodeljeno videnjein vztrajanje črnov neskaljen opojrazodeto je klicanje tiho ne zdaj,

1.  Jezusa obsodijo na smrt Spomnim se, kako si je Pilatumil roke,inv tistem trenutku zaslišimtišino, ki jo opazim tudi v Tvojih očeh. V tebi gori Tišina spokojnosti in se kesam, ker sem bolj jezen,kot si

OKRUŠKI POČELA SPOMINA Sredi domovanja resnicerazpadejo še zadnje željeizmed prisebnih v gostehznancev iztrga sesvetlolasi prvak misliškrlatna sled nad vseprekorači mejo znanilca. Prestop brezna Sredi jokanja se mislinovorojeno čutenje,drugačen zapisod prejšnjih tripreobraženo se sprevidi,da vseh slepih

I. Tri skrivnosti so očitne v tem, kar se zdi očitno. Od kod je snov? Od kod so njena ravnovesja? Od kod to zremo? Svet, v katerega smo zazrti, postaja viden v pogledu. Pogled pa

približano: vijoličasto                                  moji sestri sta bili podobni bolnim pticamko sem ju prvič videla golinjuni telesi so pokrivale norice takrat sta kazali vijoličasta jezikaMariji viseči nad opažem približano: okusbliže so jima bile hlevske živaliče pa sta

Komu zvoni?Vprašanje otrokaje utišalo kramljanjeob obloženi nedeljski mizi. *** Moja stopala so bila prekrita s peskom. Pesek je segalskoraj do kolen. Če bi želel, bi lahko vstal in odšel. Ampak sem udobno sedelin voda je

IDa kamen odvalil bi,manjka ti tesnega zvokamed skalami naših dni. Da bral bi pesmi nepolnomočneobstaja zadnji predel, da izpremenivse nagrmadene oblake, nevarnostiše neznane verze preroškev nehladen dež premirja;brez podplatov vodotopnihna polenih razbeljenih bisernatopomilovanje – izcedek

ХОМО МУСАГЕТ(Зимние Музы) HOMO MUSAGETES[1](Zimske Muze) Vester, Camenae, vester…Horatius IВетер шумит за стеклами,Вид на задний двор.Ветер подъемлет кругами,Носит во мне сор.Всякий ворВ душу мне может пролезть,ПодкупитИ низкая лесть.Но поднимается жарИ разгорается хор,Легких сандалий лепет,Босой разговор.

ПОЧЕМУ НЕ ВСЕ ВИДЯТ АНГЕЛОВ ZAKAJ VSI NE VIDIJO ANGELOV Геннадию Комарову Genadiju Komarovu Ангелы так быстро пролетают –Глаз не успевает их понять.Блеск мгновенный стену дня взрезает,Тьма идет с иглою зашивать. Вечность не долга. Мигнуло теньюЧто-то

NE VEDEL BI Ker ne vedel bi, kako malo dni ti je bilo odvzetih v krču, in koliko trpečih noči dano ti je bilo v smrti. Saj željan si le padlega miru čez telesi dve