Komu zvoni?
Vprašanje otroka
je utišalo kramljanje
ob obloženi nedeljski mizi.

***

Moja stopala so bila prekrita s peskom.

Pesek je segal
skoraj do kolen.

Če bi želel, bi lahko vstal in odšel.

Ampak sem udobno sedel
in voda je bila topla.

Morje je oblivalo moj trebuh in se za menoj penilo.

Naslonil sem se na roke in
čakal plimo.

Voda me je do jutra umila.

Vstal sem in se namenil domov.
Prej sem si očistil še obraz,
ker ga morje ni doseglo.

Na poti domov sem puščal blatno sled.

In doma sem si umil noge.

Kdor se je skopal mu ni treba drugega,
kot da si umije noge.

***
Pluskanje vode
ob telo otroka,
ki stopa
globlje in globlje,
razprši po zraku
kapljice, da se lesketajo
v toplem,
a ne vročem,
poletnem soncu.

Kapljice za kratek trenutek zastanejo,
še zadnjič zaleskečejo
in padejo v vodo.

Človek, prah si in
v prah se povrneš.

***
Na španskih obalah
sonce vzhaja izza morja
(Ko sem bil še deček,
mi je nono na balkonu kazal morje,
govoril o mornarici
in me učil, da je tam zahod.)
in ob jutranjih urah,
dokler se ne začne daniti,
sta morje in nebo zlita v
eno samo črnino.

Podobno sredi
morja sonce vzhaja izza morja
in vanj tudi zaide
in ko zreš okrog,
se vprašuješ, če je plavati do neba in
naprej po nebu
mogoče, kot je bilo prvi dan.

Bog je rekel bodi obok sredi voda
in naj loči vode od voda.

***
Pisal bi o krvoločnosti,
o vojnah, tegobah
in talibanih na vzhodu,
vendar
ostane zgolj:

V tvoje roke izročam svojo dušo.

***
Bedite,
saj ne veste ne dneva
ne ure.

Sem si ponavljal
(namesto, da bi štel
ovčke)
in se uspaval.

Naslednje jutro
sem med zajtrkom
strmel v križ.

***
Vlečenje
križa
na vrh hriba
ga je izčrpalo.

Tudi ti (ki stojiš poleg njega)
trpiš.

Trnjevo
krono
je
nosil
pokončno.