MISTIČNI PEJSAŽI

Kdaj ste nazadnje slišali ali prebrali pesem – ali vsaj nekaj verzov –, ki so se vas
resnično dotaknili in vas za hip iztrgali iz ropota vsakdana, iz nenehnega gledanja v
zaslone, iz zaprtosti v slušalke ali iz angažmajev, katerih pomen se vam je že
zdavnaj izmuznil? Morda ob večernem vračanju domov, ko se je samodejni iskalnik
radijskih postaj v avtomobilu po naključju ustavil na programu ARS. Morda na kakšni
proslavi. Ali pa v zgornjem desnem kotu osmrtnice na predzadnji strani časnika, ki ga
držite v rokah.
Kdaj je v vas nazadnje zazvenel pravi lirični stih? Morda danes liriko zares poznajo le
še učitelji književnosti, dijaki pa jo po potrebi »oddrajo«, potem ko so prej pogledali
na umetno inteligenco. Založbe pravijo, da se pesniške zbirke tiskajo v dvesto izvodih
in da je prodanih sto petdeset že uspeh. In vendar: Iliada je bila zapisana pred skoraj
tri tisoč leti, Li Taj Po pa je svoje pesmi ustvarjal v 8. stoletju – oboje v času, ko je
obstajal en sam izvod, ena sama pesem, en sam glas.
Prav tak glas se je zaslišal 9. tega meseca v Kamniku. Ob rezkih zvokih saksofona
Ceneta Resnika in pritajenih tolkal Janeza Sagadina, ob toplem čaju iz bara Racer, v
organizaciji KUD Logos in pod vodstvom večera Tine Kozin, se je v prostorih
Glasbene šole Dorewe, s pogledom na kamniški Glavni trg in ob tihem zrenju že
milijone let starih, s snegom pokritih Kamniških Alp, zgodilo nekaj redkega. V medli
svetlobi božično-novoletnih lučk je zazvenel glas lepote, ki ne izvira le iz zvena ali
pomena besed, temveč se dviga iz medprostora med njimi – iz tišine med vrsticami
vsakega verza. Razum z njim nima kaj početi in ga ne razume, srce pa ga sprejme
vase in ve, da je resnica, ki ne potrebuje ropotanja razuma.
Kot je zapisal Vilfredo Pareto: »V resnici ne delujemo razumno: iracionalni rezidiji nas
ženejo, razum pa šele naknadno išče opravičila.« Prav tak glas – glas medprostora
lirike – je prihajal iz stihov njihovega avtorja, Braneta Senegačnika.
Pesnik je bral iz svoje najnovejše pesniške zbirke Mistični pejsaži in ob tem
spregovoril o nastajanju pesmi kot nekakšnih dnevniških zapisov, o svojem
pesniškem in prevajalskem delu, o skrivnosti in čarobnosti jezika, o iskanju smisla v
bivanju ter o skrivnosti, pred katero stojimo vsak trenutek, a ostaja vklenjena v
vsakdanjo rutino. Razkriva se le v samoti in tišini – tam, kjer lirika znova dobi svoj
glas.

Kdo je Brane Senegačnik?

Dr. Brane Senegačnik (1966) je pesnik, esejist, prevajalec in profesor klasične
filologije na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani. Doktoriral je iz antične dramatike
in velja za enega najvidnejših slovenskih lirikov sodobnega časa. Objavil je več
pesniških zbirk, med njimi Srčni grb, Ptica iz črnih zvezd, Pogovori z nikomer in
Prosojnosti. Za svoje delo je prejel Prešernovo nagrado Prešernovega sklada in
Jenkovo nagrado. Kot prevajalec je v slovenščino prenesel vrhunska dela antične in
renesančne književnosti; za prevod Senekovega Ojdipa je prejel Sovretovo nagrado.
Je izredni član Slovenske akademije znanosti in umetnosti (SAZU).

A ob vseh teh opusih, nagradah in priznanjih ostaja eden izmed nas – povsem naš –,
ki nam odpira prostore, ki jih v sebi nosimo vsi, a jih imamo največkrat zakopane.
Zavemo se jih morda le v posameznih milostnih trenutkih, ki so resničnejši od vsega
našega početja in iskanja.

Tone Homar

Mekinje, 2026