Анна Ахматова МузаКогда я ночью жду ее прихода, Жизнь, кажется, висит на волоске. Что почести, что юность, что свобода Пред милой гостьей с дудочкой в руке.И вот вошла. Откинув покрывало, Внимательно взглянула на меня. Ей
V spomin na vse nedolžne otroke, ki so umrli v vojaških spopadih, okrutno oropanih življenjskih radosti v prihajajoči pomladi.[1] ἦλθ’ ἦλθε χελιδὼν καλὰς ὥρας ἄγουσα, καλοὺς ἐνιαυτούς, ἐπὶ γαστέρα λευκά, ἐπὶ νῶτα μέλαινα. παλάθαν σὺ
Αδέλφι πόσο λαμπρός κι' απέραυτος θα γίνει ο κόσμος όταν θα τον βλέπων μαζύ όλοι οι άνθρωποι! Άγρυπνοι σφίγγουτας τις παλάμες μας αγαπώμε και πιστεύομε. Αύριο ίσως γελάει ο δρόμος κάτω απ'
Povzetek Prispevek se osredotoča na vlogo Pindarjevih poezij pri vlivanju (za)upanja v božjo skrb za človeka kot spodbudo k preseganju njegove ujetosti v podnevno mimobežnost. Senčni sen človekove efemernosti po božji milosti razsvetljuje milina (χάρις),
Afganistanska glasba: petje slavcev med granatovci[1] بی بی صنم جانم انارِ سیستانم Ljuba moja Sanam Džanem, moje granatno jabolko iz Sistana ...[2] Čemu na pragu tretjega tisočletja po Kristusu prisluhniti nečemu tako odmaknjenemu in arhaično
From Kierkegaard and Dostoevsky to Levinas, Ocepek and Ricoeur I. Discovering my own untruth in sin My own untruth is something I could discover only by myself, since it is only when I have discovered
Kikladi 013 Kapitan z rdečo čepico, in drzni let galebov nad lomom valov. Drhtenje jader v etru in divji vrisk v srcu! Iskanje sidra v čaši ouza in na mizi divji
Novi Orfej očetu Vzšla je modra zvezda, v kateri so ugasnile vse druge zvezde, in kakor blisk razsvetlila temno noč duše. Zamajale so se nebesne sile in v brezmejnih prostranstvih vesolja je zadonela nezaslišana pesem.
Prevod Blaž Zabel René Guenon (1886–1951) je članek z naslovom “Connais-toi toi-même” objavil leta 1931 v reviji El Maarifah. Delo lahko uvrstimo med njegove metafizične spise, ki jih je ustvarjal predvsem v svojem zrelem obdobju,
(Odlomki iz knjige Spodbuda k filozofiji.) Od kod prihajamo, kdo smo, kam gremo? 'O frati,' dissi, 'che per centomilia perigli siete giunti all'occidente; a questa tanto picciola vigilia d'i nostri sensi ch'è del rimanente,non vogliate
