Najnovejši prispevki
Kategorije
Arhiv
Svetloba od zunaj
Globoko vdihniti večer
Globoko vdihniti večer,
da ostane pri življenju
vélika izguba.
Da se dvigne, se razširi
sredi niča
kot mogočno drevo:
za senco, v zavetje
in v razmejitev.
Odslej boš varna
na zbiti zemlji smrti:
reka ne preplavi več
tvojih vrtov,
sonce ne izsuši več
tvojega pridelka.
Vse bo uspevalo
kot po čudežnem naključju.
Ti boš prihajala in odhajala,
lepa Demetra,
vsepovsod doma,
kjer dih podzemlja
za hip stali spomin.
Nekdo pleza po silnem deblu
tvojega molka, a to nisem jaz.
Jaz sem tista, ki ostaja,
s smešno vero v besede,
na drugi strani hladnega zidu,
svetlega v mesečini
najinega slovesa −
čakajoč, da zraste tudi zame,
veličastno pravočasno
jasnina bolečine.
Zadnja bližina
Pridi, ljuba,
zgradili smo ti zadnjo hišo.
V njej je ravno prav prostora
za vrnitev.
Stopnice smo zamenjali
za vzpetino tvojega otroštva,
klet je vinograd
za spust v pozabo.
K tebi pridemo
vsakič drugi ljudje,
z imeni tvojih staršev, starih staršev
in pozabljenih ljubimcev,
vedro pomlajeni
zaigramo v potujočem cirkusu.
Koliko živali
pripeljemo s seboj,
da z njimi spregovoriš
v jeziku začetkov!
Ne, ne bo ti več treba
kuhati kave in peči piškotov,
zadržimo se na vhodu,
notri je mraz
in nimamo pravih oblačil.
Radi bi, a od tod ne vidimo
rojstva, topli dih živali
ne seže do nas. Čudežno
daleč stojimo, a ne boj se,
še vedno smo tu,
lahko sežemo k tebi
vsak hip − če bi hoteli,
če bi uzrli besedo
za zadnjo bližino.
Prav gotovo bi bilo hiše
dovolj za vse.
Z gradu. Zvečer
Dlan na dlan na dlan
se prižiga
v noči dan.
Po uličicah, trgih
rožljanje vilic, smeh
in za vogali starih hiš −
poljubi.
Kačasta tišina reka
vreže črna
vselej vmes.
Čez
stoletja hrepenenj
glas od tebe
je dotik,
ki ustavi tek.
Dolgo
preden se spustiva.
Ti, ki te ljubi moja duša, povej mi …
Visoka pesem 1,7
Si ti otrok,
ki grabiš sol
iz vsemirja
morskih globin?
Si ti?
Si ti molitev,
ki pogrezaš nizko proč
od konca
dno?
Si ti?
Si ti pod zadnjim dnom
žarenje,
ki pod tvojimi dlanmi
se prehiteva utrip?
Si ti?
Si ti vrnitev na gladino
telesa,
ko med včeraj in med jutri
zatipam svoj obraz?
Si ti
ta jaz,
ki me je našel
v pokleku izročitve?
Si
tudi ko te ni,
od začetkov
ljubljeni?
Kaj čuvaš, čuvajček?
Kaj čuvaš, čuvajček,
v blatnih škornjih
na belini papirja?
Muckice mijavkajo
na robovih strani,
usmili se nedolžnih.
Ljubimci trgajo
stara oblačila,
da se znova rodijo.
Prikazni se slačijo,
grdota je priokus
pozabljenih sanj.
Kaj čuvaš, čuvajček,
nihče ne vstopi,
ki ni bil tu rojen.
Nihče ne odide,
če ni že prej prišel.
Težki škornji
se pogrezajo
skoz sneg
v brezdanje.
Obvarovano
je snežinkica,
raztopi se
na jeziku.
Med nami rečeno
Med nami rečeno
leži po tleh kot fino zmleti prah,
ki se motno dvigne pred obraz,
ko si želimo priti bližje.
Našli smo zasilni izhod.
Skozenj tihotapimo
vse nežne kretnje, v drugi,
izostreni kraj.
A med tem mižimo, z zasutimi očmi
smo spet otroci med predolgimi prepiri,
ponižani ob brezsramju zla.
Ker kjer stojimo, zima
okameni korak,
ujet požene v razpokana tla.
In tihotapci so že drugi,
poraženci pa mi.
Drugje se diha morje.
Skoz oslepele šipe
razločevanj svetloba,
ki prihaja od zunaj
– med nami rečeno –,
sije koder hoče.
Svetloba od zunaj
Globoko vdihniti večer
Globoko vdihniti večer,
da ostane pri življenju
vélika izguba.
Da se dvigne, se razširi
sredi niča
kot mogočno drevo:
za senco, v zavetje
in v razmejitev.
Odslej boš varna
na zbiti zemlji smrti:
reka ne preplavi več
tvojih vrtov,
sonce ne izsuši več
tvojega pridelka.
Vse bo uspevalo
kot po čudežnem naključju.
Ti boš prihajala in odhajala,
lepa Demetra,
vsepovsod doma,
kjer dih podzemlja
za hip stali spomin.
Nekdo pleza po silnem deblu
tvojega molka, a to nisem jaz.
Jaz sem tista, ki ostaja,
s smešno vero v besede,
na drugi strani hladnega zidu,
svetlega v mesečini
najinega slovesa −
čakajoč, da zraste tudi zame,
veličastno pravočasno
jasnina bolečine.
Zadnja bližina
Pridi, ljuba,
zgradili smo ti zadnjo hišo.
V njej je ravno prav prostora
za vrnitev.
Stopnice smo zamenjali
za vzpetino tvojega otroštva,
klet je vinograd
za spust v pozabo.
K tebi pridemo
vsakič drugi ljudje,
z imeni tvojih staršev, starih staršev
in pozabljenih ljubimcev,
vedro pomlajeni
zaigramo v potujočem cirkusu.
Koliko živali
pripeljemo s seboj,
da z njimi spregovoriš
v jeziku začetkov!
Ne, ne bo ti več treba
kuhati kave in peči piškotov,
zadržimo se na vhodu,
notri je mraz
in nimamo pravih oblačil.
Radi bi, a od tod ne vidimo
rojstva, topli dih živali
ne seže do nas. Čudežno
daleč stojimo, a ne boj se,
še vedno smo tu,
lahko sežemo k tebi
vsak hip − če bi hoteli,
če bi uzrli besedo
za zadnjo bližino.
Prav gotovo bi bilo hiše
dovolj za vse.
Z gradu. Zvečer
Dlan na dlan na dlan
se prižiga
v noči dan.
Po uličicah, trgih
rožljanje vilic, smeh
in za vogali starih hiš −
poljubi.
Kačasta tišina reka
vreže črna
vselej vmes.
Čez
stoletja hrepenenj
glas od tebe
je dotik,
ki ustavi tek.
Dolgo
preden se spustiva.
Ti, ki te ljubi moja duša, povej mi …
Visoka pesem 1,7
Si ti otrok,
ki grabiš sol
iz vsemirja
morskih globin?
Si ti?
Si ti molitev,
ki pogrezaš nizko proč
od konca
dno?
Si ti?
Si ti pod zadnjim dnom
žarenje,
ki pod tvojimi dlanmi
se prehiteva utrip?
Si ti?
Si ti vrnitev na gladino
telesa,
ko med včeraj in med jutri
zatipam svoj obraz?
Si ti
ta jaz,
ki me je našel
v pokleku izročitve?
Si
tudi ko te ni,
od začetkov
ljubljeni?
Kaj čuvaš, čuvajček?
Kaj čuvaš, čuvajček,
v blatnih škornjih
na belini papirja?
Muckice mijavkajo
na robovih strani,
usmili se nedolžnih.
Ljubimci trgajo
stara oblačila,
da se znova rodijo.
Prikazni se slačijo,
grdota je priokus
pozabljenih sanj.
Kaj čuvaš, čuvajček,
nihče ne vstopi,
ki ni bil tu rojen.
Nihče ne odide,
če ni že prej prišel.
Težki škornji
se pogrezajo
skoz sneg
v brezdanje.
Obvarovano
je snežinkica,
raztopi se
na jeziku.
Med nami rečeno
Med nami rečeno
leži po tleh kot fino zmleti prah,
ki se motno dvigne pred obraz,
ko si želimo priti bližje.
Našli smo zasilni izhod.
Skozenj tihotapimo
vse nežne kretnje, v drugi,
izostreni kraj.
A med tem mižimo, z zasutimi očmi
smo spet otroci med predolgimi prepiri,
ponižani ob brezsramju zla.
Ker kjer stojimo, zima
okameni korak,
ujet požene v razpokana tla.
In tihotapci so že drugi,
poraženci pa mi.
Drugje se diha morje.
Skoz oslepele šipe
razločevanj svetloba,
ki prihaja od zunaj
– med nami rečeno –,
sije koder hoče.