Distinguished guests, dear colleagues, lovers of literature and poetry, Poems are born in solitude. You can travel long roads, experience much, love and leave many things behind – but before every poem you stand alone.
Spoštovane visoke gostje, spoštovani visoki gosti, drage kolegice in kolegi, ljubiteljice in ljubitelji literature in poezije. Pesem se rodi v samoti. Človek lahko prehodi dolge poti, veliko doživi, ljubi in zapušča – a pred vsako
Globoko vdihniti večer Globoko vdihniti večer, da ostane pri življenju vélika izguba. Da se dvigne, se razširi sredi niča kot mogočno drevo: za senco, v zavetje in v razmejitev. Odslej boš varna na zbiti
Včasih, sredi noči Ivani Včasih, sredi noči stisnem telo ob rob postelje in sem stari suhozid za neugnane obrate sredi meteža sanj. Ko naposled padem vanj še sama, izmikavka med dolgimi vrvmi
Večerja Tako smo govorili: s sklonjenimi glavami in priprtih oči kakor divjad, ki je našla zelenico na poti drugam, smo se pasli postanka. Bilo je videti kot premirje ̶ lenobno prežvekovanje zgodb. Ko
Oditi Oditi,da se rodiš nanovo, na novemotoku, stran od vnaprejšnje naklonjenosti,sosedovih ugibanj,povodcev, ki te družijo s sencami,da si en sam in cel. Stran od vonja opranega perila,ki ga topli veter nosipo oplojenih gredah,stran od potoka,ki riše isto strugo,ki
