Večerja

 

Tako smo govorili:

s sklonjenimi glavami

in priprtih oči kakor divjad,

ki je našla zelenico

na poti drugam,

smo se pasli postanka.

Bilo je videti kot premirje  ̶

lenobno prežvekovanje zgodb.

Ko smo postali z rahlo odprtimi usti,

se je zdelo kot začudenje

nad izrečenimi besedami,

ki so se zložile po mizi

kakor izbrane jedi.

Nihče se jih ni želel dotakniti prvi.

Kakor kamen na dnu morja

nas je zato zajela

izprežena tišina,

hladen poletni dež, da smo

tukaj in zdaj.

Zrak je počrnel zaradi konca

dne in bili smo hvaležni

za znano sosledje.

Vstali bi in se poslovili,

a ni bilo mogoče upati na povratek

v prostost. Sokrivci v bližini

smo pospali na tleh.

 

 

Štiri slike

 

Za stranskim vhodom v hišo

je soba z latnikom namesto stropa.

Svetloba preseva in diši po grozdju.

Stene se opite krivijo,

v dolgočasju se sonce podpisuje

po tleh.

 

Človek,

ki stoji ob postelji,

pestuje misli kakor robidovje,

ki je zraslo prav tam,

po nalivu.

 

Človek,

ki sedi na postelji,

z odločnostjo gospodinje

odganja tišino

kakor nadležno muho.

 

Človek,

ki kroži okoli postelje,

hoče biti in oditi,

zato je kot preblisk morja iz avta,

ko se približujemo obali.

 

Človek,

ki leži na postelji,

z nepremičnostjo živali,

ko odganja smrt,

gleda prizore ostajanja.

 

 

Nekaj voljnega in mehkega

 

Nekaj voljnega in mehkega

se osuva čez mesto

ob sončnem zahodu.

Odelo nas bo. V orjaški kepi

z majhnim srcem že si bomo dihali

za vrat. Izginuli, vsem na očeh

bomo zarili globoko v varnost časa,

kjer telesa niso obrobljena s koncem,

pač pa se razlivajo čez rob

osebnega.

Kjer se dvigne roka in

voljno in mehko in brezprizivno

sune v ozko lino vmes

in tako naprej, v vse smeri.

Rdeče

nas bo zajel sram

pod neonskim blagoglasjem.

Obkoljeni z grozo nepremišljenih

gest, sredi razdejanja,

bomo morali počakati,

da sonce vendarle zaide.

Zrak vse redkejši popusti

objem in ugasne vid

v valilnici prividov.

Preživela piščeta se stisnejo

v topel kót počitka.

Nismo hoteli, nismo želeli,

zaspimo, zaspimo, zaspimo,

noč je.

 

 

Pogled

 

In kaj naj si mislim o tebi?

Kot bi zdaj zdaj padel

pod noge nemih prič,

a žebelj je zavrtal v negotovost

in te pripel v nebo.

 

Usločen trebuh se spušča

navzdol, lačen

prizemljitve.

 

Visoko v tvoje razprte dlani

bodo polagali podobe

ujetosti, prisile, skrivanja

in jih hoteli gledati od daleč.

Razstavljene po ranah tvojega

dopuščanja bodo znosnejše.

Kadilo bo kakor lahkoten ples.

 

A za vse to je še čas.

Za zdaj je dopolnjeno in

kadar veter kakor krivda plane

in se nato zavije v molk,

je pomembno le še sneti

pogled in se spominjati.

 

 

Na gladini

 

Vrgel si me v globino,

v osrčje morij,

in obdalo me je vodovje …

Jon 2,4

 

V prsih poči

in voda zalije

srce.

Kaplja se razleze

v morje,

na nekem daljnem koncu

se vrne vase

in vame.

Kot v svoji postelji,

kot v neznanem mestu

niham

z zibanjem valov.

Ko me vdihnejo

in izdihnejo, zadržujem

svoj dih.

Nosi me

prizanesljiva dlan,

vsak hip drugje

slišim njen pulz

in ga preslišim.

V nehotenem požirku

slane vode

je edina misel nase,

hitra in ostra

zapeče skozi telo,

ki me pestuje:

slišal si šumenje morja v školjki,

zdaj si školjka in morje šumi skozte.

 

 

Mimogrede

 

Pomirí me gospa

na klopici, pravi: ne bo

več dolgo snežilo, kmalu

bo drugače. Sneg je zapadel

po predolgih laseh, plašču,

zgornji strani dlani,

kakor po skalnati krajini,

kamor zaide le prestrašen voluhar;

pa tudi po licih iznajdljivo pada sneg

in začetkek ozeblin je v gubi

smeha. Kmalu, prav kmalu,

ponavlja besede kot razmajane modrosti

opotekavega življenja

med hitrim taljenjem snežink,

ki so že lužice ─ v njih se vidi

majhna punčka, streljaj stran.

Kmalu, prav kmalu bo posejana

s podobami te nedolžnosti.

Vedno je enkrat konec, še reče,

polna majhnih začetkov,

pod nebom, ki se niža, kot bi hotelo

ji sesti v naročje.

 

 

Topolovo 2012

 

Vsaksebi so

previsni kraji, iščejo se,

ne da bi imeli v spominu

milost srečanja.

Zamrznjeni v spogledovanju

so v nevarnem upogibu

navzdol.

Ko se za hip uzrejo

pod žarometom poletja,

ki kuje zvezde iz navadnih ljudi,

se staknejo stopala dolin mehko,

a v viziji odtujitve.

Od tam potem rastejo

po vznožju zelenih tišin visoko

proti nebu, a nikoli do tja. Obstanejo vmes,

kakor zlatorog, ki ga lovi oddaljeni krohot.    

Je že kdo slišal klopot kopita

in tanko nit strahu, ki priveže

na prvo bližnjo bilko?

Začarane višine se ne bojijo pasti,

pasti se boji bližina.

Hodimo pod kotom po mesečnih poteh,

brlivka želje pridržuje ničeva telesca.

Ko se križamo pod vrtoglavimi nakloni,

smo sami,

med pesmijo in pesmijo

je mogočna dolina brezčasja.