Včasih, sredi noči  

 

Ivani 

 

Včasih, sredi noči

stisnem telo ob rob postelje

in sem stari suhozid

za neugnane obrate

sredi meteža sanj.

Ko naposled

padem vanj še sama,

izmikavka

med dolgimi vrvmi snega

od zemlje do neba,

ostarela in nerodna

lovim tvoj svilnat let.

V jasnini sna te gledam

zdrsniti skoz vek,

ki ne prizanaša,

kot sprehod čez tisto jézero

bo tvoja mlada pot.

Vračam se nevedna,

sama kakor črka

na robovih noči.

Morala se bom zbuditi,

doumeti zaupljivost,   

da označim  

tvoj vnovični obrat

od mene v dan.

 

 

Naplavine 

 

Nekoč sva stali pred omaro

in jemali iz nje

pozabljene spomine.

 

Zdaj si ti ta prostor,

kjer se izgubljajo stvari.

Lovim jih za besede,

ki ti jih polagam v obnemela usta.

 

Vso majhno in nespoznatno

nabiram te po kotih sobe,

zamenjujem te za predmete,

ki si jih nekoč nosila v žepih.

 

S polnim naročjem naplavin

zvečer sestavljam tvoj obraz.

Pišem in pišem,

dokler bo svetló.

 

 

Kakor pesem 

 

Neži 

 

Tako si drobna,

kakor pesem,

ki si jo napisala

na tristodvainosemdestih straneh.

 

Hočem jo prebrati,

a se razraste čez mejo slehernega dne.  

Ostanem na začetku,

kakor mora biti.

 

Táko je tudi najino srečanje,

premnogi poskusi

najti uro, najti kraj.

Ko se zgodi,

 

da preberem vse besede,

bo konec začetek

in začetek ves drug.

 

 

Srečanje 

 

Po nekaj naplavljenih dneh

in zasidranih nočeh,

le pride tisto jutro,

ko si moraš namazati obraz.

Z zamahi čopiča boš preslepila žalost

in se naredila lepo

za prividni svet.

In tu sem jaz,

tvoje svetlo ogledalo.

Pridržujem se pred pajčevinastimi očmi −

previdno, da ne počim od besed,

ki sem jih našla za sočutje.

Sem raje miren, gladek, neskaljen

odsev tišine, da zlahka stopiš

skozme svoja spet nazaj.

 

 

Pesem 

 

Hiša,

v katero sva se vselila,

da bi se spet zbližala,

še vedno stoji.

Pred njo prav zdaj nekdo

odklepa vhodna vrata.

Po drži zdi se kakor ženska,

ki pušča zunaj noč.

 

Zbita v sivino kamna

bo tudi ona kdaj izginila?

Pometla na kup

smeti, oprala posodo

in ugasnila luči?

 

Ko se bo rodila

drugič, bo tudi ona

svoje posmrtne ostanke

raztrosila po mestu,

tovorila reči

v prvo, v drugo, v tretje nadstropje,

níkdar več prebivala

pri tleh?

 

Ta, ki zdaj tu išče nov začetek,

bo tudi ona morala oditi,

ko starodavna tožba

se prihuli v hišo

in odklene

pesem?

 

 

Prihod v Jeruzalem 

 

Tlakovci odstopijo

kakor nohti s kože,

ko se dvigne stopalo

v naslednji korak.

 

Kakor kosem vate

se nežno pretrga

rahli oblak.

 

Na nebu kot na zemlji −

le drugače.

 

Nekdo bo privzdignil

oljčni pogled, prav blizu,

prav vase bo vdihnil nemir.

Nekdo bo zaslišal škrlatni vihar,

gromki pok v suhem deblu,

presušen puščavski prah.

 

Prav zdaj ta prestopa

v prostovoljno osamo,

počasi, previdno razpira se dlan,

le glas kot koprivasta slutnja

od nekod sem šepeče: stran. 

 

 

Petek 

 

Ta dan ni kraj,

kjer zidovi iz meglic

zapirajo poglede pred izdajstvi.

 

Ta dan ni pot,

ki vodi skozi mehko razsvetljene hodnike

v najlepšo sobo hiše.

 

Ta dan kot čas

vrača se in postoji

na pragu razdejanja.

S silo salamandra   

naposled vrže se v posmeh. 

 

S travnika se bo odvalila noč,

kakor kamen izpred neke smrti

in olajšanje jutra ne preide. 

 

 

Stopala v oceanu

 

So tisti

z razbolelo sredico spomina,

ki se ne daje razpoznati,

nanjo polagajo obraz,

kakor na gladino vode

in zatisnejo oči,

da ne zaščemi slanica

nepovratnega.

 

Potem pride sram.

Ker se telo

vsakič znova nagne čez

in spet potegne nazaj.

 

Ganjenost.

Ker se gladina

brez vprašanj razpre,

da shladi vročična lica

in pravi čas spet skrči,

da več ni razpok.

 

Spokoj.

Ker sonce,

ki vse vidi, dan za dnem,

ne izgublja besed za tolažbo

in je takšno kakor včeraj,

kakor jutri.

 

S stopali v oceanu obstojijo,

če nihče ne potrka nanje

in jih odpre.