Najnovejši prispevki

Kategorije

Arhiv

Spodbuda k filozofiji

Prolegomena

Ich bin nun überzeugt, daß der höchste Akt der Vernunft, der, indem sie alle Ideen umfaßt, ein ästhetischer Akt ist und daß Wahrheit und Güte nur in der Schönheit verschwistert sind. Der Philosoph muß ebensoviel ästhetische Kraft besitzen als der Dichter. Die Menschen ohne ästhetischen Sinn sind unsere Buchstabenphilosophen. Die Philosophie des Geistes ist eine ästhetische Philosophie.

Prepričan sem torej, da je najvišje dejanje uma tisto, v katerem so zaobjete vse ideje, in to je estetsko dejanje, in da sta Resnica in Dobrost sestri samo v Lepoti. Filozof mora imeti prav toliko estetske moči kot pesnik. Ljudje brez estetskega smisla so naši črkovni filozofi. Filozofija duha je estetska filozofija.

G. W. F. Hegel[1]

Ali učitelji filozofije v svojem srcu in v srcih svojih učencev zmoremo prebuditi posluh za resnična vprašanja, kakršna so ne tako davno po Platonovem in Kantovem zgledu tvegali trije mladostni prijatelji iz tübingenskih šolskih klopi? Imam dovolj srčnosti za drzen vzlet duha, ki od nekdaj druži filozofa in pesnika, spomnimo se le uvodnih stihov Parmenidove pesnitve ali vedrega vzklika na smrt čakajočega Sokrata o filozofiji kot največji umetnosti muz?[2] Smo tedaj filozofijo pripravljen vzeti zares in jo živeti kot vajo v umiranju sebi in slabi neskončnosti sveta, kakor je to za Sokratom ob zatonu svoje dobe s stihi na ustnicah izpričal rimski patricij Boetij,[3] da o ekstatični ljubezni srednjeveških mistikov in drugih izvoljencev do svojega nesmrtnega Ljubega iz ponižnosti in nevpeljanosti raje molčim?[4]

Bojim se, da se taki vzgoji, ki bi v mladih dušah pognala čudovite pomladne cvetove duhovno prebujenega življenja,[5] v našem nevzgojenem času približamo le redko in najmanj v kaki za to poklicani ustanovi. Sumničavi do duhovnega izročila se raje zapletamo v odmišljena in poljubna enodnevna razpravljanja, medtem ko nas prvinskost življenja nezadržno odnaša v neznano, novim vekovom naproti … [6]

Mar je potem čudno, da danes filozofija komaj zmore nagovoriti mladega človeka? Mu posredovati predokus neslutene Lepote, kolikor globoko v sebi še hrani skriti zaklad: dovzetnost za njen smisel, ki je obenem smisel Dobrega in Resničnega? Je v svetu naraščajočega koristoljubja sploh mogoče izkopati ta nekoristni zaklad in po Sokratovem vzoru zastaviti zanj svoje življenje? Ali pa z iskrenim priznanjem lastne nevednosti vsaj pokazati nanj kot na plemeniti sad potrpljive vzgoje in nesebične ljubezni do resnice?

Zdi se, da tudi na tako odkritosrčen in ranljiv bivanjski patos nihče med nami ni več pripravljen. Raje ga z varne razdalje in z lažno akademsko držo “subjekta, za katerega se predpostavlja, da ve”, vzvišeno motrimo kot razsvetljenemu učiteljskemu umu neprimerno razčustvovanost, ki ostaja v najboljšem primeru kuriozum zgodovinskega spomina.

In vendar pod usedlinami tega spomina še utriplje živo srce in vzplamteva novo upanje. Upanje, da si filozofski eros in njegova muza spet podata roko v srčnem vzletu zaljubljenca v modrost, ki ne želi več razpravljati o črki, ampak vzleteti kakor “pero na Kraljevem dihu”[7] in pri tem tvegati tudi norost iz ljubezni do Resničnega. Mar ni le tako mogoče upati, da kdaj tudi sami dosežemo vzgojenost srca, da bi naposled nesmrtno zaljubljeni “umrli od poljuba”[8] in se znova rodili od zgoraj, iz oživljajočih plamenov duha?

Napočil je čas za novo srečanje življenja in filozofije, pesništva in filologije, glasbe in filokalije, za oživitev resnične filozofije duha. Prizadevanje v tej smeri je odkrita namera pričujočega pisanja, ki ne želi biti poduk v znamenju črke, ampak iskrena duhovna spodbuda k ljubezni do modrosti. Priznam, da se spričo nedosežne veličine sorodnih podvigov, ki segajo od Platonovih sokratskih dialogov do Hölderlinovih pisem Diotimi in Solovjovovih srečanj s Sofijo, s tesnobo zavedam svoje začetne nebogljenosti in nerodnega jecljanja. Vendar srčno upam in prosim Vsevišnjega, da po nesebični ljubezni do modrosti in pričevanju drugih zaljubljencev kljub lastni nevrednosti prejmem v dediščino in nadaljnje posredovanje vsaj skromen delež na resnični filozofiji, posredovani po nesmrtnem Logosu, ki domuje onkraj vekov.[9] Od ondod namreč ne izvira le skrivnostna intuicija resnice, ki vselej vznemirja rahločutne duše, ampak vanje milostno pronica tudi studenec upanja, ki nikdar ne presahne.

A. Kaj je filozofija?

1) Skok v ljubezensko pustolovščino

Ah, quem sabe, quem sabe,
Se não parti outrora, antes de mim,
Dum cais; se não deixe, navio ao sol
Oblíquo da madrugada,
Uma outra especie de pôrto?

Ah, kdo ve, kdo ve,
če nisem nekoč pred samim seboj
že odpotoval z nekega nabrežja; če nisem
z ladjo v poševnem jutranjem soncu
odplul iz nekega drugačnega pristana?

Fernando Pessoa[10]

S teboj, draga neznanka, in teboj, dragi neznanec, želim deliti teh nekaj krhkih, a skrbno izbranih filozofskih drobtinic, to skromno popotnico, ki se, priznam, skriva za nekoliko neskromnim naslovom. Kajti tudi sam bom šele danes odrinil na globoko, potem ko sem zaradi neizkušenosti dolgo odlašal z odplutjem neznanemu Nabrežju naproti, se v zvezdnatih nočeh uril v prepoznavanju smeri neba in v razviharjenih dneh preizkušal moč valov, da bi vaju tako bolje pripravljen povabil na tvegano plovbo, ki je pred nami. Zato teh drobtinic ne namenjam le vama, ampak želim v vajini družbi z njimi in po njih tudi sam kot učenec oditi na pot spreobrnjenja od lastne neresnice k resnici[11] in z jutranjo zarjo odpluti obalam resnične filozofije naproti.

Srčno upam, da vaju med plovbo ne bom razočaral in da se bomo srečno izognili vsem vrtincem in čerem, vendar vaju nočem zapeljevati z neuresničljivimi obljubami. Kakor vama ne morem odvzeti tesnobnega hrepenenja mladosti[12] niti pomiriti trepetajoče duše, ki celo na dnu samoljubja neutolažljivo koprni po ljubezni do Drugega,[13] tako tudi ne morem udomačiti kipečih valov, ki se bijejo s prepadnimi stenami neznanih bregov ali vrtinčijo sredi težko prehodnih morskih ožin niti ublažiti drznega skoka v ljubezensko pustolovščino, ki nas kliče na pot. Želim vaju le osrčiti v tveganju, ki se skriva v srčiki vsake resnične pustolovščine, okrepiti v medsebojnem zaupanju, spodbuditi k stanovitnosti in oborožiti za duhovno borbo z vrtinci življenja. Zato vaju lahko le iskreno, s priprošnjo Vitezu nebes, ki so mu pokorni vetrovi in morje, in z vsem spoštovanjem vajine svobodne odločitve, preprosto povabim na smelo plovbo v deželo prvobitnega čudenja, na drzen vzlet duha onkraj obzorij včerajšnjega dne, na neskončno potovanje na konec viharne noči …

Ne vem, kaj vaju je privedlo na prag iskanja, na ta z jutranjim svitom obsijani krov, ki nas že počasi nezadržno odnaša na odprto morje, kjer se nekje daleč onkraj obzorja skriva poslednja obala našega iskanja. Morda hrepenenje po srečanju sorodnih duš? Otroška iskra neskaljene vedoželjnosti? Očaranost z osupljivo lepoto ozarjenega jutranjega neba? Nezavedni vzgib v večnost zaljubljenega srca? Ali pa tiha, nevsiljiva intuicija skritega obličja resnice? Najsi je v ozadju tudi kak drugačen, morda povsem banalen vzrok ali nagib, pri vsem tveganju, ki ga rade volje vzamem nase, vnaprej zaupam, da se nismo znašli skupaj po golem naključju. Verjamem, da smo tokrat resnično povabljeni na pot, ki jo zarisuje sijoče drhtenje vzhajajočega sonca na valujoči morski gladini, odsev Edinega, ki v srcu pravega zaljubljenca “nikdar ne zaide”.[14]

Brez vnaprejšnjega zaupanja namreč ni mogoče storiti niti veslaja po tej svetlikajoči se poti, ki se izgublja v plamtečem očesu na robu obzorja, ne da bi omahnili v vrtinčasta brezna, ki zamolklo tonejo obakraj premčevega loma valov. Le tako se lahko upravičeno nadejamo, da v svojem srcu ponovno odkrijemo skrivni prehod, tvegano, a rešilno morsko ožino med Skilo nezaupanja in Haribdo dvoma, ki vodi iz prometejskih okovov včerajšnjega dne v osvobajajoči patos podarjajoče se ljubezni jutrišnjega dne. Kajti šele iz takega zaupanja, ki zmore tudi v oddaljenih pričevanjih duhovnega izročila zaslutiti žarek večne resnice, lahko v naših srcih vzplamti tisti neugasljivi plamen iskrenega prijateljstva in ljubezni, ki so ga Grki imenovali φιλια[15] in se skriva v prvem delu imena filozofija. Vendar mora ta plamen po začetnem navdušenju v nas rasti in se krepiti, dokler ne bomo pripravljeni tvegati lastne norosti iz ljubezni do resnične modrosti. Ta namreč s svojim grškim izrazom kot božanska σοφια filozofiji ne naklanja le drugega dela njenega imena,[16] ampak tudi njen lastni cilj,[17] po katerem se vanjo zaljubljenem srcu razkriva in udejanja resnica sama.

Ali kakor nam o skritem dogajanju znotraj tako zaljubljenega srca kot o skrivnostni premostitvi zadnjega vrtinčastega brezna naše življenjske pustolovščine in nenadejanem razkritju njenega poslednjega cilja z daljnega lizbonskega nabrežja zanosno poje osamljeni luzitanski Orfej na pomolu prejšnjega stoletja:

Ah, que essencialidade de mistério e sentido parados
Em divino êxtase revelador
As horas côr de silêncios e angústias
Não é ponte entre qualquer cais e O Cais!

Ah, kateri bitnostni trenutek skrivnosti in smisla
zajet v božanskem zanosu razodetja
v urah, ko je srce polno tišine in tesnobe,
ni most med katerim koli nabrežjem in Nabrežjem!

Morda prav v tem norem zaupanju v nevidno in nerazpoložljivo vez, ki v duhu povezuje vsakogar od nas z njegovo resnično Domovino, sleherno nabrežje z Nabrežjem, odkrijemo prvo sled odgovora na vprašanje, kaj resnično je filozofija.

7) Nesrečna zavest: vznik potrebe po filozofiji

Yo no soy yo.
Soy este que va a mi lado sin yo verlo;
que, a veces, voy a ver,
y que, a veces, olvido.
El que calla, sereno, cuando hablo,
el que perdona, dulce, cuando odio …

Jaz nisem jaz.
Sem tisti, ki gre ob moji strani, ne da bi ga videl;
ki ga včasih zagledam
in ki nanj včasih pozabim.
Tisti, ki molči, spokojen, ko govorim,
tisti, ki odpušča, mil, kadar sovražim …

Juan Ramón Jiménez[18]

Sta že kdaj pomislila, kako žalostno je videti nebo duše, ki ga križajo prebliski padajočih zvezd nesrečne zavesti? Duša tedaj zdihuje po rešilnem, a zdi se, kakor da so vsi njeni klici in prošnje zaman. Njeno duhovno zorenje prekine ostra bolečina, ki se zareže globoko v občutljivo tkivo zavesti. Bolečina, ki je porojena iz lastne
razdvojenosti v dojemanju sebe, drugih in sveta. V dušo se priplazi oporekanje sami sebi, ki narašča do vrelišča, dokler se njena nesrečna zavest iz obupa nerazrešljivo ne spoprime s samo seboj. Takrat se izgublja v borbi svojih delov, ki se neusmiljeno borijo za prvenstvo, ne vedoč, da je zanje vsaka zmaga nad sovražnikom v resnici poraz in vsako zedinjenje v resnici razdor. Globoko v sebi namreč ostaja neutolažljivo nesrečna, saj se same sebe vse bolj zaveda “kot podvojenega, le oporekavega bitja.”[19]

Utrujena od notranjega boja se taka duša navsezadnje z nostalgijo spomni davno minulega časa, ko je njej sorodne razžarjala ena sama nedeljiva ljubezen, posvečena božanski modrosti. Pojmovna nasprotja kot so duh in snov, duša in telo, vera in razum, svoboda in nujnost, um in čutnost, razumnost in narava, subjektivnost in objektivnost, ki s svojo nespravljivostjo zdaj tako mučijo njeno razcepljeno zavest, so bila tedaj življenjsko presežena v čudoviti duhovni rasti, zatapljanju v poslednje skrivnosti in v spokojnem sožitju z božansko enobitnostjo vsega. O, kako rada bi tudi sama užila sadove te nesmrtne ljubezni, ki je nekoč celila najgloblje duševne rane in utolažila najnesrečnejše. Zato v neizmernem hrepenenju po rešilnem zbere zadnje moči, da se dvigne v le umu dostopne višave in potrka na dveri oživljajočega duha, naj ji vendar pomaga v dejanskosti samega življenja znova zediniti davno razedinjeno …

Po tenkočutnem uvidu mladega Hegla je prišlo dolga stoletja po edinstvenem grškem začetku prav zaradi tako nesrečno razcepljene zavesti do neutolažljive potrebe po filozofiji.[20] V življenju ljudi je namreč povsem umanjkala moč zedinjenja, ki bi jo v svet posedle objektivnosti lahko vnesla edino ljubezen, ljubezen do modrosti. Zvesti častilec nočnega vzleta Minervine sove je to najgloblje izpričal v zgodnjem spisu, ki ga je posvetil razliki med filozofskima sestavoma najprodornejših mislecev svojega časa, Fichteja in Schellinga:

Entzweiung ist der Quelle des Bedürfnisses der Philosophie … Wenn die Macht der Vereinigung aus dem Leben der Menschen verschwindet und die Gegensätze ihre lebendige Beziehung und Wechselwirkung verloren haben und Selbständigkeit gewinnen, entsteht das Bedürfnis der Philosophie.

Razdvojitev je izvir potrebe po filozofiji … Ko je moč zedinjenja izginila iz življenja ljudi in so nasprotja izgubila svoj živ odnos in vzajemno učinkovanje in postala samostojna, je nastala potreba po filozofiji.[21]

Večja ko je bila razdeljenost organske celote v neskončnem razvijanju pojmovnih razlikovanj in izpeljevanju odmišljenih kategorij, bolj si je duša želela, da se reši iz nezadržnega pogrezanja v neživljenjsko togost sestava in ohrani pri življenju vsaj svoje duhovno počelo. Kajti boleče očitno je spoznala: “Kolikor trdnejša in sijajnejša je zgradba razuma, toliko nemirnejša je težnja življenja, ki je vanjo ujeto kot del, da iz nje pobegne ven, v svobodo.”[22] Tedaj je v temni noči duše spet vzžarela iskra upanja in ji pognala kri po žilah, da se je njena razdvojena zavest iz svoje nesrečne otopelosti prebudila v nov življenjski zagon. V drzni slutnji prihajajoče rešitve se je kakor v budnem snu, ki je bolj sanjski od najbolj norih sanj in resničnejši od najbolj otipljive resničnosti, spomnila kipečega zanosa, s katerim se je opijala v mladosti: “Alfa in Omega celotne filozofije je svoboda.”[23] Tedaj je vzšla kakor zvezda danica na krilih jutranje zarje, ki je razjasnila žalostno nebo nesrečne zavesti in njeno notranjost je napolnilo kipenje duhovnega zorenja. Kipenje, ki utira “izhod onkraj meja razcepljene zavesti k nadzavesti, izhod iz vladavine nujnosti, iz sveta, v katerem vladajo vzročne vezi, k svobodi in vezi, ki temelji na ljubezni.”[24] Kipenje, ki bo, tako vsaj upam in verjamem, vrelo v duši, dokler je duhovno zorenje ne bo resnično poglobilo v ljubezni in z njeno osvobajajočo vezjo ob koncu časov premagalo vsake razdeljenosti in vsakršnega zla in utolažilo vsake nesrečne zavesti ter je s preobražajočo obnovo njenega uma osvobodilo za resnico.

Da pa bi ne zašli iz začetne smeri in v prenagljeni vnemi ne nasedli na nesrečnih čereh razdvojenega mišljenja, povežimo to lepo upanje s spominom na izvorno intuicijo prvih zaljubljencev v modrost. Kajti na začetnih koordinatah naše plovbe nas prav ti s prvobitno bližino skrivnostnemu Smislu bolj usposabljajo za duhovno edinost onkraj sleherne razdeljenosti in z izvornih patosom čudenja bolj preroško usmerjajo k obalam resnične filozofije od včerajšnje, iz bolečine nesrečne zavesti porojene filozofije. Zato se bomo v nadaljevanju naše plovbe raje znova ozrli k samotnim nabrežjem zgodnjega grštva, čeprav se zdi, da je daljni odjek izvornega čudenja dosegel tudi prvega misleca včerajšnje razsvetljene dobe, Immanuela Kanta.

Ob sklepnem presojanju nravstvenih vsebin praktičnega uma je namreč ta veliki Heglov predhodnik strnil svoje misli v nekakšno duhovno oporoko, ki ni le dobrodošla dediščina mnogih nesrečno zaljubljenih v modrost, ampak tudi nepogrešljiva popotnica za vsakogar, čigar duša se odpravlja na tvegano pot iskanja:

Zwei Dinge erfüllen das Gemüt mit immer neuer und zunehmender Bewunderung und Ehrfurcht, je öfter und anhaltender sich das Nachdenken damit beschäftigt: Der bestirnte Himmel über mir, und das moralische Gesetz in mir.

Dve stvari navdajata dušo z vselej novim in naraščajočim občudovanjem in strahospoštovanjem, čim pogosteje in vztrajneje se mišljenje z njima ukvarja: zvezdnato nebo nad menoj in nravna postava v meni.[25]

Vendar se zdi, da kritični mislec iz Köningsberga z njo ni toliko izpričal same prvinskosti čudenja, iz katerega se kot iz enotnega vrelca filozofija šele poraja, kolikor iskreno občudovanje, ki je bilo nasledek treznega in preudarnega samopremisleka ob koncu dolge in plodne modroslovne poti. Vrhu tega priostrena misel Kantovih treh slovitih Presoj[26] zaradi svoje sestavotvorne razvejanosti vsej kopernikanski drznosti in zaobrnjenosti navkljub prav malo spominja na preroška izrekanja prvih zaljubljencev v modrost ali na tvegane spuste srednjeveških mistikov v brezdanja brezna duše …

Videti je, da kljub Kantovemu srčnemu preboju v območje “večnih vsebin uma” in Heglovemu dinamičnemu posredovanju med njimi, dejansko ne prvi ne drugi nista zmogla resničnega duhovnega preloma s sestavotvornimi težnjami nesrečne zavesti včerajšnjega razsvetljenega veka. Ta podvig bo moral še počakati na svojega junaka. Pot do njega pa so mu začeli nesebično utirati mnogi drugi vitezi duha: v vesoljne vekove zazrti pozni Schelling, z religioznim erosom navdihnjeni von Baader, temačni mislec vesoljne pravolje Schopenhauer, bojeviti oznanjevalec nadčloveka Nietzsche, rahločutni motrilec tesnobe Kierkegaard, sočutni iskalec rešitve nesrečnih in izgubljenih Dostojevski, neustrašni branilec pravičnosti Tolstoj …

Naposled se podviga morda nihče ni lotil bolj srčno kakor mladi Wittgenstein, skromni iskalec in zaljubljenec v lepoto glasbe in aeronavtike iz časa dunajskega fin de siècla.[27] Ko je po mističnem uzrtju na vrhuncu mladeniškega navdušenja nad simbolno logiko tvegal desetletni molk, je namreč z lastnim zgledom utrl pot daleč onkraj vseh predhodnih poskusov zaobrnitve od splošnih in odmišljenih vprašanj uma h konkretnim bivanjskim vprašanjem nesrečne zavesti, ki neutolažljivo trpi zavoljo svoje neodrešenosti v padlem in razdvojenem svetu.

Sicer tudi drugim ni bilo tuje tveganje, pa naj je šlo za vprašanje življenja in smrti v svetovni vojni vihri ali za neprizanesljivo samoprevpraševanje na robu umljivega. Vendar je Dunajčanov koreniti prelom z logičnim ustrojem mišljenja v znamenju molka za nas v tem trenutku dragocenejši od drugih. Kajti s tem, ko je pogumno sprejel povsem nepričakovan sklepni uvid svojih logično-filozofskih raziskav, je izpričal globljo zvestobo resnici od motrenja vesoljnih vekov, bivanjskega erosa, tesnobe, trpljenja ali pravičnosti bližnjih predhodnikov. Čeprav je sprva položil vse svoje upe v simbolno logiko kot osnovno orodje filozofskih raziskav, je naposled zmogel priznati njene meje in se na samem robu mišljenja in izrekanja odpreti Neizrekljivemu. Tedaj ni pomišljal vseh stavkov, v katere je poprej strnil svoje misli, spoznati za nesmiselne in jih odvreči kakor nekoristno lestev po opravljenem vzponu.[28] Preden pa je umolknil v skrivnostni tišini, ki se izteza onstran sleherne logike jezika, mišljenja in sveta, je z globokim čudenjem dostojno izpričal dotik Neizrekljivega, ne da bi pri tem oskrunil Skrivnost:

Nicht wie die Welt ist, ist das Mystische, sondern daß sie ist.

Ni mistično to, kako je svet, ampak da je.[29]

Vem, rekla bosta, le kako naj se sama zatopiva v tako globoko čudenje? Priznam, da kaj takega nikomur od nas ni lahko podoživeti, še manj izkusiti, saj enkratnosti doživetja preprosto ni mogoče ne načrtovati ne izsiliti. A morda s pomočjo drobne anekdote o izumitelju brezžične telegrafije Marconiju zaznamo vsaj predokus tega čudenja. Ko sta nekoč s prijateljem pozno v noč zavzeto reševala zadnje tehnične zadrege nove telegrafske naprave, je Marconi nenadoma obstal in vzkliknil: “Ampak nečesa pri vsem tem še vedno ne razumem.” “Česa vendar, saj si genij na svojem področju?”, ga je začudeno vprašal prijatelj. “Tega, kako je mogoče, da vse to deluje”, mu je z izrazom globokega čudenja na obrazu odvrnil sloviti izumitelj.

Žal se zgodba s tem še ne konča. Vdor čudenje vzbujajoče prvinskosti v območje vase zazrtega uma je v tistem času mnogo usodneje zaznamoval brodolom titanskega čezoceanskega parnika, ki je na svoji prvi odisejadi prek Atlantika trčil v plavajočo ledeno goro in tragično potonil. Njegova nesreča ni vzbudila le sočutja z brodolomci, ampak tudi osuplost in dvom v samogotovost včerajšnje znanosti in tehnike, ki v svoji prepričanosti vase kljub bolestnim krikom nesrečne zavesti še vedno radi nerazumno tajita nebogljenost razuma glede poslednjih vprašanj. Na krovu so namreč med drugimi dosežki sodobne tehnike uporabljali tudi najnovejše Marconijeve telegrafske aparate za zvezo na daljavo, a ko se je parnik sredi noči nenadoma znašel v ledenem objemu prvin, brez pravega upanja na rešitev …

8) Drevo življenja in drevo filozofije

Grau, teurer Freund, ist alle Theorie
Und grün des Lebens goldner Baum.

Dragi prijatelj, vsa teorija je siva
in zlato drevo življenja je zeleno.

J. W. Goethe[30]

Draga prijatelja, zdaj ko smo v duši ujeli utrinek večnosti in se za trenutek potopili v oživljajoči vrelec čudenja, da si povrnemo mladostno enovitost mišljenja, moramo počasi izplavati ven in naprej v svobodo, onkraj razdeljenosti nesrečne zavesti in njene bolesti. V tem skrivnostnem sobivanju različnih svetov, ko se v nas prepletajo otožni vetrovi iz davnine z mladostnimi viharji jutrišnjega dne, počasi okušamo prve sadove plovbe. Vendar ne smemo pozabiti, da imajo ti šele predokus resnične filozofije, ki nas je poklicala na pot, da bi z naklonjenimi vetrovi srečno dopluli do njenih nabrežij za robom obzorja. V čudovite kraje, kjer zvezde ponoči svetleje žarijo in mesečina nežno srebri usnule livade, kjer sonce razžarja večno mlade duše in rosa z nebes opojno zlati spokojna jutra. Zato se z Okeanovim sinom Tavmantom, ki je nedvomno domač z vsemi nevarnostmi in čudesi na morskih brezpotjih, in z njegovo hčerko Iris, ki srčno zaljubljenim podeljuje božanski navdih, pogumno prepustimo južnemu vetru. Morda nas ponese k rajskim otokom, kjer skrito očem dvomljivcev in prezgodaj odraslih v varnem zavetju drevesa življenja raste drevo filozofije.

Naj nas pri tem poleg Platonovih misli usmerjajo in vodijo sveti izreki izvoljenih, ki so bili posvečeni v skrivnost božanske modrosti. Že Platon je namreč verjel, da

nismo zemeljska rastlina, ampak nebeška … kajti od ondod, od koder je duša najprej nastala, Božanstvo obesi glavo in našo korenino ter zravna vse telo.[31]

Po njem torej človeška duša s svojim vrhom korenini v nebu in raste iz njega kot nebeška bilka. Vendar nas v luči starozavezne Mojzesove pripovedi o stvarjenju sveta še globlje usmerja modri Salomon z videnjem rajskega drevesa življenja kot “upanja, ki prihaja”.[32] Kajti z njim lahko v drevesu življenja naposled prepoznamo podobo večne modrosti, ki ji listje ne bo nikdar ovenelo in ji sadov ne bo nikoli zmanjkalo, temveč bo vsak mesec rodila nov sad, ki bo za nesmrtno jed in njeno listje za zdravilo.[33] Voda, ki jo napaja, je namreč živi studenec, ki venomer teče iz neusahljivega izvirka resnice. A bodimo previdni, da mladike ljubezni do resnične modrosti, ki poganja v okrilju drevesa življenja, ne zamenjamo z nekim drugim drevesom, ki je v začetku časov tako usodno zaznamovalo človeka.

Saj se spomnita “drevesa spoznanja dobrega in hudega”, od katerega je bilo prvemu možu in ženi v rajskem vrtu prepovedano jesti sad, da bi se ne prevzela, pa ju je k temu zapeljala pogubna skušnjava, da “bi postala kakor Bog”.[34] Mojzesova pripoved o izvirnem grehu, nam torej govori, da je človekovo hrepenenje po vedno višjem spoznanju dobro le, če se človek pri tem ne prevzame in ne “skuša oddaljiti od Stvarnika”.[35] Podobno tudi Platon s Homerjem svari pred tem, da bi se človek v ljubezni do modrosti tako prevzel, da bi hotel namesto posredovanja skromnih namigov s pisanjem razkriti vso resnico, saj bi mu tedaj pameti ne odvzeli bogovi, ampak bi se pogubil sam zavoljo umrljivih ljudi.[36]

Da bi se izognili podobni skušnjavi z odprtim srcem prisluhnimo modremu judovskemu kralju. Poglejmo, ali nam njegove preroške besede lahko razkrijejo globlji smisel naše zaljubljenosti v modrost in predvsem, kako naj v svojem hrepenju po višjem spoznanju v prihodnje ravnamo. Morda odkrijemo, kako globlje osmisliti notranji nemir, ki nam vsevdilj presunja srce, saj je zgled Salomonove modrosti videti naravnost nepogrešljiv za skladno duhovno rast. Ko bi ga le znali sprejeti v svoje srce. Tedaj bo našim trudnim dušam po napornih dneh plovbe resnično poživljajoče šotoriti ob vznožju drevesa življenja in z ljubeznijo v srcu slediti vzpenjanju modroljubne mladike v njegovem okrilju:

Blagor človeku, ki najde modrost,
smrtniku, ki si pridobi uvidevnost.

Drevo življenja je tem, ki se je oprimejo,
kateri se opirajo nanjo, so stanovitni v Resničnem.[37]

Začnimo torej s previdnim okopavanjem in rahljanjem rodovitne prsti okrog korenin te mladike, ki se izteza kvišku v neslutene višave mogočnega drevesa življenja, da bi naposled obrodila dober sad. Ni namreč brez zrna resnice, kar mlademu študentu pravi Goethejev Mefisto o zlatem zelenilu drevesa življenja in pusti sivini neživljenjske teorije, četudi mu skuša s tem predvsem ugajati in ga zapeljati. Kajti ne smemo se varovati samo sadeža z drevesa skušnjave, ki nam obljublja spoznanje dobrega in zlega kakor bogovom, ampak tudi lažne modrosti, da ne pademo še niže kakor iz raja. Slednja nas tudi tostran zvijačnega posvetila eritis sicut Deus, ki ga v Goethejevem Faustu skušnjavec vpiše naivnemu učencu v spominsko knjigo, [38] zapeljuje na neko povsem zgrešeno, odmišljeno, neživljenjsko in zato bivanjsko lažno pot.

V okrilju zelenega drevesa resničnega življenja, te svetopisemske podobe božanske modrosti, namreč resnično zeleni samo mladika srčne predanosti in zaljubljenosti vanjo. Če jo pozabimo negovati in nam ljubezen zaradi zagledanosti vase usahne, tedaj žalostno zbledijo njeni zeleni listi in zvenejo sinji cvetovi, dokler ves svet ne potone v turobno sivino lažnega, resničnemu življenju odtujenega modroslovja. Če naj torej filozofija kdaj zares postane modroslovje, tedaj naj postane pristno, in ne lažno modroslovje. Modroslovje, ki ni pripravljeno le opisovati, temveč nesebično vzljubiti in izpričevati resnično modrost, četudi bi jo ves svet tajil in razglašal za norost. V to pa lahko upa samo v izvornem bivanju zakoreninjeno motrenje, ki nikakor noče postati siva kabinetna teorija, ampak živo pričevanje, prosojno za resnico. Motrenje, ki pusti, da v njegovem srcu spregovori modrost sama.

Toda ob vsem zanosu, ki nas zdaj razplamteva, ne smemo pozabiti, da smo komaj dobro zapluli na pot in da se resnično modroslovje kot spregovarjanje same modrosti še v marsičem razlikuje od naše nebogljene začetniške ljubezni do modrosti. [39] A kdor se je odločil, da bo vsem skušnjavam navkljub neomajno in srčno vztrajal v zvestobi svoji izvoljeni ljubezni, bo znal prisluhniti navdihnjenemu šepetu andaluzijskega pesnika, ki veje v srca zaljubljenih kakor blag zefir med nežno prepletenimi resami cipres:

Verde que te quiero verde …
Zeleno, ki te ljubim, zeleno …[40]


[1] Iz Najstarejšega načrta sestava nemškega idealizma (Das älteste Systemprogramm des deutschen Idealismus), ki se je kot osnutek ohranil v Heglovem rokopisu. Danes velja za skupni sad mladostnih prizadevanj trojice šolskih prijateljev iz Tübingena, pozneje znamenitih filozofov F. W. J. Schellinga, G. W. F. Hegla in pesnika Friedricha Hölderlina. Prim. celotno besedilo v: Nova revija 28-29/1984, prev. Tine Hribar, str. 3219-3220.

[2] Prim. Platon, Fajdon 61a.

[3] Prim. Boethius, Consolatio Philosophiae (Tolažba Filozofije); lat. izvirnik z angl. prev. je dostopen tudi na internetu: http://etext.lib.virginia.edu/latin/boethius/consolatio.html.

[4] Prim. življenja in dela Pindarja, Platona, Plotina, Prokla; Gregorja iz Nacianca, Gregorja iz Nise in njegove sestre Makrine, Dionizija Areopagita, Evagrija, Maksima Spoznavalca, Romana Meloda, Simeona Novega Teologa, Hildegarde iz Bingna, Methilde Magdeburške, Marguerite Porete, Mojstra Eckharta, Angela Silezija; Juda Halevija, srednjeveških kabalistov; sufijev Al Bistamija, Al Haladža, Ibn Arabija, Džalaludin Rumija …

[5] Prim. Evelyn Underhill, “The Education of the Spirit”, v: The Essentials of Mysticism and Other Essays, Oxford 1995, str. 59 sl.

[6] Prim. Nikolaj Berdjajev, Novi srednji vek, prev. B. Šinigoj, Ljubljana 1999, str. 13 sl.

[7] Prim. Hildegarda iz Bingna, Epistolae, v: J. P. Migne, Patrologia latina 197, 352c-d.

[8] Izraz srednjeveške judovske mistike, ki je bil posebno drag krščanskemu renesančnemu filozofu Picu della Mirandola. Prim. Eugenio Garin, Spisi o humanizmu in renesansi, prev. Srečko Fišer, Ljubljana 1993, str. 157 sl.

[9] Prim. Klemen Aleksandrijski, Preproge 1,18.

[10] F. Pessoa ( 1888-1935), skrivnostni portugalski pesnik s preloma prejšnjega stoletja, ki je podpisal svojo poezijo z mnogimi heteronimi, tj. samostojnimi pesniškimi imeni, za katerimi so stale izmišljene, a celovite pesniške osebnosti; med njimi vsaj tri (Alberto Caiero, Ricardo Reis, Álvaro de Campos) z lastnim opusom! To večplastnost pesnikovega lika, v kateri se globoko zrcali bivanjska skrivnostnost sleherne človeške osebe, simbolično ponazarja pesnikovo lastno ime, saj beseda pessoa (izg. pešoa) v portugalščini pomeni “oseba”. Kakor pesnik tudi sami sebi kot iskalci in zaljubljenci v modrost ostajamo bitnostno nespoznatni in torej večni neznanci na pragu naše tvegane plovbe resnični filozofiji naproti. Uvodni in sklepni navedek sta iz daljše pesnitve Ode marítima, podpisane s heteronimom Á. de Camposa, ki je nastala ok. leta 1915.

[11] Prim. Søren A. Kierkegaard, Filozofske drobtinice ali drobec filozofije, prev. Franc Burgar, Ljubljana, 1987, str. 22 sl.

[12] Prim. Nikolaj Berdjajev, “O tesnobi”, prev. B. Šinigoj, v: Tretji dan 8-9/1997, str. 14-18.

[13] Prim. S. A. Kierkegaard, nav. delo, str. 44 sl.

[14] Prim. Heraklit iz Efeza: “Kako bi se kdo mogel skriti Njemu, ki nikdar ne zaide?”, v: Klemen Aleksandrijski, Pedagog II 99,5 (=frg. 16, po Diels-Kranz, Fragmente der Vorsokratiker, Berlin 1934).

[15] Prečrkovano v latinico: philía (izg. filija), prijateljstvo, ljubezen; iz gr. phílos, prijateljski, ljub, drag; posamostaljeno s členom za moški spol: ho phílos, prijatelj, kdor mi je ljub.

[16] Filozofija je etimološko, tj. po svojem izvornem pomenu sestavljena iz dveh gr. besed: philía, prijateljska ljubezen, in sophía (izg. sofija) modrost, zato jo običajno prevajamo kot “ljubezen do modrosti”, “zaljubljenost v modrost”, “modroljubje”… Če pa “modrost” zamenjamo z “vednostjo”, potem jo lahko s Tinetom Hribarjem prevedemo tudi kot “radovednost”, pri čemer ji ne gre za katero koli, ampak za resnično vednost …

[17] Prim. F. W. J. Schelling, Filozofska raziskovanja o bistvu človeške svobode in predmetih, ki so z njimi povezani (1809), prev. Doris Debenjak, v: isti, Izbrani spisi, Ljubljana 1986, str. 230: “Filozofija ima svoje ime po eni plati od ljubezni, kot splošnega navdušujočega načela, po drugi plati pa od te prvotne modrosti, ki je njen pravi cilj.”

[18] J. R. Jiménez (1881-1958), španski lirični pesnik, vplivni predhodnik generacije 27 (Lorca, Guillen, Alexaindre et al.). Izbrani stihi so iz pesnikove istoimenske pesmi v zbirki Eternidades (1916/17); delno prir. prev. po Alojzu Gradniku, v: Izbrane pesmi, Nobelovci (1956), Ljubljana 1978, str. 55.

[19] G. W. F. Hegel, Phänomenologie des Geistes (1807), Frankfurt a/M 1973, str. 163; nav. v prev. Božidarja Debenjaka, Fenomenologija duha, Ljubljana 1998, str. 115.

[20] Prim. Ernst Bloch, Subjekt-Objekt, Erläuterungen zu Hegel (Subjekt-objekt, Pojasnila k Heglu) Frankfurt a/M 1962, zlasti zač. VI. pogl. in dalje.

[21] G. W. F. Hegel, Differenz des Fichteschen und Schellingschen Systems der Philosophie (1801), str. 20; prim. celoten razdelek “Bedürfnis der Philosophie”, str. 17 sl.; dostopno tudi v shr prev. Aleksa Buha, v: G. W. Hegel, Jenski spisi, Sarajevo 1983, str. 14 sl.

[22] Prav tam.

[23] Iz Schellingovega pisma Heglu z dne 4. februarja 1795; v: Manfred Frank in Gerhard Kurz (izd.), Materialen zu Schellings philosophischen Anfängen, Franfurt a/M 1975, str. 126-7, nav. po: Mladen Dolar, “Schellingova filozofska pot”, v: F. W. J. Schelling, Izbrani spisi, Ljubljana 1986, str. 375.

[24] N. Berdjajev, Duh in resničnost, prev. B. Šinigoj, Ljubljana 2000, str. 151.

[25] I. Kant, Kritik der praktischen Vernunft, Stuttgart 1986, str. 253 [288]; nav. v delno sprem. prev. Rada Rihe, Kritika praktičnega uma, Ljubljana 1993, str. 156.

[26] To so Kritika čistega uma (1781), Kritika praktičnega uma (1788) in Kritika presodne moči (1790), s katerimi je Kant dosegel svoj vrh.

[27] Prelom 19. in 20 stol. na Dunaju je bil čas rojstva psihoanalize s Sigmundom Freudom, atonalne glasbe z Arnoldom Schönbergom, moderne funkcionalne arhitekture z Adolfom Loosom, pa tudi cionizma s Theodorjem Herzlom in nacizma z Adolfom Hitlerjem. Tu so poleg Schönbergovega kroga delovali tudi glasbeniki kot Johannes Brahms in Gustav Mahler, slikarji kot Gustav Klimt, Oskar Kokoschka in Egon Schiele … Prim. John Heaton in Judy Groves, Wittgenstein for Beginners, Cambridge 1994, str. 6-7.

[28] Prim. L. Wittgenstein, Logično filozofski traktat, nem./ slov., prev. Frane Jerman, Ljubljana 1976, teza 6.54.

[29] L. Wittgenstein, nav. delo, teza 6.44.

[30] J. W. Goethe, Faust I, 2038-2039.

[31] Platon, Timaj 90a-b. Nav. po: Andrew Louth, Izvori krščanskega mističnega izročila od Platona do Dionizija, prev. Nike in G. Kocijančič, Ljubljana 1993, str. 36.

[32] Prg 13,12.

[33] Prim. Ezk 47,12.

[34] Prim. 1 Mz 3,5 sl.

[35] Prim. SSP, op. k nav. mestu.

[36] Prim. Platon, Sedmo pismo 344c-d.

[37] Prg 3,13.18. Zaradi bližine gr. izročilu namesto hebr. izvirnika navajam različico po Septuaginti (gr. prev. Stare zaveze, Aleksandrija 3. stol. pr. Kr.), izd. Alfred Rahlfs, Stuttgart 1979; slov. prev. delno nav. po: Sveto pismo SSP, Ljubljana 1996.

[38] J. W. Goethe, Faust I, 2048; tj. “bosta kakor Bog …” (lat. različica 1Mz 3,5).

[39] Prim. Anto Knežević, Filozofija i slavenski jezici, Zagreb 1988, str. 209, ki izpeljuje izvorni pomen besede modroslovje (“govoriti modrost”) iz starocerkvenoslovanske glagolske oblike “sloviti” (iz stck. “slovo”, gr. “logos”, beseda).

[40] Federico Garcia Lorca, Mesečna romanca.

Spodbuda k filozofiji

Prolegomena

Ich bin nun überzeugt, daß der höchste Akt der Vernunft, der, indem sie alle Ideen umfaßt, ein ästhetischer Akt ist und daß Wahrheit und Güte nur in der Schönheit verschwistert sind. Der Philosoph muß ebensoviel ästhetische Kraft besitzen als der Dichter. Die Menschen ohne ästhetischen Sinn sind unsere Buchstabenphilosophen. Die Philosophie des Geistes ist eine ästhetische Philosophie.

Prepričan sem torej, da je najvišje dejanje uma tisto, v katerem so zaobjete vse ideje, in to je estetsko dejanje, in da sta Resnica in Dobrost sestri samo v Lepoti. Filozof mora imeti prav toliko estetske moči kot pesnik. Ljudje brez estetskega smisla so naši črkovni filozofi. Filozofija duha je estetska filozofija.

G. W. F. Hegel[1]

Ali učitelji filozofije v svojem srcu in v srcih svojih učencev zmoremo prebuditi posluh za resnična vprašanja, kakršna so ne tako davno po Platonovem in Kantovem zgledu tvegali trije mladostni prijatelji iz tübingenskih šolskih klopi? Imam dovolj srčnosti za drzen vzlet duha, ki od nekdaj druži filozofa in pesnika, spomnimo se le uvodnih stihov Parmenidove pesnitve ali vedrega vzklika na smrt čakajočega Sokrata o filozofiji kot največji umetnosti muz?[2] Smo tedaj filozofijo pripravljen vzeti zares in jo živeti kot vajo v umiranju sebi in slabi neskončnosti sveta, kakor je to za Sokratom ob zatonu svoje dobe s stihi na ustnicah izpričal rimski patricij Boetij,[3] da o ekstatični ljubezni srednjeveških mistikov in drugih izvoljencev do svojega nesmrtnega Ljubega iz ponižnosti in nevpeljanosti raje molčim?[4]

Bojim se, da se taki vzgoji, ki bi v mladih dušah pognala čudovite pomladne cvetove duhovno prebujenega življenja,[5] v našem nevzgojenem času približamo le redko in najmanj v kaki za to poklicani ustanovi. Sumničavi do duhovnega izročila se raje zapletamo v odmišljena in poljubna enodnevna razpravljanja, medtem ko nas prvinskost življenja nezadržno odnaša v neznano, novim vekovom naproti … [6]

Mar je potem čudno, da danes filozofija komaj zmore nagovoriti mladega človeka? Mu posredovati predokus neslutene Lepote, kolikor globoko v sebi še hrani skriti zaklad: dovzetnost za njen smisel, ki je obenem smisel Dobrega in Resničnega? Je v svetu naraščajočega koristoljubja sploh mogoče izkopati ta nekoristni zaklad in po Sokratovem vzoru zastaviti zanj svoje življenje? Ali pa z iskrenim priznanjem lastne nevednosti vsaj pokazati nanj kot na plemeniti sad potrpljive vzgoje in nesebične ljubezni do resnice?

Zdi se, da tudi na tako odkritosrčen in ranljiv bivanjski patos nihče med nami ni več pripravljen. Raje ga z varne razdalje in z lažno akademsko držo “subjekta, za katerega se predpostavlja, da ve”, vzvišeno motrimo kot razsvetljenemu učiteljskemu umu neprimerno razčustvovanost, ki ostaja v najboljšem primeru kuriozum zgodovinskega spomina.

In vendar pod usedlinami tega spomina še utriplje živo srce in vzplamteva novo upanje. Upanje, da si filozofski eros in njegova muza spet podata roko v srčnem vzletu zaljubljenca v modrost, ki ne želi več razpravljati o črki, ampak vzleteti kakor “pero na Kraljevem dihu”[7] in pri tem tvegati tudi norost iz ljubezni do Resničnega. Mar ni le tako mogoče upati, da kdaj tudi sami dosežemo vzgojenost srca, da bi naposled nesmrtno zaljubljeni “umrli od poljuba”[8] in se znova rodili od zgoraj, iz oživljajočih plamenov duha?

Napočil je čas za novo srečanje življenja in filozofije, pesništva in filologije, glasbe in filokalije, za oživitev resnične filozofije duha. Prizadevanje v tej smeri je odkrita namera pričujočega pisanja, ki ne želi biti poduk v znamenju črke, ampak iskrena duhovna spodbuda k ljubezni do modrosti. Priznam, da se spričo nedosežne veličine sorodnih podvigov, ki segajo od Platonovih sokratskih dialogov do Hölderlinovih pisem Diotimi in Solovjovovih srečanj s Sofijo, s tesnobo zavedam svoje začetne nebogljenosti in nerodnega jecljanja. Vendar srčno upam in prosim Vsevišnjega, da po nesebični ljubezni do modrosti in pričevanju drugih zaljubljencev kljub lastni nevrednosti prejmem v dediščino in nadaljnje posredovanje vsaj skromen delež na resnični filozofiji, posredovani po nesmrtnem Logosu, ki domuje onkraj vekov.[9] Od ondod namreč ne izvira le skrivnostna intuicija resnice, ki vselej vznemirja rahločutne duše, ampak vanje milostno pronica tudi studenec upanja, ki nikdar ne presahne.

A. Kaj je filozofija?

1) Skok v ljubezensko pustolovščino

Ah, quem sabe, quem sabe,
Se não parti outrora, antes de mim,
Dum cais; se não deixe, navio ao sol
Oblíquo da madrugada,
Uma outra especie de pôrto?

Ah, kdo ve, kdo ve,
če nisem nekoč pred samim seboj
že odpotoval z nekega nabrežja; če nisem
z ladjo v poševnem jutranjem soncu
odplul iz nekega drugačnega pristana?

Fernando Pessoa[10]

S teboj, draga neznanka, in teboj, dragi neznanec, želim deliti teh nekaj krhkih, a skrbno izbranih filozofskih drobtinic, to skromno popotnico, ki se, priznam, skriva za nekoliko neskromnim naslovom. Kajti tudi sam bom šele danes odrinil na globoko, potem ko sem zaradi neizkušenosti dolgo odlašal z odplutjem neznanemu Nabrežju naproti, se v zvezdnatih nočeh uril v prepoznavanju smeri neba in v razviharjenih dneh preizkušal moč valov, da bi vaju tako bolje pripravljen povabil na tvegano plovbo, ki je pred nami. Zato teh drobtinic ne namenjam le vama, ampak želim v vajini družbi z njimi in po njih tudi sam kot učenec oditi na pot spreobrnjenja od lastne neresnice k resnici[11] in z jutranjo zarjo odpluti obalam resnične filozofije naproti.

Srčno upam, da vaju med plovbo ne bom razočaral in da se bomo srečno izognili vsem vrtincem in čerem, vendar vaju nočem zapeljevati z neuresničljivimi obljubami. Kakor vama ne morem odvzeti tesnobnega hrepenenja mladosti[12] niti pomiriti trepetajoče duše, ki celo na dnu samoljubja neutolažljivo koprni po ljubezni do Drugega,[13] tako tudi ne morem udomačiti kipečih valov, ki se bijejo s prepadnimi stenami neznanih bregov ali vrtinčijo sredi težko prehodnih morskih ožin niti ublažiti drznega skoka v ljubezensko pustolovščino, ki nas kliče na pot. Želim vaju le osrčiti v tveganju, ki se skriva v srčiki vsake resnične pustolovščine, okrepiti v medsebojnem zaupanju, spodbuditi k stanovitnosti in oborožiti za duhovno borbo z vrtinci življenja. Zato vaju lahko le iskreno, s priprošnjo Vitezu nebes, ki so mu pokorni vetrovi in morje, in z vsem spoštovanjem vajine svobodne odločitve, preprosto povabim na smelo plovbo v deželo prvobitnega čudenja, na drzen vzlet duha onkraj obzorij včerajšnjega dne, na neskončno potovanje na konec viharne noči …

Ne vem, kaj vaju je privedlo na prag iskanja, na ta z jutranjim svitom obsijani krov, ki nas že počasi nezadržno odnaša na odprto morje, kjer se nekje daleč onkraj obzorja skriva poslednja obala našega iskanja. Morda hrepenenje po srečanju sorodnih duš? Otroška iskra neskaljene vedoželjnosti? Očaranost z osupljivo lepoto ozarjenega jutranjega neba? Nezavedni vzgib v večnost zaljubljenega srca? Ali pa tiha, nevsiljiva intuicija skritega obličja resnice? Najsi je v ozadju tudi kak drugačen, morda povsem banalen vzrok ali nagib, pri vsem tveganju, ki ga rade volje vzamem nase, vnaprej zaupam, da se nismo znašli skupaj po golem naključju. Verjamem, da smo tokrat resnično povabljeni na pot, ki jo zarisuje sijoče drhtenje vzhajajočega sonca na valujoči morski gladini, odsev Edinega, ki v srcu pravega zaljubljenca “nikdar ne zaide”.[14]

Brez vnaprejšnjega zaupanja namreč ni mogoče storiti niti veslaja po tej svetlikajoči se poti, ki se izgublja v plamtečem očesu na robu obzorja, ne da bi omahnili v vrtinčasta brezna, ki zamolklo tonejo obakraj premčevega loma valov. Le tako se lahko upravičeno nadejamo, da v svojem srcu ponovno odkrijemo skrivni prehod, tvegano, a rešilno morsko ožino med Skilo nezaupanja in Haribdo dvoma, ki vodi iz prometejskih okovov včerajšnjega dne v osvobajajoči patos podarjajoče se ljubezni jutrišnjega dne. Kajti šele iz takega zaupanja, ki zmore tudi v oddaljenih pričevanjih duhovnega izročila zaslutiti žarek večne resnice, lahko v naših srcih vzplamti tisti neugasljivi plamen iskrenega prijateljstva in ljubezni, ki so ga Grki imenovali φιλια[15] in se skriva v prvem delu imena filozofija. Vendar mora ta plamen po začetnem navdušenju v nas rasti in se krepiti, dokler ne bomo pripravljeni tvegati lastne norosti iz ljubezni do resnične modrosti. Ta namreč s svojim grškim izrazom kot božanska σοφια filozofiji ne naklanja le drugega dela njenega imena,[16] ampak tudi njen lastni cilj,[17] po katerem se vanjo zaljubljenem srcu razkriva in udejanja resnica sama.

Ali kakor nam o skritem dogajanju znotraj tako zaljubljenega srca kot o skrivnostni premostitvi zadnjega vrtinčastega brezna naše življenjske pustolovščine in nenadejanem razkritju njenega poslednjega cilja z daljnega lizbonskega nabrežja zanosno poje osamljeni luzitanski Orfej na pomolu prejšnjega stoletja:

Ah, que essencialidade de mistério e sentido parados
Em divino êxtase revelador
As horas côr de silêncios e angústias
Não é ponte entre qualquer cais e O Cais!

Ah, kateri bitnostni trenutek skrivnosti in smisla
zajet v božanskem zanosu razodetja
v urah, ko je srce polno tišine in tesnobe,
ni most med katerim koli nabrežjem in Nabrežjem!

Morda prav v tem norem zaupanju v nevidno in nerazpoložljivo vez, ki v duhu povezuje vsakogar od nas z njegovo resnično Domovino, sleherno nabrežje z Nabrežjem, odkrijemo prvo sled odgovora na vprašanje, kaj resnično je filozofija.

7) Nesrečna zavest: vznik potrebe po filozofiji

Yo no soy yo.
Soy este que va a mi lado sin yo verlo;
que, a veces, voy a ver,
y que, a veces, olvido.
El que calla, sereno, cuando hablo,
el que perdona, dulce, cuando odio …

Jaz nisem jaz.
Sem tisti, ki gre ob moji strani, ne da bi ga videl;
ki ga včasih zagledam
in ki nanj včasih pozabim.
Tisti, ki molči, spokojen, ko govorim,
tisti, ki odpušča, mil, kadar sovražim …

Juan Ramón Jiménez[18]

Sta že kdaj pomislila, kako žalostno je videti nebo duše, ki ga križajo prebliski padajočih zvezd nesrečne zavesti? Duša tedaj zdihuje po rešilnem, a zdi se, kakor da so vsi njeni klici in prošnje zaman. Njeno duhovno zorenje prekine ostra bolečina, ki se zareže globoko v občutljivo tkivo zavesti. Bolečina, ki je porojena iz lastne
razdvojenosti v dojemanju sebe, drugih in sveta. V dušo se priplazi oporekanje sami sebi, ki narašča do vrelišča, dokler se njena nesrečna zavest iz obupa nerazrešljivo ne spoprime s samo seboj. Takrat se izgublja v borbi svojih delov, ki se neusmiljeno borijo za prvenstvo, ne vedoč, da je zanje vsaka zmaga nad sovražnikom v resnici poraz in vsako zedinjenje v resnici razdor. Globoko v sebi namreč ostaja neutolažljivo nesrečna, saj se same sebe vse bolj zaveda “kot podvojenega, le oporekavega bitja.”[19]

Utrujena od notranjega boja se taka duša navsezadnje z nostalgijo spomni davno minulega časa, ko je njej sorodne razžarjala ena sama nedeljiva ljubezen, posvečena božanski modrosti. Pojmovna nasprotja kot so duh in snov, duša in telo, vera in razum, svoboda in nujnost, um in čutnost, razumnost in narava, subjektivnost in objektivnost, ki s svojo nespravljivostjo zdaj tako mučijo njeno razcepljeno zavest, so bila tedaj življenjsko presežena v čudoviti duhovni rasti, zatapljanju v poslednje skrivnosti in v spokojnem sožitju z božansko enobitnostjo vsega. O, kako rada bi tudi sama užila sadove te nesmrtne ljubezni, ki je nekoč celila najgloblje duševne rane in utolažila najnesrečnejše. Zato v neizmernem hrepenenju po rešilnem zbere zadnje moči, da se dvigne v le umu dostopne višave in potrka na dveri oživljajočega duha, naj ji vendar pomaga v dejanskosti samega življenja znova zediniti davno razedinjeno …

Po tenkočutnem uvidu mladega Hegla je prišlo dolga stoletja po edinstvenem grškem začetku prav zaradi tako nesrečno razcepljene zavesti do neutolažljive potrebe po filozofiji.[20] V življenju ljudi je namreč povsem umanjkala moč zedinjenja, ki bi jo v svet posedle objektivnosti lahko vnesla edino ljubezen, ljubezen do modrosti. Zvesti častilec nočnega vzleta Minervine sove je to najgloblje izpričal v zgodnjem spisu, ki ga je posvetil razliki med filozofskima sestavoma najprodornejših mislecev svojega časa, Fichteja in Schellinga:

Entzweiung ist der Quelle des Bedürfnisses der Philosophie … Wenn die Macht der Vereinigung aus dem Leben der Menschen verschwindet und die Gegensätze ihre lebendige Beziehung und Wechselwirkung verloren haben und Selbständigkeit gewinnen, entsteht das Bedürfnis der Philosophie.

Razdvojitev je izvir potrebe po filozofiji … Ko je moč zedinjenja izginila iz življenja ljudi in so nasprotja izgubila svoj živ odnos in vzajemno učinkovanje in postala samostojna, je nastala potreba po filozofiji.[21]

Večja ko je bila razdeljenost organske celote v neskončnem razvijanju pojmovnih razlikovanj in izpeljevanju odmišljenih kategorij, bolj si je duša želela, da se reši iz nezadržnega pogrezanja v neživljenjsko togost sestava in ohrani pri življenju vsaj svoje duhovno počelo. Kajti boleče očitno je spoznala: “Kolikor trdnejša in sijajnejša je zgradba razuma, toliko nemirnejša je težnja življenja, ki je vanjo ujeto kot del, da iz nje pobegne ven, v svobodo.”[22] Tedaj je v temni noči duše spet vzžarela iskra upanja in ji pognala kri po žilah, da se je njena razdvojena zavest iz svoje nesrečne otopelosti prebudila v nov življenjski zagon. V drzni slutnji prihajajoče rešitve se je kakor v budnem snu, ki je bolj sanjski od najbolj norih sanj in resničnejši od najbolj otipljive resničnosti, spomnila kipečega zanosa, s katerim se je opijala v mladosti: “Alfa in Omega celotne filozofije je svoboda.”[23] Tedaj je vzšla kakor zvezda danica na krilih jutranje zarje, ki je razjasnila žalostno nebo nesrečne zavesti in njeno notranjost je napolnilo kipenje duhovnega zorenja. Kipenje, ki utira “izhod onkraj meja razcepljene zavesti k nadzavesti, izhod iz vladavine nujnosti, iz sveta, v katerem vladajo vzročne vezi, k svobodi in vezi, ki temelji na ljubezni.”[24] Kipenje, ki bo, tako vsaj upam in verjamem, vrelo v duši, dokler je duhovno zorenje ne bo resnično poglobilo v ljubezni in z njeno osvobajajočo vezjo ob koncu časov premagalo vsake razdeljenosti in vsakršnega zla in utolažilo vsake nesrečne zavesti ter je s preobražajočo obnovo njenega uma osvobodilo za resnico.

Da pa bi ne zašli iz začetne smeri in v prenagljeni vnemi ne nasedli na nesrečnih čereh razdvojenega mišljenja, povežimo to lepo upanje s spominom na izvorno intuicijo prvih zaljubljencev v modrost. Kajti na začetnih koordinatah naše plovbe nas prav ti s prvobitno bližino skrivnostnemu Smislu bolj usposabljajo za duhovno edinost onkraj sleherne razdeljenosti in z izvornih patosom čudenja bolj preroško usmerjajo k obalam resnične filozofije od včerajšnje, iz bolečine nesrečne zavesti porojene filozofije. Zato se bomo v nadaljevanju naše plovbe raje znova ozrli k samotnim nabrežjem zgodnjega grštva, čeprav se zdi, da je daljni odjek izvornega čudenja dosegel tudi prvega misleca včerajšnje razsvetljene dobe, Immanuela Kanta.

Ob sklepnem presojanju nravstvenih vsebin praktičnega uma je namreč ta veliki Heglov predhodnik strnil svoje misli v nekakšno duhovno oporoko, ki ni le dobrodošla dediščina mnogih nesrečno zaljubljenih v modrost, ampak tudi nepogrešljiva popotnica za vsakogar, čigar duša se odpravlja na tvegano pot iskanja:

Zwei Dinge erfüllen das Gemüt mit immer neuer und zunehmender Bewunderung und Ehrfurcht, je öfter und anhaltender sich das Nachdenken damit beschäftigt: Der bestirnte Himmel über mir, und das moralische Gesetz in mir.

Dve stvari navdajata dušo z vselej novim in naraščajočim občudovanjem in strahospoštovanjem, čim pogosteje in vztrajneje se mišljenje z njima ukvarja: zvezdnato nebo nad menoj in nravna postava v meni.[25]

Vendar se zdi, da kritični mislec iz Köningsberga z njo ni toliko izpričal same prvinskosti čudenja, iz katerega se kot iz enotnega vrelca filozofija šele poraja, kolikor iskreno občudovanje, ki je bilo nasledek treznega in preudarnega samopremisleka ob koncu dolge in plodne modroslovne poti. Vrhu tega priostrena misel Kantovih treh slovitih Presoj[26] zaradi svoje sestavotvorne razvejanosti vsej kopernikanski drznosti in zaobrnjenosti navkljub prav malo spominja na preroška izrekanja prvih zaljubljencev v modrost ali na tvegane spuste srednjeveških mistikov v brezdanja brezna duše …

Videti je, da kljub Kantovemu srčnemu preboju v območje “večnih vsebin uma” in Heglovemu dinamičnemu posredovanju med njimi, dejansko ne prvi ne drugi nista zmogla resničnega duhovnega preloma s sestavotvornimi težnjami nesrečne zavesti včerajšnjega razsvetljenega veka. Ta podvig bo moral še počakati na svojega junaka. Pot do njega pa so mu začeli nesebično utirati mnogi drugi vitezi duha: v vesoljne vekove zazrti pozni Schelling, z religioznim erosom navdihnjeni von Baader, temačni mislec vesoljne pravolje Schopenhauer, bojeviti oznanjevalec nadčloveka Nietzsche, rahločutni motrilec tesnobe Kierkegaard, sočutni iskalec rešitve nesrečnih in izgubljenih Dostojevski, neustrašni branilec pravičnosti Tolstoj …

Naposled se podviga morda nihče ni lotil bolj srčno kakor mladi Wittgenstein, skromni iskalec in zaljubljenec v lepoto glasbe in aeronavtike iz časa dunajskega fin de siècla.[27] Ko je po mističnem uzrtju na vrhuncu mladeniškega navdušenja nad simbolno logiko tvegal desetletni molk, je namreč z lastnim zgledom utrl pot daleč onkraj vseh predhodnih poskusov zaobrnitve od splošnih in odmišljenih vprašanj uma h konkretnim bivanjskim vprašanjem nesrečne zavesti, ki neutolažljivo trpi zavoljo svoje neodrešenosti v padlem in razdvojenem svetu.

Sicer tudi drugim ni bilo tuje tveganje, pa naj je šlo za vprašanje življenja in smrti v svetovni vojni vihri ali za neprizanesljivo samoprevpraševanje na robu umljivega. Vendar je Dunajčanov koreniti prelom z logičnim ustrojem mišljenja v znamenju molka za nas v tem trenutku dragocenejši od drugih. Kajti s tem, ko je pogumno sprejel povsem nepričakovan sklepni uvid svojih logično-filozofskih raziskav, je izpričal globljo zvestobo resnici od motrenja vesoljnih vekov, bivanjskega erosa, tesnobe, trpljenja ali pravičnosti bližnjih predhodnikov. Čeprav je sprva položil vse svoje upe v simbolno logiko kot osnovno orodje filozofskih raziskav, je naposled zmogel priznati njene meje in se na samem robu mišljenja in izrekanja odpreti Neizrekljivemu. Tedaj ni pomišljal vseh stavkov, v katere je poprej strnil svoje misli, spoznati za nesmiselne in jih odvreči kakor nekoristno lestev po opravljenem vzponu.[28] Preden pa je umolknil v skrivnostni tišini, ki se izteza onstran sleherne logike jezika, mišljenja in sveta, je z globokim čudenjem dostojno izpričal dotik Neizrekljivega, ne da bi pri tem oskrunil Skrivnost:

Nicht wie die Welt ist, ist das Mystische, sondern daß sie ist.

Ni mistično to, kako je svet, ampak da je.[29]

Vem, rekla bosta, le kako naj se sama zatopiva v tako globoko čudenje? Priznam, da kaj takega nikomur od nas ni lahko podoživeti, še manj izkusiti, saj enkratnosti doživetja preprosto ni mogoče ne načrtovati ne izsiliti. A morda s pomočjo drobne anekdote o izumitelju brezžične telegrafije Marconiju zaznamo vsaj predokus tega čudenja. Ko sta nekoč s prijateljem pozno v noč zavzeto reševala zadnje tehnične zadrege nove telegrafske naprave, je Marconi nenadoma obstal in vzkliknil: “Ampak nečesa pri vsem tem še vedno ne razumem.” “Česa vendar, saj si genij na svojem področju?”, ga je začudeno vprašal prijatelj. “Tega, kako je mogoče, da vse to deluje”, mu je z izrazom globokega čudenja na obrazu odvrnil sloviti izumitelj.

Žal se zgodba s tem še ne konča. Vdor čudenje vzbujajoče prvinskosti v območje vase zazrtega uma je v tistem času mnogo usodneje zaznamoval brodolom titanskega čezoceanskega parnika, ki je na svoji prvi odisejadi prek Atlantika trčil v plavajočo ledeno goro in tragično potonil. Njegova nesreča ni vzbudila le sočutja z brodolomci, ampak tudi osuplost in dvom v samogotovost včerajšnje znanosti in tehnike, ki v svoji prepričanosti vase kljub bolestnim krikom nesrečne zavesti še vedno radi nerazumno tajita nebogljenost razuma glede poslednjih vprašanj. Na krovu so namreč med drugimi dosežki sodobne tehnike uporabljali tudi najnovejše Marconijeve telegrafske aparate za zvezo na daljavo, a ko se je parnik sredi noči nenadoma znašel v ledenem objemu prvin, brez pravega upanja na rešitev …

8) Drevo življenja in drevo filozofije

Grau, teurer Freund, ist alle Theorie
Und grün des Lebens goldner Baum.

Dragi prijatelj, vsa teorija je siva
in zlato drevo življenja je zeleno.

J. W. Goethe[30]

Draga prijatelja, zdaj ko smo v duši ujeli utrinek večnosti in se za trenutek potopili v oživljajoči vrelec čudenja, da si povrnemo mladostno enovitost mišljenja, moramo počasi izplavati ven in naprej v svobodo, onkraj razdeljenosti nesrečne zavesti in njene bolesti. V tem skrivnostnem sobivanju različnih svetov, ko se v nas prepletajo otožni vetrovi iz davnine z mladostnimi viharji jutrišnjega dne, počasi okušamo prve sadove plovbe. Vendar ne smemo pozabiti, da imajo ti šele predokus resnične filozofije, ki nas je poklicala na pot, da bi z naklonjenimi vetrovi srečno dopluli do njenih nabrežij za robom obzorja. V čudovite kraje, kjer zvezde ponoči svetleje žarijo in mesečina nežno srebri usnule livade, kjer sonce razžarja večno mlade duše in rosa z nebes opojno zlati spokojna jutra. Zato se z Okeanovim sinom Tavmantom, ki je nedvomno domač z vsemi nevarnostmi in čudesi na morskih brezpotjih, in z njegovo hčerko Iris, ki srčno zaljubljenim podeljuje božanski navdih, pogumno prepustimo južnemu vetru. Morda nas ponese k rajskim otokom, kjer skrito očem dvomljivcev in prezgodaj odraslih v varnem zavetju drevesa življenja raste drevo filozofije.

Naj nas pri tem poleg Platonovih misli usmerjajo in vodijo sveti izreki izvoljenih, ki so bili posvečeni v skrivnost božanske modrosti. Že Platon je namreč verjel, da

nismo zemeljska rastlina, ampak nebeška … kajti od ondod, od koder je duša najprej nastala, Božanstvo obesi glavo in našo korenino ter zravna vse telo.[31]

Po njem torej človeška duša s svojim vrhom korenini v nebu in raste iz njega kot nebeška bilka. Vendar nas v luči starozavezne Mojzesove pripovedi o stvarjenju sveta še globlje usmerja modri Salomon z videnjem rajskega drevesa življenja kot “upanja, ki prihaja”.[32] Kajti z njim lahko v drevesu življenja naposled prepoznamo podobo večne modrosti, ki ji listje ne bo nikdar ovenelo in ji sadov ne bo nikoli zmanjkalo, temveč bo vsak mesec rodila nov sad, ki bo za nesmrtno jed in njeno listje za zdravilo.[33] Voda, ki jo napaja, je namreč živi studenec, ki venomer teče iz neusahljivega izvirka resnice. A bodimo previdni, da mladike ljubezni do resnične modrosti, ki poganja v okrilju drevesa življenja, ne zamenjamo z nekim drugim drevesom, ki je v začetku časov tako usodno zaznamovalo človeka.

Saj se spomnita “drevesa spoznanja dobrega in hudega”, od katerega je bilo prvemu možu in ženi v rajskem vrtu prepovedano jesti sad, da bi se ne prevzela, pa ju je k temu zapeljala pogubna skušnjava, da “bi postala kakor Bog”.[34] Mojzesova pripoved o izvirnem grehu, nam torej govori, da je človekovo hrepenenje po vedno višjem spoznanju dobro le, če se človek pri tem ne prevzame in ne “skuša oddaljiti od Stvarnika”.[35] Podobno tudi Platon s Homerjem svari pred tem, da bi se človek v ljubezni do modrosti tako prevzel, da bi hotel namesto posredovanja skromnih namigov s pisanjem razkriti vso resnico, saj bi mu tedaj pameti ne odvzeli bogovi, ampak bi se pogubil sam zavoljo umrljivih ljudi.[36]

Da bi se izognili podobni skušnjavi z odprtim srcem prisluhnimo modremu judovskemu kralju. Poglejmo, ali nam njegove preroške besede lahko razkrijejo globlji smisel naše zaljubljenosti v modrost in predvsem, kako naj v svojem hrepenju po višjem spoznanju v prihodnje ravnamo. Morda odkrijemo, kako globlje osmisliti notranji nemir, ki nam vsevdilj presunja srce, saj je zgled Salomonove modrosti videti naravnost nepogrešljiv za skladno duhovno rast. Ko bi ga le znali sprejeti v svoje srce. Tedaj bo našim trudnim dušam po napornih dneh plovbe resnično poživljajoče šotoriti ob vznožju drevesa življenja in z ljubeznijo v srcu slediti vzpenjanju modroljubne mladike v njegovem okrilju:

Blagor človeku, ki najde modrost,
smrtniku, ki si pridobi uvidevnost.

Drevo življenja je tem, ki se je oprimejo,
kateri se opirajo nanjo, so stanovitni v Resničnem.[37]

Začnimo torej s previdnim okopavanjem in rahljanjem rodovitne prsti okrog korenin te mladike, ki se izteza kvišku v neslutene višave mogočnega drevesa življenja, da bi naposled obrodila dober sad. Ni namreč brez zrna resnice, kar mlademu študentu pravi Goethejev Mefisto o zlatem zelenilu drevesa življenja in pusti sivini neživljenjske teorije, četudi mu skuša s tem predvsem ugajati in ga zapeljati. Kajti ne smemo se varovati samo sadeža z drevesa skušnjave, ki nam obljublja spoznanje dobrega in zlega kakor bogovom, ampak tudi lažne modrosti, da ne pademo še niže kakor iz raja. Slednja nas tudi tostran zvijačnega posvetila eritis sicut Deus, ki ga v Goethejevem Faustu skušnjavec vpiše naivnemu učencu v spominsko knjigo, [38] zapeljuje na neko povsem zgrešeno, odmišljeno, neživljenjsko in zato bivanjsko lažno pot.

V okrilju zelenega drevesa resničnega življenja, te svetopisemske podobe božanske modrosti, namreč resnično zeleni samo mladika srčne predanosti in zaljubljenosti vanjo. Če jo pozabimo negovati in nam ljubezen zaradi zagledanosti vase usahne, tedaj žalostno zbledijo njeni zeleni listi in zvenejo sinji cvetovi, dokler ves svet ne potone v turobno sivino lažnega, resničnemu življenju odtujenega modroslovja. Če naj torej filozofija kdaj zares postane modroslovje, tedaj naj postane pristno, in ne lažno modroslovje. Modroslovje, ki ni pripravljeno le opisovati, temveč nesebično vzljubiti in izpričevati resnično modrost, četudi bi jo ves svet tajil in razglašal za norost. V to pa lahko upa samo v izvornem bivanju zakoreninjeno motrenje, ki nikakor noče postati siva kabinetna teorija, ampak živo pričevanje, prosojno za resnico. Motrenje, ki pusti, da v njegovem srcu spregovori modrost sama.

Toda ob vsem zanosu, ki nas zdaj razplamteva, ne smemo pozabiti, da smo komaj dobro zapluli na pot in da se resnično modroslovje kot spregovarjanje same modrosti še v marsičem razlikuje od naše nebogljene začetniške ljubezni do modrosti. [39] A kdor se je odločil, da bo vsem skušnjavam navkljub neomajno in srčno vztrajal v zvestobi svoji izvoljeni ljubezni, bo znal prisluhniti navdihnjenemu šepetu andaluzijskega pesnika, ki veje v srca zaljubljenih kakor blag zefir med nežno prepletenimi resami cipres:

Verde que te quiero verde …
Zeleno, ki te ljubim, zeleno …[40]


[1] Iz Najstarejšega načrta sestava nemškega idealizma (Das älteste Systemprogramm des deutschen Idealismus), ki se je kot osnutek ohranil v Heglovem rokopisu. Danes velja za skupni sad mladostnih prizadevanj trojice šolskih prijateljev iz Tübingena, pozneje znamenitih filozofov F. W. J. Schellinga, G. W. F. Hegla in pesnika Friedricha Hölderlina. Prim. celotno besedilo v: Nova revija 28-29/1984, prev. Tine Hribar, str. 3219-3220.

[2] Prim. Platon, Fajdon 61a.

[3] Prim. Boethius, Consolatio Philosophiae (Tolažba Filozofije); lat. izvirnik z angl. prev. je dostopen tudi na internetu: http://etext.lib.virginia.edu/latin/boethius/consolatio.html.

[4] Prim. življenja in dela Pindarja, Platona, Plotina, Prokla; Gregorja iz Nacianca, Gregorja iz Nise in njegove sestre Makrine, Dionizija Areopagita, Evagrija, Maksima Spoznavalca, Romana Meloda, Simeona Novega Teologa, Hildegarde iz Bingna, Methilde Magdeburške, Marguerite Porete, Mojstra Eckharta, Angela Silezija; Juda Halevija, srednjeveških kabalistov; sufijev Al Bistamija, Al Haladža, Ibn Arabija, Džalaludin Rumija …

[5] Prim. Evelyn Underhill, “The Education of the Spirit”, v: The Essentials of Mysticism and Other Essays, Oxford 1995, str. 59 sl.

[6] Prim. Nikolaj Berdjajev, Novi srednji vek, prev. B. Šinigoj, Ljubljana 1999, str. 13 sl.

[7] Prim. Hildegarda iz Bingna, Epistolae, v: J. P. Migne, Patrologia latina 197, 352c-d.

[8] Izraz srednjeveške judovske mistike, ki je bil posebno drag krščanskemu renesančnemu filozofu Picu della Mirandola. Prim. Eugenio Garin, Spisi o humanizmu in renesansi, prev. Srečko Fišer, Ljubljana 1993, str. 157 sl.

[9] Prim. Klemen Aleksandrijski, Preproge 1,18.

[10] F. Pessoa ( 1888-1935), skrivnostni portugalski pesnik s preloma prejšnjega stoletja, ki je podpisal svojo poezijo z mnogimi heteronimi, tj. samostojnimi pesniškimi imeni, za katerimi so stale izmišljene, a celovite pesniške osebnosti; med njimi vsaj tri (Alberto Caiero, Ricardo Reis, Álvaro de Campos) z lastnim opusom! To večplastnost pesnikovega lika, v kateri se globoko zrcali bivanjska skrivnostnost sleherne človeške osebe, simbolično ponazarja pesnikovo lastno ime, saj beseda pessoa (izg. pešoa) v portugalščini pomeni “oseba”. Kakor pesnik tudi sami sebi kot iskalci in zaljubljenci v modrost ostajamo bitnostno nespoznatni in torej večni neznanci na pragu naše tvegane plovbe resnični filozofiji naproti. Uvodni in sklepni navedek sta iz daljše pesnitve Ode marítima, podpisane s heteronimom Á. de Camposa, ki je nastala ok. leta 1915.

[11] Prim. Søren A. Kierkegaard, Filozofske drobtinice ali drobec filozofije, prev. Franc Burgar, Ljubljana, 1987, str. 22 sl.

[12] Prim. Nikolaj Berdjajev, “O tesnobi”, prev. B. Šinigoj, v: Tretji dan 8-9/1997, str. 14-18.

[13] Prim. S. A. Kierkegaard, nav. delo, str. 44 sl.

[14] Prim. Heraklit iz Efeza: “Kako bi se kdo mogel skriti Njemu, ki nikdar ne zaide?”, v: Klemen Aleksandrijski, Pedagog II 99,5 (=frg. 16, po Diels-Kranz, Fragmente der Vorsokratiker, Berlin 1934).

[15] Prečrkovano v latinico: philía (izg. filija), prijateljstvo, ljubezen; iz gr. phílos, prijateljski, ljub, drag; posamostaljeno s členom za moški spol: ho phílos, prijatelj, kdor mi je ljub.

[16] Filozofija je etimološko, tj. po svojem izvornem pomenu sestavljena iz dveh gr. besed: philía, prijateljska ljubezen, in sophía (izg. sofija) modrost, zato jo običajno prevajamo kot “ljubezen do modrosti”, “zaljubljenost v modrost”, “modroljubje”… Če pa “modrost” zamenjamo z “vednostjo”, potem jo lahko s Tinetom Hribarjem prevedemo tudi kot “radovednost”, pri čemer ji ne gre za katero koli, ampak za resnično vednost …

[17] Prim. F. W. J. Schelling, Filozofska raziskovanja o bistvu človeške svobode in predmetih, ki so z njimi povezani (1809), prev. Doris Debenjak, v: isti, Izbrani spisi, Ljubljana 1986, str. 230: “Filozofija ima svoje ime po eni plati od ljubezni, kot splošnega navdušujočega načela, po drugi plati pa od te prvotne modrosti, ki je njen pravi cilj.”

[18] J. R. Jiménez (1881-1958), španski lirični pesnik, vplivni predhodnik generacije 27 (Lorca, Guillen, Alexaindre et al.). Izbrani stihi so iz pesnikove istoimenske pesmi v zbirki Eternidades (1916/17); delno prir. prev. po Alojzu Gradniku, v: Izbrane pesmi, Nobelovci (1956), Ljubljana 1978, str. 55.

[19] G. W. F. Hegel, Phänomenologie des Geistes (1807), Frankfurt a/M 1973, str. 163; nav. v prev. Božidarja Debenjaka, Fenomenologija duha, Ljubljana 1998, str. 115.

[20] Prim. Ernst Bloch, Subjekt-Objekt, Erläuterungen zu Hegel (Subjekt-objekt, Pojasnila k Heglu) Frankfurt a/M 1962, zlasti zač. VI. pogl. in dalje.

[21] G. W. F. Hegel, Differenz des Fichteschen und Schellingschen Systems der Philosophie (1801), str. 20; prim. celoten razdelek “Bedürfnis der Philosophie”, str. 17 sl.; dostopno tudi v shr prev. Aleksa Buha, v: G. W. Hegel, Jenski spisi, Sarajevo 1983, str. 14 sl.

[22] Prav tam.

[23] Iz Schellingovega pisma Heglu z dne 4. februarja 1795; v: Manfred Frank in Gerhard Kurz (izd.), Materialen zu Schellings philosophischen Anfängen, Franfurt a/M 1975, str. 126-7, nav. po: Mladen Dolar, “Schellingova filozofska pot”, v: F. W. J. Schelling, Izbrani spisi, Ljubljana 1986, str. 375.

[24] N. Berdjajev, Duh in resničnost, prev. B. Šinigoj, Ljubljana 2000, str. 151.

[25] I. Kant, Kritik der praktischen Vernunft, Stuttgart 1986, str. 253 [288]; nav. v delno sprem. prev. Rada Rihe, Kritika praktičnega uma, Ljubljana 1993, str. 156.

[26] To so Kritika čistega uma (1781), Kritika praktičnega uma (1788) in Kritika presodne moči (1790), s katerimi je Kant dosegel svoj vrh.

[27] Prelom 19. in 20 stol. na Dunaju je bil čas rojstva psihoanalize s Sigmundom Freudom, atonalne glasbe z Arnoldom Schönbergom, moderne funkcionalne arhitekture z Adolfom Loosom, pa tudi cionizma s Theodorjem Herzlom in nacizma z Adolfom Hitlerjem. Tu so poleg Schönbergovega kroga delovali tudi glasbeniki kot Johannes Brahms in Gustav Mahler, slikarji kot Gustav Klimt, Oskar Kokoschka in Egon Schiele … Prim. John Heaton in Judy Groves, Wittgenstein for Beginners, Cambridge 1994, str. 6-7.

[28] Prim. L. Wittgenstein, Logično filozofski traktat, nem./ slov., prev. Frane Jerman, Ljubljana 1976, teza 6.54.

[29] L. Wittgenstein, nav. delo, teza 6.44.

[30] J. W. Goethe, Faust I, 2038-2039.

[31] Platon, Timaj 90a-b. Nav. po: Andrew Louth, Izvori krščanskega mističnega izročila od Platona do Dionizija, prev. Nike in G. Kocijančič, Ljubljana 1993, str. 36.

[32] Prg 13,12.

[33] Prim. Ezk 47,12.

[34] Prim. 1 Mz 3,5 sl.

[35] Prim. SSP, op. k nav. mestu.

[36] Prim. Platon, Sedmo pismo 344c-d.

[37] Prg 3,13.18. Zaradi bližine gr. izročilu namesto hebr. izvirnika navajam različico po Septuaginti (gr. prev. Stare zaveze, Aleksandrija 3. stol. pr. Kr.), izd. Alfred Rahlfs, Stuttgart 1979; slov. prev. delno nav. po: Sveto pismo SSP, Ljubljana 1996.

[38] J. W. Goethe, Faust I, 2048; tj. “bosta kakor Bog …” (lat. različica 1Mz 3,5).

[39] Prim. Anto Knežević, Filozofija i slavenski jezici, Zagreb 1988, str. 209, ki izpeljuje izvorni pomen besede modroslovje (“govoriti modrost”) iz starocerkvenoslovanske glagolske oblike “sloviti” (iz stck. “slovo”, gr. “logos”, beseda).

[40] Federico Garcia Lorca, Mesečna romanca.

Najnovejši prispevki

Kategorije

Arhiv