Najnovejši prispevki
Kategorije
Arhiv
Slovar
Ta slovar noče biti celovit in izčrpen prikaz Eckhartovega besednjaka, ampak prej izbor temeljnih besed, iz katerih raste njegova mistična spekulacija. Namen slovarja je predvsem, da bralca, ki je na sledi mistični odvrnitvi od sveta in vzponu k Bogu vse do Božanstva, pomaga usmerjati in da mu hkrati kaže jezikovno globino Eckhartove mistagogije.
Ob temeljnem in najpogostejšem prevedku kake besede slovar marsikdaj upošteva in na kratko pojasnuje tudi drug možen prevedek, ki se večkrat pojavi v našem prevodu. Kadar se beseda v svojem pomenu premenja, je v našem prevodu ob drugem prevedku sicer vselej navedena beseda izvirnika v oglatem oklepaju; to velja tudi za primere, ob katerih se je bilo treba zaradi konteksta odločiti za kak tretji prevedek. Nekatere besede, zajete v slovar, spremljajo dodatna pojasnila že v opombah pod črto k Eckhartovim besedilom.
Slovar je narejen tako, da srednjevisokonemški besedi sledi slovenski prevedek (ali prevedka), pred katerim je, če odstopa od dobesednega ali navadnega prevoda, naveden dobesedni prevedek. Prevedku, ki ga (ali ju) uporablja naš prevod, nato v oklepaju sledi novovisokonemška oblika besede, tej pa praviloma latinska beseda, največkrat tista, ki jo je Mojster Eckhart sam v svojih latinskih delih uporabljal v enakem ali vsaj podobnem pomenu; izjemoma je kot prvotni člen v tej medjezični besedni verigi navedena tudi prvotna grška beseda. Sledi še pojasnilo k prevodu besede, ki na kratko, kjer je to mogoče, opozarja na prevodno pot do nje, predvsem pa jo poskuša postaviti v kontekst Eckhartove mistične spekulacije in razbrati, v kakšnem razmerju je do drugih temeljnih besed.
abegescheiden, abegescheidenheit
“Odmaknjen”, “odmaknjenost” (nvnem. Abgeschiedenheit, gr. anachóresis). S to besedo, ki jo je neposredno iz ozira na latinski besedi separatio in abstractio skoval Mojster Eckhart sam, je mišljena odmaknjenost od sveta v smislu celote bivajočega, ki meri na človekovo prostost vsega ustvarjenega in časnega. Docela odmaknjenega človeka ne ganeta več niti nadloga niti prijetnost, ki sicer prihajata od ustvarjenih bitij in v bolest ali ugodje vzgibavata njegovo dušo. V odmaknjenosti se torej človek odvrača od ustvarjenih bitij in hkrati zedinja sebe v neustvarjenost. Zato je odmaknjenost najvišja krepost, višja tudi od ljubezni in usmiljenja, v katerem je človek dovzeten za slabost svojega bližnjega in se pusti užalostiti. V nevzgibljivi odmaknjenosti od vekomaj stoji Bog. Prim. Reiner Schürmann, Meister Eckhart: Mystic and Philosopher, Bloomington in London, 1978.
âne mittel ali mitel
Db. brez posredništva (lat. medium), neposredno, v slov. prevodu največkrat “brez posrednika”. S to besedno zvezo Mojster Eckhart opisuje zedinjenje duše z Bogom, ne da bi jo uporabljal v časovnem smislu.
âne war umbe, tudi sunder war umbe
“Brez zakaj”. Meri na tisto delo ali delovanje, ki nima določenega, s horizontom sveta zamejenega namena. Če človek živi brez zakaj, je v tem podoben Temu, ki je in vse udejanja brez zakaj. Brez besedne ustreznice v Eckhartovih latinskih delih.
bilde
“Podoba” (nvnem. Bild, gr. eikón, lat. imago). Ena od najpomembnejših Eckhartovih besed. Rabljena je v širokem pomenskem razponu od svetopisemske Božje podobe in podobnosti (gr. homoíosis, lat. similitudo), po katerih je bil ustvarjen človek, do podobe, ki jo v človekovi duši puščajo ustvarjena bitja. Zlasti iz nje tvorjena glagolska oblika überbilden, “prepodobiti”, kaže, da mistično zedinjenje duše z Bogom pri Mojstru Eckhartu vključuje tudi prepodobljenje kot vnovično uobličenje po Božji podobi sami. Pri tem se Eckhart navezuje na patristično razlikovanje med podobo in podobnostjo: Božja podoba je pri človeku med njegovim zemeljskim prebivanjem sicer navzoča, a se razbira le v podobnosti, sorazmerni s potezami človekove ustvarjene narave, tako da je podobnost nekakšna njena zemeljska mera. Prim. Alois Haas, Meister Eckhrats mystische Bildlehre, v: Sermo mysticus. Studien zur Theologie und Sprache der deutschen Mystik, Freiburg/Schweiz 1979, str. 209–237.
durchbruch, durchbrechen
“Prodor”, “prodrtje” (nvnem. Durchbruch, Durchbrechen, lat. reditus). Beseda pri Mojstru Eckhartu lahko pomeni prodor Boga v dušo, najpogosteje pa se (kot še zlasti jasno pove njena latinska ustreznica) nanaša na nenadno vrnitev duše k njenemu prvotnemu izviru v Bogu, ki napoči s tem, da se v njej rodi Božji Sin. Vendar se duša vrne k temu izviru tako, da prodre celo onstran trojičnosti Boga v “tiho puščavo” Božanstva. Zato je vrnitev v Boga prodor v Bogu k Božanstvu. Prim. Shizuteru Ueda, Die Gottesgeburt in der Seele und der Durchbruch zur Gottheit, Gütersloh 1965.
eigenschaft
“Svojost” (nvnem. Eigenschaft, lat. proprietas). Beseda Mojstru Eckhartu ne pomeni objektivne lastnosti v smislu kakšnosti (qualitas) kake stvari, ampak predpostavlja osebno svojilno razmerje, v katerem je človek venomer do drugih stvari, najprej in predvsem pa do samega sebe: pri stvareh oziroma v polaščevalni zaskrbljenosti za stvari je prav zaradi svojilnega prevzemanja, tj. prisvajanja samega sebe. Zato nam beseda po smislu spregovarja kot lástnost, vezanost na lastni jaz. Po drugi strani velja, da bolj ko je človek vezan na stvari, tem bolj ostaja vezan na lastni jaz. Takšna vezanost, v kateri se človek kot ustvarjeno bitje vselej že nahaja, se hkrati korenito loči od Božje svojosti. Vendar svojost spet pripada samo Bogu v njegovem trojičnem osebnostnem ustroju, ne pa tudi Bogu v njegovem Božanstvu. Prim. Frank Tobin, “Eckhart’s Mystical Use of Language. The Contexts of eigenschaft“, Seminar 8 (1973), str. 160–168.
ein
“Eno” (nvnem. Ein, lat. unum). Metafizično najbolj izostreno je beseda rabljena v Eckhartovih latinskih delih, kjer formalno označuje tisto, kar je samo v sebi nerazločeno (indistinctus), dejansko pa meri na Boga kot absolutno enost. V tem smislu ubeseduje metafizično podlago za besedi einicheit (lat. unio) in einunge (lat. unitas), ki obe naznačujeta “enost” ali “enojstvo” tistega, kar je eno in nezedinjeno. Obe ju marsikdaj prevajamo z “enostjo”, tudi kadar se nanašata na zedinjenje duše z Bogom. Vendar enost tedaj ne meri nemara na zedinjenost kot posledico tega zedinjenja, ampak na delež duše pri Božji enosti, se pravi na njeno deležnost enosti, ko po deleženju tudi sama postane eno. Tretjo sorodno besedo, einvaltic (lat. simplex), navadno prevajamo s “preprost”, izjemoma pa tudi z “enovit”. Prim. Vladimir Lossky, Théologie négative et connaissance de Dieu chez Maître Eckhart, Pariz 1960; Bernard McGinn, Meister Eckhart on God as Absolute Unity, v: Neoplatonism and Christian Thought, izd. D. J. O’Meara, Norfolk 1982, str. 128–139; Benno Schmoldt, Die deutsche Begriffsprache Meister Eckharts. Studien zur philosophischen Terminologie des Mittelhochdeutschen, Heidelberg 1954.
enpfenclich, enpfenclicheit
“Prejemljiv”, “prejemljivost” (nvnem. empfänglich, Empfänglichkeit); ti besedni obliki sta sicer bržkone izginili iz sodobne jezikovne rabe, vendar ju Pleteršnikov Slovensko-nemški slovar (II, Ljubljana 1895, str. 239) še upošteva, hkrati pa kot njuni ustreznici navaja prav ta nemška prevedka. Pri Mojstru Eckhartu je duša prejemljiva, se pravi zmožna prejeti oziroma spočeti Boga, tedaj, ko postane gola in prazna vseh ustvarjenih bitij.
geburt, gebern
“Rojstvo”, “rojevanje” (nvnem. Geburt, Gebären, lat. generatio, generare). Lahko pomeni rojstvo Sina od Očeta, rojstvo Sina v duši pravičnega človeka ali kakršnokoli porajanje v ustvarjenem svetu. Pri Mojstru Eckhartu prevladuje drugi pomen. Prim. Shizuteru Ueda, Die Gottesgeburt in der Seele und der Durchbruch zur Gottheit; za zgodovino te téme prim. Hugo Rahner, “Die Gottesgeburt: Die Lehre der Kirchenväter von der Geburt Christi aus dem Herzen der Kirche und der Gläubigen”, v: Zeitschrift für katholische Theologie 59 (1933), str. 33–418.
geist
“Duh” (nvnem. Geist). Duša, kolikor se vzdigne k Bogu.
gelâzen, gelâzenheit
“Predan”, “predanost” (nvnem. Gelassenheit). S predanostjo je pri Mojstru Eckhartu mišljena človekova izročenost Bogu. Vendar osnovna, glagolska oblika te besede kaže, da predanost vsebuje aktivni moment, moment zapustitve: s tem ko človek zapusti samega sebe, se tudi – in se šele lahko – preda Bogu (zato prevod marsikdaj podaja oba prevedka, še zlasti seveda pri oblikah glagola lâzen). Tako ima lahko zapuščenost/predanost, ki izhaja iz te zapustitve, tudi pomen “sproščenosti”, ker človek z zapustitvijo samega sebe hkrati postane prost vseh ustvarjenih bitij, na katere ostaja vezan, dokler se ne osvobodi svojega ustvarjenega jaza.
gemüete
Db. čud, nrav, v slov. prevodu “srce” (nvnem. Gemüt, lat. mens). Po Klugejevem in Götzejevem Etymologisches Wörterbuch der deutschen Sprache (14. izd. Berlin 1948) ta srednjevisokonemška beseda kot zbirno ime za Muten “prvotno pomeni zbir misli in občutij” (str. 405, gl. pod Mut). Glede na to, da Mojster Eckhart sam z njo prevaja latinsko besedo mens, bi jo lahko prevedli tudi z “duhom”, “dušo” ali celo z “umom”. Vendar naš prevod (čeprav to besedo v nekem drugem kontekstu dejansko – in nemara tudi ustrezno – prevajamo z “mišljenjem”) sledi patrističnemu enačenju uma (gr. noûs, lat. mens) s srcem, kot je razumljeno v Svetem pismu (hebr. lev ali levav, gr. kardía), torej enačenju, ki ga je Eckhart očitno prevzel na svoj način. V svetopisemskem smislu srce namreč ne velja, kakor danes, le za sedež čustvovanja, ampak tudi za sedež mišljenja, to pa pomeni, da zajema vase pomenski obseg srednjevisokonemške besede gemüete.
gerecht, gerechtikeit
“Pravičen”, “pravičnost” (nvnem. gerecht, Gerechtigkeit). Pravičnost se pri Mojstru Eckhartu neločljivo povezuje s človekovo odpovedjo lastni volji, ki vključuje hotenje tega, kar hoče Bog, tj. hotenje Božje volje.
glîch, glîchnisse
Db. “podoben”, “podobnost”, pa tudi “enak”, “enakost” (nvnem. gleich, Gleichheit). Ni mogoče potegniti povsem jasne ločnice, kdaj je beseda glîchnisse rabljena v enem in kdaj v drugem pomenu, zato se prevod venomer prilagaja kontekstu ali pa z znakom / podaja obe možnosti. Quint pravi, da besedi similis, “podoben”, in aequalis, “enak”, Mojster Eckhart v latinskih delih uporablja brez razlike in hkrati pomensko ustrezno besedi glîch v nemških. Po drugi strani pa glîchnisse najpogosteje posodablja z isto novovisokonemško besedo (Gleichheit) kot glîcheit, navadno besedo za “enakost”. Od tod se zdi, da se pomenska vrednost besede glîchnisse stopnjuje od podobnosti k enakosti in da je slednji prevedek vselej prikladen v kontekstu zedinjenja duše z Bogom: tedaj se človek dvigne nad svojo zemeljsko podobnost Bogu, v kateri s svojo posebno naravo prebiva kot ustvarjeno bitje, in je znova uobličen po Božji podobi. V tem smislu ni le podoben Bogu, ampak Mu s tem, ko je torej prepodobljen po Božji podobi in povzdignjen v Božjega sina, postane enak. Hkrati za Sina samega velja, da je, kar zadeva razmerje oseb znotraj Trojice, Očetu od vsega začetka povsem enak (v tem Eckhartova mistična misel odmeva apostolski kredo, po katerem je Sin “enega bistva z Očetom”) in Mu ni le podoben. Končno pa je beseda pri Eckhartu tudi tehnični termin (nvnem. Gleichnis), ki označuje literarno obliko oziroma, še raje, način govora; tedaj jo prevajamo s “prispodobo”. Prim. Quintov komentar v: Meister Eckhart, Die deutschen und lateinischen Werke I, Stuttgart 1936sl., str. 107, op. 2.
gotheit
“Božanstvo” (nvnem. Gottheit), izjemoma “Bogstvo”. Eckhartovo ime za Boga kot brezpojavni mistični Nič onstran njegovega trojičnega osebnostnega ustroja, v katerem se še kaže kot Oče, Sin in Sveti Duh. Vendar Božanstvo ni nekaj drugega ali celo višjega od Boga, ampak je Bog v svoji poslednji nadtrojični skrivnosti.
grunt
“Temelj/dno” (nvnem. Grund). V tem neodpravljivem dvojnem pomenu se beseda nanaša tako na Boga kakor na najglobljo raven, na kateri je duša istovetna z Bogom, se pravi gola in preprosta kot Bog. Kadar se nanaša na Boga, zajema nekatere pomenske razsežnosti počela (principium), kadar pa se nanaša na dušo, pri Mojstru Eckhartu pomeni toliko kot “vrh duše” (v latinskih delih supremum animae oziroma abditus mentis). Prim. Bernward Dietsche, “Der Seelengrund nach den deutschen und lateinischen Predigten”, v: Meister Eckhart der Prediger, Freiburg 1960, str. 200–258.
istikeit, tudi isticheit
Db. je-stvo, v slov. prevodu “bivajočnost” ali tudi “bitnostnost” (v Quintovi posodobljeni različici Etwas). Redka Eckhartova tvorjenka, nastala s substantiviranjem ist, tretje osebe pomožnega glagola biti v sedanjiku. Z njo Eckhart meri na nenastalo bivajočnost Božanstva, povsem drugačno od postajanju podvržene bitnosti, ki jo ustvarjenim bitjem zagotavlja Bog, s tem ko jim v svoji ljubezni podeljuje bit. V Eckhartovih besedilih je ponekod občutiti stopnjevanje sîn-wesen-istikeit (bit-bit/bitnost-bivajočnost/bitnostnost). Bitnostnost (tako prevajamo tudi besedo wesunge, izpeljano iz Eckhatove najtemeljnejše ontološke besede wesen) tedaj meri onstran bitnosti na to, kar je Bog v sebi samem kot Ta, ki je (2 Mz 3,14) – na Božjo nadbitnost, ki je polnina vse biti. Ta besedni sklop je zanimiv tudi glede na to, kako so esse (bit) in njej sorodne latinske besede prehajale v Eckhartova nemška dela in v nemško filozofsko-teološko pojmovnost sploh. Prim. M. S. Morard, “Ist, istic, istikeit bei Meister Eckhart”, v: Freiburger Zeitschrift für Philosophie und Theologie 3 (1956), str. 169–186; Maria Bindschedler, “Zu den deutschen Seinsbezeichnung bei Meister Eckhart”, v: Mittelalter und Moderne. Gesammelte Schriften zur Literatur, Bern/Stuttgart 1985, str. 198–202.
lûter, ledic, blôz, îtel
“Čist”, “prost”, “gol”, “prazen” (nvnem. lauter, ledig, bloss, leer). Sklop besed, ki se pri Mojstru Eckhartu zelo pogosto pojavljajo. Kakor npr. “prost” pogosto pomeni prostost od podob, s katerimi se ustvarjena bitja vtiskujejo v človekovo dušo, tako tudi druge našteti pridevniki merijo na tisto stanje, ki ga izrecno označujeta besedi blôsheit, “golost” (nvnem. Blossheit), in îtelkeit, “praznost” (nvnem. Leere). Duša mora namreč doseči takšno izpraznjenost vsega ustvarjenega, da se lahko zedini z Bogom.
minne
“Ljubezen” (nvnem. Liebe). Ta stara beseda pri Mojstru Eckhartu pomeni tako ljubezen (amor) kakor usmiljenje (caritas).
niht, redkeje nitheit
“Nič”, “ničnost” (nvnem. Nichts, Nichtheit). Mojster Eckhart uporablja to besedo na negativen in pozitiven način v smislu apofatične teologije: kadar bivanje (v resničnem smislu) ustvarjenim stvarem odreče, pravi, da so nič v razmerju do Boga, kadar pa jim bivanje (v navadnem smislu) pripiše, zatrdi, da je Bog Nič onstran biti sploh. Prim. Minoru Nambara, “Die Idee des absoluten Nichts in der deutschen Mystik und ihre Entsprechungen im Buddhismus”, Archiv für Begriffsgeschichte 6 (1960), str. 143–277.
nidrigste krefte
“Nižje moči” (nvnem. niedrigste Kräfte). Moči duše, ki delujejo v telesu.
oberste krefte
“Višji moči” (nvnem. oberste Kräfte). Ti moči sta volja in um (= najvišja moč).
underscheit
“Razlika” (nvnem. Unterschied, lat. distinctio), pogosto tudi “različnost”. Razločevanjee med različnostjo, ki označuje ustvarjena bitja, in nerazličnostjo (indistinctio), ki je značilna za Boga, izhaja iz Eckhartovih latinskih del. Prim. Vladimir Lossky, Théologie négative et connaisance de Dieu chez Maître Eckhart, Pariz 1960.
ûzbruch
“Preboj” (nvnem. Ausbruch). Beseda ustreza latinskima processio in processus, ki pomenita “napredovanje” in “napredek” ali “rast”, torej neko izhajanje. Označuje bodisi izhajanje Božjih oseb druge iz druge bodisi izhajanje ustvarjenih bitij iz božanskega počela, s tem da izrecno poudarja sam moment izhoda oziroma izhodne silnosti. Pomensko sta ji sorodni besedi ûzfluz, “iztok” (nvnem. Ausfluss), ki najnatančneje ustreza latinski emanatio, in ûzgang, “izhod” (nvnem. Ausgang). Prim. Kurt Ruh, “Die trinitarische Spekulation in deutscher Mystik und Scholastik”, v: Zeitschrift für deutsche Philologie 72 (1953), str. 24–53.
vernünfticheit, redkeje vernunft
“Um” (nvnem. Vernunft, lat. intellectus). Skupaj z voljo višja moč duše oziroma sploh njena najvišja, tj. spoznavna moč ali zmožnost (potentia). V tem pomenu se z njo prekrivata besedi verstantnisse (nvnem. Verständnis) in bekanntnisse (nvnem. Erkenntnis), ki jo hkrati že označujeta pod vidikom njene dejavnosti, s tem da se slednja pogosteje uporablja v zvezi z Božjim umom. V nekaterih besedilih Mojster Eckhart opredeljuje um, kolikor naj bi bil kot spoznavna zmožnost višji tudi od volje, za mesto zedinjenja z Bogom, medtem ko v drugih, ki tvorijo osrčje njegove mistike, kot to mesto imenuje “tisto nekaj” v duši, ki ga hkrati tudi različno poimenuje – temelj/dno, iskrica duše itn. Prim. Benno Schmoldt, Die deutsche Begriffsprache Meister Eckharts. Studien zur philosophischen Terminologie des Mittelhochdeutschen, Heidelberg 1954.
vünkelîn
“Iskrica” (nvnem. Fünklein). Iskra duše je Mojstru Eckhartu najvišji in hkrati najnotranjejši del duše ali tudi njen temelj/dno, tisto “neustvarjeno nekaj” v duši, ki ga je obsodila bula papeža Janeza XXII. Na isto prav tako metaforično merita besedi bürgelîn, “mestece” (nvnem. Burgstädtchen), in wipfel, “vrh” (nvnem. Wipfel), abstraktneje pa to označujejo tudi substantivirani pridevniki daz edele, oberste, innigeste, se pravi “tisto plemenito”, “najvišje”, “najnotrišnje”. O zgodovini tega izraza (scintilla animae, apex animae) prim. M. Tardieu, “Psychîas Spinthér. Histoire d’une métaphore dans la tradition platonicienne jusqu’à Eckhart”, v: Revue des études augustiniennes 21 (1975), str. 225–255; prim tudi. Hans Hof, Scintilla animae: Eine Studie zu einem Grundbegriff in Meister Eckharts Philosophie, Lund 1952.
wesen
“Bit” (nvnem. Sein), pogosto tudi (z znakom /) “bitnost”, redko “bistvo”. To besedo Mojster Eckhart uporablja mnogo pogosteje od sîn, “bit” (nvnem. Sein), in sicer v pomenu bit/bitnost. Velja mu za najtemeljnejši in najsplošnejši ontološki pojem, ki še ni presejan skozi mrežo visoko razvite in razčlenjene sholastične pojmovnosti. Prav v tem nediferenciranem smislu se prekriva s celo vrsto latinskih pojmov (esse, essentia, ens, substantia). Prim. Vladimir Lossky, Théologie négative et connaissance de Dieu chez Maître Eckhart, Pariz 1960; Karl Albert, Meister Eckharts These vom Sein, Saarbrücken 1976; Ruedi Imbach, Deus est Intelligere: Das Verhältnis vom Sein und Denken in seiner Bedeutung für das Gottesverständnis bei Thomas von Aquin und in den Pariser Quaestionen Meister Eckharts, Freiburg/Schweiz 1976; Alain de Libera, Le problème de l’être chez Maître Eckhart. Logique et métaphysique de l’analogie, Genève/Lausanne/Neuchâtel 1980; Benno Schmoldt, Die deutsche Begriffsprache Meister Eckharts. Studien zur philosophischen Terminologie des Mittelhochdeutschen, Heidelberg 1954.
wîse
“Način” (nvnem. Weise, lat. modus). Meri na omejenost, ki se pri ustvarjenih bitij vselej kaže kot določen način bivanja v nasprotju z absolutnim Božjim bivanjem. Zvezo âne wîse, “brez načina” (nvnem. ohne Weise), Mojster Eckhart značilno uporabi v enem izmed pozivov, s katerimi vpeljuje človeka v Božjo skrivnost, s tem ko pravi, da je tako treba iskati Boga.
wort
“Beseda” (nvnem. Wort). Njen pomenski obseg se razprostira od Božje Besede, tj. Sina, prek idej stvari v Božjem umu vse do ustvarjene besede (angelov, ljudi, stvari) na eni strani in govorjene človeške besede ali akta razumevanja na drugi. Ta beseda ali njena pomanjševalnica, wörtelîn (nvnem. Wortlein), v Eckhartovih pridigah marsikdaj označuje mesto v Svetem pismu, ki ga ima Mojster namen razlagati. Z bîwort, db. pridevnik (nvnem. Beiwort), v slov. prevodu “prirek”, pa Eckhart meri na človeka, ki je, kolikor je v občestvu z Bogom in mu je Bog pričujoč, v
analognem razmerju z Besedo/Rekom kakor pridevnik s samostalnikom. Prim. Émilie Zum Brunne/Alain de Libera, Maître Eckhart: Métaphysique du Verbe et théologie négative, Pariz 1984.
Slovar
Ta slovar noče biti celovit in izčrpen prikaz Eckhartovega besednjaka, ampak prej izbor temeljnih besed, iz katerih raste njegova mistična spekulacija. Namen slovarja je predvsem, da bralca, ki je na sledi mistični odvrnitvi od sveta in vzponu k Bogu vse do Božanstva, pomaga usmerjati in da mu hkrati kaže jezikovno globino Eckhartove mistagogije.
Ob temeljnem in najpogostejšem prevedku kake besede slovar marsikdaj upošteva in na kratko pojasnuje tudi drug možen prevedek, ki se večkrat pojavi v našem prevodu. Kadar se beseda v svojem pomenu premenja, je v našem prevodu ob drugem prevedku sicer vselej navedena beseda izvirnika v oglatem oklepaju; to velja tudi za primere, ob katerih se je bilo treba zaradi konteksta odločiti za kak tretji prevedek. Nekatere besede, zajete v slovar, spremljajo dodatna pojasnila že v opombah pod črto k Eckhartovim besedilom.
Slovar je narejen tako, da srednjevisokonemški besedi sledi slovenski prevedek (ali prevedka), pred katerim je, če odstopa od dobesednega ali navadnega prevoda, naveden dobesedni prevedek. Prevedku, ki ga (ali ju) uporablja naš prevod, nato v oklepaju sledi novovisokonemška oblika besede, tej pa praviloma latinska beseda, največkrat tista, ki jo je Mojster Eckhart sam v svojih latinskih delih uporabljal v enakem ali vsaj podobnem pomenu; izjemoma je kot prvotni člen v tej medjezični besedni verigi navedena tudi prvotna grška beseda. Sledi še pojasnilo k prevodu besede, ki na kratko, kjer je to mogoče, opozarja na prevodno pot do nje, predvsem pa jo poskuša postaviti v kontekst Eckhartove mistične spekulacije in razbrati, v kakšnem razmerju je do drugih temeljnih besed.
abegescheiden, abegescheidenheit
“Odmaknjen”, “odmaknjenost” (nvnem. Abgeschiedenheit, gr. anachóresis). S to besedo, ki jo je neposredno iz ozira na latinski besedi separatio in abstractio skoval Mojster Eckhart sam, je mišljena odmaknjenost od sveta v smislu celote bivajočega, ki meri na človekovo prostost vsega ustvarjenega in časnega. Docela odmaknjenega človeka ne ganeta več niti nadloga niti prijetnost, ki sicer prihajata od ustvarjenih bitij in v bolest ali ugodje vzgibavata njegovo dušo. V odmaknjenosti se torej človek odvrača od ustvarjenih bitij in hkrati zedinja sebe v neustvarjenost. Zato je odmaknjenost najvišja krepost, višja tudi od ljubezni in usmiljenja, v katerem je človek dovzeten za slabost svojega bližnjega in se pusti užalostiti. V nevzgibljivi odmaknjenosti od vekomaj stoji Bog. Prim. Reiner Schürmann, Meister Eckhart: Mystic and Philosopher, Bloomington in London, 1978.
âne mittel ali mitel
Db. brez posredništva (lat. medium), neposredno, v slov. prevodu največkrat “brez posrednika”. S to besedno zvezo Mojster Eckhart opisuje zedinjenje duše z Bogom, ne da bi jo uporabljal v časovnem smislu.
âne war umbe, tudi sunder war umbe
“Brez zakaj”. Meri na tisto delo ali delovanje, ki nima določenega, s horizontom sveta zamejenega namena. Če človek živi brez zakaj, je v tem podoben Temu, ki je in vse udejanja brez zakaj. Brez besedne ustreznice v Eckhartovih latinskih delih.
bilde
“Podoba” (nvnem. Bild, gr. eikón, lat. imago). Ena od najpomembnejših Eckhartovih besed. Rabljena je v širokem pomenskem razponu od svetopisemske Božje podobe in podobnosti (gr. homoíosis, lat. similitudo), po katerih je bil ustvarjen človek, do podobe, ki jo v človekovi duši puščajo ustvarjena bitja. Zlasti iz nje tvorjena glagolska oblika überbilden, “prepodobiti”, kaže, da mistično zedinjenje duše z Bogom pri Mojstru Eckhartu vključuje tudi prepodobljenje kot vnovično uobličenje po Božji podobi sami. Pri tem se Eckhart navezuje na patristično razlikovanje med podobo in podobnostjo: Božja podoba je pri človeku med njegovim zemeljskim prebivanjem sicer navzoča, a se razbira le v podobnosti, sorazmerni s potezami človekove ustvarjene narave, tako da je podobnost nekakšna njena zemeljska mera. Prim. Alois Haas, Meister Eckhrats mystische Bildlehre, v: Sermo mysticus. Studien zur Theologie und Sprache der deutschen Mystik, Freiburg/Schweiz 1979, str. 209–237.
durchbruch, durchbrechen
“Prodor”, “prodrtje” (nvnem. Durchbruch, Durchbrechen, lat. reditus). Beseda pri Mojstru Eckhartu lahko pomeni prodor Boga v dušo, najpogosteje pa se (kot še zlasti jasno pove njena latinska ustreznica) nanaša na nenadno vrnitev duše k njenemu prvotnemu izviru v Bogu, ki napoči s tem, da se v njej rodi Božji Sin. Vendar se duša vrne k temu izviru tako, da prodre celo onstran trojičnosti Boga v “tiho puščavo” Božanstva. Zato je vrnitev v Boga prodor v Bogu k Božanstvu. Prim. Shizuteru Ueda, Die Gottesgeburt in der Seele und der Durchbruch zur Gottheit, Gütersloh 1965.
eigenschaft
“Svojost” (nvnem. Eigenschaft, lat. proprietas). Beseda Mojstru Eckhartu ne pomeni objektivne lastnosti v smislu kakšnosti (qualitas) kake stvari, ampak predpostavlja osebno svojilno razmerje, v katerem je človek venomer do drugih stvari, najprej in predvsem pa do samega sebe: pri stvareh oziroma v polaščevalni zaskrbljenosti za stvari je prav zaradi svojilnega prevzemanja, tj. prisvajanja samega sebe. Zato nam beseda po smislu spregovarja kot lástnost, vezanost na lastni jaz. Po drugi strani velja, da bolj ko je človek vezan na stvari, tem bolj ostaja vezan na lastni jaz. Takšna vezanost, v kateri se človek kot ustvarjeno bitje vselej že nahaja, se hkrati korenito loči od Božje svojosti. Vendar svojost spet pripada samo Bogu v njegovem trojičnem osebnostnem ustroju, ne pa tudi Bogu v njegovem Božanstvu. Prim. Frank Tobin, “Eckhart’s Mystical Use of Language. The Contexts of eigenschaft“, Seminar 8 (1973), str. 160–168.
ein
“Eno” (nvnem. Ein, lat. unum). Metafizično najbolj izostreno je beseda rabljena v Eckhartovih latinskih delih, kjer formalno označuje tisto, kar je samo v sebi nerazločeno (indistinctus), dejansko pa meri na Boga kot absolutno enost. V tem smislu ubeseduje metafizično podlago za besedi einicheit (lat. unio) in einunge (lat. unitas), ki obe naznačujeta “enost” ali “enojstvo” tistega, kar je eno in nezedinjeno. Obe ju marsikdaj prevajamo z “enostjo”, tudi kadar se nanašata na zedinjenje duše z Bogom. Vendar enost tedaj ne meri nemara na zedinjenost kot posledico tega zedinjenja, ampak na delež duše pri Božji enosti, se pravi na njeno deležnost enosti, ko po deleženju tudi sama postane eno. Tretjo sorodno besedo, einvaltic (lat. simplex), navadno prevajamo s “preprost”, izjemoma pa tudi z “enovit”. Prim. Vladimir Lossky, Théologie négative et connaissance de Dieu chez Maître Eckhart, Pariz 1960; Bernard McGinn, Meister Eckhart on God as Absolute Unity, v: Neoplatonism and Christian Thought, izd. D. J. O’Meara, Norfolk 1982, str. 128–139; Benno Schmoldt, Die deutsche Begriffsprache Meister Eckharts. Studien zur philosophischen Terminologie des Mittelhochdeutschen, Heidelberg 1954.
enpfenclich, enpfenclicheit
“Prejemljiv”, “prejemljivost” (nvnem. empfänglich, Empfänglichkeit); ti besedni obliki sta sicer bržkone izginili iz sodobne jezikovne rabe, vendar ju Pleteršnikov Slovensko-nemški slovar (II, Ljubljana 1895, str. 239) še upošteva, hkrati pa kot njuni ustreznici navaja prav ta nemška prevedka. Pri Mojstru Eckhartu je duša prejemljiva, se pravi zmožna prejeti oziroma spočeti Boga, tedaj, ko postane gola in prazna vseh ustvarjenih bitij.
geburt, gebern
“Rojstvo”, “rojevanje” (nvnem. Geburt, Gebären, lat. generatio, generare). Lahko pomeni rojstvo Sina od Očeta, rojstvo Sina v duši pravičnega človeka ali kakršnokoli porajanje v ustvarjenem svetu. Pri Mojstru Eckhartu prevladuje drugi pomen. Prim. Shizuteru Ueda, Die Gottesgeburt in der Seele und der Durchbruch zur Gottheit; za zgodovino te téme prim. Hugo Rahner, “Die Gottesgeburt: Die Lehre der Kirchenväter von der Geburt Christi aus dem Herzen der Kirche und der Gläubigen”, v: Zeitschrift für katholische Theologie 59 (1933), str. 33–418.
geist
“Duh” (nvnem. Geist). Duša, kolikor se vzdigne k Bogu.
gelâzen, gelâzenheit
“Predan”, “predanost” (nvnem. Gelassenheit). S predanostjo je pri Mojstru Eckhartu mišljena človekova izročenost Bogu. Vendar osnovna, glagolska oblika te besede kaže, da predanost vsebuje aktivni moment, moment zapustitve: s tem ko človek zapusti samega sebe, se tudi – in se šele lahko – preda Bogu (zato prevod marsikdaj podaja oba prevedka, še zlasti seveda pri oblikah glagola lâzen). Tako ima lahko zapuščenost/predanost, ki izhaja iz te zapustitve, tudi pomen “sproščenosti”, ker človek z zapustitvijo samega sebe hkrati postane prost vseh ustvarjenih bitij, na katere ostaja vezan, dokler se ne osvobodi svojega ustvarjenega jaza.
gemüete
Db. čud, nrav, v slov. prevodu “srce” (nvnem. Gemüt, lat. mens). Po Klugejevem in Götzejevem Etymologisches Wörterbuch der deutschen Sprache (14. izd. Berlin 1948) ta srednjevisokonemška beseda kot zbirno ime za Muten “prvotno pomeni zbir misli in občutij” (str. 405, gl. pod Mut). Glede na to, da Mojster Eckhart sam z njo prevaja latinsko besedo mens, bi jo lahko prevedli tudi z “duhom”, “dušo” ali celo z “umom”. Vendar naš prevod (čeprav to besedo v nekem drugem kontekstu dejansko – in nemara tudi ustrezno – prevajamo z “mišljenjem”) sledi patrističnemu enačenju uma (gr. noûs, lat. mens) s srcem, kot je razumljeno v Svetem pismu (hebr. lev ali levav, gr. kardía), torej enačenju, ki ga je Eckhart očitno prevzel na svoj način. V svetopisemskem smislu srce namreč ne velja, kakor danes, le za sedež čustvovanja, ampak tudi za sedež mišljenja, to pa pomeni, da zajema vase pomenski obseg srednjevisokonemške besede gemüete.
gerecht, gerechtikeit
“Pravičen”, “pravičnost” (nvnem. gerecht, Gerechtigkeit). Pravičnost se pri Mojstru Eckhartu neločljivo povezuje s človekovo odpovedjo lastni volji, ki vključuje hotenje tega, kar hoče Bog, tj. hotenje Božje volje.
glîch, glîchnisse
Db. “podoben”, “podobnost”, pa tudi “enak”, “enakost” (nvnem. gleich, Gleichheit). Ni mogoče potegniti povsem jasne ločnice, kdaj je beseda glîchnisse rabljena v enem in kdaj v drugem pomenu, zato se prevod venomer prilagaja kontekstu ali pa z znakom / podaja obe možnosti. Quint pravi, da besedi similis, “podoben”, in aequalis, “enak”, Mojster Eckhart v latinskih delih uporablja brez razlike in hkrati pomensko ustrezno besedi glîch v nemških. Po drugi strani pa glîchnisse najpogosteje posodablja z isto novovisokonemško besedo (Gleichheit) kot glîcheit, navadno besedo za “enakost”. Od tod se zdi, da se pomenska vrednost besede glîchnisse stopnjuje od podobnosti k enakosti in da je slednji prevedek vselej prikladen v kontekstu zedinjenja duše z Bogom: tedaj se človek dvigne nad svojo zemeljsko podobnost Bogu, v kateri s svojo posebno naravo prebiva kot ustvarjeno bitje, in je znova uobličen po Božji podobi. V tem smislu ni le podoben Bogu, ampak Mu s tem, ko je torej prepodobljen po Božji podobi in povzdignjen v Božjega sina, postane enak. Hkrati za Sina samega velja, da je, kar zadeva razmerje oseb znotraj Trojice, Očetu od vsega začetka povsem enak (v tem Eckhartova mistična misel odmeva apostolski kredo, po katerem je Sin “enega bistva z Očetom”) in Mu ni le podoben. Končno pa je beseda pri Eckhartu tudi tehnični termin (nvnem. Gleichnis), ki označuje literarno obliko oziroma, še raje, način govora; tedaj jo prevajamo s “prispodobo”. Prim. Quintov komentar v: Meister Eckhart, Die deutschen und lateinischen Werke I, Stuttgart 1936sl., str. 107, op. 2.
gotheit
“Božanstvo” (nvnem. Gottheit), izjemoma “Bogstvo”. Eckhartovo ime za Boga kot brezpojavni mistični Nič onstran njegovega trojičnega osebnostnega ustroja, v katerem se še kaže kot Oče, Sin in Sveti Duh. Vendar Božanstvo ni nekaj drugega ali celo višjega od Boga, ampak je Bog v svoji poslednji nadtrojični skrivnosti.
grunt
“Temelj/dno” (nvnem. Grund). V tem neodpravljivem dvojnem pomenu se beseda nanaša tako na Boga kakor na najglobljo raven, na kateri je duša istovetna z Bogom, se pravi gola in preprosta kot Bog. Kadar se nanaša na Boga, zajema nekatere pomenske razsežnosti počela (principium), kadar pa se nanaša na dušo, pri Mojstru Eckhartu pomeni toliko kot “vrh duše” (v latinskih delih supremum animae oziroma abditus mentis). Prim. Bernward Dietsche, “Der Seelengrund nach den deutschen und lateinischen Predigten”, v: Meister Eckhart der Prediger, Freiburg 1960, str. 200–258.
istikeit, tudi isticheit
Db. je-stvo, v slov. prevodu “bivajočnost” ali tudi “bitnostnost” (v Quintovi posodobljeni različici Etwas). Redka Eckhartova tvorjenka, nastala s substantiviranjem ist, tretje osebe pomožnega glagola biti v sedanjiku. Z njo Eckhart meri na nenastalo bivajočnost Božanstva, povsem drugačno od postajanju podvržene bitnosti, ki jo ustvarjenim bitjem zagotavlja Bog, s tem ko jim v svoji ljubezni podeljuje bit. V Eckhartovih besedilih je ponekod občutiti stopnjevanje sîn-wesen-istikeit (bit-bit/bitnost-bivajočnost/bitnostnost). Bitnostnost (tako prevajamo tudi besedo wesunge, izpeljano iz Eckhatove najtemeljnejše ontološke besede wesen) tedaj meri onstran bitnosti na to, kar je Bog v sebi samem kot Ta, ki je (2 Mz 3,14) – na Božjo nadbitnost, ki je polnina vse biti. Ta besedni sklop je zanimiv tudi glede na to, kako so esse (bit) in njej sorodne latinske besede prehajale v Eckhartova nemška dela in v nemško filozofsko-teološko pojmovnost sploh. Prim. M. S. Morard, “Ist, istic, istikeit bei Meister Eckhart”, v: Freiburger Zeitschrift für Philosophie und Theologie 3 (1956), str. 169–186; Maria Bindschedler, “Zu den deutschen Seinsbezeichnung bei Meister Eckhart”, v: Mittelalter und Moderne. Gesammelte Schriften zur Literatur, Bern/Stuttgart 1985, str. 198–202.
lûter, ledic, blôz, îtel
“Čist”, “prost”, “gol”, “prazen” (nvnem. lauter, ledig, bloss, leer). Sklop besed, ki se pri Mojstru Eckhartu zelo pogosto pojavljajo. Kakor npr. “prost” pogosto pomeni prostost od podob, s katerimi se ustvarjena bitja vtiskujejo v človekovo dušo, tako tudi druge našteti pridevniki merijo na tisto stanje, ki ga izrecno označujeta besedi blôsheit, “golost” (nvnem. Blossheit), in îtelkeit, “praznost” (nvnem. Leere). Duša mora namreč doseči takšno izpraznjenost vsega ustvarjenega, da se lahko zedini z Bogom.
minne
“Ljubezen” (nvnem. Liebe). Ta stara beseda pri Mojstru Eckhartu pomeni tako ljubezen (amor) kakor usmiljenje (caritas).
niht, redkeje nitheit
“Nič”, “ničnost” (nvnem. Nichts, Nichtheit). Mojster Eckhart uporablja to besedo na negativen in pozitiven način v smislu apofatične teologije: kadar bivanje (v resničnem smislu) ustvarjenim stvarem odreče, pravi, da so nič v razmerju do Boga, kadar pa jim bivanje (v navadnem smislu) pripiše, zatrdi, da je Bog Nič onstran biti sploh. Prim. Minoru Nambara, “Die Idee des absoluten Nichts in der deutschen Mystik und ihre Entsprechungen im Buddhismus”, Archiv für Begriffsgeschichte 6 (1960), str. 143–277.
nidrigste krefte
“Nižje moči” (nvnem. niedrigste Kräfte). Moči duše, ki delujejo v telesu.
oberste krefte
“Višji moči” (nvnem. oberste Kräfte). Ti moči sta volja in um (= najvišja moč).
underscheit
“Razlika” (nvnem. Unterschied, lat. distinctio), pogosto tudi “različnost”. Razločevanjee med različnostjo, ki označuje ustvarjena bitja, in nerazličnostjo (indistinctio), ki je značilna za Boga, izhaja iz Eckhartovih latinskih del. Prim. Vladimir Lossky, Théologie négative et connaisance de Dieu chez Maître Eckhart, Pariz 1960.
ûzbruch
“Preboj” (nvnem. Ausbruch). Beseda ustreza latinskima processio in processus, ki pomenita “napredovanje” in “napredek” ali “rast”, torej neko izhajanje. Označuje bodisi izhajanje Božjih oseb druge iz druge bodisi izhajanje ustvarjenih bitij iz božanskega počela, s tem da izrecno poudarja sam moment izhoda oziroma izhodne silnosti. Pomensko sta ji sorodni besedi ûzfluz, “iztok” (nvnem. Ausfluss), ki najnatančneje ustreza latinski emanatio, in ûzgang, “izhod” (nvnem. Ausgang). Prim. Kurt Ruh, “Die trinitarische Spekulation in deutscher Mystik und Scholastik”, v: Zeitschrift für deutsche Philologie 72 (1953), str. 24–53.
vernünfticheit, redkeje vernunft
“Um” (nvnem. Vernunft, lat. intellectus). Skupaj z voljo višja moč duše oziroma sploh njena najvišja, tj. spoznavna moč ali zmožnost (potentia). V tem pomenu se z njo prekrivata besedi verstantnisse (nvnem. Verständnis) in bekanntnisse (nvnem. Erkenntnis), ki jo hkrati že označujeta pod vidikom njene dejavnosti, s tem da se slednja pogosteje uporablja v zvezi z Božjim umom. V nekaterih besedilih Mojster Eckhart opredeljuje um, kolikor naj bi bil kot spoznavna zmožnost višji tudi od volje, za mesto zedinjenja z Bogom, medtem ko v drugih, ki tvorijo osrčje njegove mistike, kot to mesto imenuje “tisto nekaj” v duši, ki ga hkrati tudi različno poimenuje – temelj/dno, iskrica duše itn. Prim. Benno Schmoldt, Die deutsche Begriffsprache Meister Eckharts. Studien zur philosophischen Terminologie des Mittelhochdeutschen, Heidelberg 1954.
vünkelîn
“Iskrica” (nvnem. Fünklein). Iskra duše je Mojstru Eckhartu najvišji in hkrati najnotranjejši del duše ali tudi njen temelj/dno, tisto “neustvarjeno nekaj” v duši, ki ga je obsodila bula papeža Janeza XXII. Na isto prav tako metaforično merita besedi bürgelîn, “mestece” (nvnem. Burgstädtchen), in wipfel, “vrh” (nvnem. Wipfel), abstraktneje pa to označujejo tudi substantivirani pridevniki daz edele, oberste, innigeste, se pravi “tisto plemenito”, “najvišje”, “najnotrišnje”. O zgodovini tega izraza (scintilla animae, apex animae) prim. M. Tardieu, “Psychîas Spinthér. Histoire d’une métaphore dans la tradition platonicienne jusqu’à Eckhart”, v: Revue des études augustiniennes 21 (1975), str. 225–255; prim tudi. Hans Hof, Scintilla animae: Eine Studie zu einem Grundbegriff in Meister Eckharts Philosophie, Lund 1952.
wesen
“Bit” (nvnem. Sein), pogosto tudi (z znakom /) “bitnost”, redko “bistvo”. To besedo Mojster Eckhart uporablja mnogo pogosteje od sîn, “bit” (nvnem. Sein), in sicer v pomenu bit/bitnost. Velja mu za najtemeljnejši in najsplošnejši ontološki pojem, ki še ni presejan skozi mrežo visoko razvite in razčlenjene sholastične pojmovnosti. Prav v tem nediferenciranem smislu se prekriva s celo vrsto latinskih pojmov (esse, essentia, ens, substantia). Prim. Vladimir Lossky, Théologie négative et connaissance de Dieu chez Maître Eckhart, Pariz 1960; Karl Albert, Meister Eckharts These vom Sein, Saarbrücken 1976; Ruedi Imbach, Deus est Intelligere: Das Verhältnis vom Sein und Denken in seiner Bedeutung für das Gottesverständnis bei Thomas von Aquin und in den Pariser Quaestionen Meister Eckharts, Freiburg/Schweiz 1976; Alain de Libera, Le problème de l’être chez Maître Eckhart. Logique et métaphysique de l’analogie, Genève/Lausanne/Neuchâtel 1980; Benno Schmoldt, Die deutsche Begriffsprache Meister Eckharts. Studien zur philosophischen Terminologie des Mittelhochdeutschen, Heidelberg 1954.
wîse
“Način” (nvnem. Weise, lat. modus). Meri na omejenost, ki se pri ustvarjenih bitij vselej kaže kot določen način bivanja v nasprotju z absolutnim Božjim bivanjem. Zvezo âne wîse, “brez načina” (nvnem. ohne Weise), Mojster Eckhart značilno uporabi v enem izmed pozivov, s katerimi vpeljuje človeka v Božjo skrivnost, s tem ko pravi, da je tako treba iskati Boga.
wort
“Beseda” (nvnem. Wort). Njen pomenski obseg se razprostira od Božje Besede, tj. Sina, prek idej stvari v Božjem umu vse do ustvarjene besede (angelov, ljudi, stvari) na eni strani in govorjene človeške besede ali akta razumevanja na drugi. Ta beseda ali njena pomanjševalnica, wörtelîn (nvnem. Wortlein), v Eckhartovih pridigah marsikdaj označuje mesto v Svetem pismu, ki ga ima Mojster namen razlagati. Z bîwort, db. pridevnik (nvnem. Beiwort), v slov. prevodu “prirek”, pa Eckhart meri na človeka, ki je, kolikor je v občestvu z Bogom in mu je Bog pričujoč, v
analognem razmerju z Besedo/Rekom kakor pridevnik s samostalnikom. Prim. Émilie Zum Brunne/Alain de Libera, Maître Eckhart: Métaphysique du Verbe et théologie négative, Pariz 1984.