Prevedel: Jan Dominik Bogataj ofm

Namen teh strani ni podrobno opisati sedanjega stanja v Rusiji, kot da bi šlo za državo, ki je na Zahodu prezrta in neznana.

Če ne omenjamo številnih prevodov, ki so Evropo seznanili z najboljšimi deli naše književnosti, zdaj zlasti v Franciji vidimo ugledne pisatelje, ki evropsko javnost seznanjajo z Rusijo, in to veliko bolje, kot bi to lahko storil kak Rus. Omenimo samo dve francoski imeni: Anatole Leroy-Beaulieu je v svojem odličnem delu Imperij carjev (l’Empire des Tsars) podal zelo resničen, celovit in dobro pripravljen opis našega političnega, socialnega in verskega stanja; plemič de Vogüe pa je v seriji odličnih spisov o ruski književnosti svojo temo obravnaval ne le kot poznavalec, temveč tudi kot občudovalec.

Zahvaljujoč tem in še mnogim drugim pisateljem mora razsvetljeni del evropske javnosti imeti zadostno poznavanje Rusije glede številnih vidikov njenega resničnega obstoja. Vendar pa to poznavanje ruske stvarnosti še vedno pušča odprto vprašanje drugačnega značaja, ki ga močno zamegljujejo močni predsodki in ki je v Rusiji na splošno prejelo le posmehljive rešitve. To vprašanje, ki se mnogim zdi prazno, drugim pa prenagljeno, je v resnici najpomembnejše za Rusa, zunaj Rusije pa ne more ne zanimati nobenega resnega misleca. V mislih imam vprašanje smisla obstoja Rusije v svetovni zgodovini.

Ko vidimo, kako se ta ogromni imperij že dve stoletji z različno stopnjo sijaja pojavlja na svetovnem prizorišču, kako sprejema evropsko civilizacijo v mnogih drugotnih vidikih in jo trmasto zavrača v drugih, pomembnejših, ter tako ohranja izvirnost, ki je sicer zgolj negativna, a se zato ne zdi nič manj impozantna, – ko vidimo to veliko zgodovinsko dejstvo, se vprašamo: Kakšna je misel, ki nam jo skriva ali razkriva; kaj je idejno načelo, ki oživlja to mogočno telo; kakšen nov govor bo to novo ljudstvo povedalo človeštvu; kaj želi storiti v svetovni zgodovini? Da bi razrešili to vprašanje, se ne bomo ukvarjali z današnjim javnim mnenjem, ki bi nas jutri lahko razočaralo. Odgovor bomo iskali v večnih resnicah religije. Kajti ideja naroda ni to, kar si misli o sebi v času, ampak to, kar si Bog misli o njem v večnosti.

I.

Če sprejmemo bistveno in resnično enotnost človeškega rodu – in to moramo sprejeti, saj gre za versko resnico, ki jo utemeljuje racionalna filozofija in potrjuje natančna znanost –, moramo celotno človeštvo obravnavati kot veliko skupno bitje ali družbeni organizem, katerega živi udje so različni narodi. S tega vidika je očitno, da nobeno ljudstvo ne more živeti sámo zase, sámo od sebe in samo zase, ampak da je življenje vsakega od njih zgolj določena udeležba v splošnem življenju človeštva. Organska funkcija, ki jo mora narod opravljati v tem univerzalnem življenju, je njegova resnična nacionalna ideja, ki je večno določena v Božjem načrtu.

Toda če je res, da je človeštvo velik organizem, je koristno spomniti, da to ni zgolj fizični organizem, ampak so njegovi udje in elementi – narodi in posamezniki – moralna bitja. Bistveni pogoj moralnega bitja je, da posebna funkcija, ki jo mora opravljati v univerzalnem življenju, ideja, ki določa njegov obstoj v Božjem umu, ni nikoli naložena kot materialna nujnost, ampak le kot moralna obveznost. Misel na Boga, ki je za stvari absolutna nujnost, je za moralno bitje le dolžnost. Toda če je očitno, da je dolžnost mogoče izpolniti ali ne, da jo je mogoče izpolniti dobro ali slabo, da jo je mogoče sprejeti ali zavrniti, pa po drugi strani ni mogoče priznati, da lahko ta svoboda spremeni previdnostni načrt ali odvzame učinkovitost moralnega zakona. Božje moralno delovanje ne more biti manj močno kot njegovo fizično delovanje. Zato je treba priznati, da tudi v moralnem svetu obstaja nujnost, vendar posredna in pogojena nujnost. Lastna poklicanost ali ideja, ki jo Božja misel pripisuje vsakemu moralnemu bitju (posamezniku ali narodu) in ki se zavesti tega bitja razkriva kot njegova najvišja dolžnost, v vsakem primeru deluje kot resnična moč in v vsakem primeru določa obstoj moralnega bitja, vendar to počne na dva nasprotna načina: kaže se kot zakon življenja, kadar je dolžnost izpolnjena, in kot zakon smrti, kadar ni izpolnjena. Moralno bitje se nikoli ne more izogniti božanski ideji, ki je njegov smisel obstoja, vendar je od njega samega odvisno, ali jo bo nosil v svojem srcu in v svoji usodi kot blagoslov ali kot prekletstvo.

To, kar sem pravkar povedal, je ali bi moralo biti običajno za vsakega – ne bom rekel kristjana, ampak za vsakega monoteista. V teh mislih, ki so predstavljene zelo splošno, nikakor ni nič slabega, vendar pa protestiramo proti njihovi uporabi pri nacionalnem vprašanju. Vsakdanjost se nenadoma spremeni v mistično sanjarjenje, aksiom pa postane subjektivna fantazija. »Kdo je kdaj spoznal Božjo misel o narodu, kdo lahko govori o dolžnosti do ljudstva? Ljudstvo mora uveljaviti svojo moč in slediti svojim nacionalnim interesom, to je vse, kar mora storiti, in dolžnost patriota je, da podpira svojo državo in ji služi v tej nacionalni politiki, ne da bi ji vsiljeval svoje subjektivne ideje. Resnične interese naroda in njegovo pravo zgodovinsko poslanstvo lahko ugotovimo le na en zanesljiv način, in sicer tako, da vprašamo ljudi, kaj mislijo, to je, da se posvetujemo z javnim mnenjem.« Vendar pa je v tej na videz razumni sodbi nekaj čudnega.

Ta empirični način spoznavanja resnice je popolnoma nemogoč, kadar je nacionalno mnenje razdeljeno, kar se skoraj vedno zgodi. Katero je pravo javno mnenje v Franciji: tisto od katoličanov ali od prostozidarjev? In ker sem Rus, kateremu od nacionalnih mnenj naj žrtvujem svoje subjektivne ideje: mnenju uradne in neuradne današnje Rusije ali mnenju več milijonov naših starovercev, resničnih predstavnikov tradicionalne Rusije, Rusije preteklosti, za katere sta naša sedanja Cerkev in država imperij Antikrista? Ali pa naj se obrnemo na nihiliste, ki morda predstavljajo prihodnost Rusije?

II.

Ni mi treba vztrajati pri teh težavah, saj zgodovina ponuja neposredne dokaze v podporo moji tezi, ki so vsem znani. Če obstaja resnica, ki je za filozofijo zgodovine samoumevna, je to ta, da je dokončna poklicanost judovskega ljudstva, njegov resnični smisel obstoja, bistveno povezana z mesijansko idejo, to je s krščansko idejo. Vendar se zdi, da javno mnenje, narodni čut Judov, ni bilo preveč naklonjeno krščanstvu. Temu edinstvenemu in skrivnostnemu ljudstvu, ki je navsezadnje ljudstvo prerokov in apostolov, ljudstvo Jezusa Kristusa in Svete Device, ne želim namenjati vulgarnih očitkov. To ljudstvo je še vedno živo in besede Nove zaveze mu obljubljajo popolno prenovo: Ves Izrael bo rešen (Rim 11,26). In – to želim povedati, čeprav tega tu ne morem dokazati^[1] – »zakrknjenost« Judov ni edini vzrok njihovega sovražnega odnosa do krščanstva. Si bomo zdaj prav v Rusiji, kjer ni bilo nikoli poskusa, da bi krščanska načela naložili Judom, drznili od njih zahtevati, naj bodo bolj krščanski, kot smo mi? Želel sem le spomniti na to izjemno zgodovinsko dejstvo, da je ljudstvo, ki je bilo poklicano, da svetu ponudi krščanstvo, to poslanstvo opravilo sebi navkljub, da je v veliki večini in osemnajst stoletij vztrajno zavračalo božansko idejo, ki jo je nosilo v svojem naročju in ki je bila njegov pravi razlog obstoja. Zato ne moremo več trditi, da ima javno mnenje naroda vedno prav in da ljudstvo ne more nikoli prezreti ali zavrniti svoje prave poklicanosti.

Morda pa je to zgodovinsko dejstvo, na katero se sklicujem, samo verski predsodek in je domnevna usodna povezava med usodami izraelskega ljudstva in krščanstva le subjektivna fantazija? Toda lahko predstavim izjemno preprost dokaz, ki pokaže resnični in objektivni značaj tega dejstva.

Če vzamemo naše krščansko Sveto pismo, zbirko knjig, ki se začne s Prvo Mojzesovo knjigo in konča z Razodetjem, in če ga preučujemo brez verskega prepričanja, kot preprost zgodovinski in literarni spomenik, moramo priznati, da je to popolno in harmonično delo: stvarjenje neba in zemlje ter padec človeštva v prvem Adamu na začetku, v sredini obnovitev človeštva v drugem Adamu ali Kristusu in na koncu apokaliptična apoteoza, stvarjenje novega neba in zemlje, kjer prebiva pravičnost, razodetje preobraženega in poveličanega sveta, novi Jeruzalem, ki se spušča iz nebes, šotor, kjer Bog prebiva z ljudmi (prim. Raz 21). Konec dela je tu povezan z začetkom, stvarjenje fizičnega sveta in zgodovina človeštva sta pojasnjena in utemeljena z razodetjem duhovnega sveta, ki je popolna združitev človeštva z Bogom. Delo je končano, krog je sklenjen in tudi s čisto estetskega vidika smo zadovoljni. Poglejmo, kako se konča hebrejsko Sveto pismo. Zadnja knjiga tega Svetega pisma je Dibre-ha-iamim, Kronike, in tu je zaključek zadnjega poglavja: Tako govori perzijski kralj Koreš: Vsa kraljestva na zemlji mi je dal Gospod, Bog nebes, in mi naročil, naj mu sezidam hišo v Jeruzalemu, ki je v Judeji. Kdor med vami je iz vsega njegovega ljudstva, naj bo z njim Gospod, njegov Bog, in naj odide (2 Krn 36,23). Med tem zaključkom in sklepom krščanskega Svetega pisma; med besedami poveličanega Kristusa: Jaz sem Alfa in Omega, začetek in konec. Žejnemu bom dal zastonj od izvirka žive vode. Kdor bo zmagal, bo to podedoval in jaz bom njemu Bog, on pa meni sin. (Raz 21,6-7), med temi besedami in besedami perzijskega kralja, med to hišo, ki bo zgrajena v judovskem Jeruzalemu, in bivanjem Boga z ljudmi v novem Jeruzalemu, ki prihaja z neba, je kontrast resnično presenetljiv. S stališča tistih Judov, ki zavračajo veliki univerzalni razplet svoje narodne zgodovine, razodet v Novi zavezi, je treba priznati, da so stvarjenje neba in zemlje, poklic očakov, Mojzesovo poslanstvo, čudeži izhoda iz Egipta, razodetje na Sinaju, Davidovi podvigi in pesmi, Salomonova modrost, navdih prerokov – da so se vsa ta čudesa in vsa ta sveta slava končala z odlokom poganskega kralja, ki je peščici Judov ukazal zgraditi drugi jeruzalemski tempelj; tempelj, ki je bil tako boren v primerjavi s sijajem prvega, da je spravljal v jok judovske starce, in ki ga je pozneje povečal in polepšal idumejski Herod, da bi ga dokončno porušili Titovi vojaki. Ne gre torej za subjektivni predsodek kristjana, temveč za spomenik narodne misli samih Hebrejcev, ki očitno dokazuje, da je zunaj krščanstva zgodovinsko delo Izraela propadlo in da zato ljudstvo včasih tudi propade v svoji poklicanosti.

III.

Ko sem govoril o judovski Bibliji, se nisem oddaljil od svoje teme. Kajti v tej okrnjeni Bibliji, v tem nasprotju med veličastnim začetkom in drobnim koncem je nekaj, kar me spominja na usodo Rusije, če jo obravnavamo z izključno nacionalističnega vidika, ki prevladuje danes in ki v tihem dogovoru združuje kajfe in herode naše birokracije z gorečneži militantnega panslavizma.

Mislim na preroške žarke velike prihodnosti, ki so osvetlili začetke naše zgodovine, spominjam se plemenitega in modrega dejanja narodne odpovedi, ki je pred več kot tisoč leti ustvarilo rusko državo, ko so naši predniki, ko so videli nezadostnost domačih elementov za organizacijo družbenega reda, prostovoljno in zavestno poklicali tujo moč skandinavskih knezov z nepozabnim stavkom: »Naša dežela je velika in rodovitna, vendar v njej ni reda; pridite in vladajte pri nas.« Mislim na tako izvirno vzpostavitev materialnega reda, nič manj izjemno uvedbo krščanstva in veličasten lik svetega Vladimirja, gorečega in fanatičnega služabnika malikov, ki je občutil nezadostnost poganstva in notranjo potrebo po pravi religiji, ki je dolgo razmišljal in premišljeval, preden jo je sprejel, a ko je postal kristjan, je želel postati dober kristjan in se ni posvečal le dobrodelnosti s skrbjo za uboge in bolne, ampak se je izkazal za globlje prežetega z evangelijem kot grški škofje, ki so ga krstili. Ti škofje so nekoč krvoločnega kneza uspeli prepričati le z zvijačnimi argumenti, naj za roparje in morilce uvede smrtno kazen, on pa je svojim duhovnim očetom rekel: »Bojim se greha.« Potem so temu »lepemu soncu« – tako je ljudska poezija poimenovala našega prvega krščanskega kneza –, ki je razsvetljevalo začetke naše zgodovine, sledila stoletja teme in težav. Ko je bilo rusko ljudstvo po dolgi vrsti nesreč pregnano nazaj v mrzle gozdove severovzhoda, ko ga je omrtvičilo suženjstvo in prisila težkega dela na nehvaležni zemlji, ko je bilo ločeno od civiliziranega sveta in komaj dostopno celo veleposlanikom voditelja krščanstva,^[2] je zapadlo v stanje surovega barbarstva, ki ga je vzbudil neumen in neveden nacionalni ponos. Ko je moskovska pobožnost pozabila na pravo krščanstvo svetega Vladimirja, ko se je spopadala z nesmiselnimi spori o obrednih podrobnostih in ko so na tisoče ljudi poslali na grmado, ker so preveč skrbeli za tipkarske napake v starih cerkvenih knjigah, se je iz tega kaosa barbarstva in bede nenadoma pojavila ogromna in edinstvena osebnost Petra Velikega. Kot razsvetljeni patriot in človek, ki je videl resnične potrebe svoje države, je zavrnil slepi nacionalizem Moskovije in je želel na vsak način, pa četudi nasilno, v Rusiji uveljaviti civilizacijo, ki jo je zaničevala, a je bila zanjo nujna – te tuje civilizacije ne kliče le kot mogočnega zaščitnika, ampak jo sam poišče doma kot ponižen služabnik in marljiv učenec –, kljub velikim napakam svojega zasebnega značaja pa do konca ponuja občudovanja vreden primer predanosti dolžnosti in državljanske vrline. Ko se vsega tega spomnimo, si rečemo: dokončno nacionalno delo, ki je imelo takšne predhodnike, mora biti zelo veliko in zelo lepo; če noče iti navzdol, mora ciljati zelo visoko – na državo, ki sta jo v barbarskem stanju predstavljala sveti Vladimir in Peter Veliki. Toda resnična veličina Rusije je mrtva črka na papirju za naše tako imenovane patriote, ki želijo ruskemu ljudstvu vsiliti lastno zgodovinsko poslanstvo, kot ga razumejo in si ga zamišljajo sami. Po njihovem mnenju bi bilo naše narodno delo najpreprostejša stvar na svetu, možno bi bilo le z eno silo, s silo orožja: zlom tonečega osmanskega cesarstva in nato uničenje habsburške monarhije, potem pa na mestu teh dveh sil vzpostavitev kopice majhnih neodvisnih nacionalnih kraljestev, ki samo čakajo na to slovesno uro svoje dokončne emancipacije, da planejo drug po drugem. Za Rusijo je bilo vredno, da je tisoč let trpela in se borila, da je s svetim Vladimirjem postala krščanska, s Petrom Velikim pa evropska, da je vedno zavzemala svojevrsten položaj med Vzhodom in Zahodom – vse zato, da je naposled postala orodje srbske »velike ideje« in bolgarske »velike ideje«!

A rekli nam bodo, da ne gre za to: pravi cilj naše nacionalne politike je Konstantinopel. Očitno ne računamo več na Grke, ki imajo prav tako panhelenistično »veliko idejo«. Najpomembnejše vprašanje pa je: s čim, v imenu česa lahko vstopimo v Konstantinopel? Kaj lahko tja prinesemo, če ne poganske ideje absolutne države, načel cezaropapizma, ki smo si jih izposodili od Grkov in zaradi katerih smo že izgubili Spodnji imperij? V svetovni zgodovini obstajajo skrivnostni dogodki, ne pa absurdni! Ne, ta Rusija, ki jo vidimo, Rusija, ki ni zvesta svojim najboljšim spominom, naukom Vladimirja in Petra Velikega, Rusija, ki jo obvladujeta slepi nacionalizem in nebrzdana zaslepljenost, ta Rusija, ne bo nikdar zmogla prevzeti drugega Rima in končati usodnega vprašanja Vzhoda. Če tega vprašanja zaradi lastnih napak ne zmoremo rešiti v našo slavo, se bo rešilo v naše večje ponižanje. Če bo Rusija vztrajala na poti zatiralske zaslepljenosti, na katero se je pravkar vrnila, jo bo na Vzhodu zamenjala druga, veliko manj nadarjena, a v svoji podrejenosti veliko bolj dosledna nacionalna sila: Bolgari, včeraj naši ljubljeni varovanci, danes prezirani uporniki, bodo jutri naši zmagoslavni tekmeci in gospodarji starega Bizanca.

IV.

S temi pesimističnimi bojaznimi ne gre pretiravati. Rusija se še ni odrekla svojemu smislu obstoja, ni zanikala vere in ljubezni svoje zgodnje mladosti. Še vedno se lahko odreče politiki sebičnosti in nacionalne zakrknjenosti, ki bi nujno prekinila naše zgodovinsko poslanstvo. Ponarejeni izdelek, imenovan javno mnenje, ki ga proizvaja in poceni prodaja oportunistični tisk, še ni zadušil nacionalne zavesti v naši državi, ki bo lahko našla pristnejši izraz prave ruske ideje. Za to nam ni treba iti daleč: prava ruska ideja je prav tu, izpričuje jo verski značaj ljudi, napovedujejo in nakazujejo jo najpomembnejšimi dogodki in največje osebnostmi naše zgodovine. In če to ni dovolj, obstaja še večje in bolj gotovo pričevanje – razodeta Božja beseda. Ne da bi ta beseda kdajkoli kaj povedala o Rusiji: nasprotno, njen molk nam kaže pravo pot. Če je edino ljudstvo, za katero se je Božja previdnost posebej zavzemala, izraelsko ljudstvo, če smisel obstoja tega edinstvenega ljudstva ni bil v njem samem, ampak v krščanskem razodetju, katerega je pripravilo, in če končno v Novi zavezi ni več vprašanja o kakšni posebni narodnosti in je celo izrecno rečeno, da ne sme ostati nobenega nacionalnega sovraštva, – ali tedaj ne smemo sklepati, da v prvotnem Božjem umu narodi ne obstajajo zunaj svoje organske in žive enotnosti, zunaj človeštva? In če je tako pri Bogu, mora biti tako tudi pri samih narodih, če želijo uresničiti svojo pravo idejo, ki ni nič drugega kot njihov način bivanja v večnem Božjem umu.

Smisel obstoja narodov ni v njih samih, temveč v človeštvu. Toda kje je to človeštvo? Ali ni to abstraktno bitje, ki mu je odvzet vsak resnični obstoj? Enako upravičeno bi bilo reči, da roka in noga resnično obstajata in da je celoten človek le abstraktno bitje. Poleg tega vsi zoologi poznajo živali (ki večinoma spadajo v nižji razred actinozoa: meduze, polipi itd.), ki so v bistvu le visoko diferencirani organi, ki živijo izolirano, tako da celotna žival obstaja le v ideji. Takšen je bil tudi način bivanja človeškega rodu pred krščanstvom, ko so v resnici obstajali le ločeni udi univerzalnega človeka, plemena in narodi, ki jih je ločila ali delno združila zunanja sila, ko je bila prava bistvena enotnost človeštva le obljuba, le preroška ideja. Toda ta ideja se je izoblikovala, ko se je v Kristusu razkrilo absolutno središče vseh bitij. Odtlej velika človeška enotnost, univerzalno telo Bogočloveka, resnično obstaja na zemlji. Ni popolno, vendar obstaja; ni popolno, vendar napreduje k popolnosti, raste in se širi navzven ter se razvija navznoter. Človeštvo ni več abstraktno bitje; njegova bistvena oblika se uresničuje v krščanstvu, v vesoljni Cerkvi.

Sodelovati v življenju vesoljne Cerkve, v razvoju velike krščanske civilizacije, in to po svojih močeh in sposobnostih, je edini pravi namen in poslanstvo vsakega človeka. Očitna in osnovna resnica je, da ideja o določenem organu tega ne more izolirati in ga postaviti v nasprotje z drugimi organi, temveč je razlog za njegovo enotnost in solidarnost z vsemi deli živega telesa. S krščanskega vidika je nemogoče oporekati uporabi te osnovne resnice za celotno človeštvo, ki je živo Kristusovo telo. Zato Kristus sam, čeprav je v svoji prvi besedi apostolom priznal obstoj in poklicanost vseh narodov (prim. Mt 28,19), in njegovi učenci niso naslavljali nobenega naroda posebej: zanj so obstajali le v svoji organski in moralni povezanosti kot živi udje enega duhovnega in resničnega telesa. Tako krščanska resnica potrjuje trajni obstoj narodov in pravice narodnosti, hkrati pa obsoja nacionalizem, ki je za narod to, kar je za posameznika egoizem: zlobno načelo, ki skuša izolirati posamezno bitje, tako da razlike spreminja v delitve, delitve pa v nasprotja.

V.

Rusko ljudstvo je krščansko ljudstvo, zato se za spoznanje prave ruske ideje ne smemo spraševati, kaj bo Rusija storila sama in zase, temveč kaj mora storiti v imenu krščanskega načela, ki ga priznava, in zaradi univerzalnega krščanstva, ki naj bi mu pripadala. Če želi resnično izpolniti svoje poslanstvo, se mora s srcem in dušo vključiti v skupno življenje krščanskega sveta in uporabiti vse svoje nacionalne moči, da bi v soglasju z drugimi narodi dosegla popolno in univerzalno enotnost človeškega rodu, katere nespremenljiva podlaga nam je dana v Kristusovi Cerkvi. Toda duha nacionalnega egoizma ni tako lahko žrtvovati. Našel je način, kako se uveljaviti, ne da bi odkrito zanikal verski značaj, ki je lasten ruski narodnosti. Ne samo, da ta egoizem priznava, kako je ruski narod krščanski narod, ampak odločno razglaša, kako je krščanski narod par excellence in kako je Cerkev prava osnova našega narodnega življenja; toda s tem trdi zgolj to, da je Cerkev samo pri nas, da imamo monopol nad krščansko vero in življenjem. Na ta način Cerkev, ki je v resnici neomajna opora univerzalne enotnosti in solidarnosti, za Rusijo postane sveti gral ozkega nacionalnega partikularizma in pogosto celo pasivno orodje sebične in sovražne politike.

Naša vera, ki se kaže v veri ljudi in bogoslužju, je popolnoma pravoslavna. Ruska Cerkev je v svojem bistvu udeležena v edinosti vesoljne Cerkve, ki jo je ustanovil Kristus, v kolikor ohranja resnico vere, večnost apostolskega nasledstva in veljavnost zakramentov. In če ta edinost v nas žal obstaja le v latentnem stanju in ne dosega žive udejanjenosti, je to zato, ker posvetne verige držijo telo naše Cerkve priklenjeno na gnusno truplo, ki ga duši z razpadanjem.

Uradna ustanova, ki jo predstavljata naša cerkvena uprava in naša teološka šola, ki za vsako ceno ohranja svoj partikularni in ekskluzivni značaj, zagotovo ni živi del resnične univerzalne Cerkve, ki jo je ustanovil Kristus. Da bi povedali, kaj v resnici je, prepuščamo besedo avtorju, čigar pričevanje je ob tej priložnosti izjemno dragoceno. Ivana Sergejeviča Aksakova, enega najvidnejših voditeljev »ruske stranke«, gorečega patriota in gorečega pravoslavca, kot slovanofila pa zapriseženega sovražnika Zahoda nasploh in Rimske Cerkve posebej, ki je sovražil papeštvo in Družbo Jezusovo, ni mogoče sumiti, da je imel vnaprejšnje ideje, ki bi bile neugodne za našo nacionalno Cerkev kot táko. Po drugi strani pa je Aksakov, čeprav je delil predsodke in napake svoje stranke, med vulgarnimi panslavisti izstopal ne le po svojem talentu, ampak tudi po dobronamernosti, iskrenosti svojih misli in odkritosti svojega govora. Ko ga je vlada dolgo preganjala in ga nazadnje za dvanajst let obsodila na molk, je šele v zadnjih letih svojega življenja kot osebni in vedno negotov privilegij pridobil relativno svobodo, da je lahko objavljal, kar je mislil.

VI.

Zato prisluhnimo tej zvesti in dobro preverjeni priči. Svojo sodbo je utemeljil na dolgi vrsti nespornih dejstev, ki jih moramo tukaj izpustiti; zadostuje samo njegova beseda.

Naša Cerkev se na strani svoje uprave kaže kot nekakšen velikanski urad ali kancelarija, ki za službo pastirja Kristusove črede uporablja vse postopke nemškega birokratizma z vso uradniško lažjo, ki je z njimi povezana.^[3] Ko je bila cerkvena uprava organizirana kot oddelek posvetne uprave in so bili cerkveni služabniki umeščeni med državne uslužbence, se je Cerkev sama kmalu spremenila v funkcijo posvetne oblasti ali pa je preprosto prešla v državno upravo. Na videz je bil v Cerkev vpeljan potreben red, vendar ji je bila odvzeta duša. Ideal resnično duhovne vlade je zamenjal ideal povsem formalnega in zunanjega reda. Ne gre le za posvetno oblast, temveč predvsem za posvetne ideje, ki so vstopile v naše cerkveno okolje in se tako močno polastile duše in duha naših duhovnikov, da jim je poslanstvo Cerkve v njegovem pravem in živem pomenu postalo komaj razumljivo.^[4] Imamo »razsvetljene« duhovnike, ki trdijo, da država ne ureja dovolj našega verskega življenja, ter od države zahtevajo nov zakonik in pravila za Cerkev. In vendar v sedanjem zakoniku cesarstva najdemo več kot tisoč členov, ki določajo skrbništvo države nad Cerkvijo in opredeljujejo naloge policije na področju vere in pobožnosti.

Naš zakonik določa, da je posvetna vlada »varuhinja dogem prevladujoče vere in skrbnica dobrega reda v sveti Cerkvi.« Ta skrbnik je z dvignjenim mečem pripravljen zatreti vsako kršitev te uveljavljene ortodoksije: ne toliko s pomočjo Svetega Duha, kolikor s pomočjo kazenskih zakonov ruskega cesarstva.^[5] »Kjer ni žive in notranje enotnosti, se zunanja celovitost lahko ohranja le z nasiljem in prevaro.«^[6]

V zvezi s krutim preganjanjem ločine avtohtonih protestantov (stundistov) na jugu Rusije s strani cerkvene in civilne oblasti Aksakov živo izraža svoje upravičeno ogorčenje:

Z zaporom zadušiti duhovno žejo, ko je nimamo s čim potešiti, z zaporom odgovoriti na iskreno potrebo po veri, na vprašanja prebujajoče se verske misli, z zaporom dokazati resnico pravoslavja pomeni spodkopati vso našo vero in dati orožje zmagovitemu protestantizmu.^[7]

In vendar so kazenski zakoni s svojim »zaporom«, ki je tako ogorčil našega patriota, nujno potrebni za ohranitev »dominantne Cerkve«. Najbolj iskreni in razumni zagovorniki te Cerkve (na primer zgodovinar Pogodin, ki ga skupaj z mnogimi drugimi navaja naš avtor) odkrito priznavajo, da bo, ko bo v Rusiji priznana verska svoboda, polovica pravoslavnih kmetov prestopila v raskol (razkol starovercev, ki so kljub vsem preganjanjem že zelo številni), polovica ljudi na svetu pa bo postala katoličanov. Aksanov se sprašuje:

Kaj pomeni takšno priznanje, da ji polovica članov pravoslavne Cerkve pripada le na videz, da Cerkev te ljudi drži v njenem naročju le strah pred časno kaznijo? Takšno je torej sedanje stanje naše Cerkve! Nedostojno, žalostno in grozno stanje! Kakšno preobilje svetoskrunstva v svetih prostorih, hinavščine namesto resnice, strahu namesto ljubezni, pokvarjenosti pod krinko zunanjega reda, slabe vere v nasilni obrambi prave vere, kakšno zanikanje bistvenih načel Cerkve, njenega celotnega smisla obstoja, laži in nevere v Cerkvi sami, kjer bi vse moralo biti, živeti in delovati po resnici in veri … Vendar pa najhujša nevarnost ni v tem, da je zlo prodrlo med vernike, ampak v tem, da je dobilo pravico, da tam živi, da je ta položaj Cerkve ustvarjen z zakonom, da je takšna anomalija le nujna posledica pravila, ki ga je sprejela država in naša družba sama.^[8]

Na splošno je v Rusiji pri cerkvenih zadevah, tako kot pri drugih zadevah, za nas najpomembnejši videz, decorum, in to je dovolj za našo ljubezen do Cerkve, za našo lenobno ljubezen, za našo lenobno vero. Voljno si zatiskamo oči in v otroškem strahu pred škandalom skušamo pred lastnimi očmi in očmi vsega sveta skriti veliko zlo, ki pod ustrezno krinko kot rak razjeda vitalno snov našega verskega organizma.^[9]

Nikjer resnica ni tako zavržena kot na področju naše cerkvene oblasti, nikjer ni več hlapčevstva kot v naši duhovni hierarhiji, nikjer se »koristna laž« ne uporablja v večjem obsegu kot tam, kjer bi morala biti vsaka laž zavržena. Nikjer drugje ni pod pretvezo preudarnosti dopuščenih toliko kompromisov, ki omalovažujejo dostojanstvo Cerkve in ji jemljejo avtoriteto. Glavni vzrok za vse to pa je, da ni dovolj vere v moč resnice.^[10]

Vse te zločine naše Cerkve – in to je najpomembnejša točka – smo spoznali, se z njimi sprijaznili in živimo v miru. Toda ta sramotni mir, ti nečastni kompromisi ne morejo ohraniti miru Cerkve in v boju za resnico pomenijo poraz, če ne celo izdajo.^[11]

Če verjamemo njenim zagovornikom, je naša Cerkev velika, a neverna čreda, katere pastir je policija, ki s silo, z bičem pripelje izgubljene ovce v čredo. Ali takšna podoba ustreza resnični ideji Kristusove Cerkve? Če ne, naša Cerkev ni več Kristusova Cerkev – kaj pa je potem? Državna institucija, ki je lahko koristna za interese države, za moralno disciplino. Vendar ne smemo pozabiti, da je Cerkev področje, kjer ni dovoljeno spreminjanje moralnih temeljev, kjer nobena nezvestoba oživljajočemu počelu ne more ostati nekaznovana, kjer, če kdo laže, ne laže ljudem, ampak Bogu. Cerkev, ki ni zvesta Kristusovi zavezi, je najbolj neploden in nenormalen pojav na vsem svetu, ki ga Božja beseda že vnaprej obsoja.^[12]

Cerkev, ki je del države, »kraljestva tega sveta«, se je odpovedala svojemu poslanstvu in bo morala deliti usodo vseh kraljestev tega sveta.^[13] Sama po sebi nima več nobenega razloga za obstoj; obsojena je na oslabelost in smrt.^[14]

Ruska vest v Rusiji ni svobodna, verska misel ostaja nedejavna, v svetišču se nahaja gnusoba opustošenja, dih smrti nadomešča oživljajočega duha; duhovni meč – beseda – rjavi, nadomešča ga materialni meč države, in v bližini cerkvene ograde namesto Božjih angelov, ki varujejo njene vhode in izhode, vidimo žandarje in policijske inšpektorje – te varuhe pravoslavnih dogem, te vodje naše vesti.^[15]

In tu je končni zaključek tega temeljitega pregleda:

Duh resnice, duh ljubezni, duh življenja, duh svobode – to je njegov odrešilni duh, ki ga primanjkuje ruski Cerkvi.^[16]

VII.

Ustanova, ki jo je Duh resnice zapustil, ne more biti prava Božja Cerkev. Da bi to priznali, se ne smemo odreči veri naših očetov, ne smemo se odreči pobožnosti pravoslavnega ljudstva, njegovim svetim izročilom in vsem svetinjam, ki jih časti. Nasprotno, očitno je, da moramo resnici žrtvovati le kvazicerkveno ustanovo, ki jo je tako dobro opisal pravoslavni pisatelj, ustanovo, ki ima za osnovo hlapčevstvo in materialni interes, za sredstvo delovanja pa goljufijo in nasilje.

Sistem vladnega materializma, ki se je zanašal izključno na grobo silo orožja in ni upošteval moralne moči misli in svobode govora, nas je nekoč pripeljal do katastrofe pri Sevastopolu.^[17] Oglasila se je vest ruskega ljudstva, ki ga je zvesto zastopal njegov vladar. Rusija se je pokesala in vstala z dejanjem pravičnosti, z osvoboditvijo tlačanov. To dejanje, ki je bilo slava velike vladavine, je bilo le začetek. Delo družbene emancipacije ne more biti omejeno na materialni red. Telo Rusije je svobodno, a nacionalni duh še vedno čaka na svoj 19. februar.^[18] Vendar pa Rusija ne bo mogla izpolniti svojega zgodovinskega poslanstva in pokazati svoje prave nacionalne ideje samo s telesom, zgolj z materialnim delom. In kako bi se lahko uboga ruska ideja prikazala, ko pa je zaprta v ozkem zaporu, brez zraka in svetlobe, ki jo varujejo zlobni in ljubosumni evnuhi?

Bistvenih napak v nedokončanem delu Aleksandra II. ne bi mogli odpraviti z vrnitvijo v obdobje vladavine Nikolaja I. in s posnemanjem velikih napak tega velikega vladarja. Previdnosti ne smemo zapeljati v skušnjavo, da bi prehitro pozabili na zgodovinske nauke, ki nam jih je dala. Upamo lahko, da ga bodo verski čut, dobra volja in zdrav razum, ki odlikujejo sedanjega cesarja, obvarovali pred slabo obveščenimi svetovalci, ki bi mu radi vsilili škodljivo politiko, presojeno in obsojeno v Sevastopolu.

Verska in intelektualna emancipacija Rusije je dejanje, ki je danes za našo vlado enako potrebno, kot je bila emancipacija sužnjev za vlado Aleksandra II. pred tridesetimi leti. Tudi suženjstvo je bilo nekoč koristno in potrebno. Podobno je bilo uradno skrbništvo nad nacionalnim duhom Rusije morda koristno, ko je bil ta duh še v povojih, danes pa ga lahko le duši. Nesmiselno je nenehno ponavljati, da je naš nacionalni organizem poln zdravja in vitalnosti, kot da bi bilo treba biti šibek in bolan, da bi se zadušil. Ne glede na to, kakšne so notranje značilnosti ruskega ljudstva, to ne more delovati normalno, dokler sta njegova vest in misel ohromljena zaradi režima nasilja in zaslepljenosti. Predvsem gre za to, da omogočimo prost dostop do čistega zraka in svetlobe, da odstranimo umetne ovire, ki verskega duha našega naroda držijo v izolaciji in nedejavnosti, da odpremo neposredno pot do popolne in žive resnice.

Toda ljudje se bojijo resnice, ker je resnica katoliška, torej univerzalna. Za vsako ceno želijo imeti ločeno vero, rusko vero, imperialno Cerkev. Ne želijo je zaradi nje same, ampak jo želijo ohraniti kot atribut in sankcijo ekskluzivnega nacionalizma. Toda tisti, ki svojega nacionalnega egoizma ne želijo žrtvovati univerzalni resnici, se ne morejo in ne smejo imenovati kristjani.

Pripravljamo se na slovesno praznovanje devetstoletnice krščanstva v Rusiji. Vendar se zdi, da bo to prezgodnje praznovanje. Po mnenju nekaterih patriotov je bil krst svetega Vladimirja, ki je bil učinkovit za samega kneza, zgolj krst z vodo za njegov narod, mi pa bi morali biti drugič krščeni z duhom resnice in ognjem ljubezni. In ta drugi krst je nujno potreben, če že ne za celotno Rusijo, pa vsaj za tisti del naše družbe, ki deluje in govori danes. Da bi postala krščanska, se mora odreči novemu malikovanju, ki je manj grobo, a nič manj absurdno in veliko bolj škodljivo kot malikovanje naših poganskih prednikov, ki ga je zavračal sveti Vladimir. Mislim na to novo malikovanje, to epidemično norost nacionalizma, ki vodi narode k čaščenju lastne podobe namesto najvišje in univerzalne božanskosti.

VIII.

Da bi ohranili in pokazali krščanski značaj Rusije, se moramo dokončno odreči lažnemu božanstvu tega stoletja in svoj nacionalni egoizem žrtvovati pravemu Bogu. Previdnost nas je postavila v poseben položaj, zaradi katerega mora biti ta žrtev popolnejša in učinkovitejša. Obstaja osnovni moralni zakon, ki je enako zavezujoč za posameznike in narode in je izražen v evangeljski besedi, ki nam zapoveduje, da se moramo, preden darujemo na oltarju, pomiriti z bratom, ki ima kaj proti nam (prim. Mt 5,24). Rusko ljudstvo ima brata, ki mu je globoko zameril, in s tem bratom in sovražnim ljudstvom se moramo pomiriti, da bi lahko začeli žrtvovati svoj nacionalni egoizem na oltarju vesoljne Cerkve.

Ne gre za vprašanje čustev, čeprav bi tudi ta morala imeti svoje mesto v vseh medčloveških odnosih. Toda med sentimentalno politiko ter politiko sebičnosti in nasilja obstaja srednja pot: politika moralne obveznosti ali pravičnosti. Na tem mestu ne želim preučevati zahtev Poljakov po obnovi njihovega starodavnega kraljestva niti ugovorov, ki jih lahko Rusi upravičeno postavijo proti njim. To niso problematični načrti, ki jih je treba uresničiti, temveč očitna in nesporna krivica, ki se ji moramo v vsakem primeru odpovedati. Mislim na ogaben sistem rusifikacije, ki ni več povezan s politično avtonomijo, ampak napada nacionalni obstoj, sámo dušo poljskega naroda. Rusificirati Poljsko pomeni ubiti narod, ki ima visoko razvito samozavedanje, ki je imel slavno zgodovino in je bil pred nami v svoji intelektualni kulturi ter še danes ne zaostaja za nami v znanstveni in literarni dejavnosti. In čeprav je v teh razmerah na srečo nemogoče doseči končni cilj naših rusifikatorjev, ni tisto, kar je storjeno za njegovo dosego, nič manj zločinsko in zlobno. Ta tiranska rusifikacija, tesno povezana s še bolj tiranskim uničenjem Združene grške cerkve,^[19] je pravi narodni greh, ki bremeni vest Rusije in hromi njene moralne sile.

Veliki narodi že dolgo zmagujejo v nepravični zadevi. Toda zdi se, da nam Previdnost zaradi posebne skrbi za rešitev naše narodne duše hiti s popolnimi dokazi pokazati, da je sila, celo zmagovita sila, brez koristi, če je ne usmerja čista vest. Naš zgodovinski greh je našo zadnjo vojno oropal tako praktičnih rezultatov kot tudi moralne vrednosti; preganjal je naše zmagovite orle po Balkanu in jih ustavil pred obzidjem Konstantinopla. Ta greh nas je oropal gotovosti in zagona ljudstva, zvestega svojemu poslanstvu, in nam namesto zmagoslavja, pridobljenega s toliko junaškimi napori, vsilil ponižanje berlinskega kongresa; končalo se je tako, da smo bili pregnani iz Srbije in Bolgarije, ki smo ju hoteli zaščititi, medtem ko smo zatirali Poljsko.

Ta zatiralski sistem, ki ne velja samo za Poljsko, je sam v sebi zločinski in je še veliko hujši, ker je v očitnem nasprotju z velikodušnimi idejami o osvoboditvi in nesebični zaščiti, ki jih je zanjo vedno zahtevala ruska politika. Ta politika je nujno prežeta z lažjo in hinavščino, ki ji jemljeta ugled in onemogočata trajni uspeh. Ne moremo nekaznovano zapisati na svojo zastavo svobode slovanskih in drugih narodov, medtem ko Poljakom odvzemamo narodno svobodo, uniatom in ruskim disidentom versko svobodo, Judom pa državljanske pravice.

Rusija ne sme opravljati svojega zgodovinskega dela v takšnem stanju, z nemimi usti, z zavezanimi očmi in z dušo, ki jo razdvajajo nasprotja in obžalovanje. Prejeli smo že dva resna nauka, dve resni opozorili: najprej pri Sevastopolu in nato v še pomembnejših okoliščinah v Berlinu. Ne smemo čakati na tretje opozorilo, ki je lahko zadnje. Pokesati se za svoje zgodovinske grehe in zadostiti pravičnosti, odreči se nacionalnemu egoizmu, odreči se politiki rusifikacije in brez zadržkov priznati versko svobodo: le tako se lahko Rusija pripravi na razodetje in uresničitev svoje prave nacionalne ideje, ki – tega ne smemo pozabiti – ni abstraktna ideja ali slepa usoda, temveč predvsem moralna obveza. Kot vemo, je ruska ideja lahko le določen vidik krščanske ideje, poslanstvo našega naroda pa nam je lahko jasno le, če razumemo pravi pomen krščanstva.

IX.

Že približno trideset ali štirideset let nam tako v Franciji kot v Rusiji^[20] bolj ali manj ugledni pisatelji oznanjajo idealno krščanstvo in Cerkev, ki je duhovno kraljestvo svobodnega bratstva in popolne ljubezni. To je nedvomno ideal, to je prihodnost Cerkve. Nauk teh avtorjev je prerokba. Da pa ne bi bila lažna prerokba, nam mora pokazati pravo pot in prava sredstva za uresničitev tega absolutnega ideala. Ideal, če ni le prazno sanjarjenje, ne more biti nič drugega kot dosegljiva popolnost tega, kar je dano. Ali bi z zanikanjem preteklosti vesoljne Cerkve in uničenjem njene sedanje oblike dosegli idealno vladavino bratstva in popolne ljubezni? To bi bila precej zgrešena uporaba zakona o očetomoru, ki ureja naše smrtno življenje. V tem življenju, ki ga določa stanje pokvarjene narave, nova generacija pride do uživanja sodobnosti le tako, da brezvestno izpodrine svoje prednike, toda tudi zato ta zločinski obstoj traja le trenutek. Če je Kronosa, potem ko je pohabil in izpodrinil starega Urana, zatrl Zevs, saj ga prvi ni uspel pogoltniti, se je tudi ta novi bog povzpel na oskrunjeni prestol zgolj zato, da bi v prihodnosti doživel podobno usodo. Takšen je zakon ponarejenega in pokvarjenega življenja, življenja, ki ga ne bi smelo biti, saj je prej smrt kot življenje, zato je človeštvo, utrujeno od te neskončne bede, zaskrbljeno pričakovalo pravega odrešenika, Božjega Sina, ki ni bil Očetov tekmec. In zdaj, ko je ta resnični Sin, ki ne nadomešča, ampak razodeva in poveličuje svojega Očeta, prišel in prenovljenemu človeštvu, vesoljni Cerkvi, dal zakon nesmrtnega življenja, bi radi pod novo masko v to Cerkev, v ta organizem resničnega življenja, uvedli odpravljeni zakon smrti!

V resnici so v vesoljni Cerkvi preteklost in prihodnost, tradicija in ideal, enako bistveni in nepogrešljivi za resnično sedanjost človeštva, za njegovo sedanjo blaginjo, saj se med seboj ne izključujejo. Pobožnost, pravičnost in ljubezen, ki jim je tuja vsakršna zavist in tekmovalnost, morajo tvoriti trajno in nerazdružljivo vez med tremi glavnimi dejavniki družbenega in zgodovinskega človeštva, med predstavniki njegove pretekle enotnosti, njegove sedanje mnogoterosti in njegove prihodnje celovitosti.

Načelo preteklosti ali očetovstva v Cerkvi uresničujejo duhovništvo, duhovni očetje, starci ali starešine par excellence(duhovnik, prezbiter, izvira iz grške besede presbyteros, ki pomeni »starejši«), ki so na zemlji predstavniki nebeškega Očeta, Staroletnega. Za splošno ali katoliško Cerkev pa mora obstajati splošno ali mednarodno duhovništvo, osrediščeno in združeno v osebi skupnega očeta vseh narodov, univerzalnega papeža. Očitno je namreč, da nacionalno duhovništvo kot táko ne more predstavljati splošnega očetovstva, ki mora enakopravno zajemati vse narode. Kar zadeva združitev različnih nacionalnih duhovnikov v enotno ekumensko telo, je to mogoče doseči le z resničnim in stalnim mednarodnim središčem, ki se lahko po pravici in dejansko upre vsem partikularističnim težnjam.

Resnična enotnost družine ne more trajno obstajati brez skupnega očeta ali nekoga, ki bi ga nadomestil. Da bi posamezniki in narodi postali družina, pravo bratstvo, se mora očetovsko načelo religije tukaj na zemlji uresničiti v cerkveni monarhiji, ki lahko učinkovito združi okoli sebe vse nacionalne in individualne elemente ter jim vedno služi kot živa podoba in svobodno orodje nebeškega očetovstva.

Univerzalno ali mednarodno duhovništvo z vrhovnim papežem kot edinim središčem s poduhovljanjem reproducira prvobitno dobo človeštva, ko so bila vsa vaša ljudstva resnično združena zaradi skupnega izvora ter istovetnosti verskih idej in življenjskih pravil. To je resnična preteklost človeštva, preteklost, ki ne vpliva na sedanjost, temveč je njena nespremenljiva podlaga, preteklost, ki ne izključuje prihodnosti, temveč je v bistvu eno z njo. Sedanjost človeštva je odvisna od raznolikosti narodov, ki se ponavadi združujejo v celovita telesa ali države, vsaka pa ima posebno neodvisno središče, posvetno oblast ali začasno vlado, ki predstavlja in usmerja skupno delovanje nacionalnih sil. Interesi vsega človeštva ne obstajajo za državo in posvetno vlado, katere naloge so omejene na del človeške rase, ki ji je dodeljena. Vesoljna Cerkev, ki s svojim duhovniškim redom, združenim v vrhovnem papežu, ohranja vero skupnega očetovstva, veliko večno preteklost naše vrste, ne izključuje sedanje raznolikosti narodov in držav. Samo Cerkev ne more nikoli sankcionirati – in v tem je zvesto telo resnice in Božje volje – nacionalnih delitev in bojev, ki so dokončno stanje človeške družbe. Prava Cerkev bo vedno obsojala nauk, ki trdi, da ni nič nad nacionalnimi interesi, novo poganstvo, ki narod postavlja za najvišje božanstvo, lažni patriotizem, ki skuša nadomestiti vero. Cerkev priznava pravice narodov z bojem proti nacionalnemu egoizmu in spoštuje moč države z upiranjem njenemu absolutizmu.

Nacionalne razlike morajo ostati do konca vekov; narodi morajo ostati kot resnično različni udje univerzalnega organizma. Toda ta organizem mora tudi dejansko obstajati, velika človeška enotnost ne sme obstajati le kot okultna moč ali abstraktno bitje, temveč mora biti utelešena v vidnem družbenem telesu, ki z očitnim in stalnim privlačnim delovanjem zadržuje množico centrifugalnih sil, ki razdvajajo človeštvo.

Da bi dosegli ideal popolne enotnosti, se je treba opreti na nepopolno, a resnično enotnost. Preden se združimo v svobodi, se moramo združiti v pokorščini. Da bi se narodi, države in vladarji povzpeli do univerzalnega bratstva, se morajo najprej podrediti univerzalnemu sorodstvu in priznati moralno avtoriteto skupnega očeta. Če bi pozabili na čustva, ki jih ljudje dolgujejo verski preteklosti človeštva, bi bilo to zelo slabo znamenje za njegovo prihodnost. Če sejemo brezbožnost, ne žanjemo bratstva.

Prava prihodnost človeštva, za katero si moramo prizadevati, je univerzalno bratstvo, ki izhaja iz univerzalnega očetovstva s stalnim moralnim in družbenim sorodstvom. To prihodnost, ki mora za uresničitev popolnega ideala uskladiti interese sedanjega življenja s pravicami preteklosti, so v Božji Cerkvi od nekdaj predstavljali pravi preroki. Družba Boga z ljudmi ali vesoljna Cerkev (v najširšem pomenu besede), ki ima v duhovništvu organ svoje temeljne verske enotnosti, v posvetni oblasti pa organ svoje sedanje nacionalne mnogoterosti, mora svojo absolutno celovitost, svobodno in popolno enotnost izkazovati tudi prek organa prerokov, ki jih je spontano vzbudil Božji Duh, da bi razsvetlili narode in njihove vladarje ter pred njimi ohranjali popoln ideal človeške družbe.

X.

Tako so v resničnem življenju vesoljne Cerkve, ki ga hkrati vodijo ti trije glavni dejavniki, hkrati zastopani trije pogoji družbenega obstoja: duhovna oblast univerzalnega papeža (nezmotljivega poglavarja duhovništva), ki predstavlja resnično in trajno preteklost človeštva; posvetna oblast nacionalnega suverena (legitimnega poglavarja države), ki v sebi združuje in pooseblja interese, pravice in dolžnosti sedanjosti; in končno svobodna služba preroka (navdihnjenega poglavarja človeške družbe v celoti), ki začenja uresničevanje idealne prihodnosti človeštva. Skladnost in harmonično delovanje teh treh glavnih dejavnikov je prvi pogoj resničnega napredka. Vrhovni papež je predstavnik resničnega večnega očetovstva in ne lažnega očetovstva tistega Kronosa (Časa) poganov, ki je požrl svoje otroke. Nasprotno, on najde svoje življenje le v njihovih življenjih. Pri zvestem varovanju in potrjevanju nespremenljive enotnosti izročila univerzalnemu papežu ni treba izključiti niti legitimnih interesov sedanjosti niti plemenitih teženj popolnega ideala; da bi dobro varoval preteklost, mu ni treba vezati sedanjosti in zapirati vrat v prihodnost. Vodja nacionalne države, če je vreden svoje oblasti, mora misliti in delovati kot pravi sin vesoljne Cerkve (ki jo predstavlja vrhovni papež), in potem je prava podoba in organ Sina in večnega Kralja, tistega, ki izpolnjuje Očetovo voljo in ne svoje in ki želi biti poveličan samo s poveličevanjem Očeta. Končno, svobodni pobudnik naprednega družbenega gibanja, prerok, če se ne izneveri svoji veliki poklicanosti, če svoj individualni navdih uskladi z univerzalnim izročilom in svojo svobodo – pravo svobodo Božjih otrok – s sinovsko pobožnostjo do svete oblasti ter s pravičnim spoštovanjem legitimnih oblasti in pravic, postane pravi organ Svetega Duha, ki je govoril po prerokih in oživlja univerzalno Kristusovo telo ter ga sili k popolni dovršenosti. Čim popolnejša je združitev teh treh hkratnih predstavnikov človeške preteklosti, sedanjosti in prihodnosti, tem odločnejša je zmaga vesoljne Cerkve nad usodnim zakonom časa in smrti ter tem tesnejša je vez, ki povezuje naše zemeljsko bivanje z večnim življenjem Božje Trojice.

Tako kot je v Trojici vsaka od treh hipostaz popoln Bog, a ker so enega bistva, obstaja samo en Bog, pri čemer nobena od treh oseb nima ločenega obstoja in nikoli ni zunaj bistvene in nedeljive enotnosti z drugima dvema osebama, prav tako ima vsako od treh glavnih dostojanstev teokratske družbe resnično suverenost, ne da bi v vesoljni Cerkvi ali v katerem koli njenem delu obstajale tri različne absolutne oblasti, saj morajo biti trije predstavniki bogo-človeške suverenosti popolnoma soodvisni in tvoriti le tri glavne organe enega in istega družbenega telesa ter opravljati tri temeljne funkcije enega in istega skupnega življenja.

V božanski Trojici tretja oseba predpostavlja prvi dve osebi v njuni enosti. Tako mora biti tudi v družbeni trojici človeštva. Svobodna in popolna organizacija družbe, ki je poslanstvo resničnih prerokov, predpostavlja enotnost in solidarnost duhovne in svetne oblasti, Cerkve in države, krščanstva in narodnosti. Vendar ta enotnost in solidarnost ne obstajata več. Uničil  ju je upor sina proti očetu, lažni absolutizem nacionalne države, ki je želela biti vse za vse ljudi, s prevzemom avtoritete Cerkve in z dušenjem družbene svobode. Lažno kraljevanje je rodilo lažne preroke, antisocialni absolutizem države pa je nujno rodil antisocialni individualizem napredne civilizacije. Velika družbena enotnost, ki jo razbijajo narodi in države, se za posameznike ne more dolgo ohraniti. Ker človeška družba za vsakega človeka ne obstaja več kot organska celota, katere del se čuti, postanejo družbene vezi za posameznika zunanje in samovoljne meje, proti katerim se upira in jih na koncu zatre. Takrat ima svobodo, svobodo, ki jo smrt daje organskim elementom razpadajočega telesa. Ta mračna podoba, ki so jo slovanofili tako zlorabljali proti Zahodu in ki je hranila njihov nacionalni ponos, bi nas morala navdajati s povsem nasprotnimi občutki. Izvirni greh nacionalističnega partikularizma in cezaropapističnega absolutizma ni bil na Zahodu, temveč v Bizancu, kjer sta smrt prvič vnesla v Kristusovo družbeno telo. Odgovorni naslednik Bizanca pa je Rusko cesarstvo. In danes je Rusija edina država v krščanstvu, kjer nacionalna država brez zadržkov uveljavlja svoj izključni absolutizem tako, da Cerkev naredi za atribut narodnosti in pasivno orodje posvetne oblasti, in kjer tega zatiranja Božje avtoritete ne nadomesti niti svoboda človeškega duha (kolikor je to mogoče).

Drugi člen družbene trojice – država ali posvetna oblast – je s svojim vmesnim položajem med drugima dvema poglavitno sredstvo za ohranjanje ali uničevanje celovitosti univerzalnega telesa. S priznavanjem načela enotnosti in solidarnosti, ki ga predstavlja Cerkev, in z zmanjševanjem vseh neenakosti, ki so posledica svobodnega delovanja posameznih sil, v imenu te solidarnosti na pravično mero, je država močno orodje resnične družbene urejenosti. Z umikom v izoliran in sebičen absolutizem pa država izgubi pravo, nespremenljivo podlago in nezmotljivo sankcijo svojega družbenega delovanja ter pusti univerzalno družbo brez obrambe pred »skrivnostjo krivice«.

Rusija nam zaradi svojih zgodovinskih okoliščin predstavlja najpopolnejši razvoj, najčistejši in najmočnejši izraz absolutne nacionalne države, ki zavrača enotnost Cerkve in zatira versko svobodo. Če bi bili pogansko ljudstvo, bi bilo povsem mogoče, da bi se dokončno izkristalizirali v takšnem stanju. Toda ruski ljudje so po duši kristjani in pretiran razvoj protikrščanskega načela absolutne države je le obratna stran resničnega načela – načela krščanske države, Kristusovega kraljevanja. To je drugo načelo družbene trojice, in da bi ga Rusija resnicoljubno in pravično manifestirala, ga mora predvsem postaviti na pravo mesto, ga priznati in potrditi ne kot edino načelo našega izoliranega nacionalnega obstoja, temveč kot drugega od treh glavnih dejavnikov univerzalnega družbenega življenja, s katerim moramo biti solidarni. Krščanska Rusija mora po zgledu Kristusa podrediti državno oblast (Sinovo kraljevanje) oblasti vesoljne Cerkve (Očetovo duhovništvo) in dati delež družbeni svobodi (delovanje Duha). Rusko cesarstvo, izolirano v svojem absolutizmu, je le grožnja krščanstvu, grožnja neskončnih bojev in vojn. Rusko cesarstvo, ki želi služiti in varovati vesoljno Cerkev in družbeno organizacijo, pa bo prineslo mir in blagoslov družini narodov.

Za človeka ni dobro, če ostane sam (prim. 1 Mz 2,18). Nič drugače ni z narodom. Pred devetsto leti nas je sveti Vladimir krstil v imenu rodovitne Trojice in ne v imenu neplodne enosti. Ruska ideja ne more biti v zanikanju našega krsta. Ruska ideja, zgodovinska dolžnost Rusije, zahteva, da se priznamo za eno z univerzalno Kristusovo družino in da vse svoje nacionalne sposobnosti, vso moč svojega imperija uporabimo za popolno uresničitev družbene trojice, v kateri je vsaka od treh glavnih organskih enot, Cerkev, država in družba, popolnoma svobodna in suverena, ne da bi se od drugih ločila, jih absorbirala ali uničila, temveč da bi potrdila svojo absolutno solidarnost z njimi. In če v tej ideji ni nič izključujočega in partikularnega, če je le nov vidik same krščanske ideje, če za uresničitev tega narodnega poslanstva ne smemo delovati proti drugim narodom, ampak z njimi in zanje, je to velik dokaz, da je ta ideja resnična. Kajti Resnica je le oblika Dobrega in Dobro ne pozna zavisti.

---

^[1] To sem poskušal storiti v dveh študijah o judovskem vprašanju, od katerih je bila ena objavljena v Revue Française, september in oktober 1886.

^[2] Glej zanimivo študijo P. Perlinga, Rome et Moscou, 1547–1579.

^[3] Œuvres completes d’Ivan Aksakov, zv. 4, str. 124

^[4] Ibid., str. 125–126.

^[5] Ibid., str. 84.

^[6] Ibid., str. 100.

^[7] Ibid., str. 72.

^[8] Ibid., str. 91.

^[9] Ibid., str. 42.

^[10] Ibid., str. 32.

^[11] Ibid., str. 43.

^[12] Ibid., str. 91–92.

^[13] Ibid., str. 111.

^[14] Ibid., str. 93.

^[15] Ibid., str. 83–84.

^[16] Ibid., str. 127.

^[17] Sevastopol na polotoku Krimu so leta 1854–55 oblegali Britanci, Francozi, Piemontčani in Turki in ga po 11 mesecih osvojili. To je bil velik poraz za rusko vojsko. (op. prev.)

^[18] Car Aleksander II. je 3. marca (19. februarja po julijanskem koledarju) 1861 izdal odlok o odpravi tlačanstva, čeprav so bili kmetje še naprej vezani na zemljo z delovnimi obveznostmi. (op. prev.)

^[19] Gre za grkokatoliške skupnosti (imenovane tudi uniati), ki so ob ohranjanju pravoslavnih tradicij vstopile v občestvo z Rimom. (op. prev.)

^[20] S Francijo imam v mislih tisto, kar je Anatole Leroy-Beaulieu tako posrečeno poimenoval »obskurna in nemočna šola Bordat-Dumoulin in Huet«. (gl. Les catholiques libéraux, str. 182) V Rusiji je ideje Bordata-Dumoulina prevzel Homjakov, ki je s svojim velikim talentom te ideje populariziral in jim dal lažno podobo grško-ruskega pravoslavja.