51. PRIDIGA 

Haec dicit Dominus: honora patrem tuum etc.

To pravi Gospod: Spoštuj svojega očeta itn. (2 Mz 20,12)

Te besede, ki sem jih povedal po latinsko, so zapisane v evangeliju. Govori jih naš Gospod, in v prevodu se glasijo: “Spoštuj svojega očeta in mater” (2 Mz 20,12). In še drugo zapoved izreka Gospod, naš Bog: “Ne želi dobrine svojega bližnjega, ne hiše ne posestva ne česarkoli, kar je tvojega bližnjega” (prim. 2 Mz 20,17). Tretji odlomek je tisti, ki pripoveduje o tem, kako je prišlo k Mojzesu ljudstvo in govorilo: “Ti govori z nami, kajti mi ne moremo poslušati Boga” (prim. 2 Mz 20,19). Četrto je, da je Bog, naš Gospod, govoril: “Mojzes, narediti mi moraš oltar iz zemlje in v zemlji in vse, kar bo darovano na njem, moraš sežgati” (prim. 2 Mz 20,24)[1]. Peto pa je naslednje: Mojzes je šel v oblak in je stopil na hrib: tam je našel Boga in v mraku je našel resnično Luč (prim. 2 Mz 20,21).

    Sveti Gregor pravi: “Kjer se jagnje potopi do dna, vol ali krava plavata, in kjer krava plava, slon, ki hodi, sega čeznjo in voda mu sega le do glave.”[2] To ima prav lep smisel: mnogo lahko razberemo iz tega. Sveti Avguštin pravi, da je (Sveto) Pismo globoko morje, mali jagenjček pa pomeni ponižnega, preprostega človeka, ki lahko doume Pismo.[3] Z volom, ki plava v tem morju, mislimo neotesane <groben> ljudi: vsak od njih sprejme iz njega pač to, kar njemu ugaja. Slon, ki v njem teka naokrog, nam pomeni umne ljudi, ki prekopavajo Pismo in v njem tekajo sem ter tja. Čudim se, da je Sveto pismo tako jedrnato; učitelji pravijo, da ga ne moremo razlagati po njegovem očitnem <blôz> smislu[4], in govorijo: “Če je v njem kaj neumestnega <grobes>, moramo (smisel tega z razlago) razpreti”[5] – in prav za to potrebujemo prispodobo. Prvemu je torej prišlo do gležnja, drugemu do kolen, tretjemu do pasu, četrtemu pa celo čez glavo in je povsem potonil.

   Kaj je mišljeno s tem? Sveti Avguštin pravi: “Pismo se sprva nasmiha majhnim otrokom in dete vabi k sebi; na koncu pa, ko ga hočemo doumeti, se norčuje iz modrecev.”[6] Nihče nima tako pre­proste pameti, da ne bi v Pismu našel tega, kar mu je primerno; in spet ni nihče tako moder, da ne bi v njem vselej, ko ga hoče doumeti, našel še več in še kaj globljega. V vsem, kar moremo tu slišati, in vsem, kar nam je lahko rečeno, obstaja širši, skriti pomen. Vse, kar tukaj razumemo, je namreč temu, kar je (to) v sebi in v Bogu, tako nepodobno, kot bi sploh ne bivalo.

   Zdaj pa se vrnimo k besedam: “Spoštuj očeta in mater.”  V navadnem pomenu to pač meri na (naravnega) očeta in mater, ki ju moramo spoštovati; poleg tega na vse, ki imajo duhovno oblast in smo jih dolžni spoštovati: njim moramo izkazovati spoštovanje v nekako še višjem smislu. Prav tako moraš izkazovati spoštovanje vsem, od katerih imaš vse minljive dobrine. V tem[7] lahko sicer brodimo in se ustalimo; in vendar smo od teh (ljudi) pravzaprav prejeli prav malo. Neka žena je govorila: “Če moramo spoštovati te ljudi, od katerih imamo zunanje dobrine, moramo še mnogo bolj spoštovati tiste, od katerih imamo vse.” Vse, kar ima človek tu, na zunaj, v mnogoterosti, ima tam na notranji način in kot eno. Verjetno ste iz tega že razbrali, da je ta prispodoba primerna za Očeta. Včeraj mi je prišlo na misel, kako vse prispodobe/podob­nosti obstajajo le zato, da bi bile prispodoba Očeta. Tako moraš v drugem smislu “spoštovati svojega Očeta”, se pravi svojega nebeškega Očeta, od katerega imaš svojo bit. Kdo torej spoštuje Očeta? Le Sin, samo on ga spoštuje. In narobe: nihče ne spoštuje Sina razen Očeta samega. Vse Očetovo veselje, vse ljubkovanje, vsi nasmehi veljajo edino Sinu. Razen Sina Oče ne pozna ničesar. Nad Sinom ima tako veliko veselje, da ne potrebuje ničesar druge­ga razen tega, le svojega Sina mora rojevati, kajti ta je popolna Očetova prispodoba/podobnost in popolna podoba.

    Naši učitelji pravijo: “Vse, kar je spoznano ali rojeno, je podoba.”[8] In skladno s tem govorijo: “Če mora Oče rojevati svoje­ga edinorojenega Sina, mora rojevati svojo lastno podobo kot podobo, ki ostaja v njem samem, v Temelju/Dnu.” Podoba, kakor je bila večno v njem, je njegova oblika, ki ostaja v njem samem. Narava uči, in zdi se mi povsem primerno, da Boga pojasnjujemo s prispo­dobami, s to ali ono prispodobo. Vendar Bog ni niti to niti ono in zato se Oče ne more zadovoljiti s tem, ampak odide znova v Izvir, v najbolj notranje, v temelj in jedro očetovskosti <veter­lichheit>, kjer je bil večno notri in v sebi samem, v očetovstvo <vaterschaft>, (tja), kjer uživa samega sebe, Oče kot Oče sebe samega v enem samem Enem. Vse travne bilke in les in kamen in vse stvari so tu eno. To je najboljše in v to sem se noro zaljubil. Zatorej velja: vse, čemur lahko narava daje nastanek, je vključeno v to, strmo pada v Očetovstvo, da bi bilo Eno in en Sin in bi vsemu temu od-raslo in bivalo le v Očetovstvu ter bi, če že ne more biti Eno, bilo vsaj prispodoba/podobnost Enega. Nara­va, ki je od Boga, ne išče ničesar, kar je zunaj nje; da, narava, ki je tu v sebi, nima nič opraviti z zunanjim videzom, kajti narava, ki je od Boga, ne išče nič drugega razen podobnosti z Bogom.[9]

   Včeraj ponoči sem prišel na misel, da je vsaka prispodoba le zunanje obzidje. Nobene stvari ne morem videti, če mi ni podobna; tudi ne morem nobene stvari spoznati, če mi ni podobna. Bog ima vse stvari na skrit način v samem sebi, vendar ne (kot) to ali ono v različnosti, temveč (kot) eno v enosti. Oko nima nobene barve v sebi, ampak sprejema barvo, kar pa ne velja za uho. Uho namreč zaznava zvok, jezik pa okus. Z vsem, kar kdaj ima, je eno. In tako imata podoba duše in podoba Boga tu eno bit: namreč tu, kjer smo (Božji) sinovi. In če bi bilo s tem tako, da bi jaz ne imel niti oči niti ušes, bi vseeno imel bit. Če bi mi kdo vzel moje oko, mi zato še ne bi vzel mojega življenja niti moje biti, kajti življenje ima svoj sedež v srcu. Če bi me hotel kdo udariti v oko, bi podstavil roko in prestregla bi udarec. Če pa bi me hotel zadeti v srce, bi napel vse svoje telo, da bi si ohranil življenje. In če bi mi hotel odsekati glavo, bi brž stegnil celo roko, da bi obvaroval svoje življenje in svojo bit.

   Pogosto sem že rekel: lupina se mora razbiti in tisto, kar je v njej, mora priti na dan; kajti če hočeš imeti jedro, moraš razbiti lupino. Če hočeš potemtakem najti neprikrito naravo, se morajo razbiti vse prispodobe, in kolikor dlje prodiramo, toliko bliže smo biti. Če duša najde Eno, v katerem je vse eno, vztraja v tem Enem. Kdo spoštuje Boga? Kdor ima pred očmi Božjo čast v vseh stvareh.

   Pred mnogimi leti me še ni bilo. A nedolgo za tem sta moja oče in mati jedla meso in kruh in zelenjavo, ki je rasla v vrtu, in iz tega sem nastal človek. Pri tem moj oče in moja mati nista sode­lovala, temveč je Bog neposredno naredil moje telo in mojo dušo ustvaril po vzoru Najvišjega. Tedaj sem prišel v posest svojega življenja. Zrnje stremi po tem, da bi postalo rž; to ima v svoji naravi, da lahko postane pšenica. Zato ne počiva, dokler ne doseže prav te narave. Pšenično zrno pa ima spet v svoji naravi,  da lahko postane vse stvari; zato plačuje svoj zastavek in se podaja v smrt, da bi postalo vse stvari. In ruda, ki je baker, ima v svoji naravi, da lahko postane srebro, srebro pa ima v svoji naravi, da lahko postane zlato. Zato nikoli ne počiva, dokler ne pride v to naravo. Da, les ima v svoji naravi, da lahko postane kamen; pravim še več: postane lahko prav vse stvari: izroča se ognju in se daje sežgati, da bi bil preobražen v naravo ognja in bi se zedinil z enim in bi večno imel eno bit. Da, les, kamen, kosti in vse trave so bile tam v prvosti <îrstekeit>[10] skupaj in posebej eno. Če pa je tako že s to (zemeljsko) naravo, kaj je šele z naravo, ki obstaja povsem gola sama v sebi, ki ne išče niti tega niti onega, ampak odraste vsemu drugemu in hiti zgolj k prvotni čistosti!

   Včeraj sem prišel na misel, da obstaja prav mnogo nebes. In vendar nekateri neverni ljudje ne verujejo, da se kruh na tem oltarju lahko spremeni, tako da postane presveto Telo našega Gospoda: ne verujejo, da Bog lahko to izvrši. O, ti slabi ljudje, da ne morejo verovati, da Bog lahko to stori! Če je namreč Bog dal naravi, da lahko postane vse stvari, kolikor bolj je zanj mogoče, da kruh na tem oltarju postane Njegovo telo! In če že slabotna narava lahko doseže, da iz lističa naredi človeka, Bog še toliko bolj zmore iz kruha narediti svoje Telo.

  Kdo torej spoštuje Boga? Kdor ima pred očmi Božjo čast v vseh stvareh. Ta smisel (zapovedi) je še očitnejši, čeprav je prvi boljši.

  Četrto: “Stali so daleč proč in govorili Mojzesu: Mojzes, ti nam govori, mi ne moremo poslušati Boga” (2 Mz 20,18). Stali so daleč in to je bil razlog, da niso mogli poslušati Boga.

  “Mojzes je stopil v oblak na gori in tedaj je videl Božjo svetlobo” (prim. 2 Mz 24,18). Luč najdemo pravzaprav v temi; s tem, da trpimo in doživljamo nesrečo: tedaj nam je Luč najbliže. Karkoli Bog pri tem skuša narediti, naj da od sebe vse ali prav nič, se nam mora podariti, četudi (smo) v stiski ali nesreči. Živela je neka sveta žena, ki je imela mnogo sinov. Hoteli so jih umoriti. Ona pa se je pri tem zasmejala in (sinovom) dejala: “Ne smete biti žalostni, ampak veseli. Mislite na svojega nebeškega Očeta, kajti od mene nimate ničesar” (prim. 2 Mkb 7,22sl.), prav kot bi hotela reči: “Svojo bit imate neposredno od Boga.” To se dobro sklada z našo razlago. Naš Gospod je govoril: “Tvoja tema – se pravi tvoje trpljenje  – se bo spremenila v jasno luč” (Iz 58,10). In vendar po tem ne smem hrepeneti ali si to želeti. Neki učitelj[11] je na drugem mestu govoril takole: “Skrita tema nevidne luči večnega Božanstva je nespoznana in ne bo nikdar spoz­nana. In luč večnega Očeta je večno sijala v to temo, toda tema ne dojema svetlobe” (prim. Jn 1,5).

   Da bi tudi mi prišli v to večno luč, nam Bog pomagaj. Amen.