Najnovejši prispevki

Kategorije

Arhiv

Pridiga 20b

 

20b. PRIDIGA

Homo quidam fecit cenam magnam.

Neki človek je pripravil veliko večerjo. (Lk 14,16)

“Neki človek je pripravil večerjo, veliko pojedino”. Kdor pripravlja pojedino zjutraj, povabi najrazličnejše ljudi; k večerji pa povabimo pomembne in ljube ljudi ter zaupne prijatelje.   

   Danes v krščanskem svetu obhajamo dan večerje, ki jo je naš Gospod pripravil svojim učencem, svojim zaupnim prijateljem, ki jim je dal v jed svoje sveto telo. To je prvo.

   Nadaljnji smisel večerje pa je tale: preden nastopi večer, morata obstajati jutro in poldan. Božja luč vzide v duši in naredi jutro in duša se v luči povzpne v širokost in visokost, v “poldan”; nato sledi noč. Zdaj pa hočemo govoriti še o drugem smislu večera. Ko izgine luč, nastane večer; ko ves svet odpade od duše, je večer: tedaj duša doseže spokojnost.

   Zdaj sveti Gregor pravi o večerji tole: “Če človek jé zjutraj, na to sledi drug obed; po večerji pa ni več nobenega obroka.”[1] Če duša pri večerji okuša jed in se iskrica duše oprime Božje luči, ne potrebuje nobene nadaljnje hrane in ničesar več ne išče zunaj: zadržuje se povsem v Božji svetlobi. Sveti Avguštin pravi takole: “Gospod, če nam sebe jemlješ, nam daj drugega sebe; nič razen Tebe nam ne ugaja, kajti razen Tebe nočemo ničesar drugega.”[2] Naš Gospod se je svojim učencem vzel kot Bog in človek in se jim spet dal kot Bog in človek, a na drug način in v drugi obliki.[3] S tem je tako kakor tam, kjer je velika svetinja: ne smemo se je dotak­niti ali gledati nezakrite, ampak jo vložimo v kristal ali kaj drugega. Tako je storil tudi naš Gospod, ko je dal sebe kot nekoga drugega. Bog se v večerji daje v jed svojim ljubim prija­teljem z vsem, kar je. Svetega Avguština je bila groza pred to jedjo[4]; a tedaj mu je v duhu spregovoril neki glas: “Jaz sem jed velikih; rasti, večaj se in me uživaj! Ne spreminjaš me vase, ampak se ti spreminjaš vame.” Od jedi in pijače, ki sem jo zaužil pred štirinajstimi dnevi, je moč moje duše  odvzela tisto, kar je bilo najčistejše in najdrobnejše, ter to odvedla v moje telo in zedinila z vsem, kar je v meni, tako da ni ničesar, niti česa tako drobnega, da bi lahko obstalo na konici igle, kar bi se ne bilo zedinilo z njim. In to je tako pristno/svojsko (eigenlîche) eno z menoj kot tisto, kar je bilo spočeto v telesu moje matere, ko mi je bilo v začetku vlito življenje. Prav tako pristno/svojsko vzame tudi moč Svetega Duha tisto, kar je najčistejše, najdrobnejše in najvišje, namreč iskrico duše, in jo v ognju dvigne povsem gor, v ljubezni, kakor to zdaj vidimo pri drevesu: moč sonca v drevesni korenini jemlje to, kar je najčistejše in najdrobnejše, ter to zvleče gor, v vejo; tam postane cvet. Prav tako je v duši na vse načine nošena iskrica: v Svetem Duhu je nošena navzgor v prvi Izvor <ursprunc> in postaja tako povsem eno z Bogom in stremi tako povsem v Eno in je bolj pristno eno z Bogom kakor hrana z mojim telesom; da, toliko bolj (je eno), kolikor čistejša in plemenitejša je (od telesa). Zato pravi: veliko večerjo. David govori: “Gospod, kako veliki in mnogoteri sta sladkost in jed, ki si jo skril pred vsemi, ki se Te bojijo” (Ps 30,20); tistemu, ki jed sprejme z stra­hom, ta nikoli resnično ne prija. Sprejeti jo moramo z ljubezni­jo. Zato si duša, ki ljubi Boga, Boga tako podredi, da se ji mora povsem podariti.

   Sveti Luka pravi: “Človek je priredil veliko večerjo.” Ta človek nima nobenega imena, nima nikogar, ki bi mu bil podoben/enak: ta človek je Bog. Bog nima nobenega imena. Neki poganski učitelj pravi, da noben jezik ne more izreči o Bogu prave/svojske <eigen> besede zaradi visokosti in čistosti Njegove biti. Če govorimo o drevesu, govorimo o njem prek stvari, ki so nad drevesom, npr. prek sonca, ki deluje  v drevesu. Zato o Bogu ne moremo govoriti na pravi način/svojsko  <eigenlîche>, ker nad Njim ni nič in Bog nima vzroka. Drugič: o stvareh govorimo prek prispodob,  zato (spet) o Bogu ne moremo izreči ničesar, ker Mu ni nič podobno/enako. Tretjič: o stvareh govorimo po njihovih delovanjih: ko hočemo govoriti o umetnosti nekega mojstra, govo­rimo o podobi, ki jo je ustvaril: podoba razodeva njegovo umet­nost. Vsa ustvarjena bitja pa so premalo vredna, da bi razodevala Boga; proti Bogu so vsa nič <ein niht>. Zato ne more nobeno ustvarjeno bitje izreči ene same besede o Bogu v Njegovih delih (werken). Zato Dionizij pravi: “Nihče, ki hoče izreči Boga, nima prav, kajti o Njem ne pove nič. Tisti pa, ki o Njem nočejo ničesar reči, imajo prav, saj Boga ne more izraziti nobena beseda.”[5]  Res pa je, da Bog izreka sebe v sebi. Zato David pravi: “To luč bomo motrili v Tvoji luči” (Ps 35,10). Luka pravi “en Človek”. On[6] je “Eno” in “Človek” – On ni nikomur podoben/enak in presega vse.

   Gospod je odposlal svoje služabnike (prim. Lk 14,17). Sveti Gregor pravi, da so ti služabniki red pridigarjev. Jaz pa govorim o drugem služabniku, ki je angel. Poleg tega hočemo govoriti o služabniku, o katerem sem že večkrat govoril: namreč o umu na (skrajnem) obodu duše, kjer se duša dotika angelske narave in je Božja podoba.[7] V tej luči  duša živi v občestvu z angeli in (tudii) s tistimi angeli, ki so padli v pekel, a so vendar ohra­nili plemenitost svoje narave. Tu je ta iskrica gola, brez sle­herne trpnosti, usmerjena v Božjo bit. Duša je podobna/enaka tudi dobrim angelom, ki vselej delujejo v Bogu, prejemajo od Boga in vsa svoja dela spet odnašajo nazaj v Boga ter Boga prejemajo od Boga v Bogu. Tem dobrim angelom je podobna/enaka iskrica uma, ki jo je Bog ustvaril neposredno: presežna luč je in podoba Božje narave, iskrica, ustvarjena od Boga. Duša nosi to luč v sebi. Učitelji pravijo, da je v duši moč, ki se imenuje “syndéresis”, toda s tem ni tako.[8] Ta <syndéresis> pomeni toliko kot nekaj, kar je vselej navezano na Boga in nikoli noče nič slabega. (Še) v peklu se nagiba k dobremu; v duši se bojuje proti vsemu, kar ni čisto ali božansko; vselej vabi na tisto gostijo.

   Zato govori: “Odposlal je svoje služabnike, da bi (povabljeni) prišli: vse je pripravljeno” (Lk 14,17). Nikomur ni treba spraševati, kaj je prejel v telesu našega Gospoda. Iskrica, ki je pripravljena prejeti telo našega Gospoda, vselej stoji v Božji biti. Bog se duši podarja vselej na novo v  postajanju <gewer­denne>. Ne pravi : “Nastalo je” ali “Nastalo bo”, temveč: vselej je novo in sveže kot v neprestanem postajanju.

   Zato pravi: “Zdaj je vse pripravljeno.”

   Neki učitelj pravi, da nad očesom leži moč, ki je obširnejša od vsega sveta in obsežnejša od nebes. Ta moč jemlje vse, kar je vanjo prineseno prek oči, in vse to nosi gor v dušo. Temu naspro­tuje drugi učitelj in pravi: “Ne, brat, s tem ni tako. Vse, kar je prek čutov prineseno v ono moč, ne prispe v dušo, ampak dušo očisti, pripravi in oskrbi, da more na čist način prejeti angel­sko in Božjo luč. Zato govori: “Zdaj je vse pripravljeno.”

   Toda tisti, ki so povabljeni, ne pridejo. Prvi pravi: “Kupil sem njivo, ne morem priti” (Lk 14,18). Z njivo je mišljeno vse, kar je zemskega. Dokler ima duša na sebi karkoli zemskega, ne pride na to gostijo. Drugi pravi: “Kupil sem pet jarmov volov; ne morem priti, moram si jih ogledati” (Lk 14,19). Pet jarmov[9] volov, to je pet čutov. Vsak čut je razdeljen: obstaja torej pet jarmov. Dokler duša sledi peterim čutom, nikdar ne pride na to gostijo. Tretji govori: “Oženil sem se, ne morem priti” (Lk 14,20). Že večkrat sem dejal: um je “moški” v duši. Če se duša obrne naravnost k Bogu, je duša “moški” in je eno ter ne dvoje. Če pa se obrne proč (od Boga), potem je “ženska”. Z eno (samo) mislijo in enim (samim) pogledom vstran si nadene ženska oblačila: tudi takšni ljudje ne bodo prišli na to gostijo.

   Zdaj pa naš Gospod izreče zelo težke besede: “Resnično povem vam, nihče od teh ne bo nikdar užil moje gostije.” In tedaj je Gospod velel: “Pojdite ven na ozke in široke ulice.” Kolikor bolj se je duša zbrala, toliko ožja je, in kolikor ožja, toliko širša je. “Pojdite zdaj k ograjam in na široke ceste.” Del duševnih moči je “z ogrado povezan” z očmi in drugimi čuti. Druge moči so svobodne, telo jih ne veže in ne ovira. Vse te vabi (na gostijo), in vabi uboge, slepe, hrome in bolne. Ti bodo prišli na to gosti­jo in nihče drug (Lk 14,21). Zato sveti Luka pravi: “Neki človek je pripravil veliko gostijo” (Lk 14,16). Ta človek je Bog in nima imena. Da pridemo na to gostijo, nam Bog pomagaj. Amen.



[1] Homiliae in evangelia (Homilije k evangelijem II 36 n. 2.

[2] Prim. Confessiones (Izpovedi) XIII c. 8 n. 9.

[3] drug način in v drugi obliki: mišljena je evharistija.

[4] Prim. Izpovedi VII c. 10 n. 16.

[5] Prim. sv. Dionizij Areopagit, O nebeški hierarhiji 2, 3 (PG 3, 142).

[6] Namreč Bog.

[7] Prim. sv. Tomaž Akvinski, De veritate (O resnici) q. 16 a. 1: “Zatorej se človeška duša z ozirom na tisto, kar je v njej najvišjega, dotika nečesa od tega, kar je svojsko angelski naravi… Zato mora tudi v človeški naravi, kolikor se dotika angelske, biti spoznanje resnice brez raziskovanja <inquisitio> – in sicer tako v spekulativnih kot v praktičnih rečeh…”

[8] s tem ni tako: tj. synderesis za Eckharta ni duševna moč, ampak bistveno globlja dimenzija naše bogopodobnosti.

[9] Db. jarmov, gr. zeúgë, lat. iuga.

Pridiga 20b

 

20b. PRIDIGA

Homo quidam fecit cenam magnam.

Neki človek je pripravil veliko večerjo. (Lk 14,16)

“Neki človek je pripravil večerjo, veliko pojedino”. Kdor pripravlja pojedino zjutraj, povabi najrazličnejše ljudi; k večerji pa povabimo pomembne in ljube ljudi ter zaupne prijatelje.   

   Danes v krščanskem svetu obhajamo dan večerje, ki jo je naš Gospod pripravil svojim učencem, svojim zaupnim prijateljem, ki jim je dal v jed svoje sveto telo. To je prvo.

   Nadaljnji smisel večerje pa je tale: preden nastopi večer, morata obstajati jutro in poldan. Božja luč vzide v duši in naredi jutro in duša se v luči povzpne v širokost in visokost, v “poldan”; nato sledi noč. Zdaj pa hočemo govoriti še o drugem smislu večera. Ko izgine luč, nastane večer; ko ves svet odpade od duše, je večer: tedaj duša doseže spokojnost.

   Zdaj sveti Gregor pravi o večerji tole: “Če človek jé zjutraj, na to sledi drug obed; po večerji pa ni več nobenega obroka.”[1] Če duša pri večerji okuša jed in se iskrica duše oprime Božje luči, ne potrebuje nobene nadaljnje hrane in ničesar več ne išče zunaj: zadržuje se povsem v Božji svetlobi. Sveti Avguštin pravi takole: “Gospod, če nam sebe jemlješ, nam daj drugega sebe; nič razen Tebe nam ne ugaja, kajti razen Tebe nočemo ničesar drugega.”[2] Naš Gospod se je svojim učencem vzel kot Bog in človek in se jim spet dal kot Bog in človek, a na drug način in v drugi obliki.[3] S tem je tako kakor tam, kjer je velika svetinja: ne smemo se je dotak­niti ali gledati nezakrite, ampak jo vložimo v kristal ali kaj drugega. Tako je storil tudi naš Gospod, ko je dal sebe kot nekoga drugega. Bog se v večerji daje v jed svojim ljubim prija­teljem z vsem, kar je. Svetega Avguština je bila groza pred to jedjo[4]; a tedaj mu je v duhu spregovoril neki glas: “Jaz sem jed velikih; rasti, večaj se in me uživaj! Ne spreminjaš me vase, ampak se ti spreminjaš vame.” Od jedi in pijače, ki sem jo zaužil pred štirinajstimi dnevi, je moč moje duše  odvzela tisto, kar je bilo najčistejše in najdrobnejše, ter to odvedla v moje telo in zedinila z vsem, kar je v meni, tako da ni ničesar, niti česa tako drobnega, da bi lahko obstalo na konici igle, kar bi se ne bilo zedinilo z njim. In to je tako pristno/svojsko (eigenlîche) eno z menoj kot tisto, kar je bilo spočeto v telesu moje matere, ko mi je bilo v začetku vlito življenje. Prav tako pristno/svojsko vzame tudi moč Svetega Duha tisto, kar je najčistejše, najdrobnejše in najvišje, namreč iskrico duše, in jo v ognju dvigne povsem gor, v ljubezni, kakor to zdaj vidimo pri drevesu: moč sonca v drevesni korenini jemlje to, kar je najčistejše in najdrobnejše, ter to zvleče gor, v vejo; tam postane cvet. Prav tako je v duši na vse načine nošena iskrica: v Svetem Duhu je nošena navzgor v prvi Izvor <ursprunc> in postaja tako povsem eno z Bogom in stremi tako povsem v Eno in je bolj pristno eno z Bogom kakor hrana z mojim telesom; da, toliko bolj (je eno), kolikor čistejša in plemenitejša je (od telesa). Zato pravi: veliko večerjo. David govori: “Gospod, kako veliki in mnogoteri sta sladkost in jed, ki si jo skril pred vsemi, ki se Te bojijo” (Ps 30,20); tistemu, ki jed sprejme z stra­hom, ta nikoli resnično ne prija. Sprejeti jo moramo z ljubezni­jo. Zato si duša, ki ljubi Boga, Boga tako podredi, da se ji mora povsem podariti.

   Sveti Luka pravi: “Človek je priredil veliko večerjo.” Ta človek nima nobenega imena, nima nikogar, ki bi mu bil podoben/enak: ta človek je Bog. Bog nima nobenega imena. Neki poganski učitelj pravi, da noben jezik ne more izreči o Bogu prave/svojske <eigen> besede zaradi visokosti in čistosti Njegove biti. Če govorimo o drevesu, govorimo o njem prek stvari, ki so nad drevesom, npr. prek sonca, ki deluje  v drevesu. Zato o Bogu ne moremo govoriti na pravi način/svojsko  <eigenlîche>, ker nad Njim ni nič in Bog nima vzroka. Drugič: o stvareh govorimo prek prispodob,  zato (spet) o Bogu ne moremo izreči ničesar, ker Mu ni nič podobno/enako. Tretjič: o stvareh govorimo po njihovih delovanjih: ko hočemo govoriti o umetnosti nekega mojstra, govo­rimo o podobi, ki jo je ustvaril: podoba razodeva njegovo umet­nost. Vsa ustvarjena bitja pa so premalo vredna, da bi razodevala Boga; proti Bogu so vsa nič <ein niht>. Zato ne more nobeno ustvarjeno bitje izreči ene same besede o Bogu v Njegovih delih (werken). Zato Dionizij pravi: “Nihče, ki hoče izreči Boga, nima prav, kajti o Njem ne pove nič. Tisti pa, ki o Njem nočejo ničesar reči, imajo prav, saj Boga ne more izraziti nobena beseda.”[5]  Res pa je, da Bog izreka sebe v sebi. Zato David pravi: “To luč bomo motrili v Tvoji luči” (Ps 35,10). Luka pravi “en Človek”. On[6] je “Eno” in “Človek” – On ni nikomur podoben/enak in presega vse.

   Gospod je odposlal svoje služabnike (prim. Lk 14,17). Sveti Gregor pravi, da so ti služabniki red pridigarjev. Jaz pa govorim o drugem služabniku, ki je angel. Poleg tega hočemo govoriti o služabniku, o katerem sem že večkrat govoril: namreč o umu na (skrajnem) obodu duše, kjer se duša dotika angelske narave in je Božja podoba.[7] V tej luči  duša živi v občestvu z angeli in (tudii) s tistimi angeli, ki so padli v pekel, a so vendar ohra­nili plemenitost svoje narave. Tu je ta iskrica gola, brez sle­herne trpnosti, usmerjena v Božjo bit. Duša je podobna/enaka tudi dobrim angelom, ki vselej delujejo v Bogu, prejemajo od Boga in vsa svoja dela spet odnašajo nazaj v Boga ter Boga prejemajo od Boga v Bogu. Tem dobrim angelom je podobna/enaka iskrica uma, ki jo je Bog ustvaril neposredno: presežna luč je in podoba Božje narave, iskrica, ustvarjena od Boga. Duša nosi to luč v sebi. Učitelji pravijo, da je v duši moč, ki se imenuje “syndéresis”, toda s tem ni tako.[8] Ta <syndéresis> pomeni toliko kot nekaj, kar je vselej navezano na Boga in nikoli noče nič slabega. (Še) v peklu se nagiba k dobremu; v duši se bojuje proti vsemu, kar ni čisto ali božansko; vselej vabi na tisto gostijo.

   Zato govori: “Odposlal je svoje služabnike, da bi (povabljeni) prišli: vse je pripravljeno” (Lk 14,17). Nikomur ni treba spraševati, kaj je prejel v telesu našega Gospoda. Iskrica, ki je pripravljena prejeti telo našega Gospoda, vselej stoji v Božji biti. Bog se duši podarja vselej na novo v  postajanju <gewer­denne>. Ne pravi : “Nastalo je” ali “Nastalo bo”, temveč: vselej je novo in sveže kot v neprestanem postajanju.

   Zato pravi: “Zdaj je vse pripravljeno.”

   Neki učitelj pravi, da nad očesom leži moč, ki je obširnejša od vsega sveta in obsežnejša od nebes. Ta moč jemlje vse, kar je vanjo prineseno prek oči, in vse to nosi gor v dušo. Temu naspro­tuje drugi učitelj in pravi: “Ne, brat, s tem ni tako. Vse, kar je prek čutov prineseno v ono moč, ne prispe v dušo, ampak dušo očisti, pripravi in oskrbi, da more na čist način prejeti angel­sko in Božjo luč. Zato govori: “Zdaj je vse pripravljeno.”

   Toda tisti, ki so povabljeni, ne pridejo. Prvi pravi: “Kupil sem njivo, ne morem priti” (Lk 14,18). Z njivo je mišljeno vse, kar je zemskega. Dokler ima duša na sebi karkoli zemskega, ne pride na to gostijo. Drugi pravi: “Kupil sem pet jarmov volov; ne morem priti, moram si jih ogledati” (Lk 14,19). Pet jarmov[9] volov, to je pet čutov. Vsak čut je razdeljen: obstaja torej pet jarmov. Dokler duša sledi peterim čutom, nikdar ne pride na to gostijo. Tretji govori: “Oženil sem se, ne morem priti” (Lk 14,20). Že večkrat sem dejal: um je “moški” v duši. Če se duša obrne naravnost k Bogu, je duša “moški” in je eno ter ne dvoje. Če pa se obrne proč (od Boga), potem je “ženska”. Z eno (samo) mislijo in enim (samim) pogledom vstran si nadene ženska oblačila: tudi takšni ljudje ne bodo prišli na to gostijo.

   Zdaj pa naš Gospod izreče zelo težke besede: “Resnično povem vam, nihče od teh ne bo nikdar užil moje gostije.” In tedaj je Gospod velel: “Pojdite ven na ozke in široke ulice.” Kolikor bolj se je duša zbrala, toliko ožja je, in kolikor ožja, toliko širša je. “Pojdite zdaj k ograjam in na široke ceste.” Del duševnih moči je “z ogrado povezan” z očmi in drugimi čuti. Druge moči so svobodne, telo jih ne veže in ne ovira. Vse te vabi (na gostijo), in vabi uboge, slepe, hrome in bolne. Ti bodo prišli na to gosti­jo in nihče drug (Lk 14,21). Zato sveti Luka pravi: “Neki človek je pripravil veliko gostijo” (Lk 14,16). Ta človek je Bog in nima imena. Da pridemo na to gostijo, nam Bog pomagaj. Amen.



[1] Homiliae in evangelia (Homilije k evangelijem II 36 n. 2.

[2] Prim. Confessiones (Izpovedi) XIII c. 8 n. 9.

[3] drug način in v drugi obliki: mišljena je evharistija.

[4] Prim. Izpovedi VII c. 10 n. 16.

[5] Prim. sv. Dionizij Areopagit, O nebeški hierarhiji 2, 3 (PG 3, 142).

[6] Namreč Bog.

[7] Prim. sv. Tomaž Akvinski, De veritate (O resnici) q. 16 a. 1: “Zatorej se človeška duša z ozirom na tisto, kar je v njej najvišjega, dotika nečesa od tega, kar je svojsko angelski naravi… Zato mora tudi v človeški naravi, kolikor se dotika angelske, biti spoznanje resnice brez raziskovanja <inquisitio> – in sicer tako v spekulativnih kot v praktičnih rečeh…”

[8] s tem ni tako: tj. synderesis za Eckharta ni duševna moč, ampak bistveno globlja dimenzija naše bogopodobnosti.

[9] Db. jarmov, gr. zeúgë, lat. iuga.

Najnovejši prispevki

Kategorije

Arhiv