20a. PRIDIGA[1]

Homo quidam fecit cenam magnam.

Neki človek je pripravil veliko večerjo. (Lk 14,16)

Sveti Luka nam piše v svojem evangeliju: “Neki človek je pripra­vil večerjo ali pojedino” (prim. Lk 14,16). Kdo jo je pripravil? Neki človek. Kaj pomeni, da jo imenuje “večerja”? Neki učitelj[2] pravi, da to pomeni veliko ljubezen, kajti Bog ne pripusti (k sebi) nikogar, s katerim ni zaupen.  Drugič: daje nam razumeti, kako čisti morajo biti ti, ki uživajo to večerjo.  Nikoli ne nastane večer, če ni pred njim pretekel ves dan. Če bi ne bilo sonca, ne bi nikoli bilo dneva. Ko sonce vzide, nastopi jutranja zarja; nato sveti bolj in bolj, vse dokler ne pride poldan. Na enak način Božja luč vdira v dušo, da bi bolj in bolj presvetlje­vala njene moči, dokler ne nastane poldan. V duši nikakor ne more v duhovnem smislu napočiti “dan”, če ni prejela Božje luči. Tretjič: daje nam razumeti, da mora priti zvečer, kdor hoče vredno prejeti večerjo. Vselej, ko luč tega sveta izgine, je večer. David pravi: “Povzpenja se ponoči in njegovo ime je Gos­pod” (prim. Ps 67,5). Tako tudi Jakob: ko je bila noč, je legel in spal (prim. 1 Mz 28,11). To pomeni mir duše. Četrtič: kakor pravi Gregor[3], nam te (svetopisemske besede) dajejo razumeti, da po večerji ne sledi nobena hrana več.[4] Komur Bog daje to hrano, temu je tako sladka in slastna, da ga nikoli več ne zamika druga. Sv. Avguštin pravi: “Bog je nekaj takšnega, da tisti, ki to doume, nikdar več ne more počivati v čem drugem.”[5] In pravi tudi: “Gospod, če nam boš sebe odvzel, nam daj drugega sebe, ali pa ne bomo nikoli našli miru. Nič drugega nočemo razen Tebe.”[6] Neki svetnik pripoveduje o drugi duši, ki je ljubila Boga, da  je Boga prisiljevala k vsemu, kar je hotela, in da Ga je povsem obnorela, tako da ji On ni mogel odreči nič več od vsega, kar biva. Odtegnil se (nam) je na en način in se nam podaril na drugega; odtegnil se je kot Bog in človek ter je kot Bog in človek podaril drugega sebe v skrivni posodi.[7] Velike svetinje ne prepustimo radi nezakrite dotikom ali pogledom. Zato se je oblekel v obleko podobe kruha, prav kakor je telesna hrana spremenjena prek moje duše, tako da ne obstaja noben kotiček v moji naravi, ki bi  ne bil v tem zedin­jen.[8] Kajti v naravi obstaja moč, ki odvezuje, kar je najbolj grobo, in to meče ven; tisto, kar je najbolj plemenito, pa dviga navzgor, tako da nikjer ne ostane niti za šivankino konico česa, kar bi s tem ne bilo zedinjeno. Kar sem jedel pred štirinajstimi dnevi, je tako eno z mojo dušo kot tisto, kar sem prejel v telesu svoje matere. Tako je tudi s tistim človekom, ki je na čist način prejel to Hrano[9]; ta človek postane z njo tako resnično eno, kakor sta z mojo dušo eno meso in kri.

    Bil je “neki človek” – in ta človek ni imel nobenega imena, kajti ta človek je Bog. Neki učitelj o prvem Vzroku <sache> pravi, da je vzvišen nad Besedo.[10] Nezadostnost leži v jeziku. Prihaja od presežne čistosti Božje[11] biti. O stvareh se lahko izrekamo le na tri načine: najprej prek tistega, kar je nad stvarmi, drugič prek njihove podobnosti/enakosti, tretjič prek njihovega delovanja.[12] Naj povem primero (glîchnisse). Če moč sonca zvleče najplemenitejši sok iz korenine gor v veje in iz tega naredi cvetove, vendarle moč sonca ostaja nad tem. In trdim, da  Božja ljubezen v duši deluje prav tako. To, v čemer duša izreka Boga, v sebi ne skriva ničesar od svojske resnice njegove biti. O Bogu ne more nihče v pravem smislu[13] izreči, kaj je.[14] Včasih pravijo: stvar je podobna/enaka (drugi) stvari. Ker torej vsa ustvarjena bitja v sebi ne vsebujejo skoraj nič od Boga, tudi ne morejo o Njem nič razodeti. Vzemimo slikarja, ki je ustvaril popolno sliko: na njej spoznamo njegovo umetnost. In vendar ga po njej ne moremo povsem odkriti. Vsa ustvarjena bitja ne morejo izraziti Boga, kajti niso dovzetna za to, kar (On) je. Ta Bog in človek je torej pripravil večerjo, ta neizrekljivi Človek, za katerega ne obstaja nobena beseda. Sv. Avguštin pravi: »Kar izrečemo o Bogu, ni resnično; tisto pa, česar o Njem ne izrečemo, je resnično.«[15] O čemerkoli rečemo, da je Bog, On to ni; je bolj v pravem/lastnem smislu <eigenlîcher> to, česar o Njem ne izrekamo, kakor to, o čemer pravimo, da je.  Kdo je torej pripravil to večerjo? “Neki človek”: Človek, ki je Bog. Kralj David govori: “O Gospod, kako velika in raznolika je Tvoja pojedina in okus slad­kosti, ki je pripravljen tistim, ki Te ljubijo, ne pa tistim, ki se Te bojijo” (prim. Ps 30,20). Sveti Avguštin je premišljeval o tej jedi[16], pred katero ga je obšla groza, in je ni želel okušati. Tedaj je prav pri sebi zaslišal glas od zgoraj: “Jaz sem hrana velikih ljudi, zrasti, postani velik in me uživaj. Ne smeš pa si misliti, da se bom jaz spremenil vate; ne, ti se boš spremenil vame.”[17] Če Bog deluje v duši, je v vročini žara očiščeno in izvrženo vse, kar je v duši nepodobnega/neenakega (Bogu). (Prise­gam) pri čisti Resnici: duša bolj vstopa v Boga kot katerakoli jed v nas, še več –  duša se spreminja v Boga. In v duši obstaja moč, ki odcepi tisto, kar je najbolj grobo, in se zedinja z Bogom: to je iskrica duše. Moja duša postaja bolj eno z Bogom, kot je hrana eno z mojim telesom.

    Kdo je pripravil to večerjo? Neki človek. Ali zdaj veš, kako mu je ime? To je človek, ki je neimenovan. Ta človek je odposlal svojega služabnika. Sveti Gregor pravi: “Ta služabnik so pridigarji.”[18] V drugem pomenu so ta služabnik angeli. V tretjem pomenu pa je – kakor se mi zdi – ta služabnik iskrica duše, ki jo je ustvaril Bog in je luč, vtisnjena od zgoraj, podoba Božje narave, ki na vse načine nasprotuje vsemu, kar ni Božje in (ta iskica duše) ni duševna moč (kakor mislijo nekateri učitelji). Vsepovsod je nagnjena k dobremu; še celo v peklu je nagnjena k dobremu. Učitelji pravijo: Ta luč je takšne narave, da stalno stremi in se imenuje syntéresis,[19] in to pomeni toliko kot povezovanje in odvračanje. Dve delovanji ima. Prvo je zagrizena obramba pred vsem, kar ni čisto. Drugo pa je  v tem, da ta (luč ) stalno vabi k dobremu – in to je nepos­redno vtisnjeno v dušo – , še celo pri tistih, ki so v peklu. Zato je to “velika večerja”.

    Rekel je potemtakem služabniku: “Pojdi ven in tistim, ki so povabljeni, ukaži, naj pridejo” (Lk 14,17). Vse, kar On je, duša prejme.  Po čemer duša hrepeni, je zdaj pripravljeno. Vse, kar daje Bog, je bilo vedno zapopadeno v postajanju: njegovo posta­janje (gewerden) v tem “zdaj” pa je novo in sveže in polno v večnem “zdaj”. Veliki učitelj pravi: “Nekaj, kar vidim, je očiščeno in poduhovljeno v mojih očeh in luč, ki prispe v moje oko, bi nikoli ne prišla v dušo, če bi ne bilo one moči, ki je nad tem.”[20]  Sv. Avguštin je rekel, da je iskrica bolj notri v resnici kot vse, česar se človek lahko nauči.[21] Luč gori. Pravijo, da ena luč prižge drugo. Če naj se to zgodi, mora biti tisto, kar gori, zgoraj.  Kakor če bi kdo vzel svečo, ki je sicer že ugasni­la, a še vedno tlela, in bi jo dvignil k drugi: plamen bi se z dimom spustil in prižgal drugo svečo. Pravijo, da ogenj prižiga drug ogenj. S tem se ne strinjam. Ogenj pač prižiga samega sebe. Kar naj prižge nekaj drugega, mora biti zgoraj, nad njim, kakor nebo; nebo namreč ne gori in je hladno; in vendar vžge ogenj, in to se zgodi prek angelovega dotika. Tako se tudi duša pripravlja z vadbo. Prek vadbe je vžgana od zgoraj navzdol. To se zgodi prek angelove luči.

     Torej, služabniku pravi: “”Pojdi ven in tistim, ki so povabljeni, ukaži, naj pridejo; zdaj je vse pripravljeno” (Lk 14,17). Tedaj je eden rekel: “Kupil sem posest, ne morem priti” (prim. Lk 14,18).  To so tisti ljudje, ki so na kakršenkoli način še ujeti v zaskrbljenost (sorcsamkeit): ti ne bodo nikdar uživali te večerje. Drugi je govoril: “Pet jarmov volov sem kupil” (Lk 14,18). Teh pet jarmov, če jih prav razumemo, se nanaša, kakor se mi dozdeva, na pet čutov; kajti vsak čut je dvodelen, celo jezik je v sebi dvojen.[22] Zato – kakor sem dejal predvčerajšnim – je žena, ko ji je Bog rekel: “Pripelji mi svojega moža,” odvrnila: “Nobenega moža nimam”. In on ji je rekel: “Prav imaš. Pet si jih imela, in tisti, ki ga imaš zdaj, ni tvoj mož” (Jn 4,16-18). To pomeni: tisti, ki živijo po petih čutih, res nikdar več ne bodo uživali te hrane. Tretji je govoril: “Oženil sem se, ne morem priti” (Lk 14, 20). Duša je povsem mož, ko je obrnjena k Bogu. Ko se odvrne proč (od Boga), se imenuje ženska;  ko pa vendarle v sebi spoznava Boga in Ga išče doma, je mož. V stari zavezi je bilo prepovedano, da bi si moški nadel ženska oblačila ali ženska moška. Duša je mož tedaj, ko neposredno, preprosto prodira v Boga. Če pa se kakorkoli ozira ven, potem je “ženska”. Tedaj je Gospod rekel: “Resnično, nikoli več ne boste uživali moje jedi,” in je dejal služabniku: “Pojdi ven na ozke in široke ulice, do ograj in na široke ceste” (Lk 14,21; 23,24). Kolikor ožje, toliko širše.  “Do ograj”: določene moči so z ograjo povezane z določenimi mesti. Z močjo, s katero vidim, ne slišim, in s tisto, s katero slišim, ne vidim.  Tako je tudi z drugimi močmi. In vendar je vsa duša v vsakem telesnem delu, četudi določena moč ni nikdar zvezana.

     Kaj pa je potemtakem “služabnik”? To so (morda) angeli in pridigarji. Toda kakor se meni zdi, je služabnik iskrica. Služabniku je torej govoril: “Pojdi proč k ograjam in sem noter priženi tole mnogotero ljudstvo: slepe in hrome, slabotne in bolne. Resnično, nikoli več ne bo nihče drug užival moje jedi.” Da bi odložili to troje (o čemer sem zgoraj govoril) in tako postali “mož”, nam Bog pomagaj. Amen.