Najnovejši prispevki

Kategorije

Arhiv

Pridiga 13

 

13. PRIDIGA[1]

Vidi supra montem Sion agnum stantem etc.

Na gori Sion sem videl stati Jagnje itd. (Raz 14,1)  

Sveti Janez je na gori Sion videl stati Jagnje, ki je spredaj na čelu nosilo zapisano svoje ime in ime svojega Očeta, in pri Jagnjetu jih je stalo sto štiriinštirideset tisoč. Janez pravi, da so bili vsi deviški in da so peli novo pesem, ki je ne more peti nihče razen tistih, ki so sledili Jagnjetu, kamorkoli je šlo (prim. Raz 14,1-4).

   Poganski učitelji pravijo, da je Bog ustvarjena bitja uredil tako, da je eno vselej nad drugim in da se najvišje bitje dotika najnižjih in najnižje najvišjih. Kar so ti učitelji dejali s prikritimi besedami, neki drug učitelj pove odkrito in trdi, da je čista, gola narava, ki je povišana do Boga in ji ne prija nič, kar je zunaj Njega, in doumeva Boga, zlata veriga. Vsako (ust­varjeno bitje) se dotika drugih in najvišje je položilo svoje noge na teme najnižjega. Nobeno ustvarjeno bitje se Boga ne dotika po svoji ustvarjenosti: to, kar je ustvarjeno, mora biti zlomljeno, če naj pride ven, kar je dobro. Lupina mora narazen, če naj pride ven  jedro. Vse to meri na od-raščanje, kajti angel, kolikor (stoji) zunaj te čiste narave, ne ve več od tega lesa[2]; da, angel brez te narave nima več kot muha brez Boga.

   On[3] pravi: “na hribu”. Kako bi se moglo zgoditi, da bi prišli do te čistosti? Bili so device, zgoraj na gori, zaročeni so bili z Jagnjetom in so se odpovedali vsem ustvarjenim bitjem ter so Mu sledili, kamorkoli je šlo. Nekateri ljudje sledijo Jagnjetu, dokler jim gre dobro; če pa jim ne gre po njihovi volji, si premislijo. Toda to ni mišljeno v tem smislu, saj pravi: “Sledijo Jagnjetu, kamorkoli gre.” Če si deviški/deviška in si se zaročil(a) z Jagnjetom ter se odpovedal(a) (vsemu), slediš Jagnjetu, kamorkoli gre; ne pa, da te spravi iz ravnotežja, če te doleti trpljenje zaradi tvojih prijateljev ali tebe same(ga), zaradi kakršnekoli skušnjave.

   Pravi: “Bili so ‘zgoraj'”. Kar je zgoraj, ne trpi zaradi tega, kar je pod njim, temveč trpi le tedaj, ko je nad njim nekaj višjega. Neki neveren učitelj pravi: “Dokler je človek pri Bogu, je nemogoče, da bi trpel.” Človek, ki je visoko in se odpoveduje vsem ustvarjenim bitjem ter je zaročen z Bogom, ne trpi; če pa bi vseeno trpel, bi bilo prizadeto Božje srce.

   Bili so “na gori Sion”. “Sion” pomeni toliko kot “motrenje”; “Jeruzalem” pomeni toliko kot “mir”. Kot sem pred kratkim dejal v (samostanu) Sankt Mariengarten <Margarêten>:[4] To dvoje prisiljuje Boga; če imaš to na sebi, mora biti rojen v tebi. Hočem vam na pol povedati neko zgodbo. Naš Gospod je nekoč hodil sredi velike množice. Tedaj je prišla neka žena in je rekla: “Če bi se lahko dotaknila roba njegove obleke, bi ozdravela.” Takrat je naš Gospod rekel: “Dotaknil se me je nekdo.” “Bog obvaruj,” je rekel sveti Peter, “kako lahko rečeš, Gospod, da se te je nekdo dotak­nil? Velika množica hodi okrog tebe in te pritiska” (prim. Lk 8,43-45).

    Neki učitelj pravi, da živimo od smrti. Če hočem jesti kokoš ali govedo, mora biti žival prej mrtva. Nase moramo vzeti trpljenje in slediti Jagnjetu v sreči in nesreči[5]. Apostoli so prav tako srečo in nesrečo[6] vzeli nase, zato jim je bilo sladko vse, kar so pretrpeli. Smrt jim je bila tako ljuba kot življenje (Flp 1,20).

   Neki poganski učitelj izenačuje ustvarjena bitja z Bogom[7]. In Pismo pravi, da moramo postati enaki Bogu (prim. 1 Jn 3,2). “Enaki”: to (izražanje) je (lahko) zlo in varljivo. Če koga naredim sebi enakega in najdem koga, ki mi je enak, se ta nosi, kot bi bil jaz, a ni jaz in zato vara. Marsikakšna stvar je podobna zlatu; toda laže in ni zlato. Tako se tudi vse stvari zunaj Boga izdajajo za enake Bogu, a lažejo in vse (skupaj) to niso. Pismo pa pravi, da moramo biti Bogu enaki. Neki poganski učitelj celo pravi, da je do tega (spoznanja) prišel z narav­nim uvidom: Bog prav tako težko pre­nese, da bi Mu bilo kaj enako, kot to, da bi sam ne bil Bog. Enakost je nekaj, kar ne obstaja pri Bogu, obstaja pa eno-bit (einsîn) v Božanstvu in večnosti – toda enakost ni eno. Če bi bil jaz eno (z nekom), bi (mu) ne bil enak. V enotnosti ne obstaja nič tujega. V večnosti obstaja le eno-bit, ne enakost.

   Janez namreč pravi: “Na čelih so nosili napisano svoje ime in ime svojega Očeta.” Kaj je naše ime in kaj ime našega Očeta? Naše ime je, da moramo biti rojeni, in ime našega Očeta je: rojevati tam, kjer Božanstvo tli iz prve čistosti, ki je polnost vse čistosti, kakor sem že dejal v Sankt Mariengarten. Filip je govo­ril: “Gospod, pokaži nam Očeta in nam bo dovolj” (Jn 14,8). Najprej je s tem mišljeno, da moramo biti Oče; drugič pa je mišljeno, da moramo biti “milost”, kajti Očetovo ime je “roje­vanje”: On v meni rojeva svojo podobo. Če vidim jed in mi diši, iz tega nastane dober tek; ali če vidim človeka, ki mi je podo­ben, iz tega izvira naklonjenost.  Prav tako je tudi v tem: nebeški Oče v meni rojeva svojo podobo in iz enakosti izvira ljubezen, to je Sveti Duh. Kdor je oče, spočenja otroka na nara­ven način; kdor je njegov boter[8], ni njegov oče. Boetij pravi: Bog je mirujoče Dobro, ki giblje vse stvari.[9] To, da je Bog stanoviten, vse spravlja v tek. Nekaj zelo osrečujočega je to, kar giblje, poganja ter vse stvari spravlja v tek, da bi se vrnile tja, od koder so se izlile, medtem ko sámo v sebi ostaja negibno. In kolikor plemenitejša je neka stvar, toliko stanovitneje teče. Temelj (grunt> poganja vse. Modrost, dobrost in resnica nekaj pridenejo; Eno pa ne pridene ničesar – razen temelja biti.

    (Pismo) torej pravi: “v njihovih ustih se ne najde laži”.  Vse dokler imam v posesti ustvarjena bitja in dokler imajo ust­varjena bitja v posesti mene,  je laž tu[10] – in »nič laži se ne najde v njihovih ustih«. Znamenje dobrega človeka je, da hvali dobre ljudi. In spet: če me hvali dober človek, sem resnično hvaljen. Če pa me, nasprotno, hvali slab človek, sem v resnici grajan. In če me graja slab človek, sem v resnici hvaljen. Česar je polno srce, o tem usta govore (prim. Mt 12,34). Povsod je znamenje dobrega človeka to, da rad govori o Bogu, kajti ljudje radi govorijo o tem, s čimer se ukvarjajo. Tisti, ki se ukvarjajo z ročnimi deli, radi govorijo o ročnih delih, drugi, ki se ukvarja­jo s pridigami, radi govorijo o pridigah. Dober človek pa ne govori rad o ničemer razen o Bogu.

   V duši je neka moč, o kateri sem že pogosto govoril: Če bi bila duša povsem takšna, bi bila neustvarjena in neustvarljiva. Vendar s tem ni tako. Z drugim delom (svoje biti) je namreč usmerjena na čas in se ga drži in se s tem dotika ustvarjenosti ter je ustvarjena. To je um <vernünfticheit>: tej moči ni nič daleč, nič ni zunaj nje. Kar je onkraj morja ali oddaljeno preko tisoč milj, ji je prav tako pristno znano in pričujoče kot to mesto, na katerem pravkar stojim. Ta moč je devica in sledi Jagnjetu, kamorkoli gre. Ta moč jemlje Boga povsem razgaljenega v Njegovi bivajočnostni[11] biti <in sînem istigen wesene>: ona je eno v enosti, ne (le) enaka v enakosti.

   Da bi se nam to zgodilo, nam Bog pomagaj. Amen.

 


[1] Izgovorjena je bila po 23. pridigi (“Ave, gratia plena”) in pred 12. pridigo (“Impletum est tempus Elizabeth”) v Kölnu. Nekateri raziskovalci je datirajo na 28. december 1325.

[2] Verjetno je pri tem Eckhart pokazal na les prižnice. Prim. 4. odstavek 23. pridige (“Ave, gratia plena”).

[3] Tj. Janez.

[4] Samostan cistercijank v Kölnu.

[5] Db. v tistem, kar ga boli, in onem, kar mu je ljubo/prijetno <in leit als in liep>.

[6] Db. to,  kar mu je ljubo/prijetno, in ono, kar ga boli.

[7] N. Largier (Meister Eckhart I, op. sup. cit., str. 883) domneva, da Eckhart misli na predsokratskega misleca Ksenofana Kolofonskega, ki ga je poznal prek Aristotelove Metafizike (l c. 5 986b), vendar je to vprašljivo, saj so Mojstrove besede presplošne, da bi omogočale natančno identifikacijo navedka.

[8] Db. kdor dviga otroka iz krstne vode.

[9] Prim. Boetij, De consolatione philosophiae (O tolažbi filozo­fije) II, IX (CSEL LXVII 63,19).

[10] Prim. sv. Avguštin, Confessiones (Izpovedi) X. V latinski 25. pridigi Eckhart to trditev izraža še bolj   zgoščeno: “(Vse, kar je) ,to’ in ,ono’, kar je ustvarjeno bitje, kar je nekaj lastnega <proprium>, je laž.”

[11] bivajočnostni ali: (zgolj) s seboj istovetni, nasebni, aseitetni.

Pridiga 13

 

13. PRIDIGA[1]

Vidi supra montem Sion agnum stantem etc.

Na gori Sion sem videl stati Jagnje itd. (Raz 14,1)  

Sveti Janez je na gori Sion videl stati Jagnje, ki je spredaj na čelu nosilo zapisano svoje ime in ime svojega Očeta, in pri Jagnjetu jih je stalo sto štiriinštirideset tisoč. Janez pravi, da so bili vsi deviški in da so peli novo pesem, ki je ne more peti nihče razen tistih, ki so sledili Jagnjetu, kamorkoli je šlo (prim. Raz 14,1-4).

   Poganski učitelji pravijo, da je Bog ustvarjena bitja uredil tako, da je eno vselej nad drugim in da se najvišje bitje dotika najnižjih in najnižje najvišjih. Kar so ti učitelji dejali s prikritimi besedami, neki drug učitelj pove odkrito in trdi, da je čista, gola narava, ki je povišana do Boga in ji ne prija nič, kar je zunaj Njega, in doumeva Boga, zlata veriga. Vsako (ust­varjeno bitje) se dotika drugih in najvišje je položilo svoje noge na teme najnižjega. Nobeno ustvarjeno bitje se Boga ne dotika po svoji ustvarjenosti: to, kar je ustvarjeno, mora biti zlomljeno, če naj pride ven, kar je dobro. Lupina mora narazen, če naj pride ven  jedro. Vse to meri na od-raščanje, kajti angel, kolikor (stoji) zunaj te čiste narave, ne ve več od tega lesa[2]; da, angel brez te narave nima več kot muha brez Boga.

   On[3] pravi: “na hribu”. Kako bi se moglo zgoditi, da bi prišli do te čistosti? Bili so device, zgoraj na gori, zaročeni so bili z Jagnjetom in so se odpovedali vsem ustvarjenim bitjem ter so Mu sledili, kamorkoli je šlo. Nekateri ljudje sledijo Jagnjetu, dokler jim gre dobro; če pa jim ne gre po njihovi volji, si premislijo. Toda to ni mišljeno v tem smislu, saj pravi: “Sledijo Jagnjetu, kamorkoli gre.” Če si deviški/deviška in si se zaročil(a) z Jagnjetom ter se odpovedal(a) (vsemu), slediš Jagnjetu, kamorkoli gre; ne pa, da te spravi iz ravnotežja, če te doleti trpljenje zaradi tvojih prijateljev ali tebe same(ga), zaradi kakršnekoli skušnjave.

   Pravi: “Bili so ‘zgoraj'”. Kar je zgoraj, ne trpi zaradi tega, kar je pod njim, temveč trpi le tedaj, ko je nad njim nekaj višjega. Neki neveren učitelj pravi: “Dokler je človek pri Bogu, je nemogoče, da bi trpel.” Človek, ki je visoko in se odpoveduje vsem ustvarjenim bitjem ter je zaročen z Bogom, ne trpi; če pa bi vseeno trpel, bi bilo prizadeto Božje srce.

   Bili so “na gori Sion”. “Sion” pomeni toliko kot “motrenje”; “Jeruzalem” pomeni toliko kot “mir”. Kot sem pred kratkim dejal v (samostanu) Sankt Mariengarten <Margarêten>:[4] To dvoje prisiljuje Boga; če imaš to na sebi, mora biti rojen v tebi. Hočem vam na pol povedati neko zgodbo. Naš Gospod je nekoč hodil sredi velike množice. Tedaj je prišla neka žena in je rekla: “Če bi se lahko dotaknila roba njegove obleke, bi ozdravela.” Takrat je naš Gospod rekel: “Dotaknil se me je nekdo.” “Bog obvaruj,” je rekel sveti Peter, “kako lahko rečeš, Gospod, da se te je nekdo dotak­nil? Velika množica hodi okrog tebe in te pritiska” (prim. Lk 8,43-45).

    Neki učitelj pravi, da živimo od smrti. Če hočem jesti kokoš ali govedo, mora biti žival prej mrtva. Nase moramo vzeti trpljenje in slediti Jagnjetu v sreči in nesreči[5]. Apostoli so prav tako srečo in nesrečo[6] vzeli nase, zato jim je bilo sladko vse, kar so pretrpeli. Smrt jim je bila tako ljuba kot življenje (Flp 1,20).

   Neki poganski učitelj izenačuje ustvarjena bitja z Bogom[7]. In Pismo pravi, da moramo postati enaki Bogu (prim. 1 Jn 3,2). “Enaki”: to (izražanje) je (lahko) zlo in varljivo. Če koga naredim sebi enakega in najdem koga, ki mi je enak, se ta nosi, kot bi bil jaz, a ni jaz in zato vara. Marsikakšna stvar je podobna zlatu; toda laže in ni zlato. Tako se tudi vse stvari zunaj Boga izdajajo za enake Bogu, a lažejo in vse (skupaj) to niso. Pismo pa pravi, da moramo biti Bogu enaki. Neki poganski učitelj celo pravi, da je do tega (spoznanja) prišel z narav­nim uvidom: Bog prav tako težko pre­nese, da bi Mu bilo kaj enako, kot to, da bi sam ne bil Bog. Enakost je nekaj, kar ne obstaja pri Bogu, obstaja pa eno-bit (einsîn) v Božanstvu in večnosti – toda enakost ni eno. Če bi bil jaz eno (z nekom), bi (mu) ne bil enak. V enotnosti ne obstaja nič tujega. V večnosti obstaja le eno-bit, ne enakost.

   Janez namreč pravi: “Na čelih so nosili napisano svoje ime in ime svojega Očeta.” Kaj je naše ime in kaj ime našega Očeta? Naše ime je, da moramo biti rojeni, in ime našega Očeta je: rojevati tam, kjer Božanstvo tli iz prve čistosti, ki je polnost vse čistosti, kakor sem že dejal v Sankt Mariengarten. Filip je govo­ril: “Gospod, pokaži nam Očeta in nam bo dovolj” (Jn 14,8). Najprej je s tem mišljeno, da moramo biti Oče; drugič pa je mišljeno, da moramo biti “milost”, kajti Očetovo ime je “roje­vanje”: On v meni rojeva svojo podobo. Če vidim jed in mi diši, iz tega nastane dober tek; ali če vidim človeka, ki mi je podo­ben, iz tega izvira naklonjenost.  Prav tako je tudi v tem: nebeški Oče v meni rojeva svojo podobo in iz enakosti izvira ljubezen, to je Sveti Duh. Kdor je oče, spočenja otroka na nara­ven način; kdor je njegov boter[8], ni njegov oče. Boetij pravi: Bog je mirujoče Dobro, ki giblje vse stvari.[9] To, da je Bog stanoviten, vse spravlja v tek. Nekaj zelo osrečujočega je to, kar giblje, poganja ter vse stvari spravlja v tek, da bi se vrnile tja, od koder so se izlile, medtem ko sámo v sebi ostaja negibno. In kolikor plemenitejša je neka stvar, toliko stanovitneje teče. Temelj (grunt> poganja vse. Modrost, dobrost in resnica nekaj pridenejo; Eno pa ne pridene ničesar – razen temelja biti.

    (Pismo) torej pravi: “v njihovih ustih se ne najde laži”.  Vse dokler imam v posesti ustvarjena bitja in dokler imajo ust­varjena bitja v posesti mene,  je laž tu[10] – in »nič laži se ne najde v njihovih ustih«. Znamenje dobrega človeka je, da hvali dobre ljudi. In spet: če me hvali dober človek, sem resnično hvaljen. Če pa me, nasprotno, hvali slab človek, sem v resnici grajan. In če me graja slab človek, sem v resnici hvaljen. Česar je polno srce, o tem usta govore (prim. Mt 12,34). Povsod je znamenje dobrega človeka to, da rad govori o Bogu, kajti ljudje radi govorijo o tem, s čimer se ukvarjajo. Tisti, ki se ukvarjajo z ročnimi deli, radi govorijo o ročnih delih, drugi, ki se ukvarja­jo s pridigami, radi govorijo o pridigah. Dober človek pa ne govori rad o ničemer razen o Bogu.

   V duši je neka moč, o kateri sem že pogosto govoril: Če bi bila duša povsem takšna, bi bila neustvarjena in neustvarljiva. Vendar s tem ni tako. Z drugim delom (svoje biti) je namreč usmerjena na čas in se ga drži in se s tem dotika ustvarjenosti ter je ustvarjena. To je um <vernünfticheit>: tej moči ni nič daleč, nič ni zunaj nje. Kar je onkraj morja ali oddaljeno preko tisoč milj, ji je prav tako pristno znano in pričujoče kot to mesto, na katerem pravkar stojim. Ta moč je devica in sledi Jagnjetu, kamorkoli gre. Ta moč jemlje Boga povsem razgaljenega v Njegovi bivajočnostni[11] biti <in sînem istigen wesene>: ona je eno v enosti, ne (le) enaka v enakosti.

   Da bi se nam to zgodilo, nam Bog pomagaj. Amen.

 


[1] Izgovorjena je bila po 23. pridigi (“Ave, gratia plena”) in pred 12. pridigo (“Impletum est tempus Elizabeth”) v Kölnu. Nekateri raziskovalci je datirajo na 28. december 1325.

[2] Verjetno je pri tem Eckhart pokazal na les prižnice. Prim. 4. odstavek 23. pridige (“Ave, gratia plena”).

[3] Tj. Janez.

[4] Samostan cistercijank v Kölnu.

[5] Db. v tistem, kar ga boli, in onem, kar mu je ljubo/prijetno <in leit als in liep>.

[6] Db. to,  kar mu je ljubo/prijetno, in ono, kar ga boli.

[7] N. Largier (Meister Eckhart I, op. sup. cit., str. 883) domneva, da Eckhart misli na predsokratskega misleca Ksenofana Kolofonskega, ki ga je poznal prek Aristotelove Metafizike (l c. 5 986b), vendar je to vprašljivo, saj so Mojstrove besede presplošne, da bi omogočale natančno identifikacijo navedka.

[8] Db. kdor dviga otroka iz krstne vode.

[9] Prim. Boetij, De consolatione philosophiae (O tolažbi filozo­fije) II, IX (CSEL LXVII 63,19).

[10] Prim. sv. Avguštin, Confessiones (Izpovedi) X. V latinski 25. pridigi Eckhart to trditev izraža še bolj   zgoščeno: “(Vse, kar je) ,to’ in ,ono’, kar je ustvarjeno bitje, kar je nekaj lastnega <proprium>, je laž.”

[11] bivajočnostni ali: (zgolj) s seboj istovetni, nasebni, aseitetni.

Najnovejši prispevki

Kategorije

Arhiv