12. PRIDIGA[1]

Qui audit me.

Kdor me posluša. (Sir 24,30)

Besede, ki sem jih povedal po latinsko, izgovarja večna Očetova Modrost in pomenijo tole: “Kdor me posluša, se ne sramuje” – če se že česa sramuje, se sramuje tega, da se sramuje  – “Kdor deluje v meni, ne greši. Kdor me razodeva in izžareva, bo imel večno življenje” (Sir 24,30-31).  Od teh treh (svetopisemskih) izrekov <wörtelîn>, ki sem jih izgovoril, bi vsak zadostoval za svojo pridigo.

   Najprej hočem govoriti o tem, da večna Modrost pravi: “Kdor me posluša, se ne sramuje”. Kdor hoče poslušati večno Očetovo Modrost, mora biti znotraj in mora biti doma in mora biti Eno – potem lahko posluša večno Očetovo Modrost.

   Troje nas ovira, da ne poslušamo večne Besede. Prvo je telesnost, drugo mnogoterost, tretje časnost. Če bi človek izstopil iz tega trojega, bi bival v večnosti, bival bi v Duhu, v enosti in puščavi in bi tam poslušal večno Besedo. Naš Gospod torej pravi: “Nihče ne posluša moje besede niti mojega nauka, če ni predal <gelâzen> samega sebe (Bogu)”[2]. Kajti kdor hoče poslušati Božjo Besedo, mora biti popolnoma predan. To, kar tam sliši, je prav isto, kar je slišano v večni Besedi. Vse, kar uči večni Oče, je njegova bit in njegova narava in vse njegovo Bogstvo; to nam razodeva sceloma v svojem edinorojenem Sinu in nas uči, da smo mi taisti Sin. Človeku, ki bi tako izstopil (iz vsega ustvarjenega), da bi bil edinorojeni Sin, bi bilo lastno (vse), kar je lastno edinorojenemu Sinu. Kar Bog udejanja in uči, udejanja in uči v svojem edinorojenem Sinu. Bog udejanja vsa svoja dela zato, da bi bili mi edinorojeni Sin. Če Bog vidi, da smo edinorojeni Sin, tako vneto pritiska na nas in tako zelo hiti in ravna prav tako, kot da bi se mu hotela razbiti vsa njegova Božja bit in se v sebi izničiti, da bi nam razodel vse brezno svojega Bogstva in polnost svoje biti in svoje narave. Bogu se mudi, da bi bilo to povsem naša last, kakor je njegova. Tu ima Bog  radost in blaženost v polnosti. Tak človek torej stoji v Božjem spoznavanju in Božji ljubezni in ne postaja nič drugega od tega, kar je Bog sam.

    Če sebe ljubiš, ljubiš vse ljudi kot sebe. Dokler enega samega človeka ljubiš manj kot sebe, nisi samega sebe še nikoli v resnici vzljubil. Nisi se vzljubil, če  nimaš vseh ljudi tako rad kot sebe, če nimaš v enem človeku rad vseh ljudi; in ta človek je Bog in človek. Tako je vse v redu s takšnim človekom[3], ki sebe ljubi in vse ljudi ljubi tako kot samega sebe: z njim[4] je vse prav v redu. Nekateri ljudje pa pravijo: “Prijatelja, ki mi izkazuje dobro, imam rajši kot kakega drugega človeka.” To je nepravilno, to je nepopolno.  Toda vendarle moramo to sprejeti, kakor tudi nekateri ljudje plujejo čez morje s polovičnim vetrom, pa vendar priplujejo na drugo stran. Tako je pač z ljudmi, ki imajo enega človeka rajši kot drugega. To je naravno. Če bi drugega človeka imel prav tako rad kot sebe, bi se na enak način odzval, če bi se nekaj zgodilo meni, kakor če se zgodi njemu, pa naj se mu pripeti karkoli, v srečo ali v bolečino, smrt ali življenje. In to bi bilo pravo prijateljstvo.

     Zato pravi sveti Pavel: “Hotel bi biti večno ločen od Boga zaradi svojega prijatelja in Boga” (prim. Rim 9,3). Za trenutek se ločiti od Boga pomeni biti večno ločen od Njega. Ločiti se od Boga pa je peklenska muka. Kaj torej méni sveti Pavel s temi besedami, da je rekel, da bi hotel biti ločen od Boga? Učitelji se zdaj sprašujejo, ali je bil sveti Pavel šele na poti do popolnosti ali pa je že dosegel vso popolnost. Trdim,  da je dosegel vso popolnost, sicer bi ne mogel tega izreči. Hočem torej razložiti te besede (diz wort), ki jih je izgovoril sveti Pavel: besede, da bi hotel biti ločen od Boga.

     Najvišje, tisto skrajno, kar lahko zapusti <gelâzen> človek, je to, da zapusti Boga zavoljo Boga. Pavel je torej zapustil Boga zavoljo Boga; pustil je vse, kar je lahko vzel od Boga, vse, kar mu je Bog mogel dati, in vse, kar je od Boga mogel prejeti. Ko je to zapustil, je zapustil Boga zavoljo Boga – in tedaj mu je Bog ostal, ostal takšen, kakršen je v sebi samem <istic ist sîn selbes>, ne na takšen način, na kakršen je On zaznan in dosežen, temveč v bivajočnosti <isticheit>,[5] ki je Bog v sebi samem. (Tak človek) Bogu nikdar ni ničesar dal in nikoli ni od Boga ničesar prejel: on je Eno in čista enotenje <einunge>. Tukaj je človek resničen človek in v tega človeka ne pride nobena bolečina: (vanj lahko pride) tako malo kot v Božjo bit. Kakor sem že večkrat rekel: nekaj je v duši, kar je Bogu tako sorodno, da je (z njim) eno in ne zedinjeno.[6] Eno je, z ničimer nima nič skupnega in z njim ni skupnega prav nič izmed vsega ustvarjenega. Vse, kar je ustvarjeno, je nič. Ono [7]pa je daleč in tuje vsakršni ustvarjenosti. Če bi bil človek povsem tako ustrojen, bi bil popolnoma neustvarjen in neustvarljiv; če bi bilo vse, kar je telesno in slabotno, tako zapopadeno v enosti (einicheit), ne bi bilo nič drugega kot enost sama. Če bi se (človek le) za trenutek znašel v tej biti, bi sebe cenil manj kot črviča v gnoju.

     Bog daje vsem stvarem enako in vse stvari so enake, kakor iztekajo iz Boga; da, angeli, ljudje in vsa ustvarjena bitja se v svojem prvem izlivu iztekajo iz Boga  kot med seboj enaki. Kdor bi torej stvari dojel v njihovem prvem izlivu, bi jih vse dojel kot enake. Če so (že) zdaj v času tako enake, so v Bogu, v večnosti, še mnogo bolj enake. Če vzamemo muho v Bogu, je v Bogu plemenitejša kot najvišji angel sam v sebi. Vse stvari so torej v Bogu enake in so Bog sam. Tukaj, v tej enakosti, Bog tako uživa, da se v tej enakosti s svojo naravo in svojo bitjo povsem pretaka v sebe samega. V tem uživa prav tako, kakor če nekdo požene konja po zeleni livadi, ki je popolnoma ravna in brez kotanj; v naravi konja bi bilo, da se povsem izživi[8] v tem, ko skače po livadi z vso močjo. To bi mu bilo v užitek in v skladu z njegovo naravo. Prav tako je za Boga užitek in Ga osrečuje, če najde enakost. V užitek Mu je, da svojo naravo in bit tu povsem izlije v enakost, ker On je Enakost sama.

      Zdaj pa si zastavimo vprašanje glede angelov: ali imajo tisti angeli, ki bivajo tu pri nas in nam služijo ter nas varujejo, kakorkoli manjšo enakost v svojih radostih kot tisti, ki bivajo v večnosti?[9] So zaradi svojega delovanja, s katerim nas varujejo in nam služijo, kakorkoli prikrajšani? Trdim, da ne. To pač nikakor ne drži. Radost in enakost teh angelov ni zaradi tega (delovanja) nič manjša; kajti angelovo delo je Božja volja in Božja volja je angelovo delo; zato ni oviran v svoji radosti niti v svoji ena­kosti niti v svojih delih. Če bi Bog velel angelu, naj gre na drevo, in bi mu velel, naj z njega obira gosenice, bi bil angel pripravljen obirati gosenice in to bi bila njegova blaženost in Božja volja.

      Človek, ki živi v Božji volji, torej noče nič drugega kot tisto, kar je Bog in kar je Božja volja. Če bi bil bolan, ne bi hotel biti zdrav. Vsa bolečina mu je radost, vsa mnogoterost mu je golota in enost <ein blôzheit und ein einichkeit>, kolikor je seveda na pravilen način utrjen v Božji volji. Da, če bi bila z njo povezana peklenska muka, bi mu bila v radost in blaženost. Tak človek je sebe prost in izpraznjen samega sebe – in prost <ledic> mora biti tudi vsega, kar naj bi prejel. Če naj moje oko vidi barvo, mora biti prosto vsakršne barve. Če bi videl modro ali belo, je gledanje mojega očesa tisto, kar vidi barvo – to, kar vidi, je istovetno s tem, kar je z očesom videno.[10] Oko, s katerim gledam Boga, je isto oko, s katerim me gleda Bog, moje oko in Božje oko sta eno oko in eno videnje, eno spoznavanje in ena ljubezen.

     Človek, ki tako stoji v Božji ljubezni, mora biti mrtev zase in za vse ustvarjene reči, tako da samega sebe ceni tako malo kot nekoga, ki je oddaljen več kot tisoč milj. Tak človek ostaja v enakosti <glîcheit>, ostaja v enosti <einicheit> in ostaja povsem enak; vanj ne seže[11] nobena neenakost. Tak človek mora zapustiti <gelâzen> sebe in ves ta svet.  Če bi obstajal kdo, ki bi mu pripadal ves ta svet, a bi ga zapustil zavoljo Boga tako sceloma, kakor ga je prejel, bi mu naš Gospod vrnil ves ta svet, poleg njega pa (bi mu dal) še večno življenje. In če bi obstajal človek, ki bi imel samo dobro voljo, in bi mislil: Gospod, če bi bil ta svet moj in če bi imel še drug svet in še enega – če bi bili torej trije svetovi – ter bi si želel: Gospod, te svetove in samega sebe hočem zapustiti tako v celoti,  kakor sem vse to prejel od Tebe – temu človeku bi dal Bog prav toliko, kot če bi mu človek dal to vse s svojo roko. Drugi človek pa, ki sploh ne bi imel nič telesne­ga ali duhovnega, kar bi lahko (Bogu) zapustil ali daroval, bi (že) zapustil/predal  v največji meri.  Kdor bi se v celoti (Bogu) predal le za trenutek, temu bi bilo dano vse. Če pa bi, nasprotno, človek bil dvajset let (Bogu) predan <waere … gelâzen> in bi se vzel nazaj le za trenutek, ne bi bil še nikoli (zares) predan. Le človek, ki je (Bogu) predal <gelâzen hat> in je predan <gelâzen ist> in ki nikdar več niti za trenutek ne gleda na to, kar je predal, ter ostaja stanoviten, negiben v sebi in nespremenljiv – le ta človek je predan.

    Da bi ostali tako stanovitni in nespremenljivi kot večni Oče, nam pomagajta Bog in večna Modrost. Amen.