Najnovejši prispevki

Kategorije

Arhiv

Očenaš

I. Prekrižanja

Prvo odkrižanje: v kamen

Zdaj obleke, prapor, kri,
vse od mene v zrak leti,
še marmor se odkruši
z obraza, kjer me več ni,
saj blagoslovljenost gola
v steni žalostno ječi,
ko znani pomočnik
me sredi pajčevine
brez zaznamkov drži,
da prevešava se visoko
brez življenja zlita:
hrbet s skalo misli,
v reševanju pesmi dolomita –

Drugo: zareza v les – križna

Obžalovanje vsake besede nove,
da predrugačenje še vsebine
se nenadoma rima, in
čakanje na up
neznan je zven prerokbe –
natančnost telesnega posluha
lastna bela le je bolečina.

Zdaj snamem blagorodje,
nag vdrem v namen,
se oklepu ognem
oblake zberem v krogozor,
da dosežen je obok
brez besed presežen molk,
kakor zadnje leganje v grob

pravzaprav je spuščanje
na pare – oder, kot
pokropljen desni bok
usahlemu človeku Bog,
teden, preden se spusti,
na obraz, da okameni
beli pokrov, in 
se v masko izpremeni,
v eni sonati Bacha,za vedno ogluši, in
mali se pastir
zgane v vosku
pred veliko sodbo,
kjer plešejo kozli –
in v smreki bor
čaka te …

 

II. ČAKAM TE

Čakam te
od prvega dne

v očetovem domu,
posvečeno bodi tvoje ime,
v prostranem krogu,
kjer osebe ne spe,
v oblekah iz pisanih
prekratkih niti
ob praznih posteljah bdijo,
ko tebe ni.

Čakam te,
v izsušenih strugah,
kjer življenje cveti,
na potovanjih brez sonca,
kjer nič več ne oživi,
čakam te
v razmerjih iz molka,
kjer zadnja glasba mre;
v znanih voljah
nehrepenenjskih, ko prvi
sneg naletava v oči,
in tebe več ni.

Čakam te
v poslednjem enakonočju
pod pročeljem hriba
ob žalostnem vznožju

do belega jesenskega večera,
kjer Ti si.

 

III. ČAS

Zdaj čas je nastopil
uresničevanja besed
čas hvaležnosti ter
zadrževanja molka:
zgodi naj se tvoja volja
in strah povsod –
lepota kraja mojega
šumenje iz gozda, in
utrujenost smrtna.

Pogrešanje besed je novega
izraza vsevednosti splošne
zadrege ob milini
bežno ponovljene nemoči
zadržanosti v svojini –
v ljubezni, ki ne mine.

Zdaj začel se je čas previdnosti
še v iskanju tišine –
ker trpeti je popolno
znaš poimenovati
brez sebe ter
brez besed,
kakor bi vse
žrtvoval negibnosti.

 

IV. Kakor v nebesih tako na zemlji

Zakaj ne – osamljeno polje
zloglasne čistosti,
a neomadeževano poreklo misli
spremlja rast v bolje
izmamljanje milosti od
spovedanega obrazka sredi gore –
ajdovske deklice izpod
Kranjske gore – iskanje ne novega
Boga, a razkrinkavanje svojega:
obstajanja sredi neba končnega –
saj zdaj ni čas, a očiščenje
ob nepadlem ščipu.

 

V. POD DVOJNO PODOBO

Zakaj vse bitnosti
sprijete so bile v podobo
zdaj uresničevane v lastno prerokbo
kakor premagovanje samomora –
daleč stran od upora,
a naravnost beneške so te maske
zrcaljenja domačega naslova,
zgodovinske iz telesa misli
dvanajsterega konjenika
trpečega uspeha proti
raku nepovratne smrti.

Priseganje glasno pred umrlim, odprto
razpadanje zaklenjenega groba
naglo izgovarjanje v krču –
ljubezen do tebe bolna
dete utelesi se polno

v očeta starega kruh
vsakdanji dan nam danes je,
da skrajno uravnovešen je le duh:
obvladovanje lastne bolečine,
ki ne jenja in ne mine.

 

VI. Odpusti nam, kakor mi odpuščamo

Všečnosti preseganja ritem
ob človeški veri ganotje
opravičevanja mrtvim
v strahu njih izginotja
Tebe večno ljubljenje
ne znam zamolčati pred Bogom
Očetom tako kakor nebes tudi
prstenega dna krvi
sedmega okusa volje
ogledala, ki ne vrača podobe
razumevanja dveh besed izgube –
le vase slepo zazrtje – odpovedi
od brezosebnosti, zadovoljene v temi
ter neodpuščanja dopuščanje,

saj kesanje pred skalo, kamnom krstnim
kesanje pred obrazom tebi smrtnim,
da izpovem se pred neimenovanim Bogom
dedovo hrano predsmrtno,
da življenje ohranjam, pogoltnem,
saj lačen teh, ki v imenu ne počivajo,
pozdravim slavčevo vrnitev.

 

VII. Ne odpelji nas v skušnjavo

Ne sebe utešenje, a višjega
v krvavem snu
z moledovanjem v očeh potešitev
na razočaranih ustnah
pena predanosti še v strahu
nedoumevanja več zakonov
ljubezni v beli krvi
pred pogrebom neprazno mrtev
poklekam pred materjo v prsti
že pred starozavezno Trojice
dedovanje je hčerinsko,
saj padam prek vseh v krsti
pred nerojenim sinom
v ljubezni do živih.

 

VIII. Reši nas hudega

Saj zame dete tuje prosi,
neznano meni roko
daleč od sebe nosi,
ko spremlja let Gospoda:
za mesta spočetja potrditev
zre sebe v smrti
sredi morja mrtvega ne čuje
se ne enega vzvalovljenja niti
enega daha ne objokuje.

Saj nihče na gladini
ne plava mrtvaka v brezupu
a hladno zrcali Gilgamešev ključ:
za vračanje med žive
pripravljen si umreti,
spremeniti vid;
še enkrat se roditi;

Zdaj se še praznikov bojiš
z ranami odprtimi
na podplatih hodiš
s koraki pred Bogom
cesto solza tlakuješ
z belimi golobi
v pogrebni noči
dah svetal spet si
v dežju novembrskem
vero premaguješ.

 

AMEN

Saj ne spomladi
živiš – ena je moč
sveta: na razpotju
vseh luči tebe
ni.
In ni.

12.–22. oktober 2016.

Očenaš

I. Prekrižanja

Prvo odkrižanje: v kamen

Zdaj obleke, prapor, kri,
vse od mene v zrak leti,
še marmor se odkruši
z obraza, kjer me več ni,
saj blagoslovljenost gola
v steni žalostno ječi,
ko znani pomočnik
me sredi pajčevine
brez zaznamkov drži,
da prevešava se visoko
brez življenja zlita:
hrbet s skalo misli,
v reševanju pesmi dolomita –

Drugo: zareza v les – križna

Obžalovanje vsake besede nove,
da predrugačenje še vsebine
se nenadoma rima, in
čakanje na up
neznan je zven prerokbe –
natančnost telesnega posluha
lastna bela le je bolečina.

Zdaj snamem blagorodje,
nag vdrem v namen,
se oklepu ognem
oblake zberem v krogozor,
da dosežen je obok
brez besed presežen molk,
kakor zadnje leganje v grob

pravzaprav je spuščanje
na pare – oder, kot
pokropljen desni bok
usahlemu človeku Bog,
teden, preden se spusti,
na obraz, da okameni
beli pokrov, in 
se v masko izpremeni,
v eni sonati Bacha,za vedno ogluši, in
mali se pastir
zgane v vosku
pred veliko sodbo,
kjer plešejo kozli –
in v smreki bor
čaka te …

 

II. ČAKAM TE

Čakam te
od prvega dne

v očetovem domu,
posvečeno bodi tvoje ime,
v prostranem krogu,
kjer osebe ne spe,
v oblekah iz pisanih
prekratkih niti
ob praznih posteljah bdijo,
ko tebe ni.

Čakam te,
v izsušenih strugah,
kjer življenje cveti,
na potovanjih brez sonca,
kjer nič več ne oživi,
čakam te
v razmerjih iz molka,
kjer zadnja glasba mre;
v znanih voljah
nehrepenenjskih, ko prvi
sneg naletava v oči,
in tebe več ni.

Čakam te
v poslednjem enakonočju
pod pročeljem hriba
ob žalostnem vznožju

do belega jesenskega večera,
kjer Ti si.

 

III. ČAS

Zdaj čas je nastopil
uresničevanja besed
čas hvaležnosti ter
zadrževanja molka:
zgodi naj se tvoja volja
in strah povsod –
lepota kraja mojega
šumenje iz gozda, in
utrujenost smrtna.

Pogrešanje besed je novega
izraza vsevednosti splošne
zadrege ob milini
bežno ponovljene nemoči
zadržanosti v svojini –
v ljubezni, ki ne mine.

Zdaj začel se je čas previdnosti
še v iskanju tišine –
ker trpeti je popolno
znaš poimenovati
brez sebe ter
brez besed,
kakor bi vse
žrtvoval negibnosti.

 

IV. Kakor v nebesih tako na zemlji

Zakaj ne – osamljeno polje
zloglasne čistosti,
a neomadeževano poreklo misli
spremlja rast v bolje
izmamljanje milosti od
spovedanega obrazka sredi gore –
ajdovske deklice izpod
Kranjske gore – iskanje ne novega
Boga, a razkrinkavanje svojega:
obstajanja sredi neba končnega –
saj zdaj ni čas, a očiščenje
ob nepadlem ščipu.

 

V. POD DVOJNO PODOBO

Zakaj vse bitnosti
sprijete so bile v podobo
zdaj uresničevane v lastno prerokbo
kakor premagovanje samomora –
daleč stran od upora,
a naravnost beneške so te maske
zrcaljenja domačega naslova,
zgodovinske iz telesa misli
dvanajsterega konjenika
trpečega uspeha proti
raku nepovratne smrti.

Priseganje glasno pred umrlim, odprto
razpadanje zaklenjenega groba
naglo izgovarjanje v krču –
ljubezen do tebe bolna
dete utelesi se polno

v očeta starega kruh
vsakdanji dan nam danes je,
da skrajno uravnovešen je le duh:
obvladovanje lastne bolečine,
ki ne jenja in ne mine.

 

VI. Odpusti nam, kakor mi odpuščamo

Všečnosti preseganja ritem
ob človeški veri ganotje
opravičevanja mrtvim
v strahu njih izginotja
Tebe večno ljubljenje
ne znam zamolčati pred Bogom
Očetom tako kakor nebes tudi
prstenega dna krvi
sedmega okusa volje
ogledala, ki ne vrača podobe
razumevanja dveh besed izgube –
le vase slepo zazrtje – odpovedi
od brezosebnosti, zadovoljene v temi
ter neodpuščanja dopuščanje,

saj kesanje pred skalo, kamnom krstnim
kesanje pred obrazom tebi smrtnim,
da izpovem se pred neimenovanim Bogom
dedovo hrano predsmrtno,
da življenje ohranjam, pogoltnem,
saj lačen teh, ki v imenu ne počivajo,
pozdravim slavčevo vrnitev.

 

VII. Ne odpelji nas v skušnjavo

Ne sebe utešenje, a višjega
v krvavem snu
z moledovanjem v očeh potešitev
na razočaranih ustnah
pena predanosti še v strahu
nedoumevanja več zakonov
ljubezni v beli krvi
pred pogrebom neprazno mrtev
poklekam pred materjo v prsti
že pred starozavezno Trojice
dedovanje je hčerinsko,
saj padam prek vseh v krsti
pred nerojenim sinom
v ljubezni do živih.

 

VIII. Reši nas hudega

Saj zame dete tuje prosi,
neznano meni roko
daleč od sebe nosi,
ko spremlja let Gospoda:
za mesta spočetja potrditev
zre sebe v smrti
sredi morja mrtvega ne čuje
se ne enega vzvalovljenja niti
enega daha ne objokuje.

Saj nihče na gladini
ne plava mrtvaka v brezupu
a hladno zrcali Gilgamešev ključ:
za vračanje med žive
pripravljen si umreti,
spremeniti vid;
še enkrat se roditi;

Zdaj se še praznikov bojiš
z ranami odprtimi
na podplatih hodiš
s koraki pred Bogom
cesto solza tlakuješ
z belimi golobi
v pogrebni noči
dah svetal spet si
v dežju novembrskem
vero premaguješ.

 

AMEN

Saj ne spomladi
živiš – ena je moč
sveta: na razpotju
vseh luči tebe
ni.
In ni.

12.–22. oktober 2016.

Najnovejši prispevki

Kategorije

Arhiv