Najnovejši prispevki
Kategorije
Arhiv
Obraz gore
NAMESTO OBRAZA GORA
I
Saj ne veš, da pretrgal
strašno prekletstvo si
v dnevu somraka usode.
Da preprečil si mit
in popravil svetobolje,
postavil meje neznosnosti
še globlje bolečine,
kakor poznal si jo le ti –
brez sape ni resničnosti.
II
Ker zaprisegel si nemočno
v hvaležnosti tesnobni
prizadetost ozemljiti,
postajal vedno bolj gol
z nogami v pesku vročem
v blesketu temin
očiščevanja korenin
izoblikovanja podobe.
Zakaj petdeset preklonov
in štirideset dni,
pod zemljo pod vodo
prestajal kazen si
kakor blagosti poln
osiromašen, milosten,
osamel v brezkrvnosti,
ožarjen s svetlobo sinjo,
udarjen z velikodušnostjo.
III
Ker potem je izginila
oznamenovanost čudna,
še hladen neviden stok
in nikjer opazna izkrivulja,
ko prepoznal arhangela si,
Bojevnika nad zlim,
prvorojenega upnika,
ki se nikdar ni skril;
le s škrlatom čarovnim
zlat lesk premenil
v zasanjano sliko,
v katero še nihče ni stopil.
IV
Zakaj v noči popolni,
veter vse je očistil
nad želeno meglico
nezagledano si videl,
pozabil na dihanje
za več kot nekaj dni,
in s propadlim srcem,
ki več se ne zaiskri,
le prepeva v vzkriku,
pridušenem, tihotnem
z ljubeznijo od zunaj
kakor sred gore
v starejši pustinji
od temne votline
veje veter materinski.
Iz pasu[1]
Obraz v gori
zveste tišine
pomaganje bližini
čudodelne dvojine.
Saj izprežiti vole,
zamegliti sonce,
pomeni temačno čistost,
in sprejemanja vase oblike.
Kakor noč.
Kakor obstajanje pod gladino
deklice v skrilu
brez izmamljenja upanja
niti za hip niti za širino
pleč, dosledno zlomljenih,
oleander, uvel od lepote,
z vonjem, enkrat primerljivim
z belo Nedoumljivim.
Saj z neba priti,
pomeni ohraniti
žal-jezik modrosti
človeku svobodne
nepodarjene biti.
Saj neznano globino
telesnega izmučiti,
pomeni napredovati v ponižnost
kakor vedno obljubljeni
deželi molitveni
v razdalji usodni.
I
Ker za vedno trgaš.
podaljšane ostroge,
za vedno zreš gore
in prostranstva preveč smrtnega
krajšaš za vse milje pomorske.
Saj slednjič uhajaš mrku,
in se z vsemi udi skloniš
h Konstantinovemu hrbtu,
da pomagal bi mu kot oproda
in ga ne zalezoval sredi vrta.
II.
Ko z vsemi čuti zamrzneš
še požgana jezera in polja,
spoznavaš luč in mržnjo
Svetega Demetrija pod vrhom.
Kjer nenadoma je bol,
prevzeta v drnec
sredi amfiteatra smrti
pohabljenih grlic,
ki jih z belim kruhom krmiš
kakor modras na soncu
iztegneš glavo v levitev,
da opotečeš se še preden,
se nad tebe zgrne
nenadna izplavitev,
strašni precep valov.
In pritlehna obnemoglost –
poslednja Tebe ohranitev.
III
Zdaj z molkom nosiš
odletno željeno grudo
čez vero pogled in
češnje jedro za zazemljitev
vetra, ki ne odganja misli,
a plamene vse preprečuje
z brezrazumskimi vrtinci
vse ozemlje, da jadikuje,
ko razmerja, lačna upa,
sesedena so v neznana morja;
zdaj se strese, zdaj zatuli
premračno žrelo preročišča,
da bleščava se ne otira
z vek, semen in kože,
od vseh izbrancev odrte
podnevi, ko zaspali niso,
a veličastno blodili
kakor vojščaki razoglavi,
da spremljava sončna
se med telesi skrije
v vstajah, zbiranjih
vso noč, ves čas
do zadnjega svitanja,
do skončanja milosti.
IV
Tedaj pred teboj črno
kakor poslednji izdih
se brez udov le zasveti,
In odrešenjska šibkost
je, da videla bi se na sveti.
Postaja sen trodelni molk
In hvaležno tkanje brvi
do koraka, odsekanega v kolku
do starejše Apokalipse
in zakorenelih ostankov
v beli notranjosti krvni;
V
Saj med kanonom dveh ptic
izbereš obeh glasov
brezglasno odrešitev
in v večernem soncu
prelamljaš moža utelesitev.
Saj zdaj z materjo veruješ,
da v rožnatem grmu
najdeš belo dušo –
to je redkih bridko
jeklo, ki oddaja v noči
žezlo svoje kakor v peklu
zaznava se skoz sporočila,
od kod svobodnost srca
bila je in še izvira.
Iz meglice
Saj obraz kamnit
v dalji si videl,
in telesni sežig,
dosledno uresničen
v ljubezni menihov
sred ganjene piramide
ohranil si solze
ranjene skrivnosti.
I
Zakaj radost si udušil,
v stari zavezi omrtvil,
dostojanstvene vsemirnosti
utelesene molitve
nenavadne tihotnosti;
zakaj vejanje v votlinah
celic posmrtnih
osamljen si uzrl
kakor troedino sliko
neponovljeno repliko
pričakovano v skrbnosti –
z nenapovedanimi močmi,
spačen od bolečin
ne premagal, a izvršil:
sredi ničesar, v goloti
dosegel si vrh,
in vsečloveško zbiranje
med pogledi nemih njih
izoblikovanost duhovno.
II
Zakaj v dnevu Osmem
s propadlim sluhom,
zbodenim od višjih,
jekov belopepelnatega kragulja
zadržal si pozornost
angelovih kril,
da v megli nepodobnost
da enkrat uzrta
žalna pokončnost
kakor postava vdove
kakor mladeniča upornost
našla večerni je odziv
v nezahajanju lune
v spremljanju neumornem
pred zadnjo prepreko, da nikoli
več bi ne bil živ.
III
Zakaj vzvalovanje kože
Maternega nadobličja
posvajanje sveta je,
ker nikjer doma
več ne bo – kakor milostna
kazen in blažja oproda,
ki ne spremlja te do groba,
a do osebnega Boga.
In čaka te pred durmi,
kjer zastala je noga
v strahu, strahu umora-
začetka tujega, tujega
bolj kot vse sedanje dni …
IV
Slovesni obraz v krsti –
obsijanost čudodelno sinja –
ko timijan spet gori
navzočnost rožna
bele je smrti.
Premalo je, da spregovori,
a piščal se oglasi
in deček vstane od mrtvih.
V
Prišel k meni je – si
kakor nahajanje tesnobno,
prihajanje v dom,
spremljanje očeta v vinu,
in enega lesa usta,
posvojena so v Duhu,
ko sprejmeš mir
poslednji prelom
z občudovalcem v krču
spoznavaš zlo.
VI
In z vso sapo zaupaš
obstajanju nesmrtnih
zakaj izžet v noči
žrelo predaš zubljem.
Osušeno srce gore
požreš na dno
telesno v vrču –
tam pozabljen utrip
žalnega je glasu –
in prejmeš obraz smrti.
[1] Dejanje s pasom se ne vrši v resnici, ampak le v videnju (Jer 13,1).
Obraz gore
NAMESTO OBRAZA GORA
I
Saj ne veš, da pretrgal
strašno prekletstvo si
v dnevu somraka usode.
Da preprečil si mit
in popravil svetobolje,
postavil meje neznosnosti
še globlje bolečine,
kakor poznal si jo le ti –
brez sape ni resničnosti.
II
Ker zaprisegel si nemočno
v hvaležnosti tesnobni
prizadetost ozemljiti,
postajal vedno bolj gol
z nogami v pesku vročem
v blesketu temin
očiščevanja korenin
izoblikovanja podobe.
Zakaj petdeset preklonov
in štirideset dni,
pod zemljo pod vodo
prestajal kazen si
kakor blagosti poln
osiromašen, milosten,
osamel v brezkrvnosti,
ožarjen s svetlobo sinjo,
udarjen z velikodušnostjo.
III
Ker potem je izginila
oznamenovanost čudna,
še hladen neviden stok
in nikjer opazna izkrivulja,
ko prepoznal arhangela si,
Bojevnika nad zlim,
prvorojenega upnika,
ki se nikdar ni skril;
le s škrlatom čarovnim
zlat lesk premenil
v zasanjano sliko,
v katero še nihče ni stopil.
IV
Zakaj v noči popolni,
veter vse je očistil
nad želeno meglico
nezagledano si videl,
pozabil na dihanje
za več kot nekaj dni,
in s propadlim srcem,
ki več se ne zaiskri,
le prepeva v vzkriku,
pridušenem, tihotnem
z ljubeznijo od zunaj
kakor sred gore
v starejši pustinji
od temne votline
veje veter materinski.
Iz pasu[1]
Obraz v gori
zveste tišine
pomaganje bližini
čudodelne dvojine.
Saj izprežiti vole,
zamegliti sonce,
pomeni temačno čistost,
in sprejemanja vase oblike.
Kakor noč.
Kakor obstajanje pod gladino
deklice v skrilu
brez izmamljenja upanja
niti za hip niti za širino
pleč, dosledno zlomljenih,
oleander, uvel od lepote,
z vonjem, enkrat primerljivim
z belo Nedoumljivim.
Saj z neba priti,
pomeni ohraniti
žal-jezik modrosti
človeku svobodne
nepodarjene biti.
Saj neznano globino
telesnega izmučiti,
pomeni napredovati v ponižnost
kakor vedno obljubljeni
deželi molitveni
v razdalji usodni.
I
Ker za vedno trgaš.
podaljšane ostroge,
za vedno zreš gore
in prostranstva preveč smrtnega
krajšaš za vse milje pomorske.
Saj slednjič uhajaš mrku,
in se z vsemi udi skloniš
h Konstantinovemu hrbtu,
da pomagal bi mu kot oproda
in ga ne zalezoval sredi vrta.
II.
Ko z vsemi čuti zamrzneš
še požgana jezera in polja,
spoznavaš luč in mržnjo
Svetega Demetrija pod vrhom.
Kjer nenadoma je bol,
prevzeta v drnec
sredi amfiteatra smrti
pohabljenih grlic,
ki jih z belim kruhom krmiš
kakor modras na soncu
iztegneš glavo v levitev,
da opotečeš se še preden,
se nad tebe zgrne
nenadna izplavitev,
strašni precep valov.
In pritlehna obnemoglost –
poslednja Tebe ohranitev.
III
Zdaj z molkom nosiš
odletno željeno grudo
čez vero pogled in
češnje jedro za zazemljitev
vetra, ki ne odganja misli,
a plamene vse preprečuje
z brezrazumskimi vrtinci
vse ozemlje, da jadikuje,
ko razmerja, lačna upa,
sesedena so v neznana morja;
zdaj se strese, zdaj zatuli
premračno žrelo preročišča,
da bleščava se ne otira
z vek, semen in kože,
od vseh izbrancev odrte
podnevi, ko zaspali niso,
a veličastno blodili
kakor vojščaki razoglavi,
da spremljava sončna
se med telesi skrije
v vstajah, zbiranjih
vso noč, ves čas
do zadnjega svitanja,
do skončanja milosti.
IV
Tedaj pred teboj črno
kakor poslednji izdih
se brez udov le zasveti,
In odrešenjska šibkost
je, da videla bi se na sveti.
Postaja sen trodelni molk
In hvaležno tkanje brvi
do koraka, odsekanega v kolku
do starejše Apokalipse
in zakorenelih ostankov
v beli notranjosti krvni;
V
Saj med kanonom dveh ptic
izbereš obeh glasov
brezglasno odrešitev
in v večernem soncu
prelamljaš moža utelesitev.
Saj zdaj z materjo veruješ,
da v rožnatem grmu
najdeš belo dušo –
to je redkih bridko
jeklo, ki oddaja v noči
žezlo svoje kakor v peklu
zaznava se skoz sporočila,
od kod svobodnost srca
bila je in še izvira.
Iz meglice
Saj obraz kamnit
v dalji si videl,
in telesni sežig,
dosledno uresničen
v ljubezni menihov
sred ganjene piramide
ohranil si solze
ranjene skrivnosti.
I
Zakaj radost si udušil,
v stari zavezi omrtvil,
dostojanstvene vsemirnosti
utelesene molitve
nenavadne tihotnosti;
zakaj vejanje v votlinah
celic posmrtnih
osamljen si uzrl
kakor troedino sliko
neponovljeno repliko
pričakovano v skrbnosti –
z nenapovedanimi močmi,
spačen od bolečin
ne premagal, a izvršil:
sredi ničesar, v goloti
dosegel si vrh,
in vsečloveško zbiranje
med pogledi nemih njih
izoblikovanost duhovno.
II
Zakaj v dnevu Osmem
s propadlim sluhom,
zbodenim od višjih,
jekov belopepelnatega kragulja
zadržal si pozornost
angelovih kril,
da v megli nepodobnost
da enkrat uzrta
žalna pokončnost
kakor postava vdove
kakor mladeniča upornost
našla večerni je odziv
v nezahajanju lune
v spremljanju neumornem
pred zadnjo prepreko, da nikoli
več bi ne bil živ.
III
Zakaj vzvalovanje kože
Maternega nadobličja
posvajanje sveta je,
ker nikjer doma
več ne bo – kakor milostna
kazen in blažja oproda,
ki ne spremlja te do groba,
a do osebnega Boga.
In čaka te pred durmi,
kjer zastala je noga
v strahu, strahu umora-
začetka tujega, tujega
bolj kot vse sedanje dni …
IV
Slovesni obraz v krsti –
obsijanost čudodelno sinja –
ko timijan spet gori
navzočnost rožna
bele je smrti.
Premalo je, da spregovori,
a piščal se oglasi
in deček vstane od mrtvih.
V
Prišel k meni je – si
kakor nahajanje tesnobno,
prihajanje v dom,
spremljanje očeta v vinu,
in enega lesa usta,
posvojena so v Duhu,
ko sprejmeš mir
poslednji prelom
z občudovalcem v krču
spoznavaš zlo.
VI
In z vso sapo zaupaš
obstajanju nesmrtnih
zakaj izžet v noči
žrelo predaš zubljem.
Osušeno srce gore
požreš na dno
telesno v vrču –
tam pozabljen utrip
žalnega je glasu –
in prejmeš obraz smrti.
[1] Dejanje s pasom se ne vrši v resnici, ampak le v videnju (Jer 13,1).