Najnovejši prispevki
Kategorije
Arhiv
Filozofski trači iz antike
Polonca Zupančič: DIOGEN LAERTSKI: ŽIVLJENJA IN MISLI ZNAMENITIH FILOZOFOV. Prevod Živa Borak, Gregor Pobežin, Matej Hriberšek. Ljubljana: Beletrina, 2015. [671 strani]
25. februarja 2016 so avtorji in založnik na novinarski konferenci predstavili novo knjižno pridobitev – prevod kompilacije o življenju in delu različnih grških mislecev, ki jo je zasnoval Diogen Laertski. Urednik založbe Beletrina Aleš Šteger je ta tri-letni prevajalski projekt označil za izjemni dosežek, saj je po prevodu Fragmentov predsokratikov in Korana to tretje monumentalno klasično delo založbe. Poudaril je, da so takšni projekti v današnjih okoliščinah prej izjema kot pravilo (izdajo je omogočil JAK), novo pa je bilo tudi sodelovanje treh avtorjev, ki je bilo po njegovih besedah prej timsko delo, saj so se prevajalci dobivali tedensko, si medsebojno pomagali in usklajevali besedilo: prevod so pripravili Matej Hriberšek, docent na Oddelku za klasično filologijo na Filozofski fakulteti v Ljubljani (1. – 3. knjiga), Gregor Pobežin, znanstveni sodelavec na Fakulteti za humanistične študije v Kopru (4. – 6. knjiga), ter samostojna prevajalka Živa Borak (7. – 10. knjiga).
Prevajalci so na predstavitvi spregovorili nekaj besed o samem avtorju, okoliščinah nastanka dela ter o prevajalskih težavah in zagatah, s katerimi so se srečevali. Povedali so, da je Diogenov jezik sicer enostaven, slog pa zapleten, kar jih je precej presenetilo. Poleg tega je bila problematična tudi uporabljena terminologija, saj so se zlasti v zadnjem delu pojavljali t. i. hapax legomena – le enkrat izpričane besede. Prevajalci so si zato pomagali z že prevedenimi filozofskimi deli, zlasti z integralnim prevodom Platona in Predsokratikov, s filozofskimi priročniki, iskali so opisne rešitve ter ob tem tudi po potrebi spreminjali že obstoječe prevode.
Diogenovo knjigo so označili za kompleksno, nedorečeno, tudi nedokončano, a nadvse zanimivo delo – že avtor in okoliščine nastanka nam niso znane, čeprav ga pisci o antični filozofiji vselej uporabljajo kot osnovni vir podatkov o življenju in delu posameznih mislecev. Vemo, da je Diogen živel nekje okrog 3. stoletja n. št., v času, ko je literarna dejavnost že usihala, zato pa je v ospredje toliko bolj prihajala znanost. O tem priča velika količina znanstvenih del, predvsem pa kompilacij in enciklopedij iz tega obdobja – tudi Laertovo delo ni nikakršna posebnost, pravzaprav je nasledek pestre tradicije; istočasno se je namreč izoblikovalo več podobnih kompilacij filozofije, a se je presenetljivo le njegova ohranila vse do dandanes. Prva izdaja je izšla v 16. stoletju, sodobne izdaje pa se med sabo precej razlikujejo (že naslovi dela in ime pisca variirajo med sabo). Prevajalci so se odločili, da bodo pri prevajanju uporabljali Marcovićevo kritično izdajo, ki pogosto odstopa od standardne, a je po njihovem mnenju vseeno najbolj merodajna. Več o samem procesu prevajanja, obdobju nastanka, avtorju, njegovem delu, vzorih ter recepciji lahko preberemo v spremni besedi (str. 11–46), kjer je bralcu na voljo tudi zgoščena predstavitev vsebine po knjigah: v prvi knjigi Diogen razpravlja o izvorih filozofije in sedmerici modrih, v drugi obravnava jonske filozofe, Sokrata in sokratike, tretja je v celoti posvečena Platonu, četrta akademikom, peta Aristotelu in peripatetikom, šesta kinikom, sedma stoikom, osma pitagorejcem in italski šoli, deveta posameznim »sporadičnim« filozofom in skeptikom ter zadnja Epikurju.
Glede same vsebine je vredno izpostaviti, da je pri Diogenu izvirna delitev filozofije na dve šoli, na t. i. jonsko (Anaksimander) in italsko (Pitagora), ki je v rabi še danes, posebnost pa je tudi kategorija sedmih modrih. Kar zadeva opise posameznih filozofov, je Diogen v 10 knjigah opisal 84 filozofov; čeprav je načeloma sledil ustaljeni shemi (ime, izvor, šolanje, biografski podatki, anekdote, izreki in maksime ter znane istoimenske osebe), so razlike med prostorom, ki ga je namenil posameznikom, kljub temu precej velike: medtem ko je Platonu namenil kar celo knjigo, je bil po mnenju prevajalcev v 4., 5. in 6. knjigi »precej neambiciozen,« saj je te avtorje po Platonu le hitro preletel – Aristotelu je tako namenil le pol knjige, z ostalimi pa je »opravil« še hitreje.
Diogen je besedilu zelo rad pridajal različne pesniške odlomke in citate ter drugo dokumentarno gradivo, kot so oporoke, pisma, odloki etc.; tudi sam je bil pesnik in je v delo vpletel 52 svojih epigramov (večinoma gre za krajše nagrobne napise), tako da ljubitelji poezije nikakor ne bodo prikrajšani. Kot so poudarili že sami prevajalci, Diogenovi pesniški vložki res ne dosegajo kriterijev visoke poezije, a so kljub temu dobrodošli, ker razgibajo besedilo in mu dajejo osebni pečat. Prevajalci so na tem mestu s ponosom povedali, da je posebnost slovenskega prevoda v tem, da so tu pesniški vložki prevedeni v izvirnem metrumu oziroma se temu poskušajo karseda približati. Ker pa se isti epigram ponekod ponovi v več delih knjige, so se odločili, da bodo tudi prevodi različni in bodo tako ohranili prevajalsko poetiko vsakega prevajalca.
Kot rečeno, Diogen ni bil pravi filozof, ampak prej »spreten kompilator«, ki je besedilo zelo rad opremil s šaljivimi, ponekod celo opolzkimi anekdotami in drugimi zanimivostmi, za katere je Hriberšek pripomnil, da so »ocvirki, ki začinijo pripoved«. Tako lahko na primer ob branju prve knjige ugotovimo, da so imeli Tales in drugi modreci piker, pogosto ironičen smisel za humor (na vprašanje, zakaj nima otrok, je odgovoril, da zato, ker ima otroke rad; DL 1, 26); da je Solon poleg političnih in gospodarskih reform določil tudi pravila za rapsodsko recitiranje Homerjevih pesnitev (DL 1, 57). Dalje izvemo, da je Hilon zelo malo govoril in se je po tem oblikoval izraz »hilonski govor« (DL 1, 72); da so Pitaka zasmehovali zaradi širokih stopal, debelosti in zanemarjenosti (DL 1, 81); da je bil Skit Anaharzis tako resnicoljuben, da je zaradi njega nastal pregovor »govoriti kot Skiti« (DL 1, 101); da naj bi Epimenid po legendi zaspal za 57 let in nato še naprej iskal očetovo izgubljeno ovco (DL 1, 109) in da naj bi Ferekid po eni razlagi umrl zaradi ušivosti (DL 1, 119) – Diogen je na to temo spesnil sledečo pesem (ki mimogrede zelo lepo ponazarja, da so bili njegovi pesniški vložki zares spisani priložnostno in so bolj kot ne verzificirane predelave podatkov iz življenja nekega filozofa):
»O Ferekidu, ki je slaven bil,
ga nekdaj Siros je rodil,
gre zgodba, da so mu uši
podobo nekdanjo skazile (DL 1, 121).«[1] (Pesem se še nadaljuje)
Če se sedaj osredotočimo še na nekoliko bolj znane figure, lahko o Sokratu[2] preberemo, da je skrbel za svoje telo in redno telovadil – menda naj bi venomer plesal, ker je verjel, da je tudi ples oblika vadbe (DL 2, 22). »Pogosto je pogledoval velike količine blaga, ki je bilo na prodaj, in govoril sam pri sebi: ‘Koliko stvari ne potrebujem!’ In venomer je deklamiral tiste znamenite jambe:
Škrlat in srebrnina
korist imata le
za tragiške igralce,
a za življenje ne. (DL 2, 25)«
O Platonu[3] lahko beremo, da ga je rokoborec iz Argosa »zaradi njegove izjemne telesne kondicije preimenoval v Platona, medtem ko se je prej imenoval Aristokles po svojem dedu /…/. Nekateri pa trdijo, da so ga tako poimenovali zaradi širine njegovega sloga; ali pa zaradi njegovega širokega čela (DL 3, 4).« Dalje izvemo, da se je ukvarjal s slikarstvom, imel šibek glas (DL 3, 5) in da je pisal ljubezenske epigrame moškim in ženskam, ki jih je Diogen tudi zapisal. Eden je recimo posvečen dečku z imenom Aster (kar v grščini pomeni »zvezda« – temu sledi tudi slovenski prevod):
»V zvezde, moj Zvezdan, zdaj zreš; o da jaz bi v nebo spremenil se,
z mnogimi vate da bi dol se zaziral očmi.« (DL 3, 29)
Aristotel[4] naj bi »pri govoru jecljal, pravijo pa tudi, da je bil šibkih udov, drobnih oči, pa vpadljivega sloga pri oblačenju ter pričeski in je rad nosil prstane (DL 5, 1).« Diogen je v delu o Aristotelu precejšen del namenil njegovim delom – menil je, da jih mora zaradi njegove vsestranskosti nujno v celoti popisati (Sledi seznam na petih straneh). »Nasploh je bil izjemno marljiv in izviren, kakor je razvidno iz zgoraj popisanih razprav, katerih skupno število znaša blizu 400, vštevši le vsa nesporna dela; pripisujejo mu namreč še številna druga dela in izreke, ki so zgolj ustne narave (DL 5, 34).« Še daljši popis del (7 strani) zasledimo pri njegovem nasledniku Teofrastu,[5] za katerega naj bi Aristotel dejal, da mu je »treba uzde, Kalistenu pa biča, kajti Teofrast je ob silni ostrini svojega duha znal izraziti prav vsako misel, medtem ko je bil Kalisten bolj počasna narava (DL 5, 39).«
Zenon,[6] ustanovitelj stoicizma, naj bi imel »na eno stran ukrivljen vrat, /…/ bil suhljate postave, visok in temne polti, zaradi česar ga je nekdo poimenoval egiptovski srobot /…/. Pravijo, da je rad jedel sveže fige in da je užival v sončenju (DL 7,1).« Njegova odločitev za filozofijo je povezana s prerokbo: preročišče naj bi namreč vprašal, kako bi kar najbolje živel, in ko je dobil odgovor, da se bo to zgodilo, če se bo družil z mrtvimi, se je Zenon pričel ukvarjati s spisi starodavnih mož (DL 7, 2). »Bil je sicer zagnan za filozofijo, a preveč sramežljiv, da bi se lahko navadil na kiniško brezsramnost (DL 7, 3).« Pitagora[7] naj bi delil naslednje življenjske nasvete: »Ne drezaj ognja z nožem. Ne prestopi ravnotežja. Ne sedi na merici žita. Ne jej srca. Ne pomagaj raztovarjati, ampak natovarjati. Odeje imej vedno zvezane skupaj. Ne nosi okrog prstana z božjo podobo. Zabriši sled lonca v pepelu. Ne briši sedala z baklo. Ne uriniraj obrnjen proti soncu (DL 8, 17).« O Epikuru, začetniku epikurejcev,[8] pa je nenaklonjeni pesnik zapisal tale epigram:
»Zadnji med fiziki, najbolj brezsramen, je s Samosa prišlek,
šólmošter, neotesanec največji od vseh je živečih (DL 10, 3).«
Drugi obrekovalci so med drugim na primer trdili, da naj bi neokusno laskal raznim posameznikom, ker so objavili njegove nauke, da naj bi si dopisoval s številnimi heterami in večkrat na dan bruhal zaradi preobjedanja, da je bil »v pomilovanja vrednem telesnem stanju, tako da se več let ni zmogel dvigniti z nosilnice« ter da je bil sovražen do drugih filozofov (DL 10, 4–8). Diogen sicer iskreno verjame, da so bile razne obtožbe proti Epikuru brez osnove in da so vsi ti obrekljivci »gotovo zblazneli. Mož ima namreč zadostno število prič glede svoje neprekosljive dobrohotnosti do vseh (DL 10, 9).«
Vse to je le peščica tega, kar ponuja Diogenovo delo, da pa bralcu ne izdam preveč zanimivosti in ga tako prikrajšam za užitek ob branju, se bom sedaj osredotočila še na sam prevod in zasnovo izdaje. Kot omenjeno, gre za delo več prevajalcev – to postane hitro jasno že iz samega povzetka vsebin v spremni besedi; medtem ko je prvi del zelo zgoščen in jedrnat, se v drugem delu znotraj kategorij enega misleca velikokrat ponavlja njegovo ime, čeprav to ne bi bilo potrebno (tako na primer pri Kratesu beremo, da Kratesovim verzom sledi Kratesova ljubezen, dalje Kratesove sentence in nato še Kratesove telesne značilnosti). V tretjem delu pa so stavki daljši, veliko več je pojasnjevanja vsebine (namesto zaznamka »anekdote« so anekdote povzete in naštete), predvsem pa vrednostne sodbe posameznih kategorij – tako letimo na primer na neznaten oris nauka, skromna pojasnila, daljše biografsko poročilo, kratek ekskurz in podobno. To samo po sebi načeloma ne moti, vendar pa bi lahko prevajalci in urednik ta povzetek vsebine vseeno še bolj uskladili in poenotili. Nekaj je tudi zatipkanin, ki jih bo pozoren bralec nedvomno opazil.
Druga stvar, ki jo opažam v prevodu, je dejstvo, da so opombe v splošnem zelo priročne, vendar po mojem mnenju ponekod pomanjkljive. Medtem ko je veliko navajanja virov in primerjav z drugimi avtorji, kar kaže, da je bilo vloženega mnogo truda, pa precej stvarnih in lastnih imen nima pojasnila. Razlog za to je deloma razumljiv – če bi prevajalci komentirali popolnoma vse, bi spremni aparat zlahka narasel do neobvladljivih razsežnosti. Tudi sami so v spremni besedi zapisali, da so se v opombah omejili le na »najnujnejša pojasnila in sklice« (str. 14), ki so bralcu potrebna za razumevanje besedila – kaj ima nek bralec za pomembno in nujno, pa je precej subjektivna stvar. Tako osebno vendarle pogrešam izvirne izraze za filozofske pojme, kot so na primer um, počelo, filozofija, razum, duša, snov, bog, vrlina, resnica, bolečina, ugodje, blaginja in podobno. Mislim, da laičnega bralca to pri branju ne bi motilo, zlasti filozofom in ljubiteljem filozofije nasploh pa bi celo koristilo, da se ob tekstu srečajo tudi z grškimi izvirniki najpomembnejših pojmov in njihovo transkripcijo. Teh izrazov niti ni toliko, da bi drastično povečali število opomb.
Naj omenim, da ponekod vendarle naletimo na izraze, ki so pospremljeni z izvirnikom in/ali transkripcijo (npr. ἄπειρον [ápeiron] = »brezmejno« ali »neskončno«, [autárkeia] = »samozadostnost«, [pathé] = »občutja«), vendar je teh po mojem mnenju premalo ali pa gre za imena oziroma besede, ki niso specifično filozofske (npr. σχολή [skholé] = »brezdelje« oziroma »prosti čas«, ἀνάβασις [anábasis] = »vzpon«). Poleg tega prevajalci niso poenotili načina komentiranja tovrstnih izrazov: enkrat jih najdemo v opombah, spet drugič med samim besedilom, ponekod imamo na voljo tudi izvirnik, ponekod pa le transkripcijo; tudi tu niha uporaba znakov – v prvem delu so transkripcije zapisane med poševnicama ali v poševnem tisku, v zadnjem pa med oglatima oklepajema.
Medtem ko so imena nekaterih filozofskih šol komentirana (npr. peripatetiki = »sprehajalci«, kiniki = »psi« oziroma »pasježi«, filaleti = »ljubitelji resnice«, elenktiki = »zavračalci«, »ovrgovalci«, »izpodbijalci«), pa nekateri izrazi spet niso (efektiki so na primer v opombi le izenačeni s skeptiki, ni pa pojasnila o izvoru besede in povezavi s skepticizmom; podobno niso komentirani tudi hegeziaki). Znova mislim, da bi bilo za bralca zelo zanimivo, če bi bili taki izrazi pospremljeni z grškimi besedami in pojasnilom o izvoru: tako bi lahko izvedel, da je na primer beseda filalet sestavljena iz glagola φιλεῖν [phileîn] = »ljubiti, imeti rad« in ἀλήθεια [alétheia] = »resnica«. Zelo lep primer takšnega pojasnila je na primer pri samostalniku σεισάχθεια [seisákhtheia] = »razbremenitev«, kjer je v opombi razloženo, da je beseda sestavljena iz glagola σείω [seío] = »tresem, stresam« in samostalnika ἄχθος [ákhthos] = »teža, tovor, breme«. Znova naj opozorim, da tovrstne razlage sicer srečamo, a se navadno ne nanašajo na filozofske pojme.
Bralca naj spomnim tudi na to, da imamo mnoge odlomke iz Diogenovega dela v slovenščini na voljo kar v dveh prevodih – določeni pasusi so bili namreč prevedeni v že omenjeni izdaji Predsokratikov. Ker pa so prevajalci uporabljali različne izdaje, je ponekod prišlo do vsebinskih razhajanj med obema prevodoma, ki lahko bralca zmedejo. Če ponazorim le z dvema primeroma: pri Diogenu beremo, da je bil Anaksimen »Anaksimandrov učenec. Nekateri pa pravijo, da je bil njegov učenec tudi Parmenid«; v Predsokratikih pa piše, da je bil Anaksimen »Anaksimandrov učenec, po (mnenju) drugih pa tudi Parmenidov.« Kdo je bil potemtakem tukaj učitelj in kdo učenec? Razlikuje se tudi nadaljevanje: medtem ko je pri integralni izdaji Diogena zapisano, da je Anaksimen verjel, »da je počelo zrak in da je <ta> brezmejen«, pa v Predsokratikih beremo, da naj bi Anaksimen rekel, »da sta počeli zrak in Brezmejno.« Imamo pri Anaksimenu torej dve počeli? Načeloma za jonske naravoslovce velja, da so govorili o enem izvoru sveta. Kaj to pomeni za Anaksimenov njegov nauk? Kateremu prevodu naj bralec sledi? Katera izdaja je res merodajnejša? In predvsem, kateri podatek je pravilnejši?
Bralca lahko na trenutke zmoti tudi nizanje podatkov, ki so pogosto nepovezani med sabo, a te »pomanjkljivosti« avtorja ne bi mogel odpraviti še tako zgleden prevod. V spremni besedi so tako prevajalci zapisali, da Diogenovo delo sicer ne dosega znanstvenih standardov, a »zaradi številnih odlomkov iz del filozofov, antičnih zgodovinarjev filozofije in drugih piscev ter dragocenega materiala, kot so na primer seznami del, ostaja neprecenljivo za poznavanje zgodovine antične filozofije« (str. 33) in je nenadomestljivo po svoji dokumentarni vrednosti.
Nedvomno je tako poučno kot tudi zabavno čtivo, njegova vsebina pa zna presenetiti zlasti tiste, ki mislijo, da o nekem antičnem filozofu vedo že prav vse. Bistveni doprinos Diogena je po mojem mnenju prav v tem, da je poskušal podati celosten prikaz nekega posameznega filozofa, tako da imamo ob branju zares občutek, da so bili to običajni ljudje z napakami in pomanjkljivostmi in ne neka vzvišena bitja, polna razsvetljene modrosti ter odmaknjena od vsega človeškega. Seveda nas lahko antični misleci marsičesa naučijo, nam dajejo hvalevredne nauke in smernice ter nas vedno znova osupnejo s svojim poglobljenim uvidom v življenje. Vendar pa se mi zdi enako pomembno, da nam jih Diogen predstavi kot ljudi, ki so se kdaj tudi motili, delali napake, verjeli v nenavadne reči, imeli ekscentrične navade ali neobičajne značajske lastnosti. Tako lahko vidimo, da so tudi takrat določeni filozofi radi (pre)dobro jedli, da so imeli nekateri zelo izostren smisel za humor, drugi pa so delili bolj ali manj praktične življenjske nasvete. Sokrat nam lahko postane zgled in motivacija za telovadbo, ob branju Platonovih ljubezenskih pesmi si lahko oddahnemo, ker je bila očitno tudi pri njem platonistična ljubezen precej teoretična, predvsem pa ne bomo nikdar več brali Aristotla, ne da bi si ga ob tem predstavljali v sijajni opravi in z urejeno pričesko. Tudi filozofi so bili – in so – navsezadnje le ljudje.
Filozofski trači iz antike
Polonca Zupančič: DIOGEN LAERTSKI: ŽIVLJENJA IN MISLI ZNAMENITIH FILOZOFOV. Prevod Živa Borak, Gregor Pobežin, Matej Hriberšek. Ljubljana: Beletrina, 2015. [671 strani]
25. februarja 2016 so avtorji in založnik na novinarski konferenci predstavili novo knjižno pridobitev – prevod kompilacije o življenju in delu različnih grških mislecev, ki jo je zasnoval Diogen Laertski. Urednik založbe Beletrina Aleš Šteger je ta tri-letni prevajalski projekt označil za izjemni dosežek, saj je po prevodu Fragmentov predsokratikov in Korana to tretje monumentalno klasično delo založbe. Poudaril je, da so takšni projekti v današnjih okoliščinah prej izjema kot pravilo (izdajo je omogočil JAK), novo pa je bilo tudi sodelovanje treh avtorjev, ki je bilo po njegovih besedah prej timsko delo, saj so se prevajalci dobivali tedensko, si medsebojno pomagali in usklajevali besedilo: prevod so pripravili Matej Hriberšek, docent na Oddelku za klasično filologijo na Filozofski fakulteti v Ljubljani (1. – 3. knjiga), Gregor Pobežin, znanstveni sodelavec na Fakulteti za humanistične študije v Kopru (4. – 6. knjiga), ter samostojna prevajalka Živa Borak (7. – 10. knjiga).
Prevajalci so na predstavitvi spregovorili nekaj besed o samem avtorju, okoliščinah nastanka dela ter o prevajalskih težavah in zagatah, s katerimi so se srečevali. Povedali so, da je Diogenov jezik sicer enostaven, slog pa zapleten, kar jih je precej presenetilo. Poleg tega je bila problematična tudi uporabljena terminologija, saj so se zlasti v zadnjem delu pojavljali t. i. hapax legomena – le enkrat izpričane besede. Prevajalci so si zato pomagali z že prevedenimi filozofskimi deli, zlasti z integralnim prevodom Platona in Predsokratikov, s filozofskimi priročniki, iskali so opisne rešitve ter ob tem tudi po potrebi spreminjali že obstoječe prevode.
Diogenovo knjigo so označili za kompleksno, nedorečeno, tudi nedokončano, a nadvse zanimivo delo – že avtor in okoliščine nastanka nam niso znane, čeprav ga pisci o antični filozofiji vselej uporabljajo kot osnovni vir podatkov o življenju in delu posameznih mislecev. Vemo, da je Diogen živel nekje okrog 3. stoletja n. št., v času, ko je literarna dejavnost že usihala, zato pa je v ospredje toliko bolj prihajala znanost. O tem priča velika količina znanstvenih del, predvsem pa kompilacij in enciklopedij iz tega obdobja – tudi Laertovo delo ni nikakršna posebnost, pravzaprav je nasledek pestre tradicije; istočasno se je namreč izoblikovalo več podobnih kompilacij filozofije, a se je presenetljivo le njegova ohranila vse do dandanes. Prva izdaja je izšla v 16. stoletju, sodobne izdaje pa se med sabo precej razlikujejo (že naslovi dela in ime pisca variirajo med sabo). Prevajalci so se odločili, da bodo pri prevajanju uporabljali Marcovićevo kritično izdajo, ki pogosto odstopa od standardne, a je po njihovem mnenju vseeno najbolj merodajna. Več o samem procesu prevajanja, obdobju nastanka, avtorju, njegovem delu, vzorih ter recepciji lahko preberemo v spremni besedi (str. 11–46), kjer je bralcu na voljo tudi zgoščena predstavitev vsebine po knjigah: v prvi knjigi Diogen razpravlja o izvorih filozofije in sedmerici modrih, v drugi obravnava jonske filozofe, Sokrata in sokratike, tretja je v celoti posvečena Platonu, četrta akademikom, peta Aristotelu in peripatetikom, šesta kinikom, sedma stoikom, osma pitagorejcem in italski šoli, deveta posameznim »sporadičnim« filozofom in skeptikom ter zadnja Epikurju.
Glede same vsebine je vredno izpostaviti, da je pri Diogenu izvirna delitev filozofije na dve šoli, na t. i. jonsko (Anaksimander) in italsko (Pitagora), ki je v rabi še danes, posebnost pa je tudi kategorija sedmih modrih. Kar zadeva opise posameznih filozofov, je Diogen v 10 knjigah opisal 84 filozofov; čeprav je načeloma sledil ustaljeni shemi (ime, izvor, šolanje, biografski podatki, anekdote, izreki in maksime ter znane istoimenske osebe), so razlike med prostorom, ki ga je namenil posameznikom, kljub temu precej velike: medtem ko je Platonu namenil kar celo knjigo, je bil po mnenju prevajalcev v 4., 5. in 6. knjigi »precej neambiciozen,« saj je te avtorje po Platonu le hitro preletel – Aristotelu je tako namenil le pol knjige, z ostalimi pa je »opravil« še hitreje.
Diogen je besedilu zelo rad pridajal različne pesniške odlomke in citate ter drugo dokumentarno gradivo, kot so oporoke, pisma, odloki etc.; tudi sam je bil pesnik in je v delo vpletel 52 svojih epigramov (večinoma gre za krajše nagrobne napise), tako da ljubitelji poezije nikakor ne bodo prikrajšani. Kot so poudarili že sami prevajalci, Diogenovi pesniški vložki res ne dosegajo kriterijev visoke poezije, a so kljub temu dobrodošli, ker razgibajo besedilo in mu dajejo osebni pečat. Prevajalci so na tem mestu s ponosom povedali, da je posebnost slovenskega prevoda v tem, da so tu pesniški vložki prevedeni v izvirnem metrumu oziroma se temu poskušajo karseda približati. Ker pa se isti epigram ponekod ponovi v več delih knjige, so se odločili, da bodo tudi prevodi različni in bodo tako ohranili prevajalsko poetiko vsakega prevajalca.
Kot rečeno, Diogen ni bil pravi filozof, ampak prej »spreten kompilator«, ki je besedilo zelo rad opremil s šaljivimi, ponekod celo opolzkimi anekdotami in drugimi zanimivostmi, za katere je Hriberšek pripomnil, da so »ocvirki, ki začinijo pripoved«. Tako lahko na primer ob branju prve knjige ugotovimo, da so imeli Tales in drugi modreci piker, pogosto ironičen smisel za humor (na vprašanje, zakaj nima otrok, je odgovoril, da zato, ker ima otroke rad; DL 1, 26); da je Solon poleg političnih in gospodarskih reform določil tudi pravila za rapsodsko recitiranje Homerjevih pesnitev (DL 1, 57). Dalje izvemo, da je Hilon zelo malo govoril in se je po tem oblikoval izraz »hilonski govor« (DL 1, 72); da so Pitaka zasmehovali zaradi širokih stopal, debelosti in zanemarjenosti (DL 1, 81); da je bil Skit Anaharzis tako resnicoljuben, da je zaradi njega nastal pregovor »govoriti kot Skiti« (DL 1, 101); da naj bi Epimenid po legendi zaspal za 57 let in nato še naprej iskal očetovo izgubljeno ovco (DL 1, 109) in da naj bi Ferekid po eni razlagi umrl zaradi ušivosti (DL 1, 119) – Diogen je na to temo spesnil sledečo pesem (ki mimogrede zelo lepo ponazarja, da so bili njegovi pesniški vložki zares spisani priložnostno in so bolj kot ne verzificirane predelave podatkov iz življenja nekega filozofa):
»O Ferekidu, ki je slaven bil,
ga nekdaj Siros je rodil,
gre zgodba, da so mu uši
podobo nekdanjo skazile (DL 1, 121).«[1] (Pesem se še nadaljuje)
Če se sedaj osredotočimo še na nekoliko bolj znane figure, lahko o Sokratu[2] preberemo, da je skrbel za svoje telo in redno telovadil – menda naj bi venomer plesal, ker je verjel, da je tudi ples oblika vadbe (DL 2, 22). »Pogosto je pogledoval velike količine blaga, ki je bilo na prodaj, in govoril sam pri sebi: ‘Koliko stvari ne potrebujem!’ In venomer je deklamiral tiste znamenite jambe:
Škrlat in srebrnina
korist imata le
za tragiške igralce,
a za življenje ne. (DL 2, 25)«
O Platonu[3] lahko beremo, da ga je rokoborec iz Argosa »zaradi njegove izjemne telesne kondicije preimenoval v Platona, medtem ko se je prej imenoval Aristokles po svojem dedu /…/. Nekateri pa trdijo, da so ga tako poimenovali zaradi širine njegovega sloga; ali pa zaradi njegovega širokega čela (DL 3, 4).« Dalje izvemo, da se je ukvarjal s slikarstvom, imel šibek glas (DL 3, 5) in da je pisal ljubezenske epigrame moškim in ženskam, ki jih je Diogen tudi zapisal. Eden je recimo posvečen dečku z imenom Aster (kar v grščini pomeni »zvezda« – temu sledi tudi slovenski prevod):
»V zvezde, moj Zvezdan, zdaj zreš; o da jaz bi v nebo spremenil se,
z mnogimi vate da bi dol se zaziral očmi.« (DL 3, 29)
Aristotel[4] naj bi »pri govoru jecljal, pravijo pa tudi, da je bil šibkih udov, drobnih oči, pa vpadljivega sloga pri oblačenju ter pričeski in je rad nosil prstane (DL 5, 1).« Diogen je v delu o Aristotelu precejšen del namenil njegovim delom – menil je, da jih mora zaradi njegove vsestranskosti nujno v celoti popisati (Sledi seznam na petih straneh). »Nasploh je bil izjemno marljiv in izviren, kakor je razvidno iz zgoraj popisanih razprav, katerih skupno število znaša blizu 400, vštevši le vsa nesporna dela; pripisujejo mu namreč še številna druga dela in izreke, ki so zgolj ustne narave (DL 5, 34).« Še daljši popis del (7 strani) zasledimo pri njegovem nasledniku Teofrastu,[5] za katerega naj bi Aristotel dejal, da mu je »treba uzde, Kalistenu pa biča, kajti Teofrast je ob silni ostrini svojega duha znal izraziti prav vsako misel, medtem ko je bil Kalisten bolj počasna narava (DL 5, 39).«
Zenon,[6] ustanovitelj stoicizma, naj bi imel »na eno stran ukrivljen vrat, /…/ bil suhljate postave, visok in temne polti, zaradi česar ga je nekdo poimenoval egiptovski srobot /…/. Pravijo, da je rad jedel sveže fige in da je užival v sončenju (DL 7,1).« Njegova odločitev za filozofijo je povezana s prerokbo: preročišče naj bi namreč vprašal, kako bi kar najbolje živel, in ko je dobil odgovor, da se bo to zgodilo, če se bo družil z mrtvimi, se je Zenon pričel ukvarjati s spisi starodavnih mož (DL 7, 2). »Bil je sicer zagnan za filozofijo, a preveč sramežljiv, da bi se lahko navadil na kiniško brezsramnost (DL 7, 3).« Pitagora[7] naj bi delil naslednje življenjske nasvete: »Ne drezaj ognja z nožem. Ne prestopi ravnotežja. Ne sedi na merici žita. Ne jej srca. Ne pomagaj raztovarjati, ampak natovarjati. Odeje imej vedno zvezane skupaj. Ne nosi okrog prstana z božjo podobo. Zabriši sled lonca v pepelu. Ne briši sedala z baklo. Ne uriniraj obrnjen proti soncu (DL 8, 17).« O Epikuru, začetniku epikurejcev,[8] pa je nenaklonjeni pesnik zapisal tale epigram:
»Zadnji med fiziki, najbolj brezsramen, je s Samosa prišlek,
šólmošter, neotesanec največji od vseh je živečih (DL 10, 3).«
Drugi obrekovalci so med drugim na primer trdili, da naj bi neokusno laskal raznim posameznikom, ker so objavili njegove nauke, da naj bi si dopisoval s številnimi heterami in večkrat na dan bruhal zaradi preobjedanja, da je bil »v pomilovanja vrednem telesnem stanju, tako da se več let ni zmogel dvigniti z nosilnice« ter da je bil sovražen do drugih filozofov (DL 10, 4–8). Diogen sicer iskreno verjame, da so bile razne obtožbe proti Epikuru brez osnove in da so vsi ti obrekljivci »gotovo zblazneli. Mož ima namreč zadostno število prič glede svoje neprekosljive dobrohotnosti do vseh (DL 10, 9).«
Vse to je le peščica tega, kar ponuja Diogenovo delo, da pa bralcu ne izdam preveč zanimivosti in ga tako prikrajšam za užitek ob branju, se bom sedaj osredotočila še na sam prevod in zasnovo izdaje. Kot omenjeno, gre za delo več prevajalcev – to postane hitro jasno že iz samega povzetka vsebin v spremni besedi; medtem ko je prvi del zelo zgoščen in jedrnat, se v drugem delu znotraj kategorij enega misleca velikokrat ponavlja njegovo ime, čeprav to ne bi bilo potrebno (tako na primer pri Kratesu beremo, da Kratesovim verzom sledi Kratesova ljubezen, dalje Kratesove sentence in nato še Kratesove telesne značilnosti). V tretjem delu pa so stavki daljši, veliko več je pojasnjevanja vsebine (namesto zaznamka »anekdote« so anekdote povzete in naštete), predvsem pa vrednostne sodbe posameznih kategorij – tako letimo na primer na neznaten oris nauka, skromna pojasnila, daljše biografsko poročilo, kratek ekskurz in podobno. To samo po sebi načeloma ne moti, vendar pa bi lahko prevajalci in urednik ta povzetek vsebine vseeno še bolj uskladili in poenotili. Nekaj je tudi zatipkanin, ki jih bo pozoren bralec nedvomno opazil.
Druga stvar, ki jo opažam v prevodu, je dejstvo, da so opombe v splošnem zelo priročne, vendar po mojem mnenju ponekod pomanjkljive. Medtem ko je veliko navajanja virov in primerjav z drugimi avtorji, kar kaže, da je bilo vloženega mnogo truda, pa precej stvarnih in lastnih imen nima pojasnila. Razlog za to je deloma razumljiv – če bi prevajalci komentirali popolnoma vse, bi spremni aparat zlahka narasel do neobvladljivih razsežnosti. Tudi sami so v spremni besedi zapisali, da so se v opombah omejili le na »najnujnejša pojasnila in sklice« (str. 14), ki so bralcu potrebna za razumevanje besedila – kaj ima nek bralec za pomembno in nujno, pa je precej subjektivna stvar. Tako osebno vendarle pogrešam izvirne izraze za filozofske pojme, kot so na primer um, počelo, filozofija, razum, duša, snov, bog, vrlina, resnica, bolečina, ugodje, blaginja in podobno. Mislim, da laičnega bralca to pri branju ne bi motilo, zlasti filozofom in ljubiteljem filozofije nasploh pa bi celo koristilo, da se ob tekstu srečajo tudi z grškimi izvirniki najpomembnejših pojmov in njihovo transkripcijo. Teh izrazov niti ni toliko, da bi drastično povečali število opomb.
Naj omenim, da ponekod vendarle naletimo na izraze, ki so pospremljeni z izvirnikom in/ali transkripcijo (npr. ἄπειρον [ápeiron] = »brezmejno« ali »neskončno«, [autárkeia] = »samozadostnost«, [pathé] = »občutja«), vendar je teh po mojem mnenju premalo ali pa gre za imena oziroma besede, ki niso specifično filozofske (npr. σχολή [skholé] = »brezdelje« oziroma »prosti čas«, ἀνάβασις [anábasis] = »vzpon«). Poleg tega prevajalci niso poenotili načina komentiranja tovrstnih izrazov: enkrat jih najdemo v opombah, spet drugič med samim besedilom, ponekod imamo na voljo tudi izvirnik, ponekod pa le transkripcijo; tudi tu niha uporaba znakov – v prvem delu so transkripcije zapisane med poševnicama ali v poševnem tisku, v zadnjem pa med oglatima oklepajema.
Medtem ko so imena nekaterih filozofskih šol komentirana (npr. peripatetiki = »sprehajalci«, kiniki = »psi« oziroma »pasježi«, filaleti = »ljubitelji resnice«, elenktiki = »zavračalci«, »ovrgovalci«, »izpodbijalci«), pa nekateri izrazi spet niso (efektiki so na primer v opombi le izenačeni s skeptiki, ni pa pojasnila o izvoru besede in povezavi s skepticizmom; podobno niso komentirani tudi hegeziaki). Znova mislim, da bi bilo za bralca zelo zanimivo, če bi bili taki izrazi pospremljeni z grškimi besedami in pojasnilom o izvoru: tako bi lahko izvedel, da je na primer beseda filalet sestavljena iz glagola φιλεῖν [phileîn] = »ljubiti, imeti rad« in ἀλήθεια [alétheia] = »resnica«. Zelo lep primer takšnega pojasnila je na primer pri samostalniku σεισάχθεια [seisákhtheia] = »razbremenitev«, kjer je v opombi razloženo, da je beseda sestavljena iz glagola σείω [seío] = »tresem, stresam« in samostalnika ἄχθος [ákhthos] = »teža, tovor, breme«. Znova naj opozorim, da tovrstne razlage sicer srečamo, a se navadno ne nanašajo na filozofske pojme.
Bralca naj spomnim tudi na to, da imamo mnoge odlomke iz Diogenovega dela v slovenščini na voljo kar v dveh prevodih – določeni pasusi so bili namreč prevedeni v že omenjeni izdaji Predsokratikov. Ker pa so prevajalci uporabljali različne izdaje, je ponekod prišlo do vsebinskih razhajanj med obema prevodoma, ki lahko bralca zmedejo. Če ponazorim le z dvema primeroma: pri Diogenu beremo, da je bil Anaksimen »Anaksimandrov učenec. Nekateri pa pravijo, da je bil njegov učenec tudi Parmenid«; v Predsokratikih pa piše, da je bil Anaksimen »Anaksimandrov učenec, po (mnenju) drugih pa tudi Parmenidov.« Kdo je bil potemtakem tukaj učitelj in kdo učenec? Razlikuje se tudi nadaljevanje: medtem ko je pri integralni izdaji Diogena zapisano, da je Anaksimen verjel, »da je počelo zrak in da je <ta> brezmejen«, pa v Predsokratikih beremo, da naj bi Anaksimen rekel, »da sta počeli zrak in Brezmejno.« Imamo pri Anaksimenu torej dve počeli? Načeloma za jonske naravoslovce velja, da so govorili o enem izvoru sveta. Kaj to pomeni za Anaksimenov njegov nauk? Kateremu prevodu naj bralec sledi? Katera izdaja je res merodajnejša? In predvsem, kateri podatek je pravilnejši?
Bralca lahko na trenutke zmoti tudi nizanje podatkov, ki so pogosto nepovezani med sabo, a te »pomanjkljivosti« avtorja ne bi mogel odpraviti še tako zgleden prevod. V spremni besedi so tako prevajalci zapisali, da Diogenovo delo sicer ne dosega znanstvenih standardov, a »zaradi številnih odlomkov iz del filozofov, antičnih zgodovinarjev filozofije in drugih piscev ter dragocenega materiala, kot so na primer seznami del, ostaja neprecenljivo za poznavanje zgodovine antične filozofije« (str. 33) in je nenadomestljivo po svoji dokumentarni vrednosti.
Nedvomno je tako poučno kot tudi zabavno čtivo, njegova vsebina pa zna presenetiti zlasti tiste, ki mislijo, da o nekem antičnem filozofu vedo že prav vse. Bistveni doprinos Diogena je po mojem mnenju prav v tem, da je poskušal podati celosten prikaz nekega posameznega filozofa, tako da imamo ob branju zares občutek, da so bili to običajni ljudje z napakami in pomanjkljivostmi in ne neka vzvišena bitja, polna razsvetljene modrosti ter odmaknjena od vsega človeškega. Seveda nas lahko antični misleci marsičesa naučijo, nam dajejo hvalevredne nauke in smernice ter nas vedno znova osupnejo s svojim poglobljenim uvidom v življenje. Vendar pa se mi zdi enako pomembno, da nam jih Diogen predstavi kot ljudi, ki so se kdaj tudi motili, delali napake, verjeli v nenavadne reči, imeli ekscentrične navade ali neobičajne značajske lastnosti. Tako lahko vidimo, da so tudi takrat določeni filozofi radi (pre)dobro jedli, da so imeli nekateri zelo izostren smisel za humor, drugi pa so delili bolj ali manj praktične življenjske nasvete. Sokrat nam lahko postane zgled in motivacija za telovadbo, ob branju Platonovih ljubezenskih pesmi si lahko oddahnemo, ker je bila očitno tudi pri njem platonistična ljubezen precej teoretična, predvsem pa ne bomo nikdar več brali Aristotla, ne da bi si ga ob tem predstavljali v sijajni opravi in z urejeno pričesko. Tudi filozofi so bili – in so – navsezadnje le ljudje.