Beseda simptom, v vseh ali vsaj v nekaterih od njenih večkratno prepletenih pomenov, kaže na nekaj, kar je v temelju nepriznano, nepoznano, potlačeno, ali točneje, na nekaj, kar zavestni subjekt doživlja kot bolj ali manj sovražno, vsiljeno, kot sramotno in, samo zaradi tega, kot nekaj, kar je bolj ali manj nevarno za njegov narcizem.
Bom konkretnejši: Balkan je simptom. Simptom Evrope. Simptom civilizirane Evrope, Evrope blagostanja in razcveta, Evrope človekovih pravic, z eno besedo: nove Evrope. Evrope, ki na prvi pogled tako močno skrbi zase, za svojo zavest, za svojo moralno podobo, za svoje ustanove in svojo kulturo. Evrope, ki pa istočasno spregleduje nekaj, kar je zanjo samo (za njen obstanek in za njeno bodočnost, ki bi morala biti boljša, srečnejša in tudi mirnejša od preteklosti) tako življenjsko. Kaj je to?
Evropa ima, tako danes kot zmeraj, svoje velike zgodbe, svojo metafiziko, svojo ideologijo in svojo demagogijo. Čas teče, stvari se odvijajo. Ljudje živijo svoja življenja, otroci se rojevajo, stari umirajo. Cvetje se odpira. Na prvi pogled je vse v redu. Želja evropskega človeka je, da bi vse bilo v redu, da bi vse bilo gotovo, pomirjeno, uokvirjeno, da bi vse bilo v redu in da bi on (evropski človek) vladal v tem redu. Zato je evropski sen – sen moči in gotovosti. O tem nam priča tudi (pogojno rečeno) verskost evropskega človeka – genealogija njegovih verovanj in njegovih običajev, njegovo nagnjenje k znanosti. To je temeljni fantazem evropske kulture, fantazem vseh fantazmov evropskega človeka, fantazem gotovosti, obče gotovosti, fantazem moči. Tam, kjer je gotovost, je tudi moč in kjer je moč, je tudi podrejenost vsake drugosti in različnosti, ki je tesno povezana s to govotostjo in močjo. V imenu tega fantazma je videti vse gotovo in upravičeno. Obstajajo zgodbe, katerih edini namen je ta, da bi naredile stvarnost, kakršnakoli že je, sprejemljivo za navadnega človeka, porabnika simulakrov gotovosti. Da bi on lahko bil miren, da bi mogel biti živ, srečen in zadoščen, z eno besedo – pomirjen, mora biti izključena vsaka disonanca. Logika te izključitve, te pomiritve drugosti, je logika simulakra, logika žrtve, logika umazanih rok.
Naj mi bo oproščeno, ker bom parafraziral Heideggerjevo besedo in sicer njegov pojem Ge-stell. Ta njegov Ge-stell je po-stav, vse utemeljujoča, ontološka postavka stvarnosti, ontološki konstrukt reda biti s strani praktično aktivnega, domišljujočega, bivajočega. Heidegger imenuje moderno dobo kot Zeit des Weltbildes, kot dobo podobe sveta. Svet je v funkciji podobe, ne obratno. Slika izoblikuje svet, ona ga podpira, gospoduje, mu daje osnovo, oporišče, smisel in razlog za obstoj. Gestell današnjega evropskega človeka je derivat (resnično strasten derivat) njegove želje po izključenju razlike. To je najintimnejši živec njegove apoteoze lastne (v odnosu do vsake drugosti absolutno izključujoče) podobe sveta.
Babilonski stolp našega geografskega območja je stara, dobra Evropa. Polna je zgodb (žal se bojim, da so prazne) o razlikah, o drugosti in o drugem. Res se bojim, da je mnogo teh zgodb praznih, polnih manierizma in najobičajnejšega modnega prilagajanja. Kjer vladajo fantazmi, tam ni razlik, tam ne more biti nobene stvarne drugosti, nobenega dialoga. Dovoljena je samo simulacija dialoga, simulacija drugosti. Vse je gotovo: masa potrošnikov in brezumnih porabnikov vsega, kar na splošno ponuja evropski trg kot svoj proizvod, je končno umirjena, sita in zadovoljna. A ceno morajo plačati. Kadar mora vse biti gotovo (videli smo, da mora, vsaka ideologija nam to potrjuje), mora veliko tega biti mrtvo, kirurško odstranjeno, dezinvestirano in neuresničeno. Takšna je, kaže, naša Evropa, zibelka filozofov in diktatorjev, rojstni kraj civilizacije in totalitarizma. Žrtev je mnogo, zmede še več. Vsakodnevna rast (povezana z vedno manjšim nadzorom) mreže virtualnih poti vse bolj vodi v brez-potje, v ne-bit. To je nekaj, kar ne morete prijeti, lahko samo uživate v pogledu in to je vse. Če poskusite doseči kaj več, ste obsojeni na propad. Odgovorni so vsi, tudi tisti, ki se sprva ne čutijo odgovorne.
Evropa se danes kopa v svojih fantazmih. Vse je gotovo, dovolj je, da preberemo časopise, da pogledamo televizijo. Dogaja se narcizem, akritična zaslepljenost z imaginarnim drugim, z lastno narcistično podobo, s fantazmom. Tu je vse, drugod ni ničesar – ničesar in nikogar. Tam je ne-stvarnost, tam so ne-ljudje. Tudi ko so priznani kot živi, so to lahko samo divjaki, ne pa ljudje… Obstajajo mehanizmi, obstajajo načini, obstajajo vzvodi oblasti… in, kar je še najpomembnejše, obstaja ideologija. Obstajajo utečene sheme ter mreže izmenjav smislov in moči. Treba je samo narediti prave poteze, ne da bi se vprašali komu te poteze pravzaprav odgovarjajo. Treba je biti pragmatičen, delati utilitarno, pragmatično. Vse ostalo je manj bistveno. Operativne sheme so pogosto privedene do skrajnosti. Prav gotovo so nečimrne, hollywoodsko naivne. Na delu je preprosta binarna logika: eni so dobri, drugi so hudobni, z enimi se poistovetimo, na druge prenašamo lastno nepriznano zlo. Pred nami je banalni pragmatizem ideologije, ki ne želi vedeti ničesar drugega kot to, kar gre njemu v prid. V imenu tega je človeku vse prikazano kot gotovo, gotov je celo Balkan, hudobni Balkan, nori Balkan. Gotovi so celo ponoreli Balkanci, njihov primitivizem in njihova (upal si bom reči) uporabna vrednost. Ves svet je velik trg, Balkan je kraj, na katerem se Evropa razprodaja pod ceno. Vprašanje je samo: komu? Eno je civilizacija, a to vsi vedo, drugo so ti divji ljudje, ti Balkanci, ljudje, ki so nagnjeni k vojskovanju in k neki ponorelosti, ki je za njih porazno destruktivna. Gotovo je, na kratko rečeno, prav vse, brez izjem, a to pomeni, da je gotovo tako tisto, kar je, kot tisto, česar ni; tako tisto, kar bi lahko bilo, kot tisto, kar ne more biti; tako to, kar mora biti, kot tisto, kar je nezaželjeno, kar zavračamo, kar je treba izobčiti, izolirati.
Vsaka ideologija so sanje, sanje, ki težijo po metafizični dominaciji sveta. Zaradi tega obstajajo simulakri. Zato ljudje tako strastno uživajo v njih, se jim tako nekritično prepuščajo. Odvzemajo nam dušo, v zameno nam dajejo (na fantazmatičen način) privid gotovosti. Odtod ves možni totalitarizem cesarjev tega sveta. Čas – zgodovinski čas – gre dalje. Pripovedujejo zgodbe, velike teorije. Papir vse prenese: akademski govor elite, leposlovje, senzacionalistično časnikarstvo. Evropa govori o postmoderni, na Balkanu se le-ta dogaja. Spomnite se na Nietzscheja: “mi nimamo resnice”, vsi nekdanji ljudje “so imeli neko resnico, celo skeptiki”. Današnja Evropa nima resnice, izgubila jo je. Izgubila je tudi svojo identiteto, svoj – nekoč značilni – duhovni lik. Tukaj so samo simulakri in tu je simptom, simptom, ki se imenuje Balkan. Mnogi imajo vrtoglavico, širi se tudi panika. Cvetijo pa le nepoštena trgovina, hipertrofija neumnosti ter pomanjkanje okusa in smisla za dobro in za lepo. Samorefleksivna in predvsem odgovorna razumnost je v obrambi. Ni je slišati. Na prizorišču so razni mračnjaki in goljufi, ljudje brez obraza in brez časti.
Simulakri stvarno zasedajo obmejna področja; stvarno v smislu nečesa nevarnega, sramotnega in grozečega. Na delu je neko zares čudno vretje, neko prekipevanje (včasih celo neko nespodobno mešanje) surove moči z visoko sofisticirano, čeprav zgolj formalno, tehnologijo. Sestavljen je nov jezik, jezik simulakra. Kategorija podobe je izgubila svoj značilni okvir, prekoračila je meje simboličnega reda. Stvarnost je v krizi. Informacije krožijo. Novica je pomembnejša od dogodka… Kdo lahko vse to predela? Podobe se spreminjajo, pogosto opolzke podobe, podobe razkosanih teles, objokanih otrok in njihovih od žalosti ponorelih mam. Subjekt je zasut… Veliko tega trpljenja je okrog nas. Balkan je samo simptom. Simptom, ki ga je treba razumeti kot opomin. Morda kot poslednje opozorilo našega dobrega Boga.
Balkan je mrak Evrope – simptomatični mrak Evrope. Kraj zla in zmote, kraj zmede, laži in greha, kraj, na katerem je stekla kri… Ne moremo si delati iluzij, na delu so zares iracionalne sile in patološka (mirne duše lahko rečemo – tudi perverzna) racionalnost. Nihče ni nedolžen. Nihče, niti tisti, ki so se zadržali, farmacevtsko čisti, cogito zahodnega opazovalca. Ne mogli bi uživati v tej norosti, ne mogli bi se z njo okoristiti, če ne bi bili v nečem tudi vi sami nori. Morda celo še bolj nori… Balkan je danes kraj resne krize najintimnejše teleologije evropskega človeka in evropske družbe. Sama ideja kulture je pod vprašajem. Balkan je sramota Evrope. Topovi so za sedaj utihnili. Čas je, da začnemo biti zaskrbljeni, da začnemo misliti, da končno, enkrat za zmeraj, postanemo resni. Straši me namreč to, kar je Freud svojčas imenoval z izrazom Wiederholungszwang, to je prisila ponavljanja. Nočem niti pomisliti, kaj nas šele čaka, če se iz tega, kar se nam je zgodilo, ničesar ne naučimo.
Obstajajo ogledala in ogledala. Balkan je ogledalo Evrope, a je zelo različno od nekega ljubkega, rafiniranemu narcizmu všečnega, ogledala. Nasprotno. Pred stvarnostjo minejo vse zgodbe. Ni lahko ponovno doseči izgubljeno ravnotežje. Veliko časa smo lahko poslušali samo tiste, ki bi morali molčati. Zasuti smo s praznimi besedami, polne besede so se izgubile, simbolni prednik je počil. Ljudje so v šoku. Kjer teče kri, kjer je smrt, kjer so vse mogoče oblike divjaštva in atavistične norosti bojujočih se (z narcizmom napolnjenih) obupancev, tam ni mesta za zgodbe, za teorije. Igro vodijo fantazmi, zemeljske sile človeške duše. Balkan je kraj, v katerem se končajo zgodbe, zgodbe o Evropi, kraj propada velikih sag in velikih sanj… Stvari so se, preprosto, rešile nadzora. Duh je pobegnil iz steklenice. Nazaj se ni mogoče vrniti, a s težavo nam bo danes kdo z gotovostjo povedal, kam naj se napotimo.
To je danes Balkan. To je danes Evropa. Je sploh možno kakšno Drugo? Je sploh mogoč Drugi Balkan? Je mogoča Druga Evropa?
Situacija, v kateri smo se znašli, bistveno označuje sedanje stanje, brez paradigme, bi si upal reči. Usoda je hotela, da moramo prav mi preživeti v tem svetu v času (v najglobljem mogočem ontološkem smislu) nove delitve karatov. Brez kakršne koli demagogije. Nihče, prav nihče namreč ne ve, kaj se dogaja. Nekaj pa se vsekakor dogaja. Nekaj zelo pomembnega. Nekaj, kar je za mnoge, žal, usodno. Ne more nam pomagati noben povratek k starim oblikam utrjevanja človeške sfere simboličnega, ki so bile nekoč funkcionalne, danes pa nimajo več smisla. V krščanski Evropi je zelo malo krščanstva. Na splošno ga gotovo tudi ni … Če k temu dodamo še islamsko vdiranje, ki se dogaja na zelo brutalen, celo barbarski in ničkaj sublimiran način, postane situacija še bolj zapletena.
Muči nas negotovost. Bajke nas ne bodo rešile. Evropo danes muči negotovost. In tam, kjer vlada negotovost, ni mogoč dialog. Možni so le kakofonija, sovraštvo in vojna. Balkan je kraj brutalne uveljavitve negotovosti. Na Balkanu se je Evropi “pripetila” negotovost. Čar je minil. Po pijanosti pride maček. Ostala je hladna realnost. Glavobol. Negotovost, ki jo je težko prenašati, ki nas utruja in dolgoročno ubija. Odvzema nam človeškost… kastrira nas. Med najznačilnejšimi človekovimi značilnostmi je beg pred negotovostjo. To se dogaja vsem. Nekdo ima toteme, drugi ima ideale, a vsi imamo fantazme. Nekateri živijo manj udobno, drugi bolj, nekaterim je življenje lažje, drugim je težje, brezperspektivno in mučno, a vsem je, če smo le sposobni gledati na stvari takšne, kakršne so, negotovo. Priče smo in včasih (bojim se) tudi nenamerni udeleženci globokih procesov in sprememb. Procesov, za katere nihče ne ve, kam bodo privedli. Temelji evropske kulturne (in tudi duhovne) istovetnosti so se zelo omajali. Iščemo nekaj novega, neko novo oporo… neko novo zgodbo. Nekateri iščejo drugega boga, drugi iščejo (če sploh iščejo) nekaj, kar sami ne vedo, kaj je.
To je današnji Balkan v današnji Evropi. Današnji Balkan je simptom današnje Evrope. Samo izredno zlohoten um je lahko s tem zadovoljen. S svetom, v katerem živimo, nekaj resnično ni v redu. Isto velja za Evropo in za Balkan. Vprašanje oz. tema je Drugi Balkan? Bojim se, da je odgovor samo eden: če kdo res želi drugi Balkan (upam, da vsak izmed nas iz nekih svojih razlogov to želi), ta mora vedeti, da ta isti drugi Balkan neizbežno predpostavlja drugo Evropo. Kakršna Evropa, takšen Balkan.

(Prevod – Damnjan Hlede)