Iz zahvalnega govora po podelitvi častnega meščanstva v Izoli Vicentini 12. oktobra 1963

Dovolite mi, moji spoštovani poslušalci, da še enkrat osebno spregovorim.

Zdaj je minilo že več kot pol stoletja, odkar sem znanstveno dejaven. Poučeval sem na univerzah v Berlinu, Tübingenu in Münchnu, a sem ob vsem tem – naj mi bo dovoljeno reči – tudi precej napisal.

Morda se boste čudili in spraševali, kaj ima to opraviti z Izolo. V resnici veliko, kajti prav tu, v naši hiši, na vrtu in v parku, sem pripravljal predavanja in snoval knjige.

Ob tej priložnosti sem se spomnil druge, zelo slavne povezave med filozofijo in vrtovi.

Kot veste, odločilne misli evropske filozofije izvirajo iz Platona. Skupnost učitelja in učencev, v kateri je mislil in poučeval, je dobila ime »Akademija«. Toda to ime izvira iz gaja ali parka v bližini Aten, ki je bil posvečen bogu Akademu. Akademija pa se je imenoval tudi Platonov zasebni vrt, v katerem je sprehajajoč mislil in poučeval.

Toda kako sta nesmrtno Platonovo ime in kraj njegovega delovanja povezana z Izolo in s skromnim delom sodobnega profesorja?

Kar zadeva duhovno veličino, ki se tu izraža, gotovo ni nobene povezave. Toda nekaj jima je vendarle skupno. In to sem tako dolgo in živo izkušal, da mislim, da smem o tem govoriti, ne da bi vzbudil sum o neprimerni samovšečnosti. Skoraj vse moje misli so namreč nastale in zorele pod drevesi tu v Izoli. Med razmišljanjem sem se sprehajal pod njimi, nato sem miselni izkupiček prinesel k pisalni mizi in ga zapisal, da bi potem spet odšel ven in premišljeval naprej.

Ne vzemite te povezave kot okrasnega dodatka, kajti to dvoje je dejansko povezano. Drevo s svojo visoko postavo, z lepo raznolikostjo svojih oblik, s svojim tihim življenjem in spokojno pričujočnostjo je na poseben način, ki ga ne bi znal analizirati, povezano s človekovim duhom, njegovim mislečim in čutečim življenjem.

V Fajdru, enem izmed svojih najbolj živih dialogov, je Platon prikazal, kako Sokrat, njegov učitelj, skupaj z mladim Fajdrom sedi pod platano ob reki Ilisos v bližini Aten in razvija svoj slaven govor o duhovni ljubezni do visokih stvari. Toda lepo drevo staremu filozofu ne daje samo razveseljive sence, temveč mu njegova tiha navzočnost preveva duha in prebuja misli, tako da verjame, da iz vej platane čuti božji dih.

Dejal sem že, kako nespametno bi bilo, če bi se profesor našega časa hotel postaviti ob bok Platonu. A tudi Fajdros bi lahko v poznejših letih, ne da bi se bal očitka, da se postavlja ob bok velikemu učitelju, dejal, da je nekoč ob reki Ilisos zahvaljujoč tihi navzočnosti platane izkusil to skrivnostno pobudo duha.

Resnično je tako. Nekateri uvidi se prebudijo, ko raziskujemo v knjigah ali ko iz aktualnega kulturnega ali družbenega življenja črpamo snov za znanstveno spoznanje. Drugi uvidi pa prihajajo iz duhovnega motrenja. In tišino, ki jo to motrenje zahteva, sem v vseh teh letih vedno znova našel pod našimi drevesi.

Dovolite mi, da se zahvalim – to čutim kot obvezo – drevesom Izole Vicentine za pomoč, ki so mi jo tako pogosto nudila s svojo lepo navzočnostjo.              

Prevedeno po: Romano Guardini: Stationen und Rückblicke, Werkbund Verlag Würzburg, 1965, str. 35-40.