Avtor pred prevedenim odlomkom razgrne nekaj temeljnih podob, s katerimi človek že od nekdaj poskuša razložiti samega sebe. Najprej oriše mitsko podobo o človeku, potem materialstično podobo empiričnih znanosti, evolucionistično in panteistično podobo o človeku, deterministično, eksistencialistično, aristokratsko, ki temelji na izjemnosti, in revolucionarno, ki jo opredeljuje prevrat, nazadnje pa spregovori še o najbolj razširjeni, namreč o podobi tistih, ki jim manjka sleherna podoba o človeku, a so se s tem stanjem sprijaznili.

Ali ni nenavadno, še več, vznemirjajoče, da bi lahko človek svoje bivanje razlagal na tako različne načine, kakor se tu dogaja, če pa je to, kar hoče razložiti, vendarle on sam? In tega ne počne samo z različnih gledišč, kajti te podobe niso samo medsebojno povezane perspektive, ki težijo k enotnosti. Pa tudi niso samo stopnje razumevanja, ki postopoma prodira globlje, a glede na smisel ostaja enotno, temveč gre tu za bistvene različnosti, ki jih ni mogoče spraviti na skupni imenovalec. Še več, gre za protislovja, ki drug drugega ukinjajo. Kako je to mogoče?

Če človeka nočemo imeti za bitje, ki menja svoje bistvo, ali za preplet struktur, ki si med sabo nasprotujejo, potem je na zastavljeno vprašanje samo en odgovor: človek je nekaj, česar nikakor ni mogoče razumeti zgolj iz njega samega. Ni namreč v sebi sklenjen bistveni svet, ki bi imel v njem samem izhodišče in cilj, temveč je usmerjen k »nečemu drugemu«. In njegova razlaga bo toliko nepopolnejša, toliko bolj napačna in protislovna, kolikor bolj te referenčne točke ne bo upošteval. To »drugo«, k čemur je usmerjen, je Bog, ki se javlja v razodetju.

Ta odnos ni poljuben, na primer takšen, da bi človek lahko bil religiozen, če bi hotel, pa tudi, da bi ne bil religiozen, če ne bi hotel; ali da bi lahko imel Boga v svojem pogledu na svet, če bi občutil potrebo po tem, če pa tega ne bi občutil, ga pač ne bi imel – in bi bil kot človek v obeh primerih popoln in on sam, le z drugače naglašenim načinom življenja. Nasprotno, Bog je človeku tako bistven, da moramo ob nujnih omejitvah reči: človek je on sam »plus« Bog. Ni mogoče, da bi človeka dojemali samega zase, marveč je Bog vselej navzoč. Kolikor bolj v tej izjavi prihaja do izraza nujno soimenujoči Bog, toliko bolj bo imenovanje človeka resnično ali napačno.

Temeljna opredelitev, na kakšen način človek obstaja – gre za kategorijo njegove eksistence – je kategorija »sem-kaj« [von-her] in »tja-kaj« [auf-hin]. Človek namreč ne obstaja v samem sebi, tako da se razvija iz sebe in se nanaša nase ali na drugo ustvarjeno bitje, temveč obstaja tja k Bogu in še prej od Boga sem. Ta »sem-kaj« in »tja-kaj« ga bistveno opredeljuje. Brž ko poskušamo človeka misliti samo iz njega samega ali iz narave ali zgolj iz zgodovine, bo njegova podoba napačna. Podoba človeka namreč izgubi svojo referenčno točko, postane napačna in razpade.

V tem je pomen razodetja, ki ga ima to za spoznanje človeka, saj razodeva takšnega Boga, h kateremu je človek usmerjen, pa tudi način, ki ta odnos opredeljuje. Zlasti pa govori, da je človek ustvarjen, in ne izoblikovan v naravnem procesu, temveč postavljen v bivanje po suvereni Božji svobodi. To je nekaj odločilnega za način, kako je tu: biva namreč iz tega izvora. Njegova zavest je v redu, njegova drža pravilna, če se – to razumemo kot temeljno opredelitev – nenehno prejema iz Boga.

Bog ga je torej hotel kot osebo. To pomeni, da ga je ustvaril, a ne z dejanjem oblikovanja, ki bi ga izoblikoval kot objekt, temveč s svojim po-zivom. Človek biva v odnosu jaz-ti, in sicer v odnosu Boga do njega in njega do Boga. Bistveno namreč biva iz tega odnosa, naj to hoče ali ne. Njegovo nezavedno se tega zaveda tako, kakor se nezavedno tega zaveda. Če njegova zavest to védenje zavrne, postane človek sam sebi protislovje. »Med« Bogom in človekom – če je dovoljeno ta dva izraza tako imenovati na enaki ravni – se je zgodila zgodovina. Že stvarjenje je bila zgodovina. Človek ni začel bivati na zadnji stopnji naravnega procesa, temveč z osebnim in bistveno določujočim pozivom. Bog je temu, ki ga je poklical – o tem smo že govorili – zaupal svoj svet. Svet ni »narava« v sodobnem smislu. Ni kratko malo bivajoče, ki bi moglo obstajati samo po sebi in bi ga bilo mogoče razumeti iz njega samega, temveč je »delo« [Werk]. Bog je svet ustvaril v svobodi in zato je njegova lastnina. Avtonomna narava, nikogaršnja zemlja, v kateri naj bi lastniško razmerje nastalo šele s človekovo polastitvijo, ne obstaja. Že sam njen pojem je ateizem. Svet je Božja lastnina, ki jo je zaupal človeku. Zato je človek zanj odgovoren.

Ko tu v podobo sveta in razmerje do sveta vnašamo osebne kategorije, to ni ne primitivnost mišljenja ne pravljična govorica ali mitologija, temveč natančna resnica. Pomembno je, da se ovemo, kako je misel o avtonomni naravi sploh mogla nastati. To se je lahko zgodilo, ker je Bog svet ustvaril s takšnim mojstrskim stvariteljstvom in ga s takšno suvereno velikodušnostjo dopustil v zanesljivo bivanje, da ga je bilo mogoče napačno razumeti do te mere, da naj bi bil to, kar je kratko malo dano in samoumevno, pač »narava« v novoveškem smislu. Toda svet je Božje delo in lastnina. Človekovo zadržanje nasproti temu temeljnemu dejstvu je vsebina zgodovine. Ta zgodovina dobiva svoj brezpogojno odločilen značaj, s tem da Bog vstopi vanjo. Vanjo pa ne »vstopi« v smislu panteistično-idealističnega razvoja svetovnega duha, ki razvija sam sebe, temveč, kot smo prikazali, v Bogočloveku, in sicer s svobodnim dejanjem in z osebno eksistenco.

S tem je postalo očitno še nekaj drugega in za podobo o človeku nekaj bistvenega. Že prej je bilo jasno, da človeka ni mogoče razumeti po naravni poti, temveč temelji njegova eksitenca, kakršna zdaj je, na zgodovinski odločitvi: na uporu proti Bogu. Torej je popolnoma jasno, kako resno Bog jemlje človeka. Tako resno, da dopusti, da mu njegova usoda pride do živega, in sicer tako zelo, da jo v Kristusu vzame za svojo lastno.

Pomen, ki ga Bog daje človeku, je takšen, da zaradi človeka stopi v usodo Odrešenika. Tu ne gre za mit – tega pomena ni mogla slutiti še tako velika aroganca. Vsa herojstva in absolutizacije človeka so temeljila na tem, da so prezrla Boga; na tem, da smo iz njega naredili dušo narave, vesoljno zavest ali pa smo ga prečrtali. Da Bog je takšen, kakršen je, suvereni, osebni, svobodni, ki ne potrebuje ničesar končnega; da človeka jemlje tako resno, kakor smo videli – tega si nista nikoli drznila ubesediti noben mit in nobena filozofija, dokler sta jasno mislila. Zato namreč, ker si tega ne more izmisliti človek.

Razodetje kaže človeka na takšen način in prav tako njegovo opredelitev. Kako se zdaj to v podrobnostih razvija – glede na deželo in narodni značaj, glede na historične pogoje in stopnje, glede na vsakokratne zgodovinske dogodke – je stvar konkretnega uresničevanja. Toda pri tem se vedno znova vračajo omenjene temeljne opredelitve. Človek je takšen, naj to hoče ali ne. To lahko zanika, lahko se ponižuje na raven golega naravnega bitja ali pa se povišuje v avtonomnega gospodarja. Lahko zanika Boga in razglasi svet za edino resnično naravo – vse to v ničemer ne spremeni tega, kar smo povedali. Človek je vselej opredeljen iz Boga. Če Boga zanika, ga njegovo zanikanje opredeljuje kot tistega, ki biva v uporu in neresnici. Od renesanse naprej se v vse večjem obsegu in vse odločneje kaže težnja po ukinitvi temeljnih kategorij človekovega bistva in bivanja, ki so »od Boga sem« in »tja k Bogu«. Kam bo to pripeljalo, ne moremo predvideti. Kristjan je torej tisti, ki tu jasno vidi in svoje življenje živi s tega stališča.

Prevedeno po: Romano Guardini: Existenz des Christen, München, Paderborn, Wien: Schöningh, 1976, str. 336-339.