»ʽΟ λόγος γὰρ ὁ τοῦ σταυροῦ … δύναμις Θεοῦ ἐστιν.« (1 Kor 1,18)

 

Jezusov križ je dokončno razodetje, »eksegeza« (Jn 1,18), »izvedba« Božje ljubezni.

Jezusov križ je vzpostavitev Božjega kraljestva, postavitev Mesija, postavitev »prvega v Božjem kraljestvu« (Mr 10,44–45). »Mesija je moral pretrpeti smrt« (Lk 24,26).

Ta ljubezen je oblast tega kraljestva. To kraljestvo je vladavina te ljubezni.

Jezusov križ je sprava med Bogom in človekom, med nebesi in zemljo, sprava vsega »vsemirja« (Kol 1,20). Zacelitev razpoke v obstoju, starodavne rane.

To nezaslišano dejanje je globina Božjega razodetja (1 Kor 2,2; Ef 3,18–19), sij njegove ljubezni, dejanska navzočnost njegovega kraljestva na zemlji.

Jezusovi učenci so povabljeni v to isto kraljestvo, ki jim »je pripravljeno od začetka sveta« (Mt 25,34). Poklicani so v dobro oblast Adama, ustvarjenega po Božji podobi, kot Božji upravljalci in oskrbniki stvarstva. Ta dobra oblast je obujena v Mesiju. In tudi njihova oblast se zdaj vzpostavlja enako: kdor izmed njih hoče biti v tej vladavini med prvimi, mora prav tako piti kelih (Mr 10,37–38).

Ali z drugimi besedami: poklicani so v to isto ljubezen: »Kristusova ljubezen nas stiska, saj smo presodili takole: eden je umrl za vse in zato so umrli vsi.« (2 Kor 5,14)

Za Jezusove učence »nošenje križa« pomeni vstopanje, vadbo, urjenje za to oblast in to ljubezen.

 

Učitelj in učenci

V čem je torej razlika med učiteljem in učencem? Gre za isto oblast in isto ljubezen. (Prim. Mt 10,24–26; Lk 6,40; Kol 1,24!?)

Učitelj je to uresničil popolnoma sam, ex nihilo je odprl novo možnost človeškega bivanja, ki je prej ni bilo. Pripravil je pot – in ta je on sam (Jn 14,6). Učenci vstopajo v ta pripravljeni prostor, na to pot, v to možnost, v to podobo Božjega Sina, ki je prej ni bilo oziroma ki prej ni bila razodeta. On je pognal zadevo z mrtve točke. Mi zdaj sedimo na vlaku, ki ga je pognal on in ki ga zdaj poganja njegov Duh. On je Začetek, Prvi (Kol 1,18). On je polnost iz katere mi črpamo. On je izvirnik, mi smo derivat. On je vzrok, mi posledica. Vsi pa smo iz enega (Heb 2,11!).

Odprtje, vzpostavitev novega, je samo njegovo dejanje, bivanje v tem novem pa je eno in isto za vse, gre za osvobojeno življenje Božjega Sina in Božjih otrok. Enak je tudi način, kako se onemogoča staro, »avtonomno« bivanje, da ne bi zopet prevzelo nadzora: z dnevnim nošenjem križa. Tako je staro varno ustavljeno, onemogočeno, in lahko raste novo.

 

Odkupnina za sužnje, kazen za grehe drugih

Za razliko od svojih učencev pa je Jezus tudi pravnomočni predstavnik, zastopnik Adamovih potomcev, ki prestane preizkušnjo. Zato se z njim začne novi človek, novo življenje: z Bogom, v združenosti z Mesijem, v ugnezdenosti vanj. In ravno kot pravnomočni predstavnik, ki je uspešno prestal preizkušnjo, je lahko Jezus tudi »plačilo«, »odkupnina za sužnje«, Adamove potomce. Jezusovo dejanje na križu osvobaja človeško naravo kot tako, sredi nje odpre in uresniči novo možnost, osvobaja jo za to ljubezen in za to oblast. V moči svoje poslušnosti je Jezus kot Človek ob svojem ustoličenju dobil v last ves človeški rod (prim. Ps 2,8; Iz 53,12) – pridobil, odkupil. Zdaj so vsi ljudje njegovi. In pod njegovim »kritjem« so spravljeni, pomirjeni z Bogom. Če je Jezus zadovoljen z njimi, je z njimi zadovoljen tudi Bog.

V kakšnem smislu je Bog na Jezusa »naložil kazen za greh« oziroma je Jezus »umrl za grehe drugih«? V tem, da je prostovoljno spil »kelih«, ki pomeni kazen oziroma uničujoče posledice človeške grešne upornosti – sebične, skopuške, neljubeče. Adamova odločitev za sebe proti Bogu ima za posledico umiranje in smrt; človeški obstoj zdaj visi nad ničem prakaosa, in nitka, na kateri visi, je Božja milost, ki ga kliče k spreobrnjenju; zato Bog odlaša s tem, da bi ga takoj prepustil tistemu, kamor s svojo odločitvijo spada. Kljub temu pa človek zdaj tja spada, smrt ima nad njim oblast, ker je človek tako izbral s svojo odločitvijo zase. (Dejstvo, da se tega ni zavedal, ampak da je nasedel prevari, lahko zadevo samo omili, ne pa tudi odpravi; dejansko je imel na voljo varstvo Božje besede, ki pa ga je lahkomiselno zavrgel.) Tukaj stoji tudi Božja pravičnost, njegov prav: če kdo sili stran od Boga, mora slej ali prej izkusiti, kaj to zares pomeni. (Pri tem je čista Božja milost, da tega ne izkusi takoj, ampak postopno v življenju – skozi bolečine, tegobe, stiske, bolezni in šele nato v smrti.) V tem smislu je treba reči, da je človeka v oblast smrti izročil tudi Bog sam, v skladu s svojim prav. To je bistvo kazni – povezana je z oblastjo zla, greha in smrti nad človekom. Zato je temeljna prispodoba za odrešenje odkup sužnjev – prehod izpod ene oblasti pod drugo. Ta odkup se izvrši prek »pravičnega dejanja enega človeka« (Rim 5,18), dejanja, ko ta človek svobodno izvoli oziroma izbere sebe za (služabnika) Boga in sočloveka, in to proti sebi. Gre za natančno kontradikcijo Adamovi samoizvolitvi za samostojnega kvazi-boga. Ta kontradikcija je tako natančna in popolna, da tisto samoizvolitev razveljavi. Gre za dejanje čiste ljubezni, ki je hkrati popolnoma usklajeno z Božjim prav. V Jezusu Bog opravi vsa naša dela in nam tako odločilno priskoči na pomoč, ker dá, da se njegov prav izvrši med nami, po enem človeku. Ta zamenjava, ta obrat, povzroči, da vsaj nad tem enim človekom oblast zla, greha in smrti preneha. »Sodba nad njim je bila razveljavljena« (Apd 8,33). Nastane popolnoma nova situacija, ki je v adamski zgodovini še ni bilo. Vsaj ta človek je svoboden smrti in je že docela prestopil v novo oblast, v Božje kraljestvo. Zato je on lahko spoznan za novega Adama.

Tukaj bi se lahko vprašali, kaj mu je dalo moč, da je lahko to izvršil. Odgovor je treba verjetno iskati v smeri tega, da je bil ustvarjen kot novi človek že ob spočetju, tako da je bila oblast greha nad njim samo potencialna, kot možnost, ki jo je imel, a je ni uporabil, ne pa tudi dejanska, tako kot nad ostalimi Adamovimi potomci.

To je pomembno za nadaljnji razmislek o Jezusovi edinstvenosti: Jezus je konsistentno delal prav, vse življenje, vse do krivične smrti, ki je bila vrhunec njegove poslušnosti. Bil je brezmadežen, zato smrt ni mogla imeti oblasti nad njim. Mi v to brezmadežnost vstopamo in se šele postopno učimo te popolnosti, on pa jo je imel in varoval vseskozi.

Toda kako je Jezus lahko vzel nase grehe drugih?

Grehe drugih je nase vzel najprej kot zakoniti, izbrani zastopnik človeštva. Za to vlogo ga je izbral in potrdil Bog, kot jagnje, žrtvovano pred začetkom sveta, in hkrati Mesija, ki naj bi dobil v last konce zemlje (obnovljena Adamova oblast!).

To vlogo so nato potrdili tudi ljudje in s tem »položili nanj roke«:

• učenci, ki so ga pozitivno spoznali in izpovedali za Mesija in Božjega Sina ter se mu kot takemu podvrgli (ali ni pomenljivo, da se Jezus takoj zatem napoti v Jeruzalem, kjer bo moral umreti?);
• judovski voditelji, na čelu z velikim duhovnikom, negativno, ker so ga ob njegovem priznanju zavrgli: če praviš, da si Mesija in Sin Blagoslovljenega, moraš umreti (prim. tudi Jn 11,50–52);
• Poncij Pilat kot predstavnik »sekularne« oblasti, s tem, da ga obsodi kot kraljevskega pretendenta (križanje je kazen za upornike proti rimski oblasti, ne za navadne zločince) in potem tudi s ciničnim napisom na križu.

Jezus pa je vzel nase grehe drugih tudi iz tega vidika: točno v dejanju, ki ga je storil prav, je izkusil, sprejel in prostovoljno prenesel grenkobo vsega narobe, kar so ga kdaj koli storili Adamovi potomci. V Jezusovem križanju je po eni strani do konca dozorela prava Božja podoba v človeku, podoba čiste ljubezni in prave oblasti, hkrati pa je prekipela do konca vsa adamska zloba. V tem, da smo ubili edinega pravičnega, je Adamov padec dospel do popolnosti, povzel, seštel, »konsumiral« je vse posamezne grehe vseh posameznih Adamovih otrok in se hkrati tudi izčrpal in izpel do konca. Dlje ni mogoče iti. Globlje ni mogoče pasti. Bolj zaiti od Boga in življenja ni možno. Toda ta edini pravični je prav to vzel nase, vsrkal, izpil kelih do dna. To je bilo njegovo pravično dejanje. In Bog je z vstajenjem na to samo še udaril svoj pečat: »To je pravi človek, novi, drugi Adam. To sem hotel od človeka že od vsega začetka.« Zato je edino on lahko voditelj padlega adamstva – njega naj poslušajo (Mr 9,7), ker jih edino on lahko izvleče iz blata, v katero so padli po lastni krivdi. Edino on sploh ve, kaj v resnici pomeni biti človek, pravi človek; vse ostalo so kvečjemu pokvečeni približki. Tako je Jezusu dana vsa oblast: v nebesih (pri Bogu, kjer je popolnoma sprejemljiv in sprejet) in na zemlji (med ljudmi, katerim ga je Bog zdaj postavil za »Vladarja in Mesija« (Apd 2,36) in ki ga zdaj morajo poslušati, če se hočejo izvleči iz blata; če nočejo, pa »nad njimi ostane Božja jeza« (Jn 3,36), toda vso sodbo je Oče dal Sinu (Jn 5,22.27)).

 

Rešilni paradoks

V Jezusovem križu sovpadajo nasprotja. Tukaj vstopamo v »oblak« Božjega samorazodetja, in kategorije mišljenja, ki veljajo sicer, padajo kakor domine.

Jezus je hkrati prvorojenec, ki umre, in kri na podbojih vrat. Je prekletstvo in rešitev. Greh in kazen za greh. Pobesnelo divjanje samovoljne človeške grešnosti in Božja kazen, ki zadene nedolžnega predstavnika človeštva. Kazen in hkrati poslušnost, ki odvrača kazen.

Tukaj velja »načelo nedoločnosti«, podobno kvantni fiziki; način gledanja že vpliva na rezultat opazovanja. Jezus je oboje hkrati kot čisti paradoks, ki pa ozdravlja vse vesolje. Beseda o tem je Božja moč.

Paradoks je tudi na naslednji ravni, ki se tiče odnosa med Učiteljem in učenci. Jezusovo dejanje je absolutno unikatno in neprimerljivo s čimer koli drugim v vesolju oziroma v zgodovini. Je premik, pretres, zasuk, ki ustvari nove razmere v vesolju. Hkrati pa mu poslušna ljubezen njegovih učencev pride tako blizu, da med enim in drugim ne more biti več razločka. »Kdor zmaga, mu bom dal, da sede z menoj na moj prestol, kakor sem tudi sam zmagal in sédel s svojim Očetom na njegov prestol.« (Raz 3,21) Pozor: ne na nek drug prestol »blizu mene«, ampak na »moj prestol« – gre za popolnoma isto oblast, enako kot je popolnoma ista oblast (in božanstvo!) Očeta in Sina! (Podobno je v Raz 2,26–27: točno isto oblast, ki jo je Jezus prejel kot Sin, zdaj daje »zmagovalcem« v Tiatiri!) Se pravi: končni cilj je prav zares theosis, pobožanstvenje človeka, pot do tja pa je za Božjega Sina bistveno drugačna kot za Božje otroke: on jo utre, oni pa po njej hodijo (Iz 35,8).

Ali torej Jezusovi učenci s svojem trpljenjem morda sodelujejo tudi pri odrešitvi sveta, pri »odkupu sužnjev«? Spet ne in da.

Ne, ker je Jezusovo dejanje utemeljitveno in zato unikatno. On je v človeški naravi odprl prostor za odrešenje, za Boga. Učenci ne odpirajo ničesar, kar že ne bi bilo odprto.

Da, v drugotnem pomenu. Kot Mesijevo vidno telo na zemlji dopolnjujejo kar »primanjkuje Mesijevim bridkostim« (Kol 1,24), s tem da prenašajo težo zla, ki ne izhaja več iz njih samih, ampak iz pokvarjene človeške družbe okrog njih, in so soudeleženi v splošnih tegobah oziroma prekletstvih ali kaznih, ki zadevajo neposlušno človeštvo. In konkretneje: prenašajo njihove udarce in tudi smrt, ko se človeško zlo uperi naravnost proti njim. Če to prenašajo z ljubeznijo do teh svojih sovražnikov, so »luč sveta« (Mt 5,14), ki sije v temi in vztrajno vabi in vodi ljudi v prostor, ki ga je že odprl Učitelj, ter tako omogoča, da se reševalna akcija nadaljuje. Tok Božje besede teče naprej. Če tega ne prenašajo, s tem svojim sovražnikom ugasnejo luč in ti se ne morejo več rešiti.

Pri »plačilu za odkup sužnjev« učenci v strogem pomenu besede gotovo ne sodelujejo. To je zgolj Učiteljevo delo. Vendar pa s svojo potrpežljivostjo in požrtvovalno ljubeznijo vsaj v nekem omejenem smislu ustavljajo in nevtralizirajo zlo ter na dan prinašajo Božje odrešenje, s tem ko zvesto omogočajo konkreten obstoj tistega prostora oblasti in ljubezni, ki ga je odprl Učitelj s svojim križem. Njihov križ bi torej lahko vsaj metaforično (oziroma natančneje metonimično) veljal kot »plačilo«, ki (vsaj potencialno) osvobaja druge in jim prinaša spravo z Bogom. Vendar to seveda v zelo pogojnem smislu, predvsem kot odmev in kot pričevanje o Izvirniku.

Paradoks pa se kaže tudi na tretji ravni, ki se tiče medčloveških odnosov in človekove svobode:

• najbolj svoboden sem takrat, ko se suženjsko podredim Drugemu/drugemu, s tem se odrečem sebi in svoji svobodi izbiranja;
• najmanj svoboden sem takrat, ko se odločim za navidez svobodno avtonomijo, ki negira kakršne koli omejitve in ljubosumno brani legitimnost mojega svobodnega izbiranja.

Svoboden nisem takrat, ko lahko izbiram, ampak ko vidim, da sem izbran – za Drugega/drugega, torej proč od sebe.

Verjeti torej vsaj v nekem smislu pomeni biti zavezan temu kreativnemu paradoksu, temu vorteksu, v katerem se razodeva Bog. Ampak če gre za resničnega, živega Boga, ne malika, drugače tudi ne bi moglo biti.

 

Kozmični križ

V kakšnem smislu je lahko Jezusovo dejanje veljavno za vse vesolje, sprava vsega obstoječega?

Bog je s človekom iskal pravi odgovor stvarstva, želeni rezultat stvarjenja. Tega ni dobil v Adamu, dobil pa ga je v Mesiju. Zato se učinek križa lahko širi na vse vesolje – ker se dotika namena vsega, kar obstaja.

Prvemu človeku je bilo dano gospostvo, oblast nad vsem stvarstvom, zato je njegovo zasužnjenje potegnilo s sabo vse stvarstvo.

Vendar če sta propadljivost in smrt obstajali že pred prvim človekom, to pomeni, da Adam predvsem ni uresničil odrešujočega potenciala, ki ga je imel (ni jedel z drevesa življenja!), zato je stvarstvo ostalo nedokončano, še vedno pod vprašajem in zato propadljivo, vendar z upanjem, da bo nekoč človek opravil svojo nalogo in bo posledično vse stvarstvo deležno Božje potrditve, blagoslova.

Tukaj se vidi, vsaj na prvi pogled, zakaj je kreacionistična razlaga prvih poglavij Geneze narativno močnejša: ker omogoča trditev, da pred človekovim padcem smrti in propada sploh še ni bilo; ta naj bi vstopila v vse vesolje šele s človekovim uporom. Vendar zato ta razlaga še ni resnična oziroma ne more biti teološko nujna. Sveto pismo nikjer eksplicitno ne govori, da je s človeškim grehom smrt prišla na vse stvarstvo (morda je najbližje temu Rim 8,20, vendar je to mesto še vedno daleč od kakšne jasnosti), ampak samo na vse človeštvo (Rim 5,18). Prisotnost drevesa življenja v raju (s katerega človeka nista jedla) tudi kaže, da človek ni že kar sam po sebi »živel na veke«. Nadalje lik Noeta dejansko potrdi vlogo pravega človeka kot rešitelja stvarstva (čeprav je res, da Noe pravzaprav rešuje stvarstvo pred posledicami človeškega greha). Če bi lahko to prenesli nazaj na Adama, bi pomenilo, da Adam ni bil namenjen samo kot potrditev in nadaljevanje nečesa, kar je že bilo, ampak kot nekdo, ki naj bi s tem, da bi »jedel od drevesa življenja«, prinesel nekaj bistveno novega. Šele to bi bilo potem »krona stvarstva« in bi se prek človekove dobre oblasti širilo navzdol na živali, rastline in ostalo stvarstvo. To bi potrdilo stvarjenje kot uspelo, ne samo kot »prav dobro« ampak »odlično«. »Kraljevanje smrti« je bilo s človekovim padcem torej uzakonjeno kot trdni in potrjeni zakon, prej pa je samo viselo nad stvarstvom kot vprašaj, kot njegova omejenost, ki pa je kljub temu vsebovala upanje, da bo nekoč prišel Človek in postavil stvari tako, kot je prav.

Filozofsko gledano je obstoj živali pred človekom veliko bolj zanimivo vprašanje, kot se zdi na prvi pogled. To pomeni, da je v vesolju že obstajal nek vsaj pogojno smiselni obstoj, ki je opazoval ter čutil bolečino ali celo pripadnost in sočustvovanje, ki pa še ni bil človeški. Ali bi lahko rekli, da se je zavedal svoje nepopolnosti in se zato »v upanju« oziral naprej, da bo nekoč nekdo ali nekaj dopolnilo to nepopolno, nedokončano stanje in ga osmislilo vsaj za nazaj? Človekov padec je s tega vidika hudo razočaranje, saj se je človek z njim pridružil nedokončanosti in vprašljivosti celotnega univerzuma. Zdelo se je, da je oblast smrti in propada s tem potrjena nad vsem obstoječim. Takšen mora biti pomen izjave, da je smrt »zakraljevala«, če ne sprejemamo kreacionistične razlage.