Najnovejši prispevki

Kategorije

Arhiv

Metaforika pri Konstantinu Kavafisu

Tri pesmi

 

Modernistični pesnik Konstantin Kavafis, eden izmed v svetu najbolj znanih grških pesnikov 20. stoletja, je večino svojega življenja preživel v Egiptu. Zanimivo je, da je Grčijo v vsem življenju obiskal le dvakrat. Rodil se je leta 1863 v Aleksandriji. Njegova starša, Peter in Hariklija Kavafis, sta bila po rodu Grka iz carigrajske grške diaspore. Po očetovi smrti je med letoma 1872 in 1879 z materjo, sestrami in brati živel v Angliji, pozneje pa se je vrnil v Aleksandrijo, kjer je obiskoval trgovsko šolo Hermes. Leta 1882 se je pred angleškim obleganjem Aleksandrije z materjo za tri leta umaknil v Istanbul, leta 1885 pa se je zaposlil pri časopisu Telegrafos v Aleksandriji. V tem času je začel pisati prve pesmi, in sicer ne le v grščini, temveč tudi v angleščini in francoščini, leta 1886 pa je prvo pesem tudi objavil v grškem časopisu, ki je izhajal v Leipzigu. Vendar se je kasneje odrekel vsem zgodnjim pesmim, objavljenim pred letom 1911. Pesmi je neprenehoma spreminjal in izboljševal, nekatere je zato objavil tudi po večkrat. Razen kratke pesniške zbirke Pesmi (1904), ki je vsebovala le trinajst, ponatis iz leta 1910 pa dvajset pesmi, so prvo obsežnejšo Kavafisovo zbirko Zbrane pesmi objavili šele leta 1935, po pesnikovi smrti, 75 pesmi, ki jih ni namenil za objavo, pa je izšlo po časopisih še za časa njegovega življenja. Leta 1934 je pesnik odšel na zdravljenje v Atene, kjer je ostal nekaj mesecev, in se je vrnil v Aleksandrijo šele tik pred smrtjo. Čas, ki ga je med zdravljenjem preživel v Atenah, je bil hkrati tudi najdaljše obdobje, ki ga je Kavafis preživel v Grčiji.

Za Kavafisovo pesništvo je značilno, da črpa iz helenistične in bizantinske zgodovine in kulture, ki sta mu bili verjetno blizu zaradi krajev, v katerih je odraščal. Zanj je bil zelo tipičen tudi postopek, da je svoj lirski subjekt preoblačil v »maske«, dajal je govoriti različnim personam, tako resničnim zgodovinskim osebnostim kot izmišljenim likom. Njegov opus bi lahko v grobem razdelili na tri vrste pesmi: senzualne in erotične, v katerih je opisoval lepe mladeniče, zgodovinske, v katerih je popisoval kakšen v zgodovino umeščen lik ali dogodek, in filozofsko-etične. Seveda pa so se te tematike pogosto prekrivale. Tako je v liričnih ljubezenskih pesmih opisoval tako bizantinske mladeniče kot tudi lepotce, ki jih ni postavil v noben konkreten zgodovinski čas, še pogosteje pa je zgodovinsko temo obravnaval na takšen način, da je dilema ali usoda njegovega zgodovinskega lika pravzaprav ilustrirala kakšno splošno človeško napako, nesrečo ali razpoloženje. Kavafisova poezija je minimalistična in slog okleščen okraskov, podobje je sicer pogosto konvencionalno, vendar pa ga pesnik rabi spretno in inovativno. V eni pesmi se najpogosteje drži ene same razpredene podobe. V nadaljevanju si bomo ogledali metaforiko v treh Kavafisovih antologijskih pesmih.

Pesem Trojanci, ki korespondira s Homerjevo Iliado, je bila objavljena v drugem ponatisu zbirke Pesmi leta 1910.

Naši napori – napori nas nesrečnikov! –

naši napori so kot napori Trojancev.

Brž ko nam nekaj uspe,

že se nam vrne zaupanje,

spet postanemo pogumni.

 

A vedno se kaj zgodi in nas ustavi.

Pred nas plane Ahil iz svojega jarka

in nas prestraši s strašnim krikom.

 

Naši napori so kot napori Trojancev.

Mislimo, da bosta naša vnema in odločnost

spremenili sovražno srečo.

In gremo na plano, pripravljeni za boj.

 

A ko napoči usodni trenutek,

naša odločnost in vnema splahnita.

Naš duh se opoteče in odpove.

In tečemo okrog obzidja,

misleč, da nas beg lahko reši.

 

A naš poraz je neizogiben. Tam,

na obzidju, se že oglaša žalostinka.

Žalujejo za spomini, za našimi slavnimi dnevi.

Priam in Hekuba bridko žalujeta za nami.

(Prevedel Ciril Bergles)

 

Iz dogodkov pred Trojo je Kavafis sestavil metaforični niz podob. Lirični subjekt te pesmi je kolektiven, »mi« – neka anonimna množica, najverjetneje ves človeški rod, lahko pa bi imel avtor v mislih recimo tudi Aleksandrijce v času kakšne politične krize ali pač ljudi, ki se jim v življenju nič ne posreči. Pesem Trojanci je dober primer mešanice zgodovinske in moralistično-filozofske tematike, kakršna je pri Kavafisu zelo pogosta, le da tokrat namesto iz zgodovine zajema iz mitologije. Mit je po Northropu Fryu nekakšen kulturni koine, skupni jezik, in res je zgodba o Trojancih še danes dovolj znana, da ob primerjavi »napori kot napori Trojancev« takoj pomislimo na nesmiselne, neuspešne napore, saj je bil Trojancem že od vsega začetka usojen poraz.

Hkrati pa je naše kulturno obzorje že toliko drugačno od obzorij izobraženega človeka s konca 19. in začetka 20. stoletja, da bi se nam lahko mimogrede izmuznila kakšna niansa podobja, ki ga v tej pesmi Kavafis črpa iz konkretnih dogodkov v Iliadi. Raba mita je v tej pesmi zanimiva tudi z vidika dogajalnega časa: mitološki čas je po teoriji Mircee Eliadeja namreč cikličen, mit se torej odvija nekako zunaj časa, hkrati pa je poustvarjen v sedanjosti. In na enak način ga v tej pesmi obravnava tudi Konstantin Kavafis: najprej mitološko dogajanje s sodobnostjo zgolj primerja, potem pa pride med njima do popolne spojitve in identifikacije.

Primerjava v prvih dveh vrsticah daje ton celotni pesmi, saj je vse, kar sledi, le še obrazložitev in ilustracija. Prva kitica vsebuje eksplicitno izraženo vodilno misel, v naslednjih pa se meja med sedanjostjo in mitološkim časom zabriše, pride do identifikacije »nas« s Trojanci, in Ahil, ki skoči iz jarka, ilustrira nekaj, kar se »zgodi in nas ustavi«. Prizor je pesnik črpal iz 18. speva Iliade, ko so se Trojanci in Ahajci borili za Patroklovo truplo in je že kazalo, da bodo v tem boju prevladali Trojanci. Skupaj z njimi se je tudi »nam« povrnilo zaupanje. Iz tega primera vidimo, kako natančno poznavanje konteksta Iliade Kavafis predpostavlja pri svojem bralcu. Ko pa se jim je pri jarku pokazal Ahil in trikrat zarjul (Atena pa je zavpila skupaj z njim, da je bil njegov glas nadnaravno strašen), in tako tudi pokazal, da se namerava znova vmešati v bitko, jih je obšla groza in so pobegnili brez trupla.

V tretji kitici se ponovi isti cikel. Najprej primerjava s Trojanci, ki izzveni kot refren, ki poudarja neskončno ponavljanje človekovega prizadevanja, sledita pa ji razlaga in identifikacija, le da je tokrat identifikacija nekoliko bolj dvoumna. »In gremo na plano, pripravljeni na boj« bi se namreč lahko nanašalo ne le dobesedno na Trojance, ampak metaforično tudi na lirski subjekt. Pravzaprav pa se zdaj teža identifikacije prenese s Trojancev nasploh na Hektorja: on je namreč tisti, ki zapusti obzidje, da bi se spopadel z Ahilom. Zaključek četrte kitice govori v prid takšni predpostavki, saj je samo Hektor tisti, ki trikrat teče okoli obzidja, ko se prestraši Ahila. Njegov poraz pa je neizogiben, saj o njem odloči usoda, ki ima v Iliadi celo še večjo moč od Zevsa, in na koncu v dogajanje poseže sama Atena, da ga pogubi. V zadnjih dveh kiticah je identifikacija med Trojanci, pravzaprav pa Hektorjem, in lirskim subjektom izpeljana čisto do kraja, podobje je postopoma povsem izpodrinilo nemetaforično raven teksta (že v tretji kitici, ko izpade primerjava, se meje med »nami« in Hektorjem nekako zabrišejo).

Hektorjev »poraz« je smrt in njegovi »slavni dnevi« so pač dnevi njegovega herojstva. V kontekstu sodobnega človeka, domnevnega lirskega subjekta, pa bi morda lahko »slavne dni« interpretirali kot mladost ali čase, ko smo še premogli kaj poguma. Poraz pa bi bil lahko zgolj posamični neuspeh, lahko pa si ga razložimo bolj eksistencialno, pač kot smrt (neizogibnost pa bi bila tertium comunae smrti in poraza Trojancev).

 

Kratka pesem Želje, ki jo je pesnik uvrstil že v svoj prvi izbor iz leta 1904, je osnovana na eni sami razvejeni pesniški primerjavi: Kot lepa trupla mrtvihtakšne so želje … Glede na vsebino jo lahko razdelimo na dva dela, ki v grškem originalu obsegata vsak po tri verze (slovenski prevajalec v prevodu ni obdržal verzne strukture pesmi): prvi del opisuje lepa trupla – komparand, in drugi neizpolnjene želje – komparat.

 

Kot lepa trupla mrtvih,

ki jih ni izmaličila starost

in so jih s solzami

v razkošno grobnico zaprli,

jim obsuli glave z vrtnicami,

noge z jasminom –

takšne so želje,

ki so minile neizpolnjene,

ne da bi užile

eno samo noč slasti,

eno samo jutro z zarjo.

(Prevedel Marijan Tavčar)

 

V podobi pokopa trupel v grobnici pesnik, kot tudi sicer pogosto, navezuje na mogočno bizantinsko preteklost, zlasti z omembo razkošne grobnice/mavzoleja. Z opisom lepote mrtvecev in njihovega pokopa, predmetov okoli njih in žalujočih pesnik doseže, da nam podobe bolj plastično stopijo pred oči, in vnese estetski element v sicer bolj abstraktno sporočilo pesmi.

Vendar pa tretjega verza originala, »jim obsuli glave z vrtnicami, noge z jasminom« (v slovenskem prevodu sta to peti in šesti verz), ne gre jemati preveč dobesedno. Bolj kot opis predmetnega sveta se zdijo vrtnice in jasmin simbol lepote umrlih, ki bo pokopana z njimi. Na to lepoto po mojem mnenju navezuje tudi razkošnost grobnice – podoba pokopa je cela močno esteticizirana, okolje je zgolj odsev lepote mrtvih trupel. Opis neizpolnjenih želja je že na prvi pogled bolj metaforičen. Želje so personificirane (»ne da bi užile eno samo noč slasti«), s tem pa so tudi nekako izenačene z mrtvimi iz prve kitice, saj so zelo mladi ljudje tisti, ki še ne poznajo spolne slasti.

Ko noč slasti in jutro z zarjo (v izvirniku njeno svetlikajoče se/zoreče se jutro, pri čemer se »njeno« nanaša na slast) povežemo z željami, pridobita lahko še dodaten preneseni pomen. Noč slasti bi v kontekstu želja lahko predstavljala izpolnitev, jutro (slasti) pa lahko označuje nadgradnjo ali drug, javni aspekt te izpolnitve. Jutro je še bolj specifično določeno z zarjo ali s svetlikanjem. Po eni strani to na ravni podobe služi večji plastičnosti opisa, po drugi pa metaforično označuje lepoto in srečo takšne izpolnitve. Predvsem pa v pesniški konvenciji mlado jutro simbolizira novo upanje, nov začetek. V tem konkretnem primeru še bolj poudarja nemoč neizpolnjenih želja, da bi ponovno oživele.

Med trupli in željami avtor vzpostavi vzporednice na več ravneh: mrtvost trupel in preminulost želja, mladost trupel in neizpolnjenost želja, lepota trupel, ki jih povezuje z željami. Solze, ki jih točijo žalovalci nad trupli, zrcalijo obžalovanje, ki ga občutimo, ko se naše želje ne izpolnijo. Cela pesem spominja na t. i. homersko primerjavo, kar bi lahko bil pri Kavafisu, ki se je navdihoval pri antiki,zavesten postopek.

 

Zadnja obravnavana pesem je pesem Mesto. Na dveh mestih, kjer prevod odstopa od grškega originala, sem v oklepaju poleg prevoda navedla še dobesedni pomen verza, ker ga bom uporabila pri branju.

 

Rekel si: »V drugo deželo pojdem, k drugemu morju.

Tam najdem drugo mesto, boljše kot naše.

Toda ves moj trud je zapisan prekletstvu,

srce mi leži kot mrtvo in pokopano. (In moje srce je – kot mrtvec – pokopano.)

Doklej mi bo um medlel, doklej hiral?

Kamor obrnem oči in kamor pogledam,

vidim le črne razvaline svojega življenja,

ki sem ga dolgo let ugonabljal in trošil.«

 

Zate ne bo novih dežel, le kakšna nova morja!

Mesto bo venomer za teboj. (Mesto ti bo sledilo.) 

Po istih ulicah boš taval,

v teh četrtih se boš postaral,

za temi stenami boš osivel.

Mesto ti bo tvoj stalni pristan.(Vedno boš prišel v mesto.)

Kam bi drugam – zaman je ves up!

Zate ni plovila ne nobene poti.

Kot si svoje življenje si tukaj pokvaril,

v tem malem gnezdu,

tako si ga za ves širni svet poteptal.

(Prevedel Marijan Tavčar)

 

Vodilna metafora v tej pesmi je mesto. Ne izvemo, kje leži, ne izvemo, ali je sodobno ali morda helenistično ali bizantinsko, gre torej za čisto abstraktno mesto. Pravzaprav sta mesti dve, drugo in naše, in že v prvih kiticah je jasno, da je naše mesto slabše. Iz prvih stavkov na videz veje nekakšen optimizem, obema mestoma (in vsem drugim pojmom, povezanim z njima: popotovanju, drugemu morju, drugi deželi) pa na tem mestu v pesmi še ni razločno pripisan preneseni pomen, čeprav ostro začrtano nasprotje med našim in drugim, pa tudi pravljični prizvok, kakršnega imajo drugo morje, dežela in mesto, vzbudita občutek dvoplastnosti. Iskanje novih dežel je ustaljena, konvencionalna metafora za prekinitev s starim življenjem, je tudi pomemben element mitov in pravljic, kjer se popotovanje običajno razlaga kot dozorevanje, kot nekaj pozitivnega. Zato nas tožba o trudu, ki je zapisan prekletstvu, in o srcu, pokopanem kot mrtvec, preseneti, vzpostavi disonanco. Črne razvaline življenja, ki jih prvoosebni govorec vidi, kamorkoli se ozre, ki so torej zunaj njega, se že vpisujejo v izotopijo okoli negativne metafore – mesta. Ker so namreč predstavljene kot nekaj predmetnega, zunanjega, jih lahko identificiramo z mestom samim. Hkrati iz dvoumne dobesednosti preidemo v očitno metaforičnost (saj pač ni mogoče, da bi kdo okoli sebe videl črne razvaline življenja). V takšnem metaforičnem tonu potem spregovori tudi drugi govorec, ki najprej zanika, da bi imel prvi, naslovljenec, kakršnokoli možnost, da kam odpluje, potem pa v zadnjih besedah razloži, zakaj je tako, tako rekoč z besedami povzame, kar je prej izrazil v podobah.

V izotopiji mesta lahko razločimo dva niza podob: prvo sestavljajo podobe, povezane z iskanjem novega, boljšega življenja – mesta, v drugi pa so nanizane podobe brezizhodnosti in propada. Dinamika pesmi temelji na kontrastu med obema nizoma, iz tega kontrasta se poraja konflikt.Elementi prvega so pot v drugo deželo, k drugemu morju, najdba drugega mesta, boljšega kot je naše, ves širni svet, ki pa je že poteptan, plovilo in pot, ki pa ju za nagovorjenega ni, nove dežele in nova morja, ki pa jih ne bo. Zaradi zanikanosti se te podobe že približujejo drugemu sklopu in tvorijo nekakšen prehod med obema. Vse te podobe so povezane s premikanjem, iskanjem cilja. Elementi drugega niza so črne razvaline življenja, mesto, ki bo venomer za teboj in v katero se boš vedno vrnil, »tvoj stalni pristan«, iste ulice, te četrti, te stene, to malo gnezdo. Takšno podobje brezupa odločno prevladuje in daje pesmi mračen ton.

Mesto kot prispodoba v interakciji z različnimi glagoli rahlo spreminja konotacije. Gre za metaforo, ki lahko evocira različne razlage – mesto je življenje, usoda, stanje duha.

Tudi druga kitica s svojim podobjem vzbuja pravljične asociacije. Pot, ki popotnika vedno pripelje na isto mesto, spominja na arhetip labirinta ali vilinskega kola, iz katerih ni izhoda. Mitološko popotovanje je sprevrženo, ker popotnik nima več cilja. Popotovanje je pogosto metafora za življenje – popotovanje brez pravega cilja (pravi cilj bi bilo samo drugo mesto, ki pa je nedosegljivo) je torej zadeta prispodoba za »poteptano« življenje.

V pesmi najdemo še dve komparaciji. Ena čisto na koncu postavlja enega nasproti drugemu širni svet in malo gnezdo – mesto. Druga primerjava, »In moje srce je – kot mrtvec – pokopano«, se mi zdi zanimiva prav zato, ker je besedna zveza »kot mrtvec« pravzaprav vrinjena, naknadno dodana. Po eni strani je tako srce »dobesedno« pokopano in s tem ustvarja metaforo, po drugi strani pa vrinjena primerjava z mrtvecem vnaša bolj cerebralen element primerjanja in opozarja, da srce le ni zares pokopano. Vzdušje pesmi posebej doživeto ponazarja verz s personifikacijo »Mesto bo venomer za teboj« (v izvirniku je personifikacija še bolj očitna),  ­ki ustvarja tesnobni vtis preganjanosti.

 

Konstantin Kavafis je v svetovni literarni teoriji znan predvsem po uvedbi govorečih person, zgodovinskih likov, ki v monologu nagovarjajo bralca. Ob natančnem branju njegovega podobja se pokaže, da je tudi na ravni metaforike in primerjav trdno usidran v grško – helenistično in antično – izročilo. Celo pesem Mesto bi lahko preko analogije z njegovo znano pesmijo Itaka, ki navezuje na Odisejevo popotovanje, zaradi motiva življenja kot brezciljnega potovanja ohlapno umestili v antično tradicijo.

 

Metaforika pri Konstantinu Kavafisu

Tri pesmi

 

Modernistični pesnik Konstantin Kavafis, eden izmed v svetu najbolj znanih grških pesnikov 20. stoletja, je večino svojega življenja preživel v Egiptu. Zanimivo je, da je Grčijo v vsem življenju obiskal le dvakrat. Rodil se je leta 1863 v Aleksandriji. Njegova starša, Peter in Hariklija Kavafis, sta bila po rodu Grka iz carigrajske grške diaspore. Po očetovi smrti je med letoma 1872 in 1879 z materjo, sestrami in brati živel v Angliji, pozneje pa se je vrnil v Aleksandrijo, kjer je obiskoval trgovsko šolo Hermes. Leta 1882 se je pred angleškim obleganjem Aleksandrije z materjo za tri leta umaknil v Istanbul, leta 1885 pa se je zaposlil pri časopisu Telegrafos v Aleksandriji. V tem času je začel pisati prve pesmi, in sicer ne le v grščini, temveč tudi v angleščini in francoščini, leta 1886 pa je prvo pesem tudi objavil v grškem časopisu, ki je izhajal v Leipzigu. Vendar se je kasneje odrekel vsem zgodnjim pesmim, objavljenim pred letom 1911. Pesmi je neprenehoma spreminjal in izboljševal, nekatere je zato objavil tudi po večkrat. Razen kratke pesniške zbirke Pesmi (1904), ki je vsebovala le trinajst, ponatis iz leta 1910 pa dvajset pesmi, so prvo obsežnejšo Kavafisovo zbirko Zbrane pesmi objavili šele leta 1935, po pesnikovi smrti, 75 pesmi, ki jih ni namenil za objavo, pa je izšlo po časopisih še za časa njegovega življenja. Leta 1934 je pesnik odšel na zdravljenje v Atene, kjer je ostal nekaj mesecev, in se je vrnil v Aleksandrijo šele tik pred smrtjo. Čas, ki ga je med zdravljenjem preživel v Atenah, je bil hkrati tudi najdaljše obdobje, ki ga je Kavafis preživel v Grčiji.

Za Kavafisovo pesništvo je značilno, da črpa iz helenistične in bizantinske zgodovine in kulture, ki sta mu bili verjetno blizu zaradi krajev, v katerih je odraščal. Zanj je bil zelo tipičen tudi postopek, da je svoj lirski subjekt preoblačil v »maske«, dajal je govoriti različnim personam, tako resničnim zgodovinskim osebnostim kot izmišljenim likom. Njegov opus bi lahko v grobem razdelili na tri vrste pesmi: senzualne in erotične, v katerih je opisoval lepe mladeniče, zgodovinske, v katerih je popisoval kakšen v zgodovino umeščen lik ali dogodek, in filozofsko-etične. Seveda pa so se te tematike pogosto prekrivale. Tako je v liričnih ljubezenskih pesmih opisoval tako bizantinske mladeniče kot tudi lepotce, ki jih ni postavil v noben konkreten zgodovinski čas, še pogosteje pa je zgodovinsko temo obravnaval na takšen način, da je dilema ali usoda njegovega zgodovinskega lika pravzaprav ilustrirala kakšno splošno človeško napako, nesrečo ali razpoloženje. Kavafisova poezija je minimalistična in slog okleščen okraskov, podobje je sicer pogosto konvencionalno, vendar pa ga pesnik rabi spretno in inovativno. V eni pesmi se najpogosteje drži ene same razpredene podobe. V nadaljevanju si bomo ogledali metaforiko v treh Kavafisovih antologijskih pesmih.

Pesem Trojanci, ki korespondira s Homerjevo Iliado, je bila objavljena v drugem ponatisu zbirke Pesmi leta 1910.

Naši napori – napori nas nesrečnikov! –

naši napori so kot napori Trojancev.

Brž ko nam nekaj uspe,

že se nam vrne zaupanje,

spet postanemo pogumni.

 

A vedno se kaj zgodi in nas ustavi.

Pred nas plane Ahil iz svojega jarka

in nas prestraši s strašnim krikom.

 

Naši napori so kot napori Trojancev.

Mislimo, da bosta naša vnema in odločnost

spremenili sovražno srečo.

In gremo na plano, pripravljeni za boj.

 

A ko napoči usodni trenutek,

naša odločnost in vnema splahnita.

Naš duh se opoteče in odpove.

In tečemo okrog obzidja,

misleč, da nas beg lahko reši.

 

A naš poraz je neizogiben. Tam,

na obzidju, se že oglaša žalostinka.

Žalujejo za spomini, za našimi slavnimi dnevi.

Priam in Hekuba bridko žalujeta za nami.

(Prevedel Ciril Bergles)

 

Iz dogodkov pred Trojo je Kavafis sestavil metaforični niz podob. Lirični subjekt te pesmi je kolektiven, »mi« – neka anonimna množica, najverjetneje ves človeški rod, lahko pa bi imel avtor v mislih recimo tudi Aleksandrijce v času kakšne politične krize ali pač ljudi, ki se jim v življenju nič ne posreči. Pesem Trojanci je dober primer mešanice zgodovinske in moralistično-filozofske tematike, kakršna je pri Kavafisu zelo pogosta, le da tokrat namesto iz zgodovine zajema iz mitologije. Mit je po Northropu Fryu nekakšen kulturni koine, skupni jezik, in res je zgodba o Trojancih še danes dovolj znana, da ob primerjavi »napori kot napori Trojancev« takoj pomislimo na nesmiselne, neuspešne napore, saj je bil Trojancem že od vsega začetka usojen poraz.

Hkrati pa je naše kulturno obzorje že toliko drugačno od obzorij izobraženega človeka s konca 19. in začetka 20. stoletja, da bi se nam lahko mimogrede izmuznila kakšna niansa podobja, ki ga v tej pesmi Kavafis črpa iz konkretnih dogodkov v Iliadi. Raba mita je v tej pesmi zanimiva tudi z vidika dogajalnega časa: mitološki čas je po teoriji Mircee Eliadeja namreč cikličen, mit se torej odvija nekako zunaj časa, hkrati pa je poustvarjen v sedanjosti. In na enak način ga v tej pesmi obravnava tudi Konstantin Kavafis: najprej mitološko dogajanje s sodobnostjo zgolj primerja, potem pa pride med njima do popolne spojitve in identifikacije.

Primerjava v prvih dveh vrsticah daje ton celotni pesmi, saj je vse, kar sledi, le še obrazložitev in ilustracija. Prva kitica vsebuje eksplicitno izraženo vodilno misel, v naslednjih pa se meja med sedanjostjo in mitološkim časom zabriše, pride do identifikacije »nas« s Trojanci, in Ahil, ki skoči iz jarka, ilustrira nekaj, kar se »zgodi in nas ustavi«. Prizor je pesnik črpal iz 18. speva Iliade, ko so se Trojanci in Ahajci borili za Patroklovo truplo in je že kazalo, da bodo v tem boju prevladali Trojanci. Skupaj z njimi se je tudi »nam« povrnilo zaupanje. Iz tega primera vidimo, kako natančno poznavanje konteksta Iliade Kavafis predpostavlja pri svojem bralcu. Ko pa se jim je pri jarku pokazal Ahil in trikrat zarjul (Atena pa je zavpila skupaj z njim, da je bil njegov glas nadnaravno strašen), in tako tudi pokazal, da se namerava znova vmešati v bitko, jih je obšla groza in so pobegnili brez trupla.

V tretji kitici se ponovi isti cikel. Najprej primerjava s Trojanci, ki izzveni kot refren, ki poudarja neskončno ponavljanje človekovega prizadevanja, sledita pa ji razlaga in identifikacija, le da je tokrat identifikacija nekoliko bolj dvoumna. »In gremo na plano, pripravljeni na boj« bi se namreč lahko nanašalo ne le dobesedno na Trojance, ampak metaforično tudi na lirski subjekt. Pravzaprav pa se zdaj teža identifikacije prenese s Trojancev nasploh na Hektorja: on je namreč tisti, ki zapusti obzidje, da bi se spopadel z Ahilom. Zaključek četrte kitice govori v prid takšni predpostavki, saj je samo Hektor tisti, ki trikrat teče okoli obzidja, ko se prestraši Ahila. Njegov poraz pa je neizogiben, saj o njem odloči usoda, ki ima v Iliadi celo še večjo moč od Zevsa, in na koncu v dogajanje poseže sama Atena, da ga pogubi. V zadnjih dveh kiticah je identifikacija med Trojanci, pravzaprav pa Hektorjem, in lirskim subjektom izpeljana čisto do kraja, podobje je postopoma povsem izpodrinilo nemetaforično raven teksta (že v tretji kitici, ko izpade primerjava, se meje med »nami« in Hektorjem nekako zabrišejo).

Hektorjev »poraz« je smrt in njegovi »slavni dnevi« so pač dnevi njegovega herojstva. V kontekstu sodobnega človeka, domnevnega lirskega subjekta, pa bi morda lahko »slavne dni« interpretirali kot mladost ali čase, ko smo še premogli kaj poguma. Poraz pa bi bil lahko zgolj posamični neuspeh, lahko pa si ga razložimo bolj eksistencialno, pač kot smrt (neizogibnost pa bi bila tertium comunae smrti in poraza Trojancev).

 

Kratka pesem Želje, ki jo je pesnik uvrstil že v svoj prvi izbor iz leta 1904, je osnovana na eni sami razvejeni pesniški primerjavi: Kot lepa trupla mrtvihtakšne so želje … Glede na vsebino jo lahko razdelimo na dva dela, ki v grškem originalu obsegata vsak po tri verze (slovenski prevajalec v prevodu ni obdržal verzne strukture pesmi): prvi del opisuje lepa trupla – komparand, in drugi neizpolnjene želje – komparat.

 

Kot lepa trupla mrtvih,

ki jih ni izmaličila starost

in so jih s solzami

v razkošno grobnico zaprli,

jim obsuli glave z vrtnicami,

noge z jasminom –

takšne so želje,

ki so minile neizpolnjene,

ne da bi užile

eno samo noč slasti,

eno samo jutro z zarjo.

(Prevedel Marijan Tavčar)

 

V podobi pokopa trupel v grobnici pesnik, kot tudi sicer pogosto, navezuje na mogočno bizantinsko preteklost, zlasti z omembo razkošne grobnice/mavzoleja. Z opisom lepote mrtvecev in njihovega pokopa, predmetov okoli njih in žalujočih pesnik doseže, da nam podobe bolj plastično stopijo pred oči, in vnese estetski element v sicer bolj abstraktno sporočilo pesmi.

Vendar pa tretjega verza originala, »jim obsuli glave z vrtnicami, noge z jasminom« (v slovenskem prevodu sta to peti in šesti verz), ne gre jemati preveč dobesedno. Bolj kot opis predmetnega sveta se zdijo vrtnice in jasmin simbol lepote umrlih, ki bo pokopana z njimi. Na to lepoto po mojem mnenju navezuje tudi razkošnost grobnice – podoba pokopa je cela močno esteticizirana, okolje je zgolj odsev lepote mrtvih trupel. Opis neizpolnjenih želja je že na prvi pogled bolj metaforičen. Želje so personificirane (»ne da bi užile eno samo noč slasti«), s tem pa so tudi nekako izenačene z mrtvimi iz prve kitice, saj so zelo mladi ljudje tisti, ki še ne poznajo spolne slasti.

Ko noč slasti in jutro z zarjo (v izvirniku njeno svetlikajoče se/zoreče se jutro, pri čemer se »njeno« nanaša na slast) povežemo z željami, pridobita lahko še dodaten preneseni pomen. Noč slasti bi v kontekstu želja lahko predstavljala izpolnitev, jutro (slasti) pa lahko označuje nadgradnjo ali drug, javni aspekt te izpolnitve. Jutro je še bolj specifično določeno z zarjo ali s svetlikanjem. Po eni strani to na ravni podobe služi večji plastičnosti opisa, po drugi pa metaforično označuje lepoto in srečo takšne izpolnitve. Predvsem pa v pesniški konvenciji mlado jutro simbolizira novo upanje, nov začetek. V tem konkretnem primeru še bolj poudarja nemoč neizpolnjenih želja, da bi ponovno oživele.

Med trupli in željami avtor vzpostavi vzporednice na več ravneh: mrtvost trupel in preminulost želja, mladost trupel in neizpolnjenost želja, lepota trupel, ki jih povezuje z željami. Solze, ki jih točijo žalovalci nad trupli, zrcalijo obžalovanje, ki ga občutimo, ko se naše želje ne izpolnijo. Cela pesem spominja na t. i. homersko primerjavo, kar bi lahko bil pri Kavafisu, ki se je navdihoval pri antiki,zavesten postopek.

 

Zadnja obravnavana pesem je pesem Mesto. Na dveh mestih, kjer prevod odstopa od grškega originala, sem v oklepaju poleg prevoda navedla še dobesedni pomen verza, ker ga bom uporabila pri branju.

 

Rekel si: »V drugo deželo pojdem, k drugemu morju.

Tam najdem drugo mesto, boljše kot naše.

Toda ves moj trud je zapisan prekletstvu,

srce mi leži kot mrtvo in pokopano. (In moje srce je – kot mrtvec – pokopano.)

Doklej mi bo um medlel, doklej hiral?

Kamor obrnem oči in kamor pogledam,

vidim le črne razvaline svojega življenja,

ki sem ga dolgo let ugonabljal in trošil.«

 

Zate ne bo novih dežel, le kakšna nova morja!

Mesto bo venomer za teboj. (Mesto ti bo sledilo.) 

Po istih ulicah boš taval,

v teh četrtih se boš postaral,

za temi stenami boš osivel.

Mesto ti bo tvoj stalni pristan.(Vedno boš prišel v mesto.)

Kam bi drugam – zaman je ves up!

Zate ni plovila ne nobene poti.

Kot si svoje življenje si tukaj pokvaril,

v tem malem gnezdu,

tako si ga za ves širni svet poteptal.

(Prevedel Marijan Tavčar)

 

Vodilna metafora v tej pesmi je mesto. Ne izvemo, kje leži, ne izvemo, ali je sodobno ali morda helenistično ali bizantinsko, gre torej za čisto abstraktno mesto. Pravzaprav sta mesti dve, drugo in naše, in že v prvih kiticah je jasno, da je naše mesto slabše. Iz prvih stavkov na videz veje nekakšen optimizem, obema mestoma (in vsem drugim pojmom, povezanim z njima: popotovanju, drugemu morju, drugi deželi) pa na tem mestu v pesmi še ni razločno pripisan preneseni pomen, čeprav ostro začrtano nasprotje med našim in drugim, pa tudi pravljični prizvok, kakršnega imajo drugo morje, dežela in mesto, vzbudita občutek dvoplastnosti. Iskanje novih dežel je ustaljena, konvencionalna metafora za prekinitev s starim življenjem, je tudi pomemben element mitov in pravljic, kjer se popotovanje običajno razlaga kot dozorevanje, kot nekaj pozitivnega. Zato nas tožba o trudu, ki je zapisan prekletstvu, in o srcu, pokopanem kot mrtvec, preseneti, vzpostavi disonanco. Črne razvaline življenja, ki jih prvoosebni govorec vidi, kamorkoli se ozre, ki so torej zunaj njega, se že vpisujejo v izotopijo okoli negativne metafore – mesta. Ker so namreč predstavljene kot nekaj predmetnega, zunanjega, jih lahko identificiramo z mestom samim. Hkrati iz dvoumne dobesednosti preidemo v očitno metaforičnost (saj pač ni mogoče, da bi kdo okoli sebe videl črne razvaline življenja). V takšnem metaforičnem tonu potem spregovori tudi drugi govorec, ki najprej zanika, da bi imel prvi, naslovljenec, kakršnokoli možnost, da kam odpluje, potem pa v zadnjih besedah razloži, zakaj je tako, tako rekoč z besedami povzame, kar je prej izrazil v podobah.

V izotopiji mesta lahko razločimo dva niza podob: prvo sestavljajo podobe, povezane z iskanjem novega, boljšega življenja – mesta, v drugi pa so nanizane podobe brezizhodnosti in propada. Dinamika pesmi temelji na kontrastu med obema nizoma, iz tega kontrasta se poraja konflikt.Elementi prvega so pot v drugo deželo, k drugemu morju, najdba drugega mesta, boljšega kot je naše, ves širni svet, ki pa je že poteptan, plovilo in pot, ki pa ju za nagovorjenega ni, nove dežele in nova morja, ki pa jih ne bo. Zaradi zanikanosti se te podobe že približujejo drugemu sklopu in tvorijo nekakšen prehod med obema. Vse te podobe so povezane s premikanjem, iskanjem cilja. Elementi drugega niza so črne razvaline življenja, mesto, ki bo venomer za teboj in v katero se boš vedno vrnil, »tvoj stalni pristan«, iste ulice, te četrti, te stene, to malo gnezdo. Takšno podobje brezupa odločno prevladuje in daje pesmi mračen ton.

Mesto kot prispodoba v interakciji z različnimi glagoli rahlo spreminja konotacije. Gre za metaforo, ki lahko evocira različne razlage – mesto je življenje, usoda, stanje duha.

Tudi druga kitica s svojim podobjem vzbuja pravljične asociacije. Pot, ki popotnika vedno pripelje na isto mesto, spominja na arhetip labirinta ali vilinskega kola, iz katerih ni izhoda. Mitološko popotovanje je sprevrženo, ker popotnik nima več cilja. Popotovanje je pogosto metafora za življenje – popotovanje brez pravega cilja (pravi cilj bi bilo samo drugo mesto, ki pa je nedosegljivo) je torej zadeta prispodoba za »poteptano« življenje.

V pesmi najdemo še dve komparaciji. Ena čisto na koncu postavlja enega nasproti drugemu širni svet in malo gnezdo – mesto. Druga primerjava, »In moje srce je – kot mrtvec – pokopano«, se mi zdi zanimiva prav zato, ker je besedna zveza »kot mrtvec« pravzaprav vrinjena, naknadno dodana. Po eni strani je tako srce »dobesedno« pokopano in s tem ustvarja metaforo, po drugi strani pa vrinjena primerjava z mrtvecem vnaša bolj cerebralen element primerjanja in opozarja, da srce le ni zares pokopano. Vzdušje pesmi posebej doživeto ponazarja verz s personifikacijo »Mesto bo venomer za teboj« (v izvirniku je personifikacija še bolj očitna),  ­ki ustvarja tesnobni vtis preganjanosti.

 

Konstantin Kavafis je v svetovni literarni teoriji znan predvsem po uvedbi govorečih person, zgodovinskih likov, ki v monologu nagovarjajo bralca. Ob natančnem branju njegovega podobja se pokaže, da je tudi na ravni metaforike in primerjav trdno usidran v grško – helenistično in antično – izročilo. Celo pesem Mesto bi lahko preko analogije z njegovo znano pesmijo Itaka, ki navezuje na Odisejevo popotovanje, zaradi motiva življenja kot brezciljnega potovanja ohlapno umestili v antično tradicijo.

 

Najnovejši prispevki

Kategorije

Arhiv