NAMESTO OBRAZA GORA

I

Saj ne veš, da pretrgal 

strašno prekletstvo si

v dnevu somraka usode.

Da preprečil si mit

in popravil svetobolje,

postavil meje neznosnosti

še globlje bolečine,

kakor poznal si jo le ti –

brez sape ni resničnosti.

II

Ker zaprisegel si nemočno

v hvaležnosti tesnobni

prizadetost ozemljiti,

postajal vedno bolj gol

z nogami v pesku vročem

v blesketu temin

očiščevanja korenin

izoblikovanja podobe.

Zakaj petdeset preklonov

in štirideset dni,

pod zemljo pod vodo

prestajal kazen si

kakor blagosti poln

osiromašen, milosten,

osamel v brezkrvnosti,

ožarjen s svetlobo sinjo,

udarjen z velikodušnostjo.

III

Ker potem je izginila

oznamenovanost čudna,

še hladen neviden stok

in nikjer opazna izkrivulja,

ko prepoznal arhangela si,

Bojevnika nad zlim,

prvorojenega upnika,

ki se nikdar ni skril;

le s škrlatom čarovnim

zlat lesk premenil

v zasanjano sliko,

v katero še nihče ni stopil.

IV

Zakaj v noči popolni,

veter vse je očistil

nad želeno meglico

nezagledano si videl,

pozabil na dihanje

za več kot nekaj dni,

in s propadlim srcem,

ki več se ne zaiskri,

le prepeva v vzkriku,

pridušenem, tihotnem

z ljubeznijo od zunaj

kakor sred gore

v starejši pustinji

od temne votline

veje veter materinski.

Iz pasu^[1]

Obraz v gori

zveste tišine

pomaganje bližini

čudodelne dvojine.

Saj izprežiti vole,

zamegliti sonce,

pomeni temačno čistost,

in sprejemanja vase oblike.

Kakor noč.

Kakor obstajanje pod gladino

deklice v skrilu

brez izmamljenja upanja

niti za hip niti za širino

pleč, dosledno zlomljenih,

oleander, uvel od lepote,

z vonjem, enkrat primerljivim

z belo Nedoumljivim.

Saj z neba priti,

pomeni ohraniti

žal-jezik modrosti

človeku svobodne

nepodarjene biti.

Saj neznano globino

telesnega izmučiti,

pomeni napredovati v ponižnost

kakor vedno obljubljeni

deželi molitveni

v razdalji usodni.

I

Ker za vedno trgaš.

podaljšane ostroge,

za vedno zreš gore

in prostranstva preveč smrtnega

krajšaš za vse milje pomorske.

Saj slednjič uhajaš mrku,

in se z vsemi udi skloniš

h Konstantinovemu hrbtu,

da pomagal bi mu kot oproda

in ga ne zalezoval sredi vrta.

II.

Ko z vsemi čuti zamrzneš

še požgana jezera in polja,

spoznavaš luč in mržnjo

Svetega Demetrija pod vrhom.

Kjer nenadoma je bol,

prevzeta v drnec

sredi amfiteatra smrti

pohabljenih grlic,

ki jih z belim kruhom krmiš

kakor modras na soncu

iztegneš glavo v levitev,

da opotečeš se še preden,

se nad tebe zgrne

nenadna izplavitev,

strašni precep valov.

In pritlehna obnemoglost –

poslednja Tebe ohranitev.

III

Zdaj z molkom nosiš

odletno željeno grudo

čez vero pogled in

češnje jedro za zazemljitev

vetra, ki ne odganja misli,

a plamene vse preprečuje

z brezrazumskimi vrtinci

vse ozemlje, da jadikuje,

ko razmerja, lačna upa,

sesedena so v neznana morja;

zdaj se strese, zdaj zatuli

premračno žrelo preročišča,

da bleščava se ne otira

z vek, semen in kože,

od vseh izbrancev odrte

podnevi, ko zaspali niso,

a veličastno blodili

kakor vojščaki razoglavi,

da spremljava sončna

se med telesi skrije

v vstajah, zbiranjih

vso noč, ves čas

do zadnjega svitanja,

do skončanja milosti.

IV

Tedaj pred teboj črno

kakor poslednji izdih

se brez udov le zasveti,

In odrešenjska šibkost

je, da videla bi se na sveti.

Postaja sen trodelni molk

In hvaležno tkanje brvi

do koraka, odsekanega v kolku

do starejše Apokalipse

in zakorenelih ostankov

v beli notranjosti krvni;

V

Saj med kanonom dveh ptic

izbereš obeh glasov

brezglasno odrešitev

in v večernem soncu

prelamljaš moža utelesitev.

Saj zdaj z materjo veruješ,

da v rožnatem grmu

najdeš belo dušo –

to je redkih bridko

jeklo, ki oddaja v noči

žezlo svoje kakor v peklu

zaznava se skoz sporočila,

od kod svobodnost srca

bila je in še izvira.

Iz meglice

Saj obraz kamnit

v dalji si videl,

in telesni sežig,

dosledno uresničen

v ljubezni menihov

sred ganjene piramide

ohranil si solze

ranjene skrivnosti.

I

Zakaj radost si udušil,

v stari zavezi omrtvil,

dostojanstvene vsemirnosti

utelesene molitve

nenavadne tihotnosti;

zakaj vejanje v votlinah

celic posmrtnih

osamljen si uzrl

kakor troedino sliko

neponovljeno repliko

pričakovano v skrbnosti –

z nenapovedanimi močmi,

spačen od bolečin

ne premagal, a izvršil:

sredi ničesar, v goloti

dosegel si vrh,

in vsečloveško zbiranje

med pogledi nemih njih

izoblikovanost duhovno.

II

Zakaj v dnevu Osmem

s propadlim sluhom,

zbodenim od višjih,

jekov belopepelnatega kragulja

zadržal si pozornost

angelovih kril,

da v megli nepodobnost 

da enkrat uzrta

žalna pokončnost

kakor postava vdove

kakor mladeniča upornost

našla večerni je odziv

v nezahajanju lune

v spremljanju neumornem

pred zadnjo prepreko, da nikoli

več bi ne bil živ.

III

Zakaj vzvalovanje kože

Maternega nadobličja

posvajanje sveta je,

ker nikjer doma 

več ne bo – kakor milostna

kazen in blažja oproda,

ki ne spremlja te do groba,

a do osebnega Boga. 

In čaka te pred durmi,

kjer zastala je noga

v strahu, strahu umora-

začetka tujega, tujega

bolj kot vse sedanje dni …

IV

Slovesni obraz v krsti –

obsijanost čudodelno sinja –

ko timijan spet gori

navzočnost rožna

bele je smrti.

Premalo je, da spregovori,

a piščal se oglasi

in deček vstane od mrtvih.

V

Prišel k meni je – si

kakor nahajanje tesnobno,

prihajanje v dom,

spremljanje očeta v vinu,

in enega lesa usta,

posvojena so v Duhu,

ko sprejmeš mir 

poslednji prelom

z občudovalcem v krču

spoznavaš zlo.

VI

In z vso sapo zaupaš

obstajanju nesmrtnih

zakaj izžet v noči

žrelo predaš zubljem.

Osušeno srce gore

požreš na dno

telesno v vrču –

tam pozabljen utrip

žalnega je glasu –

in prejmeš obraz smrti.

---

^[1] Dejanje s pasom se ne vrši v resnici, ampak le v videnju (Jer 13,1).