Tags

Related

Share

Na skriti strani

Kajetan Dolinar

Svetle povesti

V dnevih zlatih me Gospod pokliče.
Takrat so sreča, življenje, svoboda – nebeške priče.

Prostrani gozdovi, samotna skalovja,
srčna spoznanja, čarna svetovja.

Svetle povesti, odstrte skrivnosti,
toplina Ljubezni – kraljestvo svetosti.

Neznano je domovina moje duše.

 

Na predvečer v planini

V daljavo izginja dežela v modrih pramenih;
v milino utopljen je svet v misli ujet.

Še seže za obzorje čut, onstran po sinjih slemenih,
kjer sijaj je Svobode z lepoto prežet.

A mnogo življenj se v meni zrcali:
stremenj, bolečin – planjav in strmali.

In v tem ko v tok blazni razum je ta vpet,
solze vžgo globino visoko v iskrenih plamenih.

Spoznanje hiti pusto ječo odpret:
Jaz Sem Svoboda, nikoli izgubljena v pomenih.

V tišino izginja dežela v modrih pramenih;
Jaz Sem Svoboda, presežna v duhovnih pomenih.

 

Iz poti v neznano

Minil je mesec maj,
iskrijo se kresnice v mlaj,
sam stopam v tihi gorski raj.

In kot v nedrja mi dragega dekleta v tvoje se poti zaupam
in izginjam v svetovih tvojih neumljivih, nepoznanih
in tonem v globinah tvoje tihe in dišeče, večne Duše.

Prešel je svetni direndaj,
svetlijo zvezde jutranje v gaj,
v mladem listju veter-otročaj.

In kot v zavetje drage mi mladosti v davne se občutke vračam
in je konec mojih misli zbeganih, neznatnih
in zamaknjen sem v čudež svoje mirne in brezdanje, nežne Biti.

Vstal je sonca sijaj,
zmetal je sence daleč vkraj,
prelesti vse so tvoje spet nazaj.

In kot kozorog s poskoki hitrimi v višavah Te spoznavam,
in razmahneva se v prostranstvih širnih ter neskončnih
in od najine predstave presunjeno vse Stvarstvo zamaknjeno obstane.

 

Po zelenem mahu

Tiho in s skrivnostno nežnostjo stopala je po zelenem mahu,
mi spomin že davno nanjo je zbledel v strahu.

Globoko vame vbodla s silno je lepoto,
pregnala je tegobe, odstrla je slepoto.

Tiho in s skrivnostno nežnostjo stopala
Velika je Gospa Ljubezen po zelenem mahu,
kamor svoje lice sem počil in ga s solzami napojil.

 

Usmiljena gospa

(za Ano Ovnik)

V vrtovih svetlih, tihih cvete roža;
tam daleč proč konča se pusti vsakdan
in redki le vedo za pot tja onstran,
kjer skrivni Duh v Ljubezni vse obkroža.

Njen sladki vonj predrami te iz spanja,
da jarme moreš snet, če si še zvezan;
morda – če trpek ima okus – si zbegan,
a njen je roza cvet prepoln zdravja.

Odpre ti duri tja, kjer sije zarja,
kjer v Kristusu njen duh je poveličan,
z dobroto slabo v dobro preobraža.

Če moreš potrpeti, ko te vzgaja,
bo s tabo, dokler hudi duh ni zmagan,
in potrpela v stiski, ko te boža.

 

Med vrhovi tihimi

Med vrhovi tihimi …

Osvetja se v nočeh iskrijo,
jesen je že in dnevi spijo;

cedijo se iz krošenj kaplje,
meglice lezejo v škraplje.

Ljubezen moja sama dremlje,
mi pusti vsakdan jo odjemlje;

in žalostni se kraji zdijo,
spomine davne prebudijo.

Med vrhovi tihimi …

 

Zlatoust

V dvorišču sredi hiš na drogu zlatoust sedi.
Kadar vidim ga, obstanem, saj o duši govori.

Vrh života črnega tik zlatih ustn so oči.
Skromne suknje mar mi ni – najlepši pevec se mi zdi.

Svetla pesem srečnih dni iz globočin mu žubori.
Alt prodorni me prevzame – lepše kot sopran zveni.

V prazni prostor med ljudi zna sončno čud razpirati.
Dasi majhno bitje je, v lepoto širno me zbudi.

V tihih krajih iz globin onstran videzov živi.
Sladko me v notranjost vabi, kjer v prostrani biti ždi.

Lastnih ni mu mar hotenj, v neskončnosti se izgubi –
Ljubljena iz davnih dni mi o Gospodu govori.

V spominih večnih, ljubih prostor v solzah ves ihti:
ko tako zamaknjen zrem vanj, se preplaši in zleti.

 

Gorske livade

Gorske livade – nedolžna tišina,
sončna dežela – sanj domovina;
svetlo obzorje – sijajne daljave,
povsodi hribovja – brezskrbne širjave.

Visoko na nebu – odprta prostranstva,
Sonca toplina – vonj Onostranstva;
obrisi oblakov – obrazi Lepote,
prosojna svetloba – drhtenje Svobode.

 

Jutro na Nanosu

Tik pred zoro vse še spi
in v temoti vse obstane,
nje poti so nespoznane –
kot pozabljena se zdi.

Pridejo pa svetli sli
in odstro steze poznane,
v nebu ta sijaj jo gane –
za obzorjem se jasni.

Še v logeh tema visi,
ko le mila zarja sine –
podojijo jo luči.

Zdaj dežela zadrhti:
končno sonce znova vstane –
dušna sreča zažari.

 

Dušna nit

Z dreves se sence sklanjajo in mesto spi,
le tu in tam še tavajo osamljene skrbi.

Kje duri se odpro, kjer toplo je srce odšlo?
Kdo more te globine slutiti?

Tam svetla pot se vije, v nje dlani me skrije,
tam ni osamljenih skrbi, tam duša zazveni;

in nič ni lepšega kot sončno nit
iz njenih las v svojem srcu skriti.

 

Navznoter

Zapustil sem domačo vas in vrvež mestnih ulic,
odgovore odrekel dragim, dolžnosti opustil.

Dežele kraj, neobiskan, poiskal sem, samoten,
kjer na obali morje se odpira v Neznano.

Pripravil sem za pot se: zavrnil ničeve navade,
v skrivnost intimno sem poniknil, klical v tišini.

Ponoči, ko je ocean divjal, prižgal sem ogenj,
da srca mojega poti bi ladja ne zgrešila.

Skozi prostranstva zvestoba krmilo je držala,
vodila daleč onstran me, na Zlato je Celino.

Nekoč, ko vrnem se, prijatelj, prinesel bom zaklad –
in Sreča, ne več stiska, razlog bo solzam.

 

V gozdnih globinah

Kot vode so duše v raznih načinih:
so bučne in glasne v gromkih slapovih,
a neme, negibne v globokih votlinah;
so ljubke in gibke v zvonkih tolmunih,
a lene in težke v rečnih širinah;
so čiste in bistre v gorskih izvirih,
a umazane, motne, v mlakah in lokvah;
so svetle in tihe v jezerih spokojnih,
a urne, nevarne v hitrih brzicah;
so mile v jutranjih rosah iskrivih,
a krute, surove v ivju, pozebah;
so blage in dobre v lagodnih deževjih,
a jezne in hude v nevihtah in točah;
so zbegane, gnane v soparah poletnih,
a hladne in trde v ledenih oblikah;
prostrane, ogromne v morjih hrumečih,
a majhne, zaupne v potokih, kalužah;
prečudne, togotne so v svečah ledenih,
a šegave, ljubke v prešernih snežinkah.
So mnoge prav mične v raznih okoljih,
a jaz ljubim sladko … tiho vodo v gozdnih globinah.

 

Pot, Resnica in Življenje

Jutra v zlatem Soncu se prebujajo,
Edina je Ljubezen tam vodilo,
Zori Lepota na poljeh prostranih,
Utrnejo vse misli se v darilo,
Sreče viri iz globin oplajajo.

Kjer pa noč je – s čim si Luč prižigajo?
Razum si v znanju išče pojasnilo?
Iskreno čud se uri vaj krepostnih?
Srce ponižno prosi v tišini.
Težave v igro spremeni predanih,
Usmiljenje, ki nas je odrešilo,
Svete žrtve nas dlani pestujejo.

 

Na svetli strani

Sončni, čudežni trenutki so mladosti;
poln upanja topli je šepet modrosti;
nežnih sanj, v nebu svilnatih oblakov,
jadrna sreča je kreposti;
žameten je sladki sok svetosti.