Lacrimosa Jun15

Tags

Related

Share

Lacrimosa

Neža Zajc

I.Soj

Visokoraslo sonce,
ki ničesar nima,
za blagor pokornosti
temačnega usmiljenja:
za navezanost na stan visok

za pogrešanje bližine
izreka se nesmrtnost
neradodarnega spomina.
Objema se dolg
predniku, krilatcu brez rok

za dodeljeno videnje
in vztrajanje črno
v neskaljen opoj
razodeto je klicanje tiho

ne zdaj, ne v misli
a ljubezen, zakopano v goró
zasneženo odtališ,

da hvaležnost mine,
da zamete še telo
in vse zaledenele rastline
z rokami očetovimi izkoreniniš;

da ime se izjoče
v pisavi preživljanja
osamelosti v divjini:
med hijenami, volkovi,
srnjad pod vekami zre v tišino,
in drhtenje bolno
obstajanja v srcu
premagovanje je višine –
trpljenje belo je le pod mesečino.

II. Obzorje

Premaknjeno obzorje
v sredo tlenja misli,
zarožljalo je v grozi
brez ostanka vejanja premirja.

Le nenehno udrihanje
po telesu vsenemočnem
nenavajenem vročine
ne razumevanja bližnjega
zdaj ozarjeno drobovje
samo sebe giblje.

Ni najdeno še strožje
ne znano že pravilo,
ki ustvarilo bi možé,
hladne do podkožja,
od nenadzorovane tegobe,
da obstajanje se skriva
v klet sijanja zimskega,
kjer slepec sebe več ne prepozna –
meja je to gorjá,
ki praska čez ritme,
da trzljaje nevoljne
premetava vseihtenje
v najstarejši molitvi,
kjer življenje je izgubljeno
in sapa zemlje
prevzela vonj telesni je umorjenega.

III. Prihodnost

Naprej predočijo
dnevi posvetilni,
beli od čakanja na soočenje
brez sanj široko neusmiljeni
v čas sesedeni biseri
nezagledani izpolnjeni
od trpljenja višje,
ker srce Izaije
in uganke bolne
neučakano ločijo
pretresenost od spominjanja,
ko nesreča premaga vsenadkriljivo;

in učenje, davno, bolj notranje
kakor izraženo v živih,
in branje bolj globlje kot
mrmranje v žalosti čistih
nezadoščenih v ljubezni dihih,
preštetih za Edinega:

orakli izbrani so za prihodnost,
premamljene so Sibile,
krščene misli
ne jenjajo, čeprav ne morejo
v sencah več naprej misliti,
tudi ko se prelomi
stanje v nenadzorovano oznanilo,
zamolčano, neznosno postaja globoko to utripanje.

IV. Telo

Ker ne pretesno telo,
in ne od česa nasičeno,
a nevajeno vesolja
izravnavanja tal in bistrih
voda izhod
v hladni pretok
v bojazen zavedanja milosti.

In priseganje na noč je
kakor na dete neplodnih;
in posvečevanje ne uide;
in oltar se nadte zgrinja;
kakor nenadzorovana skrivnost
kakor meje znanja in zgodovine
kakor neprisebni strah pred uklonitvijo.

Saj še znana volja
kaže se neumrljiva
in zadnja kaplja izniči
še slovesno liturgijo:

med nežnostjo dežja
vstajajo glasovi
nekdaj izpete simfonije,
da premaknejo se robovi
izhajanja solzá
iz zapadlega drobovja
in podzavestne mimikrije, da v nevarnosti sva dva.

V. Zavest

Saj zavedanje v zadušitvi
in prepoznanje kesanja Jone
ne pomagata v smrtni
razgaljenosti steklene zone.

In vrat se upogne,
in prenese še razbijanje,
odjek v besedah krvno.
Ne zaostajaš niti hip,
čeprav so vrata cerkve zaprta.

V premišljevanju je vzgib
pergamenta za umrle,
ker sebe je prelamljanje trdno,
kakor grajenje žalostnega smisla,
kakor nezadoščenost volje
in upravičenost do bistva.

Zdaj z vedenjem od znotraj
ustaviš pretakanje navdiha,
da z zlomljenimi prsti
se umakneš pred sijem.

Nazaj sestopiš
z odrezanimi dlanmi
kovance iztolčeš
za vse pozabljene dni
domovanja sredi bližnjih –
premražen se uležeš v nimb
z glavo, s čelom pod giljotino korake plesne zavrneš.

VI. Sebi

Ker ne verjameš v sloves device,
Z Ofelijo odpoješ, in
se klanjaš le Krstniku.

Zdaj izdaš še mir.

Priznaš le še sebi Smrtniku,
da odslej jenjaš prosto
med vsemi sleherniki edini črn,
osamosvojen v krivdi
kakor v Jordanu utopljena brv.

Nenadoma se usločiš.

Podvojeno zadihaš.

Nikdar več moledujoč.
Nikdar vel neokrnjen,
povsod znan kot svoboden
v lasten kes zakrčen,
nezapostavljen in premrl.

Hvaležen za zavrnitev,
sam prebujaš led lepote.

Kakor prizadet otrok.

Manj kot sedem tisoč let umetnine
prenašaš v kolenih mrtvih.
pred razmerjem filozofije
in razžaljenih svetnikov
neodpuščanje sebi skrivaš,
da matere ne ponižaš
preprečiš še razdor upodobljene nekoč družine.

VII. Večernice

Pred ostankom časa se ponižaš
sladko človeškost z mesecem nesmrtnim
vsestransko z neznanim potekom krstnim
brez besed izničiš
nepozabljene umore
brez dejanj pokažeš pred sodišče
in svetlo žalobnost
razgališ kakor žlahtno preročišče
z gensko pesmijo noči
prehajaš v območje prezrtosti
kakor glava nedolžnega
in ljubezen neustavljivih
dveh, pogubljenih v soncu
brez srečanja izpolnjenih
brez zaveze v cerkvi sokrvnih
s telesoma obsojenih
»preveč mladih, da smrtnih«
nasmejanih pod prstjo
plamtečih vek žrtvenih –
jagnje solzá
vseh nepadlih, mrtvih
sredi vetra in dežja prebičano
ne na trapezi, a med ljudmi
stoječe kakor cifra,
revna, spodsekana v opomin –
s povratnimi žarki ciklamnih rek, in
magnolij večerno zazveniš.