OKRUŠKI POČELA SPOMINA

Neža Zajc

OKRUŠKI POČELA SPOMINA

Sredi domovanja resnice
razpadejo še zadnje želje
izmed prisebnih v gosteh
znancev iztrga se
svetlolasi prvak misli
škrlatna sled nad vse
prekorači mejo znanilca.

Prestop brezna

Sredi jokanja se misli
novorojeno čutenje,
drugačen zapis
od prejšnjih tri
preobraženo se sprevidi,
da vseh slepih poti
izprošeno je odpuščanje,

Saj če se Njej, nadskriti
za pročelji domov,
iz desnega očesa vera cedi,
potem se iz ustrahovanih zrkel
nad zmajevimi zobmi
s hladnim kopjem
od zasenčenih oči
nenadoma more
le v brezčasje milosti,
kakor beseda nezaslužena
izteči še ne vsa bolečina;

pod drevesom smokvinim
pod senco visoko
pesmi pojavi se dvojina;

Brv

Premlad glasni klic
razumeval je le okolje, ko
kremenčaste spomine
ozarila je megla rož,

da za vedno zastali so domovi
kakor prikovani v skril,
potemneli od lastnih naplavin;

da zajame višine,
izbere osebo za spojino
starih sanj in spominov –

objame hlip
objame kost –
vserahlo notranjost stre
kakor viseč most:
da hladno zajame voda
postavo dolgo pričakovano.

Nenadoma se še morje
ustavilo je pred durmi,
pod drevesi, kakor nekoč,
razburkalo je vse jezike,
osamele, preveč, v Duhu.

»Zdaj stas je Tvoj, o moj Bog:

veselje, kje si znalo biti …
le za kratek dah, ki sonca
šteje za užaljena in prezirljiva;

od davnega veš, da bližnjic
zate dovoljenih ni, čeprav jih
sam edini prepoznaš, se jim
odrečeš povsem svobodno.«

Čakanju in hrepenenju navkljub,
izmenjava oseb bila je dolga
kakor mrtvakov mig.

Vsem rokodelcem naproti
sredi trpljenja okrog
brezizrazno je zmogla
uresničevati prisego brez vere v stik.

Načrt

Le malokrvno odpuščeno je usmiljenje:
a le je gorje predvideno,
temačnega morja grožnja,
slehernikovo še misel
z nenapovedanostjo ubija;

in skladnja odpove v hipu,
ko z glave je zbito
in krona, in zrkla, in vsemirje.

A če izbrano iz mnoštva
peska glasnih ljudi,
ki zginevajo v valovih
le eno odrevenelo osvobajajoče
se premraženo je telo,
potem stanje pred ikono
nenadoma je resnično.

Hvalnica umiranju

V vratu zlom
od doumetega spomina
strašni gnev – ne v môri,
a tipaje po hvaležni temi
dosegaš bele grozde
večne osebnosti – Tišine.

Občudovanje materinskosti –
nenapovedano izpolnjenje
mnogokratno se ne daje, a polglasno
bere kakor streha po nevihti
v sanjah se odpira,
da ne odšteje nič
se od spokojnosti.

Vznožje

Domovanje modrosti.
Tempelj pod goro
enkrat, kakor da zaslutim
že brez rožljanja verig
in v razpadlih čeljustih
v naraščanju lepote
neoporečne okušam –
s cedrovim lesom telo
obdano kakor nekoč
in nezavarovano pred neurjem
zdaj zdaj v bolesti čudni
dostojanstveno ponižano –

Ene same poti –
Enega ponižanja
Enega vznožja Sin.

Previdna napoved

Od podtalnih struj
še počelo v zavesti ledení;
ne odeja ne prevod
ne zaostajata v šibkosti.

Vsak pogled je padli mir,
smehljaj se v solze
zdaj zdaj spremeni –
vsak glas kakor ploskne
raztrešči se v epoho.

Saj odmeva vid
Zemlje od ene goré
Njega, ki z rokó
nerazumevanja vsa izmije,
pomete ognjene jezike
kakor pepel prihodnosti –

na dlani so korenine,
zapestje je upanje,
in od lakti teče kri –

Pantokrator

To je razmerje, ki vse drži
nad kotanjo človeške praznine
se nič več ne spremeni;
le valovanje je spet in spet novo
kakor petje, posvečeno bližnjemu
je plimovanje višje in višje
z vsakim dnem nepredvidljivo,
kakor prerokovanje Izaije.

In zrenje Očetov med očmi.

Dokler je skalnato ležišče
ni zasejati pšenice,
a v starodavnih oljkah
je treba počakati do jutra,

dokler se gorje ne prelomi
v trpljenje tiho,

dokler se sinusoida
iz spirale ne zvrti
v zasanjano morje
in lačni trepet bregov,
da ne spoznaš več nedotaknjenih ljudi;

vsak tren v budnosti
zaostane dalj od sonca,
dalj od neznane luči,
vsako mlado bitje pojavi se čez tri dni.

Epilog

Spet in spet se kadi
iz desnega očesa in prebodeni
podplati so s svečami brezumja
nenadejane metamorfoze
ponotranjenega, kot da Joninega,
izjokanega upanja:

da našel bi moč
premagati tesnobo
izgubljene poti.

Poti k Tišini.