Pridiga 16b

Mojster Eckhart (prev. Gorazd Kocijančič)

 

16b. PRIDIGA[1]

Quasi vas auri solidum ornatum omni lapide pretioso.

Kot zlata posoda, trdna in okrašena z vsakršnim dragocenim kamenjem. (Sir 50,10).

Po latinsko sem povedal nekaj besed, ki jih danes beremo v Pismu; lahko jih naobrnemo na svetega Avguština[2] ali na katerokoli dobro, sveto dušo. Kako je namreč podobna zlati posodi, ki je trdna in stanovitna ter okrašena z vsakršnim dragim kamenjem (prim. Sir 50,10)! V plemenitosti svetih je utemeljeno[3], da jih ne moremo označiti le z eno primero (glîchnisse); zato jih pri­merjamo z drevesi in s soncem in z mesecem.  In tako je tukaj sveti Avguštin primerjan z zlato posodo, ki je trdna in stanovit­na ter ima na sebi dragotine iz vsakršnega dragega kamenja.  In to lahko po resnici izrečemo o sleherni dobri, sveti duši, ki je zapustila/predala <hat gelâzen> vse stvari in jih jemlje tam, kjer so večne. Kdor stvari zapušča/predaja, kjer so pritika[4], jih poseduje tam, kjer so čista bitnost in kjer so večne.[5]

   Vsaka posoda ima na sebi dvojno (nalogo): prejema in vsebuje. Duhovne in telesne posode se razlikujejo. Vino je v posodi, posoda pa ni v vinu in vino (dejansko) ni v posodi, se pravi v dogah; kajti če bi bilo v posodi, se pravi v dogah, bi ga ne mogli piti. Drugače pa je z duhovno posodo. Vse, kar je zajeto vanjo, je v posodi in posoda je v njem in ono je posoda sama. Vse, kar prejme duhovna posoda, spada k njeni naravi. K Božji naravi pa spada, da se daje sleherni dobri duši[6], in narava duše je, da prejme Boga; to lahko rečemo glede na najplemenitejše, kar lahko duša pokaže. V tem nosi duša Božjo podobo in je Bogu podobna/enaka <glîch>. Nobena podoba ne more obstajati brez podobnosti/enakosti, pač pa lahko obstaja podob­nost/enakost brez podobe. Dve jajci sta enako beli,  pa vendar eno ni podoba drugega; kajti kar naj bo podoba drugega, mora iziti iz njegove narave in mora biti od njega rojeno in mu mora biti podobno/enako.

    Vsaka podoba ima dve lastnosti: prvo, da od tega, česar podoba je, prejema svojo bit neposredno in neprostovoljno, kajti po naravi iz njega izhaja in sili iz narave kot veja iz drevesa. Če se obraz približa ogledalu, mora biti v njem upodobljen, pa naj to hoče ali ne. Toda narava ne odseva v ogledalni podobi; le usta, nos, oči in ves zunanji videz <Bildung> – to se odraža v ogledalu. Bog si je namreč zase pridržal, da v vsem, v čemerkoli se upodobi, ne glede na voljo (tega), sceloma v njem upodobi vse, kar je in more ponuditi; kajti podoba postavlja volji cilj, volja sledi podobi in podoba ima prvi preboj <ûzbruch> iz narave ter potegne vase vse, kar moreta pokazati narava in bit; in narava se izliva povsem v podobo, a vendarle ostaja vsa v sebi. Učitelji namreč ne polagajo podobe v Svetega Duha, ampak jo postavljajo v drugo[7] (Božjo) osebo, kajti Sin se prvi prebija <hât den êrsten ûzbruch> iz narave; zato se v pravem pomenu imenuje Očetova podoba, ne imenuje pa se tako tudi Sveti Duh. Ta je namreč le vzcvetevanje iz Očeta in Sina, ki pa ima eno naravo z obema. In vendar volja ni nekaj, kar bi posredovalo med podobo in naravo; da, niti spoznanje niti védenje niti modrost tu ne morejo biti posrednik, kajti Božja podoba prodre neposredno iz plodnosti (Božje) narave. Če tu obstaja nekaj, kar posreduje modrost, je to podoba sama. Zato se v Bogstvu Sin imenuje Očetova Modrost.

    Vedeti morate, da je preprosta Božja podoba, ki je v dušo vtisnjena v najgloblji notranjosti njene narave, prejeta nepos­redno (od Boga); in tisto, kar je najbolj notranje in najbolj plemenito, tisto, kar je v Božji naravi, se upodobi <erbildet> povsem svoj­sko/najlastneje <eigenlîchest> v podobo duše, in pri tem ne posredujeta niti volja niti modrost, kakor sem rekel prej: če je modrost tu tisto, kar posreduje, potem je to podoba sama. Tu je Bog posredovan v podobi in podoba je neposredno v Bogu. In vendar je Bog na mnogo plemenitejši način v podobi kakor podoba v Bogu. Tukaj podoba ne jemlje Boga, kakor je Stvarnik, temveč tako, kakor je umna bit, in tisto najplemenitejše v Božji naravi se povsem svojsko/najbolj-lastno upodobi v podobo. To je naravna Božja podoba, ki jo je Bog po naravi vtisnil v vse duše. Več pač ne morem nakloniti podobi; če bi ji dal karkoli več, bi morala biti Bog sam. S tem pa ni tako, kajti sicer bi Bog ne bil Bog.

    Drugo lastnost podobe morate spoznati v njeni podobnosti/enakosti. Tukaj pa bodite pozorni zlasti na dvoje.  Prvič na to, da podoba ni iz sebe niti – drugič – ni za sebe. Prav tako kot podoba, ki jo prejme oko, ne izvira iz očesa in nima nobene biti v njem, temveč je odvisna od tega in navezana zgolj na to, česar podoba je. Zato ni niti iz sebe niti za sebe, temveč izvira dejansko iz tega, česar podoba je, in temu v celoti pripa­da: od tega jemlje svojo bit in je ista bit.

   Zdaj pa mi dobro prisluhnite! Kaj pravzaprav pomeni podoba, bi morali spoznati iz štirih stvari, morda pa bi se izkazalo, da jih je še več. Podoba ni niti iz sebe niti ni za sebe; izvira marveč iz tega, česar podoba je, in temu pripada z vsem, kar je. Temu, kar je tuje onemu, česar podoba je podoba, ne pripada in iz tega ne izvira. Podoba jemlje svojo bit neposredno le od tega, česar podoba je, in ima s tem eno bit in je ista bit. Ko to govorim, ne govorim o stvareh, ki jih je treba predavati (le) v šoli; prav dobro jih namreč lahko podajamo tudi v poduk in s prižnice.[8]

   Pogosto sprašujete, kako morate živeti.  Bodite zelo pozorni na tole. Poglej, prav tako, kakor sem tu  govoril o podobi, prav tako moraš živeti. Biti moraš iz Njega in Zanj in ne iz sebe ali zase – in nikomur ne smeš pripadati. Ko sem včeraj prišel sem v ta samostan, sem videl na nekem grobu kaduljo in druge rastline in sem si mislil: tukaj leži ljubi prijatelj nekega človeka, zato ima ta toliko rajši ta košček zemlje. Kdor ima res ljubega prija­telja, ima rad vse, kar mu pripada, ne mara pa tega, kar je  njegovemu prijatelju sovražno. Podobo tega si poglejte pri psu, ki je sicer bitje brez uma. Ta je tako zvest svojemu gospo­darju, da sovraži vse, kar mu je nasprotno; človeka pa, ki je prijatelj njegovega gospodarja, ima rad in se pri tem ne ozira niti na bogastvo niti na revščino. Da, če bi bil privržen nje­govemu gospodarju kak slep berač, bi ga imel rajši kot kralja ali cesarja, ki bi bil njegovemu gospodarju sovražen. Po pravici vam povem: če bi bilo mogoče, da bi bil pes sebi nezvest z eno svojo polovico, bi moral sebe z drugo svojo polovico sovražiti.

   Toda nekateri ljudje tožijo nad tem, da niso ponotranjeni niti pobožni in da ne občutijo sladkosti niti niso deležni posebne tolažbe od Boga. Takšni ljudje zares še niso na pravi poti; lahko jih sicer pustimo, da gredo po svoje, vendar pa to, (kar živijo), ni najboljše. Po resnici govorim: dokler se v tebi upodablja karkoli, kar ni večna Beseda in ne pogleduje iz večne Besede, pa naj bo to še tako dobro, s tem resnično ni nič prav. Zato je pravičen le tisti človek, ki je izničil vsa ustvarjena bitja in stoji brez vsega pogledovanja,  usmerjen naravnost proti večni Besedi in je v Njej upodobljen in znova-upodobljen <gebildet und widerbildet>[9] v pravičnosti.[10] Tak človek jemlje tam, kjer jemlje Sin, in je Sin sam. Nekje Pismo pravi: “Nihče ne spoznava Očeta razen Sina” (Mt 11,27). Zatorej velja: Če hočete spoznati Boga, ne smete biti Sinu le enaki, temveč morate biti Sin sam.

     Toda nekateri ljudje hočejo Boga videti z očmi, s katerimi gledajo kravo, in hočejo ljubiti Boga, kakor ljubijo kravo. Kravo ljubiš zaradi mleka in sira ter zaradi svoje koristi. In prav takega mišljenja so vsi ti ljudje, ki ljubijo Boga zaradi zunan­jega bogastva ali notranje tolažbe: ti ljudje Boga ne ljubijo prav, temveč ljubijo svojo sebičnost. Da, povem vam pri Resnici: Vse, na kar usmeriš svoje stremljenje, a to ni Bog sam v sebi, ne more nikdar biti táko dobro, da te ne bi oviralo (na poti k) najvišji resnici.

     In kot sem rekel zgoraj: kakor je sveti Avguštin primerjan z zlato posodo, ki je spodaj zaprta in zgoraj odprta, prav tak moraš biti tudi ti: če hočeš stati s svetim Avguštinom in v svetosti vseh svetih, mora biti tvoje srce zaprto za vsako ustvarje­nost in Boga moraš dojemati takšnega, kakršen je v sebi. Zato (Pavel) može primerja najzgornejšim močem, ker imajo venomer odkrito glavo, žene pa najnižjim močem, ker imajo glavo vselej pokrito. Najvišje moči so dvignjene nad čas in prostor in izvira­jo neposredno v biti duše; zato jih prispodablja možem, ker venomer stojijo z odkrito glavo. Zato je njihovo delo večno. Neki učitelj pravi, da najnižje moči duše v sorazmerju s tem, koliko se dotikajo časa ali prostora, izgubljajo svojo deviško čistost in nikoli niso tako popolnoma slečene in presejane, da bi lahko kdaj prispele med najzgornejše moči; res pa jim je dana enaka podoba vtisnjenosti.

     Stanoviten in trden moraš biti, kar pomeni: enako se moraš držati v tem, kar ti je ljubo, in v onem, kar te boli, v sreči in nesreči, in na sebi moraš imeti dragocenost vsega dragega kamen­ja, se pravi: v tebi naj bodo zaobjete vse kreposti in bitnostno naj iztekajo iz tebe. Preiti in preseči moraš vse kreposti in se navzeti kreposti le v tistem Temelju, kjer je krepost eno z Božjo naravo. In kolikor si bolj od angela zedinjen z Božjo naravo, toliko mora angel prejemati prek tebe.

      Da bi postali Eno, nam Bog pomagaj. Amen.

 


[1] Obstajajo različne domneve, kdaj je Mojster izgovoril to pridigo. Z njo sta verjetno povezani 18. (“Adole­scens, tibi dico: surge”) in 46. pridiga (“Beati, qui esur­iunt”); bržkone je nastala pred prvo in  istega meseca kot druga.

[2] Tako so namreč bile uporabljene v dominikanskem misalu (Epistula in festo S. Augustini = Sir 50,6-11).

[3] Db. od plemenitosti svetih prihaja.

[4] Tj. akcidenca.

[5] Prim. Knjigo 24 filozofov: “Bog je Tisti, v primerjavi s katerim je substanca (stavri) akcidenca in ni akcidenca nič.” (prop. VI), izd. Bäumker 209, 11.

[6] Prim. sv. Avguštin, De diversis quaestionibus (O različnih vprašanjih) LXXXIII q. 74 (PL 40, 85sl.): Treba je razločevati podobo <imago>, enakost <aequalitas> in podob­nost <similtudo>… Kjer je podobnost, je vedno podobnost, ne pa tudi enakost; kjer je enakost, je vedno podobnost, ne pa tudi podoba; kjer je podobnost, nista vedno niti podobnost niti enakost”; na to Avguštinovo razločevanje se sklicuje tudi sv. Tomaž Akvinski, Summa theologica I q. 35 a. 1. c.

[7] Db. srednjo.

[8] Prim. konec Knjige Božje tolažbe.

[9] Tj. odzrcaljen in preobilkovan.

[10] Prim. začetek 25. pridige (“Iustus in perpetuum vivet”).