Pridiga 13a

Mojster Eckhart (prev. Gorazd Kocijančič)

 

13a. PRIDIGA

Sveti Janez je v nekem videnju videl na gori Sion stati Jagnje in pri njem stoštiriinštiridesettisoče[1], ki niso bili zemeljski in niso imeli imena “ženska”.  Vsi so bili deviški in so stali prav tesno ob Jagnjetu, in kamorkoli se je Jagnje obrnilo, so mu vsi sledili in vsi so z njim prepevali nenavadno pesem ter nosili napisano spredaj na svojih glavah svoje ime in ime svojega očeta (Raz 14,1-4).

   Janez torej pravi, da je videl stati Jagnje na gori. Jaz pa pravim: Janez je bil sam gora, na kateri je videl Jagnje, in kdor hoče uzreti Božje Jagnje, mora biti sam gora in mora prispeti v svoje najvišje in najčistejše. In kot drugo, glede na to, da pravi, da je videl stati Jagnje na gori: karkoli stoji na nečem drugem, se s svojim najspodnejšim (delom) dotika najzgornejšega pri spodnjem.[2] Bog se dotika vseh stvari, sam pa ostaja nedotakn­jen. Bog je nad vsemi stvarmi ostajanje v sebi samem <ein instan in sich selber>, in Njegovo ostajanje ohranja v sebi vsa ustvar­jena bitja. Vsa ustvarjena bitja imajo nekaj najzgornejšega in najspodnejšega, Bog pa tega nima. Bog je nad vsemi stvarmi in nikoli se Ga nič ne dotika. Sleherno ustvarjeno bitje vselej išče zunaj sebe, eno na drugem išče tisto, česar sámo nima: Bog pa tega ne počne. On  zunaj sebe ne išče ničesar. Kar imajo vsa ustvarjena bitja, to ima Bog v sebi sceloma. On je tla, On zaobjem vseh ustvarjenih bitij. Res je, da eno obstaja pred drugim ali da je vsaj eno rojeno od drugega. In vendar eno ustvarjeno bitje ne daje drugemu svoje biti, temveč ohranja nekaj svojega. Bog pa je preprosto “stanje-v” <ein einvaltig instan>, “sedenje-v” <ein insiczen>[3] sebi samem. Skladno s plemenitostjo svoje narave se vsako ustvarjeno bitje toliko ponuja navzven, kolikor se vseda vase. Navaden kamen, npr. lehnjak, ne naznanja več kot to, da je kamen. Dragi kamen pa, ki ima veliko moč, prav s tem, da stoji v sebi, da je vseden vase, obenem izteza glavo kvišku in se ozira ven. Učitelji pravijo, da nobeno ustvarjeno bitje nima tako velikega stanja-v-sebi kot telo in duša, a obenem tudi nobeno ustvarjeno bitje nima tako velike­ga preseganja sebe samega kot duša glede na svoj najzgornejši del.

    Pravi torej: “Videl sem Jagnje stati.” Iz tega lahko povzamemo štiri dobre nauke. Prvi se glasi: Jagnje daje hrano in oblačilo in to počenja povsem prostovoljno, kar naj bo za naše razumevanje spodbuda (za spoznanje), da smo od Boga prejeli tako mnogo in da nam On to tako dobrotno izkazuje. To nas mora siliti k temu, da z vsemi svojimi deli ne iščemo drugega kot Njegovo hvalo in Njegovo čast. Drugi nauk pa se glasi: Jagnje je stalo. Če prijatelj stoji pri svojem prijatelju, stori zelo dobro. Bog nam stoji ob strani in bo ostal pri nas, stanoviten in negiben.

   Pravi torej: Pri njem so stali zelo mnogi, od katerih je imel vsak na svoji glavi napisano njegovo ime in ime njegovega Očeta. Božje Ime mora biti zapisano vsaj v nas. V sebi moramo nositi Božjo podobo in njegova luč mora svetiti v nas, če hočemo biti “Janez”.



[1] Vsi rokopisi imajo namesto te številke zapisano 44, kar je nedvomno “lectio difficilior” (“težje branje”, ki je po filološkem pravilu pogosto pravilnejše), vendar Quint v kritični izdaji besedila sodi, da gre nedvomno za pokvarjeno besedilo.

[2] Téma povezanosti vsega med seboj in s Počelom, ki vsa ustvarjena bitja radikalno presega, je v srednjeveški misli pogosto izrečena v podobi  znamenite Homerjeve “zlate verige”: “Kdor bo pozorneje motril, bo odkril eno povezavo od najvišjega Boga vse do najnižje nesnage med stvarmi: povezavo, ki je spletena iz mnogih vezi <vincula> in ni nikdar pretrgana. To je Homerjeva zlata veriga <catena aurea>, o kateri (pesnik) pove, da je bog ukazal, naj visi iz neba na zemljo.” (Makrobij, In Somnium Scipionis I, 14, 13). Eckhart “zlato verigo” v svojih delih večkrat omenja in jo razume kot metaforo za areopagitsko “táxis” (red, urejenost; osnoven pojem spisa O nebeški hierarhiji sv. Dioni­zija Areopagita). Njegovo “razumevanje catenae aureae se orientira povsem po pojmu biti” (N. Largier, Meister Eckhart I, nav. d., str. 882), zato je zlata veriga v bistvu apofatična Božja narava, v kateri je vse bivajoče “neudeleženo udeleženo” (Dioni­zij) in od katere je v svojem bivanju radikalno odvisno.  Prim. tudi zbornik Paradisus animae intelligentis, 118, 14.

[3] Ta glagol se ne pojavlja drugje v Eckhartovih spisih, tako da je težko natančno določiti njegov pomen v tem kontekstu. Bržkone gre za transpozicijo novoplatonskega nauka o moné, vstajanju-vztrajanju Absolutnega v sebi.