Petronijev Satirikon kot parodični roman

Lara Unuk

V 1. stoletju so v stari Grčiji in tudi v Rimu začela nastajati fiktivna dela v prozi, ki so ostala priljubljena vse do polovice 3. stoletja. Bila so vsebinsko raznovrstna, zaobjemala so utopije, pustolovske romane, fiktivne biografije, psevdozgodovinopisje in psevdomemoare, pisemske romane ter krščansko prozo. Tradicionalno pa se za »antični roman« v pravem pomenu besede šteje pustolovsko-ljubezenska pripoved, ki se je ravnala po močno določeni žanrski konvenciji. Helenistične poetike ne ponujajo izraza ali definicije za to zvrst, v bizantinskih in poznoantičnih latinskih spisih pa jo imenujejo kar drâma, sýntagma dramatikón, fabula, mimus ali kaj podobnega, zdi se torej, da je bila v antičnem pojmovanju sorodna gledališkim zvrstem. Niklas Holzberg razlaga to občutenje s podobnostjo med svetovoma komedije in romana v nasprotju s tragedijo, epom in zgodovinopisjem ter predlaga, naj besedno zvezo sýntagma dramatikón razumemo kar kot zgodbo iz sveta, kakršnega prikazuje že komedija. Medtem ko tragedija in ep upodabljata mit, historična dela pa resničnost, je zgodba v komediji in romanu fiktivna, predstavita pa jo kot resnično, dogajalno okolje je realno in človeško.[1] Oznaki »antični roman« mnogi literarni teoretiki sicer oporekajo, saj naj bi bil roman izrazito novodobna zvrst; ne glede na to pa je antični roman zelo podoben kasnejšima zvrstema pikaresknega in ljubezenskega romana, ki se jima običajno ne odreka tega ontološkega statusa.

Nekaj odlomkov iz tipičnih starogrških romanov se je ohranilo v srednjeveških kodeksih in v papirusih, bolj ali manj v celoti pa jih poznamo le pet.To so: Haritonova Hajreas in Kaliroa, verjetno iz 1. stoletja, Ksenofontove Efeške zgodbe z začetka 2. stoletja, Levkipa in Klejtofont Ahileja Tatija iz 2. ali 3. stoletja, Longova Dafnis in Hloa iz istega obdobja in Heliodorjeve Etiopske zgodbe iz 4. stoletja. Vsa ta dela so sledila podobnemu dogajalnemu vzorcu. Osrednja tema so bile peripetije dveh zaljubljencev, ki ju je nesrečna usoda ali božja jeza ločila in prisilila v beganje po svetu. Po poti so vsakega od njiju doletele številne nezgode oziroma preizkušnje (nekateri tipični motivi so: nevihta in brodolom, neuspeli samomor ali navidezna smrt, nadležni snubci oziroma ugrabitelji …), sledi pa jim srečno snidenje, ki lahko vključuje značilni motiv prepoznanja. Pripoved poteka sicer pretežno linearno, vendar jo prekinjajo krajše zastranitve, npr. pripovedi o prigodah kakšne stranske osebe ali pa mitološki ekskurzi. V novejših romanih pa se razvije tudi že postopek retrospekcije.

Poznamo samo dva romana, napisana v latinščini: odlomke iz Petronijevega Satirikona in Apulejevega Zlatega osla ali Metamorfoze iz druge polovice 2. stoletja, ki se je bržkone ohranil v celoti. Oba v veliki meri črpata iz motivov in zapletov, kakršne najdemo v grških ljubezenskih romanih, vendar pa jih spreobračata v grotesko in satiro.

Naslov Satirikon, v izvirnem jeziku Satyricôn, elipsa od Satyricôn libri, je pravzaprav latinizirani zapis grškega rodilnika besede satyrika, ki bi jo najpreprosteje prevedli kar kot »satirske zadeve«, »reči«, morda »zgodbe o satirih«. Zanimivejši pa je predlog Niklasa Holzberga, ki ta naslov povezuje z naslovi, kot so Ephesiaka, Phoinikika, Babyloniaka, Aithiopika – torej z naslovi, ki vsebino opredeljujejo predvsem zemljepisno. Tako prevaja Satyricôn libri kot »zgodbe iz sveta satirov«.

Satiri sami v Satirikonu sicer ne nastopijo, vsaj v nobenem izmed znanih odlomkov ne. Kaj imajo torej skupnega s prigodami Enkolpija in Gitona? Zato se morda naslov Satirikon prej kot na satire nanaša na satiro kot zvrst. Prav v cesarski dobi se je satira dokončno izoblikovala v zvrst, kakršno poznamo danes in ki jo opredeljuje predvsem posmehljiv odnos do določenih aspektov družbe ali literature. Satira naj bi bila edina avtohtona rimska literarna zvrst. Ime je dobila po latinskem izrazu satura, »zmes«, in njena prvotna značilnost je predvsem oblikovna in vsebinska raznorodnost. Zelo znamenita je t. i. menipejska satira, kot je svoje delo po grškem kiniku Menipu iz Gadare poimenoval rimski pisec M. Terencij Varon; zanjo je značilno mešanje različnih verznih oblik s prozo, t. i. prosimetron. Prosimetron so v satirah uporabljali tudi drugi rimski avtorji, na primer Seneka v Potikvitvi božanskega Klavdija. Vsebinsko je Varonova menipejska satira prikaz in kritika rimske družbe v avtorjevih časih, bolj kot zgodba pa je to delo niz prizorov, ki jih povezuje glas prvoosebnega pripovedovalca.

Zaradi oblikovne podobnosti, to je predvsem zaradi rabe prosimetrona, nekateri menijo, da je menipejska satira tudi Petronijev Satirikon, in ker so od tega dela ohranjeni le maloštevilni odlomki, je težko zatrdno ugotoviti, kateri zvrsti resnično pripada. Ne glede na prepletenost z verzi in satirično vsebino pa se zdi Satirikon bolj podoben grškim, t. i. idealističnim romanom, in sicer prav zaradi doslednosti, s kakršno parodira različne romaneskne motive. V prid tej teoriji govorita dve najdbi s konca 20. stoletja: leta 1970 so bili odkriti odlomki iz grškega romana o Jolaju, leta 1996 pa je Klaus Aspers na podlagi leksikona Etymologicum Magnum rekonstruiral nekaj prizorov iz grškega romana o Protagori. V fragmentih teh dveh del najdemo nekatere komične elemente, ki nakazujejo možnost, da je že pri Grkih obstajala tradicija parodičnega romana, v katerem prav tako lahko zasledimo razne erotične motive ter obscene junake, kot so efebi in hetere. Posebej pomenljivo pa je, da se tudi v romanu o Jolaju proza prepleta z verzi, torej tudi pri romanu takšna oblika ni izključena. Sicer pa se je – na kar opozarja Niklas Holzberg – tudi v Haritonu in Kaliropi Ahilej Tatij zatekal k poeziji, predvsem k citatom iz Homerja; po njegovem mnenju je bil že v tem romanu učinek citatov komičen.[2]

Glede na splošno sprejeto datacijo Satirikona pa je enako verjetno, da je Satirikon prvo delo te vrste – se pravi, zasnovano kot satirični roman oziroma »komično-realistični« roman, kot takšno zvrst opisno imenuje Holzberg, klasičnemu tipu grškega romana pa pravi »idealizirajoči«[3] – saj je najverjetneje nastalo že v cesarski dobi,okrog leta 65, čeprav zasledimo njegovo prvo omembo šele okrog leta 200 v De metris Terencijana Mavra. V domnevnem času nastanka Satirikona je bil na prestolu cesar Neron, ki ga imajo pogosto za prototip Trimalhionovega lika. Pod njegovo vladavino (od leta 54 do leta 68) sta ustvarjala tudi Seneka in Lukan, zato številni interpreti, med njimi tudi N.Holzberg, na nekaterih mestih v Satirikonu slutijo parodijo njunih del: pesnitev Troiae halosis iz 89. poglavja naj bi posnemala Senekovo tragedijo (ali celo Neronovo pesnitev ob požaru v Rimu), pesnitev o državljanski vojni (poglavja od 119–125) pa jih spominja na Lukanove Farzalije.

Avtor Satirikona, ki ga rokopisi imenujejo Petronij Arbiter, bi bil glede na domnevno obdobje nastanka lahko Neronov dvorjan Tit Petronij, o katerem poročajo Tacit, Plutarh in Plinij starejši. Leta 66 je bil obtožen sodelovanja pri Pizonovi zaroti in je naredil samomor. Tacit mu je nadel naziv »elegantiae arbiter«,[4] ki se ujema z vzdevkom domnevnega avtorja.

Holzberg temu prepričanju nasprotuje: zdi se mu verjetneje, da je bil Satirikon napisan pozneje, šele kdaj v 2. stoletju, saj bi njegov avtor v tem primeru lahko prebral bistveno več grških romanov, tako »idealizirajočih«, ki jih parodira, kot »komično-realističnih«, ki jih morda posnema. Avtor bi bil tedaj anonim, ki je privzel Petronijevo identiteto, tako kot so to v antiki pogosto počeli.

Satirikon se je ohranil v približno petdesetih manjših in enem večjem fragmentu. Tega so odkrili leta 1650 v Trogirju v Dalmaciji v srednjeveškem kodeksu, ki so ga poimenovali Codex Traguriensis. Gre za t.i. codex mixtus, zbirko raznovrstnih besedil, ki si jih je dal nekdo zvezati po lastnem okusu za svojo zasebno rabo. Rokopisi umeščajo romaneskno dogajanje večinoma v 14., 15. in 16. knjigo Satirikona, vendar pa mej med posameznimi knjigami ne moremo določiti (predpostavlja se, da je pripoved o znameniti Trimalhionovi pojedini obsegala celotno 15. knjigo). Nekateri krajši odlomki segajo najbrž še vse do 20. knjige, celotno delo bi lahko obsegalo kakšnih 24 knjig.

Satirikon pa ni zanimiv zgolj z literarnega, temveč tudi z jezikoslovnega vidika, saj vsebuje tako višje sloje jezika, recimo glavni junak Enkolpij govori t. i. sermo urbanus, kot nižje – sermo vulgaris (prepreden s pregovori in rekli), kakršnega govorijo osvobojenci na Trimalhionovi pojedini,[5] pesemski vložki pa so napisani v značilnem cvetličnem poklasičnem slogu.

V osrednji tok pripovedi sta poleg krajših verzov vrinjeni dve daljši pesnitvi, ki ju avtor podtakne pesniku Evmolpu, nekaj premišljevanj o temah, kot so govorništvo, astrologija in umetnost, pisma, ki si jih izmenjata Enkolpij in Kirke, dve anekdoti, ki naj bi izvirali iz izgubljenih Miletskih zgodb (o efeški vdovi ter efebu iz Pergama, obe pripoveduje Evmolp), ter še dve anekdoti o volkodlaku in vešči, ki sta stilizirani na zgodbe iz ljudskega izročila. Celotni odlomek, ki pripoveduje o pojedini pri Trimalhionu, je pravzaprav odmik od glavne pripovedne smeri, saj imajo v njem glavni junaki zgolj obstransko vlogo opazovalcev.

Dogajalni prostor Satirikona so, kolikor nam je znano, grške kolonije ob Sredozemskem morju. Zagotovo vemo, da se junaki klatijo po Krotonu in po Masiliji, današnjem Marseillu. Pripovedovalec Enkolpij in njegov ljubček Giton sta, tako se zdi, protagonista celotne zgodbe in imata vlogo osrednjega para (čeprav Enkolpij omenja tudi neko Dorido, svojo staro ljubezen), vendar sta si v nasprotju z običajnimi junaki romanov vse prej kot zvesta. V začetnih odlomkih ju spremlja še Enkolpijev prijatelj Askilt, v zadnjih pa neuspešni pesnik Evmolp. Ob velikem številu likov, ki se pojavljajo in izginjajo kot po tekočem traku, bi težko zatrdno ugotovili, kateri so zgolj epizodni, kateri pa imajo v celotnem romanu kakšno večjo vlogo. Literarne osebe v Satirikonu so karikirane pojave, ki že nekoliko spominjajo na tipizirane like iz komedije. Glavni junaki so nekakšni rokomavhi (Enkolpij je morda pobegli gladiator), ki se preživljajo iz dneva v dan s tatvinami in goljufijami (s krajo zlatnikov, s potegavščino v Krotonu …) in se po poti srečujejo s pohotnimi svečenicami, priskledniškimi učitelji retorike, pohlepnimi redarji itd. Ko služkinja Hrizida opisuje Enkolpija,[6] pravi, da ima naličen obraz, nakodrane lase in da hodi drobencljaje, je torej pravo nasprotje možatosti, ki so jo Rimljani tako zelo cenili. To je dobro razvidno tudi iz epizode, ko mu Askilt odpelje Gitona. Najprej pograbi meč in z donečimi besedami plane za njima, potem pa se pusti razorožiti in se olajšan vrne domov (Satirikon 82). V Satirikonu je pogosto izpostavljen kontrast med dejanji Petronijevih junakov in besedami, s kakršnimi jih pospremijo: zanesene besede in verzi namreč sledijo literarni konvenciji, dejanja pa so praktična, malodušna in nekonsekventna. Primer take komike je tudi Gitonov poskus samomora s topo britvico v 95. poglavju, v katerem pa lahko hkrati vidimo tudi spreobrnjeni tipični element antičnega (pa tudi novoveškega) sentimentalnega romana, kjer se grožnje s samomorom, prav tako neuresničene, in navidezne smrti kar vrstijo.

Avtor se v tem metaliterarnem delu na vse mogoče načine norčuje iz antičnega književnega izročila in ga vztrajno prizemljuje, razgalja njegov patos. Kadar v svoj tekst inkorporira citate iz tujih del, počne to z dosledno ironičnostjo. Lep zgled je prizor v 132. poglavju, ko Enkolpij opisuje svoj penis z verzi iz Eneide, v katerih Vergil opisuje Dodono. Eden izmed njegovih medbesedilnih prijemov je tudi ta, da junake poimenuje po osebah iz grške mitologije: tako imamo retorja Agamemnona, njegovega pomočnika Menelaja, Kvartilino služkinjo Psihe, spogledljivo Kirke in pa Poliajna, kot pravijo Enkolpiju v Krotonu. Poliajn je namig na Odiseja, ki mu je pri Homerju edinemu pripadel vzdevek polýainos.[7] V tekstu se pogosto pojavljajo vzporednice med Enkolpijem in Odisejem, najbrž zato, ker je Odisej prototip blodečega popotnika, ki ga preganja božja jeza. Tako ima tudi Enkolpij romanco z žensko po imenu Kirka in samega sebe večkrat primerja z Odisejem, npr. v 132. poglavju, ko se jezi na svoj ud in se ob tem primerja z Odisejem, ki se je jezil na svoje srce. V luči te primerjave NiklasHolzberg opaža, da bi lahko Trimalhionovo svatbo zaradi njene pogrebne naravnanosti interpretirali kot spust v podzemlje, ter opozarja na besedo ploũtos, ki pomeni bogataško hišo in spominja na Plutona ter njegovo podzemlje.[8]

Petronij se ne pozabi ponorčevati niti iz lika samega pesnika. Oba, tako Trimalhion kot Evmolp, sta slaba pesnika, recepcija njunih pesmi pa je zaradi njunih različnih družbenih statusov povsem različna: medtem ko Evmolpa zasujejo s kamenjem, Trimalhionu njegovi priskledniki ploskajo. Nekateri interpreti se sicer nagibajo k temu, da bi Evmolpove pesmi jemali kot Petronijev resni pesniški poskus, vendar se to glede na tonacijo romana ne zdi utemeljeno.

V Satirikonu je veliko tudi čisto situacijske komike, npr. prizor, ko se Enkolpij in Askilt znajdeta v javni hiši, prizor, ko se Giton skriva pod posteljo … Humor v tem romanu bi lahko po Bahtinovi teoriji smešnega opredelili tudi kot »ljudski humor«, saj temelji predvsem na poudarjanju telesnosti. V odlomku o Trimalhionovi pojedini imata veliko vlogo prehranjevanje in izločanje, prav tako v zadnjih ohranjenih odlomkih, ko Evmolp zahteva, naj zaužijejo njegovo truplo. Veliko vlogo ima tudi spolnost, Enkolpijeve težave z Gitonom, Enkolpijeve težave s Kirke, orgije s svečenicami in podobno. Impotenca je pri Rimljanih huda sramota, Enkolpij pa se je očitno z nečim zameril falusnemu bogu Priapu, ki ga je tudi prisilil v tavanje po svetu, tako kot Pozejdon Odiseja.

Trimalhionova pojedina je najdaljši znani neprekinjeni fragment iz Satirikona. Zanimivo je, da na tem mestu glavni junaki stopijo v ozadje, Enkolpij se iz akterja prelevi v opazovalca. Opisi grotesknih navad v Trimalhionovi hiši (sužnji ne nehajo prepevati, posode ne smejo pobirati s tal, vodo, s katero so gostom umili noge, zlijejo v vino) se izmenjujejo z nenavadno stvarnimi, vsaj slogovno, govori Trimalhionovih prijateljev in psihološko realističnimi prizori iz zakonskega življenja. Prav zaradi tega realizma v prikazovanju navadnega življenja nekateri teoretiki menijo, da je Petronijev Satirikon prvi sodobni roman.

 

Viri in literatura:

Petronij Arbiter, Satirikon, prevedel Primož Simoniti, Ljubljana: Modrijan, 2006.

Holzberg, Niklas, Powieść Antyczna, Krakov: Homini SC, 2003.

Stabryła, Stanisław, Historia literatury starożytnej Grecji i Rzymu, Zarys, Wrocław–Varšava–Krakov: Zakład Narodowy im. Ossolińskich, 2002.

http://en.wikipedia.org/wiki/Satyricon

 

[1] N. Holzberg, Powieść Antyczna (Antični roman), str. 23–24.

[2] N. Holzberg, nav. d., str. 95.

[3] N. Holzberg, nav. d., str. 24.

[4] Tacit, Anali 16, 18–19, navajam po P. Simonitiju, Razkol med videzom in resničnostjo v Petronijevem Satirikonu, v: Petronij Arbiter, Satirikon, str. 5.

[5] S. Stabryła, Historia literatury starożytnej Grecji i Rzymu, str. 437.

[6] P. Arbiter, Satirikon 126.

[7] »Zelo cenjen, slaven«, po P. Simoniti, op. 129, v: Petronij Arbiter, Satirikon, str. 149.

[8] N. Holzberg, nav. d., str. 103.