Dar luči

Andrej Lokar

Slikarstvo Jošta Snoja kot vodnik po odčaranem svetu

Ključna beseda za spoznavanje umetnosti Jošta Snoja je glagol: vstopiti. Ne pomeni bolj ali manj verodostojnega opisa stanja, pomeni recepcijo in dejanje, ki sproži osebnostno konstitutivni akt odločitve. Je beseda, ki je dejanje duha. Snojevo slikarstvo je ponujena ponudba. Ponudba sveta, ki je in ni naš, ki nas neusmiljeno postavi pred vprašanje, kakšni smo. V tem pogledu je Snojeva umetnost potovanje vase. Kot povratnik s tega popotovanja bi rad podal poročilo o mističnem obiskanju, ki vlada v Snojevem svetu. Stalnica, ki nas spremlja skozi Snojevo slikarstvo, je svetloba. V vsakogaršnjem življenju se kdaj pa kdaj odškrne zev in nam potegne pogled v vzporedni svet, ki od vekomaj obstaja ob našem in kjer prebiva misterij odrešenja. Tedaj je umetnik lahko svečenik, ki briše mejo. Njega vodi gon, nas intuicija. In njegovo ustvarjanje in njegove stvaritve so zakramentalna iniciacija, ki uvaja v Absolut. Potrebno je takšno razumevanje sveta, ki pomeni izbris jaza. Predpostavka je spoznanje in uvid, da ni umetnik tisti, ki ustvarja simbole, ampak da je sam svet simbol. Toda v ta namen je treba najprej začrtati, potem pa zradirati mejo gledanja. Snoj sam to poimenuje z besedami »videti s srcem«. Pogoj za obiskanje Snojevega sveta je priličenje pratemeljnemu ustroju stvarstva in nato postopno odkrivanje tega priličenja. Štiri so duhovne prvine, ki tvorijo človeka in svet, in štiri so postaje na poti k odrešenju. Vseskozi so tu, toda v procesu uzaveščanja rastemo v presežnost. Sleherno ustvarjalno dejanje opredmetuje, kar je notranje, in vse, kar je notranje, se povnanja v uvid. Poimenoval jih bom: alegorija, hierofanija, pasijon in paruzija. Na popotovanju skozi Snojevo umetnost bomo sproti odkrivali njihov pomen ter se na koncu poti prerojeni iz njegovega sveta povrnili v Svet.

 Zarodek, 2016

Prva, vstopna postaja na poti našega vandranja, je alegorija. Med prvinami, ki sestavljajo Snojevo alegoriko, bom za ponazoritev duhovne dinamike njegovega ustvarjanja izbral figuraliko naravnih pojavov. Prvine iz narave se – zaradi posebnega umetnikovega pristopa in obravnave – sprevržejo v žive alegorične procese, zadobijo svojo identiteto in začnejo pričevati znotraj Snojevega slikarskega sveta. Delujejo kot alegorije, ki prispodabljajo manifestiranje nevidnega. S tem pa tudi vidnosti predrugačijo predznak. Rezultat je destabilizacija njene objektivitete in obenem navezava na njeno počelnost. Predmeti iz Snojevega sveta nikdar ne izražajo svoje obstojnosti, marveč vselej napeljujejo na nepredstavljivost misterija izvornosti. V tem je Snojevo slikarstvo ontološko prevpraševanje samih temeljev biti. A hkrati odgovor, ki je prepustitev kontemplativnemu čudenju. Priče smo neki plemeniti predsokratski mistifikaciji elementarnosti, ki ob spremljavi absolutnega optimizma tipa za površjem manifestacije. Odločilno vlogo pri tem imajo barve in seveda razmerje, ki ga nenehno vzpostavljajo z edino konstanto v Snojevem duhovnem svetu: s svetlobo. Dialog med barvo in svetlobo je navzoč v vsaki motivni obdelavi in vsakem žanrskem nastavku. Nastopa v samih nanosih oljnih barvnih odtenkov, kjer jih je treba znati poiskati in najti, saj so po slikarjevem prepričanju barve tiste, ki »ustvarjajo svetlobo«. V katalogu Moja slikarska pot, ki je nedavno izšel in v katerem je prikazan celoten razpon Snojevega ustvarjanja, to najnazorneje prihaja do izraza v krajinskih upodobitvah ter v krajinskih motivih s sakralno tematiko. Take so, denimo, nekatere slike z motivi iz Ljubljane in okolice (Barje, Murgle), ciklus Patmos, ki je bil predstavljen na razstavi v Bovcu, ciklus Venetska prapokrajina, istrski motivi, ciklus Dom.

Patmos, 2015/16

Toda v čem se konkretno kaže alegoričnost tega prijema? V bistvu gre za posebno slikarsko obdelavo oprijemljive stvarnosti, ki ni mimetična, pač pa vselej kaže ali namiguje na njen transcendentni, se pravi nevidni izvor. Snojevo slikarstvo naredi vidno tisto nevidno, ki je ustvarilo vid in vidnost. In tako tudi samo postalo vidno, čeprav ostaja vseskozi nevidno. S tem Snoj opredmeti in upodobi, kako v človeku in v vesolju odmeva akt ustvarjenja vidnega. Svet izhaja iz nesveta, a nesvet ni nič, marveč absolutna polnost, strašna ustvarjalnost, ki jo spoznavamo kot energijo ustvarjanja, kot naplavino in odsev absolutnega Dejanja v ustvarjenih stvareh. V Snojevih upodobitvah se kaže v žarenju ali notranjem ognju, ki ga slikarjev barvni in svetlobni prijem nadahne stvarem, da zaživijo svoje življenje, se podajo na svojo pot znotraj njegovega sveta ter gradijo razmerja in pletejo odnose do drugih ustvarjenih stvari. Na tej stopnji Snojevega slikarstva trajnica svetlobe nastopa kot prvina, ki omogoča notranje žarenje, ga naredi vidnega in zaznavnega ter nas analogno napeljuje na počelnost izvora luči. Slikarstvo in umetnost postaneta tu neke vrste estetski apostolat, ki soudeleženca navaja na srčno spoznavanje prepadne misterijskosti, vsebovane v sleherni stvari, če jo spoznavamo v njeni suvereni nesamoniklosti, ter se s tem zbližuje s paradigmatiko sveta: s skrivnostjo.

Naslednja stopnja opredmetenja kozmosa in osebe ter vzorčni praustroj Snojevega slikarstva je hierofanija. Hierofanija izrašča iz alegorije. Uteleša prapotrebo notranjega žarenja po Dotiku. Dotik predpostavlja željo, želja predpostavlja človeka in človek v svoji želji predpostavlja drugost, ki ni on sam. Kajti če se dotikamo sebe, se dotikamo svoje lastnosti in naša lastnost je smrt. V Snojevem svetu je simbol za dotik privzet iz same realnosti in iz podobja tradicije: ta simbol je roka. Ilustrativni motiv roke ne pomeni le stika dveh svetov, sveta bogov in ljudi, obujanja območja sakralnosti, pomeni dejanje, ki z dotikom ustvarja svet in dotikoma prebiva v njem. Roka se poraja iz svetlobe in tvori svetlobo. Tudi v tem primeru gre za predelavo predanosti. Roka in Dotik pomenita tedaj višjo stopnjo obujenosti stvarstva in Navzočnosti. Stvarstvo je simbol kot ustvarjeno stvarstvo, njegova skrivnost predira v najbolj nedosežna zakotja materije, toda šele Dotik ga obudi v smotrnost njegovega obstoja. V nekem pogledu je Dotik praevharistično dejanje in njegov korelat v posameznikovem življenju je upanje. Predvsem pa: svet, ve, da ni sam. V Dotiku se sklene krogotok obstoja, a obenem se razpre prepadnost neupovedljivosti in nepredstavljivega. V Snojevem slikarstvu roka subvertira, revolucionira barvo in svetlobo, v žarenje pastoznega ognja vlije strašno milino Navzočnosti, vzpostavi svet onstran posedovanja. Če nas je alegorija uvedla v misterij ontološkega porodka, nas Dotik uvaja v osebni izvor porajanja misterija. Neizprosni diktat nedoumljive izvornosti ter prepovedanega spomina se uglasi z blizkostjo osmotrenega odvijanja v zgodbi sveta. Toda hkrati nam Dotik roke še bolj konkretizira počelo ustvarjalnega procesa, še nazorneje, bolj zavezujoče nam spregovori o slikarju samem, o njegovem delu, njegovem poslanstvu. Kajti zavoljo Dotika roke se umetnik osvobodi in osamosvoji, podari svojo svobodo kot slavospev na žrtveniku sveta. Zdaj že vemo: svet nastaja iz polnosti, ki pa ni svet. Prav tako umetnost nastaja iz polnosti, ki ni umetnina. In Navzočnost blagoslovi življenje v njima. Dotiku roke je Navzočnost navzoča vsepovsod: v stvareh, v barvah, v svetlobi, ki ni več vir kreativnega iskanja, marveč dar, ki omogoča videnje. Kdor ne prizna Dotika, ne spoznava sveta. Bogokletno se odpove vedenju o sebi in o vsem. To je razvidno na primer v ciklu Roka človeštva, kjer se okrog figurativnega motiva roke v barvnih odtenkih, med katere se vpleta svetloba, prerazporejajo sami temelji resničnosti. Kar se nam je kazalo kot simbol, se preobrazi v dar, in kar se je preobrazilo v dar, ne more nazaj v svoj obrabljeni okvir. Kakor hitro doumemo neogibnost Dotika, iz sveta nemudoma izgine poljubnost všečnosti, vse se začne osvobajati. Zakaj Dotik je rojstvo ustvarjenosti, je zgostitev srha, ki prešinja materijo, v čvrsto spokojnost kontemplacije. Brž ko se nas dotakne Dotik, se znajdemo onstran prispodobnosti, ki jo tvori naličje videza, zalebdimo v čisti mir obstojnosti. Spoznamo in sprejmemo svojo nenadomestljivost, ker le Navzočnost poraja navzočnost in razgrajuje predstavni svet. Skozi stvarstvo zastruji preroški veter upanja. Zanos ni več nekaj, kar se vžiga od pričakovanja, ampak znamenje izvora. Šele Dotik nas prepriča, da nekaj biva v nas in poleg nas.

Kristus, 2017

Toda tudi Dotik Navzočnosti nas ne more odvrniti od naše takšnosti. In naš obstoj je osmotren v odrešenju. Samo resnica odrešuje in resnica ni mnogoobrazna. Kaj pa je upodabljanje pasijona, če ne sublimacija, apoteoza bolečine? Zakaj le Gospodova bolečina lahko odreši prispodobni svet, ki ga naseljuje Navzočnost. Po Dotiku se namreč strani sveta oddaljita druga od druge in le izpolnitev Navzočnosti z žrtvovanjem ju lahko spet združi. Učlovečenje je most, ki poveže dva svetova. Prek lastne bolečina nam Navzočnost, učlovečena v nas, kaže, da ni druge poti od nje same. To lahko razumemo kot uprizoritev usodnosti, ki oži obstoj na bistveno in edino. In to je nujnost, neizbežnost konca, da bi nastal začetek. Tu se skriva nauk naše strašne svobode. Ni druge poti od smrti Učlovečenja – to nam govori podoživljanje bolečine. Nihče ne more sotrpeti, nihče doumeti bolečine Boga, ki se odloči za lastno smrt v nas. Samo ena je pot in vse mora skoznjo. Na tem mestu Snojevega slikarstva se svetloba priduši, barve se umirijo, vrtinčasti ples učinkov se zgosti v zbranost žalostinke. Križev pot govori o nepreklicni končnosti bivanja. In le ta končnost nam razpre pomen simbolnosti sveta Dotika. Šele ta končnost nam zabičuje neizbežnost. Svetloba postane sredstvo, ki omogoča uprizoritev, upodobitev se skrči na najosnovnejšo mero predstavotvornosti, svet misterija izvornosti in obujenosti Dotika mora sprejeti nepreklicnost lastne usojenosti. In vendarle elementi v kozmosu še vedno živijo, prešinja jih upanje, ki nikdar ne zamre. Od postaje do postaje spremljamo pot do križa, od postaje do postaje se čistimo v prevzemanju lastnega križa, od postaje do postaje prodiramo v srčiko bivanja. Kaj pomeni pasijon v predstavnosti slikarske upodobitve? Je krhka človeška substanca, ki se prepusti neizbežnemu ritmu porajanja in izginjanja; je odljudnost in osamljenost nočne molitve, je plahnenje prijateljstva v trenutku najvišje resnice; je zavrženost človeka pred neznanskostjo ukinjenja; so tihi glasovi, ki se trkljajo skozi noč; je pomirjenje s seboj in prepuščenost volji, ki ni tvoja volja; je molk pred mogočnostjo v soju nedoumne vednosti; so besede, ki žgejo kot udarci po izmučenem mesovju; je rana na koži in v srcu in oklevajoče odpuščanje, ki se razblinja v strah; je noč v temnici, zavita v pozabo izstradanega človeštva; je mrk moči in prisile in vsakršnega pomena pred resnico; je zatajitev in prevpraševanje vesti, je mračnost poljuba in grlenost pobesnelih glasov; je razgaljenost pred neukostjo množice, so kaplje krvi v prahu, je žgoča sončna pripeka na žametni polti; je vrvež ulic in zalizanost marmornih sten; so raskave dlani in padci po grbančastem tlaku; sta usmiljenje in nežnost, ki prinašata odlog; so ženske solze in moške kletvine, smeh in kesanje in izbuljene oči; je vrh in veter, ki se podi po grmovju, je samota sredi pogledov, so rezka povelja in raševinasti plašč okrog ledij; so težki žeblji skozi dlani in opokončenje križa in neudušljivi materin jok; je strastna zvedavost mimoidočih oči, je oblačno nebo in drget v kosteh, je molitev in krik in smrt zaupanja v svet, je pogled v nebo, je poslednje odpuščanje, je glava, ki omahne, in noč, ki zagrne zastor sveta.

Dotik (ciklus Roka človeštva), 2016

Vendar umetnikovo ustvarjanje je predvsem uvidevanje tega, kar še ni. Prvine sveta, odnose, povezave med njimi, razmerja njihovih sil razgradi in preureja v rezultat svojega prvotnega uzrtja. Vsako ustvarjalno dejanje je eshatološko, ker nosi v sebi dinamiko ustvarjenega sveta, simboliko podarjenosti, dotik navzočnosti, bolečino neizbežnosti, slavo preobrazbe. Ta zadnji stadij ustroja človeka in sveta, to zadnjo zapoved Snojevega slikarstva bom imenoval paruzija, simbol preobrazbe in odrešenja. Vsak predmet, vsako podobo, vsak obraz in pogled in vsako senco preveva zagon obljube o odrešenju, žene jih sla, da bi dosegli izpolnitev. Izpolnitev, ki je začetek in konec, zasnova in razplet, mirovanje in gibanje sveta. Preobrazba se kaže v vseh detajlih Snojevega slikarstva: zdaj jo najdemo v barvnem odtenku, zdaj v portretiranem obličju, zdaj v zarisu grma ali drevesa ob barjanskem kolovozu, zdaj v slovesni upodobitvi krščanskega simbola ali v fantastični prapokrajini očetnjave. In na našem popotovanju skozi Snojev svet se iznenada zavemo, da se na tej točki barve začenjajo spreminjati v svetlobo. Sredi pokrajine ali iz zavrtinčenih barvnih površin se pojavi motiv Zarodka, ki pomeni spremenjenje. Svet se v temelju razpusti, njegovi elementi se razblinijo in se prerojeni od silnega strujanja Duha spet sestavijo v absolutno novost. Znajdemo se na koncu poti ne le Snojevega, pač pa vsakogaršnjega ustvarjanja, kjer se konec stika z začetkom, kjer smrti sledi rojstvo, kjer rojstvo pomeni vstop v kraljestvo, ki je premagalo smrt. Sakralne upodobitve vstajenja, rojstva luči in spremenjenja se prepletejo s tvorno silo, ki prešinja človeka in kozmos. Slikarstvo upanja in svetlobe se razmahne v zmagoslavje luči. Šele zdaj uvidimo, da je bila ta apoteoza že navzoča v vseh ciklih, na vseh stopnjah slikarjevega dela, da je bila smerokaz, ki ga je vodil skozi življenje in ustvarjanje. Od prvih mladostnih portretov in risb, skozi obdobje preučevanja in predelovanja modernističnih tokov, skozi intimizem krajinarstva in tihožitne neobljudenosti ljubljanskih primestij, skozi strogost bogoslužnega simbolizma in širokopoteznost cerkvenih poslikav, skozi cikle sakraliziranega krajinarstva, skozi upodobitve sredozemskih in istrskih motivov, skozi cikle Patmos, ki je kraj preobrazbe, prek osebne dramatizacije v ciklu Čez Rdeče morje, ponazoritve Evangelija po Janezu, portretiranja družinskih članov in ciklov V raju in Imago pietatis. Ko se krog Snojevega slikarstva sklene, smo postavljeni pred absolutno objektivnost, ki jo predstavlja – Obličje. Iz Obličja seva pogled, ki ni od tega sveta, ki je hkrati obrnjen vase in v nas, ki je začetek in konec ne le naše, pač pa vsakršne zgodbe. Obličje kot slutnja simbolnosti, Obličje kot Dotik, Obličje kot raztreščenost križa, Obličje kot podoba čistega, neokrnjenega sveta. Obličje kot neomajna predanost in zazrtost v pogled. V najglobljih predelih Snojevega sveta se dogodi premik, ki je bil vseskozi tu, a ga šele na tem mestu dojamemo v vsej njegovi polnosti in mu dopustimo, da nas prevzame. Tedaj se tudi ovemo spremembe, ki jo je Snojevo slikarstvo povzročilo v nas, ovemo se apostolata ustvarjalnosti, ki ga je novoveška umetnost nonšalantno potisnila v pozabo in s tem izdala svoje poslanstvo. V Snojevem slikarstvu se godi prebujenje, o katerem vseskozi govori že sama narava sveta.

 Izpostavljeno srce (ciklus Barje), 2016

Kajti svet po izstopu iz Snojevega slikarstva ni več tak, kakršen je bil pred vstopom vanj. Predvsem zato, ker po izstopu vemo, da Snoj slika iz nekega radikalno obnovljenega in revolucionarnega odnosa do resničnosti. Resničnost v svoji predmetni ali nepredmetni obliki nam je odslej naravnavanje na neizpodbitnost absolutnega izvora, na nepredstavljivost tega, kar je storilo, da je, kar ni bilo, kar je iz nebivanja naredilo bivanje. To je srhljiva, nerazumljiva vednost, ki nam zbuja strahospoštovanje, kajti vsa pojavnost se vrti okoli dejstva, da nekaj, česar ni bilo, je; obenem mu je resničnost Obličje, ki je stopilo med nas, da bi nas spomnilo na to srhljivo vednost. V tem pristopu do resničnosti tiči tudi osupljiva novost, nepostarljiva svežina Snojevega slikarstva, ki jo bomo zaradi njene epohalne duhovne subverzivnosti vsaj zasilno imenovali nova dejanskost. Saj pravzaprav v njej ni nič novega, je le odkritje neminljivosti, ki zavoljo svoje temeljne neokrnjenosti ne more pripadati tistemu, kar mine. Nova dejanskost ni zgolj novi način ustvarjanja, pač pa oznanilo in apostolat, ki človeka napeljuje na izvor in smisel njegovega bivanja, pri čemer z brezprizivnostjo liturgične predanosti eksistenci kot podarjeni skrivnosti uvaja ustvarjalca in gledalca v občestveno vez in razkraja imaginativno tkivo identitete ter odpira v človeku tisto pričakovanjsko praznino, skozi katero lahko zaveje neulovljivi veter Duha. Snojevo slikarstvo zatorej pomeni predvsem na novo odkriti svet, ki sta ga bila pred tem opustošila izmerljivost in seštevkovnost našega časa, ki sta ga razdejala naša lakomnost in naš pohlep. Snojevo slikarstvo je ustvarjanje, ki se rojeva iz ponovno odkritega sveta.