Še o kontemplativni molitvi

Matjaž Črnivec

Nekaj nadaljnjih misli o kontemplativni molitvi, po javni debati »Kontemplativna molitev – pozabljena pot«.

Najprej naj povem, da se globoko strinjam, da je kontemplativna molitev odkrivanje svojega (resničnega) jaza v Drugem, najdevanje (pravega) jaza, postajanje jaz (kakršen naj bi bil), skratka »u-jazenje«. Molitev je »orodje za bivanje in postajanje« (»tools for being and becoming«, Eugene Peterson). Ta pravi »jaz« je Božja podoba, oziroma podoba Božjega Sina, ki jo molitev odkriva oziroma formira v nas. Prav tako je molitev združevanje in postajanje eno z Bogom (in posledično tudi s soljudmi). Oboje – »ujazenje« in združitev z Drugim – se seveda povezuje in nadgrajuje; v resnici gre za eno gibanje, eno dogajanje, eno resničnost.

V nadaljevanju želim razložiti, zakaj menim, da prav takšna molitev ne more potekati ločeno od Božjega razodetja v Svetem pismu in v Jezusu kot Mesiju, ampak ravno nasprotno znotraj njega dobi polni pomen.[1]

Ne gre samo za to, da klicanje Imena (kot temeljna oblika molitve) pomeni odgovarjanje določeni Osebi, se pravi ne kateremu koli »božjemu« ali »božanskemu« ampak Temu, ki se je razodel tako.[2] Sámo Ime je vezano na svetopisemsko razodetje, oziroma natančneje, na določeno pripoved (naracijo, govorico, diskurz, logos) odrešenja. Starozavezno Ime JHVH je Ime eksodusa, osvoboditve iz suženjstva v egiptovskem imperiju, se pravi Ime temeljne zgodbe o osvoboditvi in odrešitvi, ki jo srečamo v Stari zavezi. Novozavezno Ime Jezus je Ime velike noči, je nerazločljivo povezano z odrešilnim dejanjem Jezusovega križa in vstajenja za nas.

Že samo s tem, ko izrečemo Ime, torej vstopamo v Zgodbo, v »svet, ki ga je Blagoslovljeni ustvaril po svoji volji« in v »Božje kraljestvo«, v svet odrešenja, ki se uresničuje po Božji milosti. Želim opozoriti ravno na ta narativni kontekst, v katerem se dogaja razodetje in v katerem se prav tako dogaja naše »ujazenje« v molitvi. V Novi zavezi se Bog razodeva kot Beseda. On je Logos (Jn 1,1): govor, govorica, diskurz. Ne kakršen koli diskurz, ampak točno določen: diskurz odrešenja, osvoboditve. To odrešenje ima obliko besede, govorice oziroma natančneje pripovedi, naracije. Njena vsebina pa je točno to, kako Bog svoj načrt s človekom in svetom, ki ga je skazil človekov padec, vseeno izvrši prek Izraelove zgodovine, ki doseže svoj vrhunec in smisel z Jezusom in ki se nadaljuje v misijonarskem delovanju Cerkve do končnega eshatona. Odrešenje vključuje tudi (ali celo predvsem) obnovitev oziroma ponovno vzpostavitev Božje podobe v človeku (človeštvu) in obnovitev oziroma ponovno vzpostavitev vsega stvarstva v svoji originalni lepoti in namenu. Nova zaveza to opisuje z izrazoma »novi človek« in »novo stvarjenje/stvarstvo«.

Če drži to, kar smo povedali zdaj, in tisto, kar smo prej rekli o kontemplativni molitvi, potem je jasno, da je molitev vstopanje v prav to odrešenje, ki ga je pripravil in katerega glavni akter je Bog. Natančneje, molitev je vstopanje v to Zgodbo, ki jo vodi Bog in ki osmišlja svet. Tukaj se morda velja spomniti sodobne ugotovitve, da je »jaz«, moja identiteta, vedno določena in izražena »narativno«, kot »zgodba o meni«.[3] »Ujazenje«, moja preobrazba, se torej ne more zgoditi drugače kot vstop v novo oziroma resnično naracijo. In ta pripoved, ta beseda je seveda Božja beseda. Bog je sam v sebi sklenil, da se bo razode(va)l kot beseda, kot zgodba o odrešenju.

Molitev, četudi gre samo za preprosto klicanje Imena, je torej »vgnezdenje« ali »vpisovanje«, »vraščanje« v to zgodbo, je vstopanje v ta široki in bogati vnaprej pripravljeni kontekst, ki je vse-oživljajoč in vse-osmišljujoč. Iz velikega »Jaz sem, ki sem«, ki je postal »Jaz sem, ki odrešuje« (Ješua, Jezus), tudi jaz postajam »jaz« – v resnici zares šele prvič. Molitev torej nikakor ne more biti nekaj in abstracto, neka splošna duhovna ali mentalna transakcija. Prav tako molitev ni zgolj neka osebna komunikacija, pogovor ali »zlitje duše z Bogom«, ki bi se dogajali v vakuumu. Ne, avtentična »enost z Bogom« se dogaja prav znotraj tega oživljajočega narativnega konteksta Božje besede.

Vgnezdenje v Božjo Zgodbo – kontemplativna molitev! – ima nujno tudi misiološko razsežnost. Kristjani naj bi bili eno z Bogom in eno drug z drugim, »da bo svet veroval, da si me ti poslal« (Jn 17,21). Z Bogom smo eno prav v njegovem poslanstvu, v missio Dei. Molitev nas vpenja v Božjo pripoved tako vnazaj kot vnaprej. Molitev nas opremlja, krepi, oblači z močjo Svetega Duha prav za soudeleženost v tej »misiji«.[4] Z vstopanjem v Zgodbo tudi jaz postajam njen soakter; v njej odkrivam klic, moč in gotovost, da to postajam in sem po Božjem načrtu. V Zgodbi torej odkrijem, kaj sem in kaj delam, svojo identiteto in svojo vokacijo – in oboje je seveda neločljivo. S tem se v meni izgrajuje podoba Božjega Sina – ravno v soudeleženosti v njegovi »zgodbi« (»Če hoče kdo hoditi za menoj, naj se odpove sebi in vzame svoj križ ter hodi za menoj«, Mr 8,34) in tudi v njegovem »misijonu« (»naredite vse narode za moje učence«, Mt 28,19).[5]

Ta misijon ima dve razsežnosti, ki sta obe tesno povezani z molitvijo. Misijon je najprej razglašanje evangelija, ki je »Božja moč v odrešitev vsakomur« (Rim 1,16). To razglašanje zahteva pogum, požrtvovalnost, pripravljenost na nasprotovanje in včasih tudi smrt (»križ«, ki smo ga omenili malo prej!). Obenem mu je obljubljena moč Svetega Duha, ki bo pokazala, da ne gre zgolj za človeški razglas, ampak v resnici za Božjo besedo (prim. Apd 1,8; 1 Kor 2,1–5; 1 Tes 1,5). Tako klic za to delo kakor obljubljeno moč Duha se prejme v molitvi (prim. Mt 9,36–10,4; Apd 13,2–3) in se vzdržuje z molitvijo (prim. Ef 6,19–20).

Druga razsežnost krščanskega misijona pa je radikalno prenovljeno krščansko življenje, tako posameznika kot skupnosti. »Vi ste luč sveta. … Takó naj vaša luč sveti pred ljudmi, da bodo videli vaša dobra dela in slavili vašega Očeta, ki je v nebesih.« (Mt 5,14.16; prim. Jn 13,35) Ta »dobra dela« so »sad Duha« (Gal 5,22–23). In prav ta sad je podoba Božjega Sina, v katero se »spreminjamo« v kontemplativni molitvi (prim. 2 Kor 3,18!). Tako je živel On na svetu in tako Bog biva sam v sebi od večnosti do večnosti.[6] Gojenje »sadu« pa je seveda proces – dolg in včasih ovinkast; pogosto naporen, ker vključuje ruvanje »plevela«, odstranjevanje »starega kvasa« (1 Kor 5,7), stalno spokorjenje, obračanje k Bogu in vračanje v njegovo Zgodbo. S tem potrpežljivim molitvenim vračanjem počasi a vztrajno spreminjamo svoje mentalne in vedenjske vzorce in približujemo oziroma priličimo naše osebne zgodbe njegovi Zgodbi. Potrpežljiva in vztrajna kontemplativna molitev, »motrenje Gospodovega veličastva« (2 Kor 3,18), je torej ključna za ta proces »zorenja«. Tako in tako bomo ravnali in že ravnamo, ker to smo – v Mesiju Jezusu. Tako ravnamo, ker spadamo v takšen red novega stvarjenja. Tako ravnamo, ker spadamo v to zgodbo. S tem, ko živimo tako, prinašamo del obljubljene eshatološke resničnosti sem, v ta svet in tako potrjujemo Božji načrt in hkrati pričujemo zanj.

Molitev je torej »besedno«, diskurzivno, logosno, smiselno vstopanje in naseljevanje v vnaprej pripravljeni in določeni, široki diskurzivni prostor razodetja, osrediščen v Imenu in posredovan kot naracija, ki zaobsega celotno zgodovino od njenega začetka v stvarjenju do njenega eshatološkega cilja. Molitev konstruktivno in inspirativno vpenja in vpleta molivca v to »dramo odrešenja«, mu daje identiteto in poslanstvo.

 

Govoriti o molitvi v abstrakciji od vsega tega je govoriti o nečem ontološko drugem. Kontemplativna molitev se na primer včasih razume tudi kot potopitev, sestop v predbitnostni izvor vsega bivajočega, v pred-diskurzivni izvor vsega diskurzivnega. Tak sestop, če naj bo radikalno pristen, nujno suspendira vsak diskurz, torej tudi omenjeni diskurzivni prostor Zgodbe, po drugi strani pa tudi suspendira, ali vsaj subvertira in ontološko ogrozi vsak »jaz« in vsako »sebstvo«, saj se spušča ravno onkraj točke njegovega predbitnostnega vznikanja. (Čeprav drži tudi to: ravno to osebnostno vznikanje iz predbitnostnega prepada lahko intuitivno nakazuje, da je Prepad sam nekaj osebnega.) Glede tega lahko rečemo najprej tole: takšno, povsem »abstraktno« vstopanje v »božje« oziroma v »temelje obstoja«, je tuje svetopisemskemu razodetju, v tem smislu, da ga ne najdemo niti med praksami niti med pojmovnimi koncepti biblične zgodbe. Glede na naravo tega bi bilo verjetno sploh bolje ne govoriti o »molitvi«, ki ima v svetopisemskem in tudi v širšem monoteističnem horizontu vedno značilnost osebnega odnosa oziroma srečanja »jaz-Ti«, ampak raje samo o kontemplaciji, motrenju oziroma meditaciji. Menim, da je upravičeno trditi, da gre tu dejansko za nekaj bistveno drugačnega.[7]

Vprašanje, ali je takšno »motrenje« koristno oziroma v nekem smislu celo kompatibilno s krščansko molitvijo, pa pri tem seveda ostaja odprto. Bog razodetja sam po sebi vsekakor je predbistnostni izvor vsega bivajočega in pred-diskurzivni izvor vsega diskurzivnega. Menim, da so v zvezi s tem vprašanjem mogoči različni, tako negativni kot pozitivni odgovori. Negativni razmislek gre najbrž nekako v tej smeri: glede na to, da takšna »molitev« nujno ukinja (ali vsaj relativizira, postavlja v oklepaj) Božje samorazodetje, s katerim se je Bog sam avtoritativno razodel; glede na to, da namerno utiša Besedo, ki nam hoče govoriti in ki mora biti izgovorjena in slišana; glede na to, da se zavestno umakne ven iz kozmosa (v originalnem smislu lepo urejenega prostora) odrešenjske drame, se to dejanje kaže kot poskus »priti Bogu za hrbet«, poskus dostopa do tega ali celo siljenja v to, česar nam ni razodel. Takšno motrenje lahko predpostavlja in izkuša samo sebe kot »objektiven« pristop k »božjemu«, vendar je v tej predpostavki skrita misel, da je ta pristop pravzaprav objektivnejši od Pristopa (Logosa), ki ga je sam do sebe odprl sam On. V tem bi šlo za nevaren in usoden prometejski hybris, ki je smrtonosen ravno v izkušnji, ki ima »zven« celovitega spoznanja, onkraj biti in jezika, spoznanja, ki ima »okus« totalnega in totalizirajočega.

To nevarnost je treba nujno imeti pred očmi, če želimo takšno kontemplacijo razumevati tudi manj kritično. Pozitivno vlogo bi verjetno lahko videli ravno v njenem »misijonarskem« potencialu. Če takšno izkušnjo kljub njeni (in točno contra njeni) inherentni ab-solutni pretenziji razumemo in zavestno priznamo kot parcialno, relativno, posred(ova)no, necelovito, »stransko« razodetje,[8] ima ta izkušnja prednost, da je (vsaj načelno)[9] dostopna nekonfesionalno, občečloveško. Nanjo se lahko sklicujemo kot na temeljno razsežnost tega, kar je »biti človek«. V napotitvi na to izkustvo je dejansko poziv k bližanju skrivnosti Boga. Ta poziv je še toliko močnejši, če lahko priznamo tisto nepričakovano »javljanje osebnega« v samem predbitnostnem Prepadu, ki smo ga omenili prej.[10] Tak poziv je torej poziv ravno k osebnemu razodetju: to izkustvo (lahko) vsem ljudem pokaže na skrivnost osebnega Boga, ki se je osebno a skrivnostno razodel v osebi Jezusa iz Nazareta in v njegovi velikonočni skrivnosti. Zavedam se, da se s tem izpostavljam obtožbi, da se hočem »utilitarno« polastiti svete skrivnosti za nekakšen banalnejši, propagandistični, konfesionalen namen. Moj odgovor na to je, da s tem sveto skrivnost uklanjam še svetejši skrivnosti, Božjemu samorazodetju, ki je (prosto po Dioniziju Areopagitu) najbolj skrivnostno prav v svojem razodevanju. Če tega ne bi storil, bi dejansko zatajil to drugo, ki je po naravi Prvo. »Pred tem nas Bog obvaruj.«

 
 
 


[1] Na to je po svoje lepo opozoril že Pavle Rak, ki je povedal, da kontemplativna molitev na Atosu dnevno poteka poleg približno šestih ur liturgične molitve; ta pa je seveda predvsem obnavljanje in re-prezentacija zgodovine odrešenja, se pravi razodetja.

[2] Prav nobenega zagotovila namreč nimamo, da klicanje oziroma bližanje kakšnemu drugemu imenu ne vzpostavlja bistveno drugačne molitvene relacije in realnosti, ki s to pravzaprav nima nič skupnega.

[3] Tega seveda ne razumem reduktivno, kot da bi bil »jaz« zgolj neka narativna forma s subjektom, ki jo pripoveduje. Pravilneje se mi zdi reči, da je »pripoved« ustrezna in v nekem smislu definitivna »manifestacija« jaza, njegova pred-stavitev; zato je ključna za identifikacijo jaza kot tega jaza.

[4] »Ontološke« enosti z Bogom ne moremo ločevati od »funkcionalne«, vokacijske oziroma »misijonske« enosti z njim, podobno kakor teološko ne moremo ločevati Svete Trojice v svoji »ojkonomiji« odreševanja sveta od Svete Trojice, kakršna je v večnosti »sama po sebi«.

[5] Hkrati se s tem obnavlja tudi prvotna Božja podoba v človeku v njegovi »adamski« vokaciji, ki jo N. T. Wright prepoznava kot »kraljevsko in duhovniško službo«, ki je vtkana v celotno svetopisemsko pripoved kot izvorni in ciljni smisel človeškega obstoja (prim. 1 Mz 1,26–28; 2,15; 2 Mz 19,6; Iz 61,6; 1 Pt 2,5; Raz 5,10). Kraljevska služba označuje predvsem dobrohotno in zdravilno oblast nad vsem stvarstvom ter skrb zanj, duhovniška služba pa »liturgično« vlogo človeka, ki hvalnico vsega stvarstva dviga k Stvarniku, ter sedaj, v njegovem padlem stanju, posreduje pri Bogu za milost nad vsemi ustvarjenimi bitji. Krščanski misijon v vseh svojih razsežnostih je dejansko »izrastek« in uresničevanje prav te prvotne »adamske« poklicanosti (prim. Mr 16,15; Rim 8,21; 15,16); s tem se Adam/človek končno le odzove in pritrdi Božjemu izvornemu načrtu ter se vključi vanj.

[6] »Bog je ljubezen« (1 Jn 4,8) in točno to je prvi sad Duha v nas; prim. Jn 17,26! Enako lahko v vseh ostalih »sadovih Duha« prepoznamo Jezusove »značajske lastnosti« in jih nato uzremo tudi v Bogu samem.

[7] Naj pripomnim, da ima tudi takšna kontemplacija svoj »narativni« oziroma diskurzivni okvir, čeprav bi ga morda želela zanikati in čeprav sámo njeno izkustvo lahko deluje celovito, ab-solutno in vseobsegajoče. V tem primeru je »narativni okvir« lahko kar filozofski diskurz o »biti«, »predbitnostnem«, »pred-diskurzivnem« ipd., ki ga srečamo tudi v t. i. negativni teologiji. Brez tega pojmovnega okvirja tudi sama »praksa« tega motrenja ni mogoča, ali vsaj o njej ni mogoče govoriti. Tudi ta »molitev« se torej dogaja znotraj neke »tradicije«. To je pomembno ravno pri njenem nujnem relativiziranju, ki ga bom omenil v nadaljevanju.

[8] Verjetno bi bilo treba reči »naravno razodetje«, čeprav gre tukaj bolj za razodetje, ki je ravno v motrenju vznikanja vsega, čemur bi šele lahko rekli »naravno«.

[9] Tukaj se seveda znova z vso ostrino pojavi vprašanje »tradicije«, znotraj katere je takšna (ali tudi katera koli druga) »kontemplativna praksa« mogoča. Poenostavljeno bi morda lahko odgovorili, da so temeljne postavke njenega »narativnega okvirja« pretežno samo-razvidne in zato lahko priobčljive vsakomur. »Lahko« še posebej zato, ker same po sebi niso zavezujoče in ne zahtevajo nobene posebne »žrtve«. In tudi »izkustvo«, ki se poraja v takšni kontemplaciji, ni (nujno) odvisno in pogojeno z »Drugim«, ampak je nekako »avtogeno«, oziroma se vsaj tako kaže na prvi pogled. Če to drži, bi bilo s tem približno pojasnjeno, kako je lahko takšna »molitvena praksa« enostavno dostopna vsem ljudem, ne glede na svetovni nazor. Bolje utemeljeno apologijo »univerzalnosti« kontemplativne molitve prepuščam njenim bolj gorečim zagovornikom.

[10] Tu je seveda treba iskreno preveriti, ali je to izkustvo dejansko prezentno tudi ljudem, ki vanj ne vstopajo iz okvira monoteističnega razodetja. Povsem mogoče bi bilo tudi, da je ta personalna intuicija samo prikriti, na skrivaj »pretihotapljeni« odziv osebnega razodetja in nagovora, ki ga verujoči poznamo od drugod.