Deset tez za pravičnejšo družbo
Zapis ob globalnem protestu proti prevladujoči sistemski paradigmi
Ne sme se več govoriti o demokraciji ampak o plutokraciji (vsak govor o sedanjem sistemu kot »demokratičnem« je demagoški).
Temeljno družbeno vprašanje je, kako praktično doseči omejevanje oblasti bogatih v korist preostalih.
Zakoni sistemsko favorizirajo bogate elite in obremenjujejo navadne ljudi (srednji in nižji razred).
Razmerja sil v »zahodni« družbi še vedno, kljub recesiji, omogočajo relativno blagostanje večini. To je treba priznati in na tem je treba graditi.
Razmisliti je treba o novi družbeni pogodbi, ki bi na sistemski ravni omogočala bolj pravično razdeljevanje bogastva in naravnih virov.
Doseči je treba, da pohlep (materialen, položajski, seksualen itd.) postane nekaj družbeno povsem nesprejemljivega, kakor nacizem po drugi svetovni vojni, pozitivna vrednota pa zadovoljnost s tem, kar imamo (»avtarkija«). Skupno je treba vzpostaviti nov moralni kodeks, v katerem razkazovanje bogastva (avtomobili, jahte, razkošne vile ipd.) velja za nemoralno, skrb za druge pa za najvišje dobro.
Bogati morajo biti spodbujeni k etiki kreativne skrbi za skupnost – to je lahko urejeno z davki in davčnimi olajšavami za prostovoljne lastne iniciative. Pritisk na vladajoče bogate mora biti hkrati trd in mehak, negativen in pozitiven: z zakonodajo in z javnim propagiranjem drugačne etike, v skladu s katero je vsak presežek nerazdružljivo povezan z odgovornostjo za druge.
Nasprotovati je treba legalističnemu/mehanicističnemu pojmovanju vse zakonodaje in poudarjati njeno moralno vlogo in etično komponento: nezakonito je uporabljati zakone v škodo ljudi; to mora biti temeljni zakon ‘prava’. Če nekdo po legalni poti stori nekaj, kar posledično oškoduje mnoge, mora biti prav zaradi tega kazensko odgovoren, tudi za nazaj.
Spodbujati je treba kulturo in znotraj nje vse vrste umetnosti ter filozofijo in teologijo kot področja človeškega udejstvovanja, ki gradijo globinsko strukturo družbe, na osnovi katere lahko rastejo vrednote, odgovornost, skrb za bližnjega, samokritičnost, zadovoljnost z malim, spoštovanje/uživanje narave.
Gre za nov model, ki v ekonomskem, socialnem in ekološkem pogledu ne sloni na neprestani rasti in širitvi, ampak na ravnovesju, vzdržljivosti in ekološki obnovljivosti. Vsaka rast/širitev mora biti skrbno načrtovana, balansirana in »obdavčena«, ker ima nujno svojo ceno, ki je zdaj večinoma skrita/ignorirana.
Kakšna moč oziroma sila oziroma nasilje se (lahko) skriva v “treba je” in “ne sme se”?
Takšna kot v:
“Treba je, da odložite starega človeka, kakor je živel doslej in ki ga uničujejo blodna poželenja” (Ef 4,22)
Se pravi: absolutno nenasilna spodbuda k temu, kar je nujno za pravo/resnično in dobro/lepo eksistenco. Zato ima tekst odtenek ‘urgentnosti’.
ampak za tiste, ki so odložili starega človeka, verjetno zadeve, o katerih govoriš, niso problem. razumel sem, da naj bi tvoje teze bile apel za vse, tudi tiste, ki sploh ne razumejo, kaj naj bi bil stari in novi človek …..
Gorazd, citata nisem izvlekel zato, ker mislim, da je osnova za moje teze – to vsekakor ni. Teze naj bi delovale povsem na področju “starega človeka”, čeprav menim, da so določene tendence, ki so v njih izražene, globinsko povezane z “Božjim kraljestvom” kakor o njem govori Nova zaveza. (Zato bi bilo zelo upravičeno vprašanje, koliko so te ideje zares uresničljive – npr. zakaj bi se večina prostovoljno odpovedala svojemu pohlepu/poželenju, s katerim se zdaj skorajda ontološko identificira.)
Moja navedek tega odlomka je zgolj demostracija določene jezikovne rabe “treba je …” – Radikalno nenasilne, vendar urgentne.
Seveda se pri tem ne morem sklicevati na skupni *krščanski* temelj, ki je osnova Pavlovega apela. Lahko pa se sklicujem na neko obče antropološko razumevanje človeka. Dejansko mnogi slogani sedanjih protestov izražajo, da je “pohlep bolezen”, sedanja družba pa utopljena v medijski manipulaciji ipd. S te osnove torej izrekam svoj “treba je …” in “ne sme se …”