MODROST ZOHARJA[1]

EN-SOF IN SVET EMANACIJE
1. EN-SOF IN ‛AJIN
(Zohar II, 239a)

Rabi Eleazar je vprašal rabija Simeona: “Vemo, da je celostna daritev povezana s Presvetim, tako da je razsvetljena. Do kakšnih višin se razteza navezanost[2] volje duhovnika, levita in Izraela?”
Rekel je: “Učili smo že, da se razteza do En-sofa, kajti vsa navezanost, zedinjenje in dopolnitev mora biti skrita v tisti skrivnosti, ki se ne da zaznati niti spoznati in ki vsebuje voljo vseh volj. En-sofa ni mogoče spoznati in ne razkriva začetka ali konca kakor izvorni <primal> ‛ajin (nič), ki odkriva začetek in konec. Kaj je začetek? Nebeška točka, ki je začetek vsega, ki je skrita in počiva v območju misli ter odkriva konec, ki se imenuje “konec materije” (Prd 12,13).[3] Toda v En-sofu ni konca, ni volje, ni luči, ni svetlobnih teles <luminaries>. Obstoj vseh svetlobnih teles in luči je odvisen od En-sofa, vendar tega ne morejo zaznati. To, kar spoznava, toda ne spozna povsem, je edinole Nebeška <Supernal> volja, skrivnost vseh skrivnosti, ‛ajin. In ko se nebeška točka in prihodnji svet <the world to come> vzpneta, poznata le vonj, kot nekdo, ki vdihava vonj in je odišavljen z njim.

SEFIROT
1. PROCES EMANACIJE
(Zohar I, 15a–15b)

“V začetku” (1 Mz 1,1) – V samem začetku je kralj[4] vrezal znamenje v nebeško čistost. Iskra črnine se je pojavila na zapečatenem znotraj zapečatenega[5] – iz skrivnosti En-sofa, meglica v snovi, vsajena v krog,[6] ne bela, ne črna, ne rdeča, ne rumena, sploh nobene barve. Postala je mera za razsežnost in ustvarila barve in s tem je bila dana svetloba. Znotraj iskre, v najbolj notranjem delu, se je pojavil izvir, ki je obarval z barvami vse, kar je spodaj, in je zapečaten med zapečatenimi skrivnostmi En-sofa. Prodiral je, a ni predrl njegovega ozračja, in je bil povsem nespoznaven, vse dokler ni zaradi pritiska njegovega prediranja zasijala ena sama točka, zapečatena, nebeška <supernal>. Onstran te točke ni nič spoznavno, zato se imenuje rešit (začetek): prva beseda od vseh.[7]
“Razumni se bodo svetili[8] kakor sijaj (zohar) neba. Ti, ki so mnoge pripeljali do pravičnosti, pa bodo kakor zvezde za vso večnost” (Dan 12,3). Zohar, zapečaten med zapečatenimi stvarmi, je prišel v stik z njegovim zrakom, ki se je dotikal točke, a se je ni dotaknil. Nato se je “začetek” (rešit) raztegnil in si napravil palačo, v slavo in hvalo. Tam je zasadil sveto seme, da bi spočel potomca v dobro sveta. Ta skrivnost je [v stihu <verse>] “bo njena korenina sveto seme” (Iz 6,13). Zohar, ki je posejal seme v svojo lastno čast kakor seme svile[nega črvička], ki naredi sijajno škratno tkanino, je tisti, ki se zavije vanjo in si naredi palačo, ki prinese hvalo njemu in korist vsem. S to rešit je zapečateni, ki ni poznan, ustvaril to palačo. Ta palača se imenuje ‛Elohim, in ta skrivnost je [v stihu] Berešit bara‛ ‛Elohim (1 Mz 1,1). Zohar je to, iz česar so bile ustvarjene vse besede, tako da se je skrivnostno raztezala točka te skrite svetlosti. Ker je tu uporabljena beseda bara‛ (On je ustvaril), ni nič presenetljivega, da je pisano: “Bog je ustvaril človeka po svoji podobi” (1 Mz 1,27).
Zohar – ta skrivnost je [v besedi] berešit: to, kar je pred vsem, čigar ime je ‛Ehje, sveto ime, vrezano v njegove konce <extremities>, ‛Elohim, vrezano v krono, ‛Ašer – skrita in zakrita palača, začetek skrivnosti rešit – ‛Ašer, glava (roš), ki vznika iz rešit. In ko sta bili, po vsem tem, točka in palača vzpostavljeni skupaj, je berešit zaobjel nebeško rešit, kakor določa pot modrosti; kajti naknadno se je spremenila oblika palače in imenovala se je “hiša” (bajit), nebeška točka se je imenovala “glava” (roš), bili sta zaobjeti – druga v drugo – v skrivnosti besede berešit, ko je [bilo] vse skupaj v enem, preden se je začelo naseljevanje hiše. Ko je bilo seme posejano, da bi bila možna naselitev, tedaj je dobila ime ‛Elohim, skrit in zakrit. Zohar – skrit in umaknjen, dokler ni v njem [pričela] rasti zgradba, da bi se porodilo potomstvo, in hiša je stala, ko je napočil trenutek razraščanja “svetega semena”. Toda dokler ni bila oplojena in dokler se ni začela gradnja, se ni imenovala ‛Elohim, temveč je bilo vse skupaj <in the generality> zajeto v berešit. Ko pa je bila vzpostavljena v imenu ‛Elohim, je porodila potomstvo iz semena, ki je bilo vsajeno vanjo. Kaj je bilo to seme? Vrezane črke, skrivnost Tore, ki je vzniknila iz točke. Točka je v palači zasejala seme treh vokalov, holem, šurek, hirek, in zaobjeti so bili drug v drugem in postali ena sama skrivnost: glas, ki se je pojavil v eni sami sestavi. Ko se je pojavil, se je z njim vred pojavil tudi njegov družabnik, ki je zaobjemal vse črke, kot je pisano: ‛et ha-šamajim (nebesa) – glas in njegov družabnik. Ta glas, ki je “nebesa”, je zadnji ‛ehje. Zohar, ki zaobjema vse črke in barve tako, [kakor smo razložili] do zdaj, JHVH ‛Elohenu JHVH – to so tri ravni , ki predstavljajo nebeško skrivnost.
Berešit bara‛ ‛Elohim [“V začetku je Bog ustvaril”]. Berešit – praskrivnost;[9] bara‛ – zakrita skrivnost, iz katere se vse razteza; ‛Elohim – skrivnost, ki vzdržuje vse, kar je spodaj. ‛Et ha-šamajim (“nebesa”) – da se ne bi ločili moško in žensko, ki sta združeni. ‛Et – ko je On vzel vse te črke, je [‛et] zaobjemal vse črke, začetek in konec. Nato je bila dodana črka he, da bi se črke združevale s he, in to se je imenovalo ‛atta (“ti”) in o njem je rečeno: “Ti si vsemu podaril življenje” (Neh 9,6). ‛Et – skrivnost Adonaja, in se tako imenuje;[10] ha-šamajim – to je JHVH, višja skrivnost[11]. Ve-‛et – ureditev <arrangement> moškega in ženskega; ve-‛et – skrivnost va-JHVH,[12] in vse je eno. Ha-‛arec – to je ‛Elohim, po vzorcu višjega sveta, da ustvari plodove in rastlinje. To ime je vključeno v tri kraje in se od tam razteza na različne strani.
Vse do sem je tajnost najbolj notranje skrivnosti, ki jo je On vrezal, zgradil in vzdrževal zakrito s skrivnostjo enega stiha. Od zdaj naprej pa: berešit-bara‛ šit [“Ustvaril je šest” ],[13] “od enega do drugega konca neba” (5 Mz 4,32) šest skrajnosti, ki se raztezajo od nebeške skrivnosti po razponu, ki ga je On ustvaril iz pratočke; bara‛ – to je razpon iz točke na višavah. In tu je bila vrezana skrivnost imena z dvainštiridesetimi črkami.[14]
“Razumni se bodo svetili …” kot melodični naglasi. Črke in samoglasniški znaki <vowel-points> jim bodo sledili v njihovem petju in se premikali na njihovo povelje kakor vojska na povelje kralja. Črke so telo in samoglasniški znaki so duh. Vsi pa na svojih potovanjih sledijo melodičnim naglasom in stojijo na svojem mestu. Ko se petje naglasov premakne, se črke in samoglasniška znamenja pomikajo za njim, ko pa se ustavi, se ne premikajo več, temveč ostanejo na svojih mestih.
“Razumni se bodo svetili … ” – črke in samoglasniški znaki; “kakor sijaj” – petje naglasov; “neba” – razpon <extension> petja, kakor tisti, ki podaljšujejo[15] in nadaljujejo petje; “Ti, ki so mnoge pripeljali do pravičnosti” – to so pavze med naglasi, ki ustavijo njihovo potovanje, posledica pa je, da se sliši govor. “Se bodo svetili” – namreč črke in samoglasniški znaki, in skupaj se bodo svetili na svojih potovanjih, v zakriti skrivnosti, na potovanju po skrivnih poteh. Vse izhaja iz tega.

3. TELESA TORE IN DUŠA TORE
(Zohar III, 152a)

Rabi Simeon je rekel: “Gorje človeku, ki pravi, da je bila Tora namenjena le sporočanju zgodb in besed navadnih ljudi, kajti če bi bilo tako, bi mi sami danes lahko napravili Toro z besedami navadnih ljudi, in to še celo bolje. Če je bila namenjena ukvarjanju z zadevami [tega] sveta, potem [posvetne] knjige v svetu vsebujejo boljše reči. Ali jim bomo torej sledili in iz njih ustvarili Toro? Toda vse besede Tore so vzvišene in so nebeške skrivnosti.
Pridi in poglej. Gornjemu in spodnjemu svetu so dana enaka merila: Izrael spodaj in nebeški angeli zgoraj. O nebeških angelih je pisano: “Vetrove/duhove dela za svoje poslance/angele” (Ps 104,4). Ko se spustijo v svet zdolaj, se odenejo z oblačili tega sveta. In če se ne bi oblekli v oblačila, značilna za ta svet, ne bi mogli obstajati v njem in svet jih ne bi mogel prenašati. Če torej to velja za angele, koliko bolj velja za Toro, ki jih je ustvarila, in ki je ustvarila vse svetove, ki obstajajo zaradi nje. Ko se je spustila v ta svet, je svet ne bi mogel prenesti, če ne bi bila odeta v njegova oblačila. Iz tega sledi, da so pripovedi Tore njena oblačila. Če kdo misli, da so pripovedi dejansko Tora sama in ne nekaj povsem drugega, naj njegov duh umre in naj nima deleža v prihodnjem svetu. Zaradi tega je David rekel: “Odpri mi oči, da bom gledal čudovita dela tvoje Tore/Postave” (Ps 119,18) – pod oblačilom Tore.
Pridi in poglej. Je oblačilo, ki ga vidijo vsi. In ko nespametni vidijo oblačilo, ki se jim zdi lepo, ne gledajo dlje. [Toda] vrednost oblačila prebiva v telesu in vrednost telesa prebiva v duši. Podobno ima tudi Tora telo. Zapovedi Tore so telesa Tore. To telo je oblečeno v oblačilo – to pa so pripovedi tega sveta. Nespametni na tem svetu gledajo le na oblačila, ki so pripovedi Tore; ne znajo kaj več in ne vidijo, kaj je pod oblačilom. Tisti, ki vedo več, ne gledajo na oblačila, temveč na telo pod oblačili. Modri, služabniki najvišjega Kralja,[16] tisti, ki so stali na gori Sinaj, gledajo dušo, ki je temelj vsega, resnična Tora.
Pridi in poglej. Torej je tudi zgoraj oblačilo, in je telo in duša, in duša duše. Nebesa s svojimi gosti[17] so oblačilo, Izraelova občina je telo, ki sprejme dušo, ki je slava (Tif‛eret) Izraela, in torej telo za dušo. Duša, ki smo jo omenili, je Tif‛eret Izraela, resnična Tora, in duša duše je ‛attika kaddiša, in vse je med seboj odvisno.
Gorje zlim, ki pravijo, da je Tora le povest, tistim, ki gledajo le na oblačilo in nič dlje. Blagor pravičnim, ki gledajo na Toro tako, kot je prav. Vino lahko obstaja le v steklenici. Tako tudi Tora lahko obstaja le v tem oblačilu. Torej sledi, da je treba gledati, kaj je pod oblačilom. Vse te stvari in vse te zgodbe so torej oblačila.

4. IZVIRNE RAZLAGE TORE
(Zohar I, 4b sl.)

“V začetku” (1 Mz 1,1). Rabi Simeon je začel z navedkom: “Svoje besede sem položil v tvoja usta” (Iz 51,16). Človek bi moral vložiti velik napor v preučevanje Tore podnevi in ponoči, kajti Sveti, naj bo slavljen! posluša glas tistih, ki preučujejo Toro, in vsaka nova razlaga Tore, ki izvira od tistega, ki Toro preučuje, ustvari nebesni svod.
Spoznali smo, da se nova razlaga Tore, ko izide iz človekovih ust, povzpne in je predstavljena Svetemu,[18] naj bo slavljen! in Sveti, naj bo slavljen! jo sprejme, poljubi in okrasi s sedemdesetimi kronami z vrezanimi znamenji.[19] Izvirna beseda modrosti pa se dvigne in sede na glavo Pravičnega, ki živi na veke, in se od tam premakne in drsi skozi sedem tisoč svetov in se dvigne do Staroletnega. Vse besede Staroletnega so besede modrosti z zakritimi nebeškimi skrivnostmi.
In ko se zakrita beseda modrosti, ki izvira od tu [spodaj], dvigne, se pridruži skrivnostim Staroletnega; in se dviga in spušča z njimi in vstopi v osemnajst skritih svetov, ki jih “oko ni videlo, o Bog, razen tebe” (Iz 64,3).[20] Od tam odidejo in drsijo, polne in popolne, in se predstavijo Staroletnemu. Nato Staroletni zaduha vonj te [nove] razlage in ta ga navda z velikim zadovoljstvom. Sprejme jo in okrasi s tristo sedemdeset tisoč kronami.[21] Razlaga se premika, dviga se in spušča in postane nebesni svod.
Podobno vse [nove] razlage postanejo svodi, ki imajo popoln obstoj v navzočnosti Staroletnega. In on jih imenuje “nova nebesa”, zakrita, na novo porojena nebesa, [ki vsebujejo] skrivnosti nebeške Modrosti. In vse druge nove razlage Tore stojijo pred Svetim, naj bo slavljen! in se povzpnejo in postanejo “dežela živih” (Ps 116,9), nato se spustijo in postanejo okras določene dežele,[22] ki je prenovljena in povsem spremenjena v “novo zemljo” s to novo razlago Tore. Glede tega je pisano: “Kajti kakor novo nebo in nova zemlja, ki ju narejam, da stojita pred menoj …” (Iz 66,22). Ne pravi: “ki sem ju naredil,” ampak “ki ju narejam”, kajti nenehno [ju] nareja iz novih razlag in skrivnosti Tore. Glede tega je pisano: “Svoje besede sem položil v tvoja usta, skril sem te v senco svoje roke, da bi vsadil nebo in utemeljil zemljo” (Iz 51,16). Ne pravi “to nebo”,[23] ampak kratko malo “nebo”.

24. V DEŽELI IZRAELA IN ZUNAJ DEŽELE
(Zohar I, 84b–85a)

Rabi Aba je začel z navedkom: “Jona pa je vstal, da bi zbežal v Taršiš, proč od GOSPODOVEGA obličja” (Jon 1,3). Gorje človeku, ki se skuša skriti pred Svetim, naj bo slavljen! ki je o Njem pisano: “Mar ne napolnjujem nebes in zemlje? govori GOSPOD” (Jer 23,24). In vendar je skušal zbežati pred Njim? Vendar je pisano: “Golobica moja (jonati), v skalnih duplinah, v zavetju pečine” (Vp 214). “Moja golobica,” to je Izraelova občina, “v skalnih duplinah,” to je Jeruzalem, ki je najvišja točka vsega sveta: prav kakor je skala višja in močnejša od vsega drugega, tako je Jeruzalem višji in močnejši od vsega drugega. “V zavetju pečine”: to je kraj, ki se imenuje “Presveto”, srce vsega sveta. In zato je pisano “v zavetju pečine”. Ker se je Šehina umaknila tja kot žena, ki je zvesta svojemu možu in si ne drzne ven iz hiše, kakor je pisano: “Tvoja žena bo kakor rodovitna trta sredi tvoje hiše” (Ps 128,3), tako Izraelova občina ni živela nikjer drugje kakor na svojem kraju, v odmaknjenosti tiste ravni, razen dni izgnanstva, ko je v deželi diaspore. In ker je v izgnanstvu, drugi narodi uživajo razcvet in mir.
Pridi in poglej. Ko je Izrael bival v Sveti deželi, je bilo vse urejeno, kot mora biti, in prestol je bil v popolnosti nad njimi in izvrševali so [v Templju] češčenje, ki je razdvajalo ozračje sveta. Češčenje se je dvigalo navzgor, na svoje mesto, ker je bil Izrael, edini na zemlji, pripravljen nanj. Zaradi tega so bili drugi narodi, malikovalci, zadržani daleč proč, kajti niso imeli moči nad [Izraelom], kot jo imajo zdaj, ker so se hranili le z zadnjimi kapljami. Lahko ugovarjaš, češ, saj vemo, da je bilo kar nekaj kraljev, ki so vladali na svetu, ko je Tempelj še stal. Toda pridi in poglej. V dobi Prvega templja, preden je Izrael oskrunil deželo, drugi narodi, malikovalci, niso vladali, temveč so se hranili le z zadnjimi kapljami, in to jim je dajalo moč, ki ni bila prav velika. Ko je Izrael grešil in oskrunil deželo, so pri priči prisilili Šehino, da je nekako zapustila svoj kraj in se približala drugemu kraju, in nato so začeli vladati drugi narodi, in dano jim je bilo dovoljenje, da vladajo. Pridi in poglej. Noben drug vladar ni bil določen za Izraelovo deželo kot edini Sveti, naj bo slavljen! Toda ko je Izrael grešil in zažigal kadilo sredi dežele drugim bogovom, je bila Šehina kakor pregnana s svojega kraja, in oni so še naprej zažigali kadilo in povezovali druge bogove s Šehino in tako jim je bila dana moč vladanja, kajti kadilo pomaga skovati člen. Nato so začeli vladati drugi narodi, in prerokov ni bilo več, in deželi ni vladala nobena nebeška moč več. Vladavina drugih narodov pa ni bila odvzeta, kajti bili so povlekli Šehino k sebi. Zatem pa, v času Drugega templja, drugim narodom ni bila odvzeta moč, da ne govorimo o času, ko je bila Šehina v izgnanstvu med drugimi narodi, na kraju, ki spada pod druge angele varuhe; vsi se namreč hranijo iz Šehine, ki je prišla v njihovo bližino. Ko je torej Izrael prebival v njihovi deželi in tam častil Boga, je Šehina v njihovi sredi ravnala krepostno in ni zapuščala hiše ter se kazala zunaj. Zaradi tega so vsi preroki, ki so živeli v tistem času, prejeli preroštvo le na njenem kraju, kot smo že rekli. To je bil razlog, da je hotel Jona zbežati iz Svete dežele, tako da mu preroštvo ne bi bilo razodeto in mu ne bi bilo treba prevzeti poslanstva od Svetega, naj bo slavljen! Če ugovarjaš, češ, saj vemo, da je bila Šehina razodeta v Babilonu, ki je zunaj [Izraleove dežele], lahko ta ugovor odstranimo takole. Pisano je: “[Gospodova beseda] se je zagotovo/razločno <expressly> zgodila” (Ezk 1,3) – nekaj se je zgodilo, kar se še ni zgodilo prej, od časa zidanja Templja ne, in to preroštvo je bilo edinstveno, potrebno prav za tisti čas. In pisano je “ob reki Kebar” (ibid.) – reki, ki je že (kebar) obstajala od časa, ko je bil ustvarjen svet, in Šehina se je razodevala neprestano, kot je pisano: “V Edenu je izvirala reka, da je namakala vrt, od tam pa se je delila v štiri glavne reke” (2 Mz 1,10), in ta [reka] je bila ena od njih, in tam se je Šehina razodela, natanko v tistem trenutku, ko jo je Izrael potreboval v svoji stiski. Toda bili so časi, ko se ni razodela. Zato je Jona zapustil Sveto deželo in bežal, da Šehina ne bi počivala/ostala <rest> na njem in se mu razodela. To je [pomen] vrstice “pred GOSPODOM”[24], kajti pisano je tudi: “Možje so namreč vedeli, da beži pred GOSPODOM” (Jon 1,10).

Prevedla Jasna Hrovat

---

[1] Izbor odlomkov iz: The Wisdom of Zohar : an anthology of texts, vol. III / systematically arranged and rendered into Hebrew by Isaiah Tishby ; with extensive introductions and explanations by Isaiah Tishby ; English translations by David Goldstein. – Oxford : published for the Littman Library by Oxford University Press, 1989. (Okrogli in oglati oklepaji so povzeti po angleškem besedilu, v lomljenih pa so angl. izrazi, ki so dodani v pojasnilo slovenskega prevedka; op. prev.)

[2] Namreč na Boga.

[3] V SSP (Ljubljana, 1997) nav. mesto: končna beseda; op. prev.

[4] Namreč En-sof.

[5] Tj. nebeška čistost.

[6] Iskra je obdana s krogom (ali prstanom) nebeške čistosti.

[7] Pisec namiguje na talmudske besede, po katerih je prva beseda Tore ena izmed desetih stvarniških besed Boga; prim. Megilla 21b.

[8] V SSP (Ljubljana, 1997): lesketali; op. prev.

[9] Tj. zaiskrenje prve točke.

[10] Namreč Malhut.

[11] Tj. Tif‛eret.

[12] Tj. On in Njegov dvor.

[13] Namreč šest sefir od hesed do bine se imenuje šest koncev <extremities> – štiri smeri neba in zgoraj in spodaj, sredi pa je Tif‛eret, imenovan šamajim, nebesa.

[14] Namreč 42 hebrejskih črk v Bibliji (1 Mz 1,1) od berešit do va-vohu, od ‘V začetku’ do ‘in prazna’.

[15] Naglasi služijo za podaljševanje not – so torej kot nebo, ki je razpeto nad zemljo.

[16] Tj. kabalisti.

[17] Verjetno so to zgornji svodi, ki so prebivališče angelov in oblačilo Šehine.

[18] Namreč pride do Šehine, ki jo predstavi Tif‛eret, ki se imenuje Sveti, naj bo slavljen!

[19] Tj. ki predstavljajo sedem sefir.

[20] Slov. prev v SSP (Ljubljana, 1997): oko ni videlo Boga razen tebe; op. prev.

[21] Očitno predstavljajo tri zgornje in sedem spodnjih sefirot.

[22] Tj. Šehine.

[23] Namreč to, ki že obstaja.

[24] Tj. Gospodovo navzočnostjo.