Najnovejši prispevki
Kategorije
Arhiv
Zlati dnevi
(iz zbirke esejev Knjiga lovorjevega gaja)
Četudi le za nekaj dni ali ur, zgodi se, da se za kakšen teden, morda celo dlje, a vsako leto, vrne obdobje, ki bi ga rad imenoval zlati dnevi. Zemlja je od deževja s konca poletja spet vlažna in mehka. Voda je sprala prah z listov in krošnja je ponovno zelena. Jutra so sveža, toda sonce je še vedno toplo. In na gričih je zahodni veter ob somraku mlačen.
Zlati dnevi sem obdobje poimenoval zato, ker je barva septembra zlata. V zraku se bleščijo drobni lesketavi delci, in če se človek z vrha hriba ozre na ravnico, vidi, da pokrajino ovija svetleč zlat prah. V žareči megli, v blesketavi sopari leno počivajo vinogradi in zaradi te dremave počasnosti dozori grozdje, jabolka bodo kot pena, orehi, mandlji, breskve in slive postanejo okusni. Zemlja plava v zlatem medu in sončna svetloba žari kot rumeno olje. Ko se deževno obdobje s konca poletja konča, nebo razjasni in začne pihati značilen nežen veter, vem, da so zlati dnevi tu, takrat vedno najdem način, da zgolj dva ali trikrat za samo štiriindvajset ur grem na hrib in v vinogradih preživim toliko, kolikor je le mogoče. Ne le zato, da bi se usedel pod trto in bi po vrsti, počasi okušal očarljivo množico vrst. Črni muškat hamburg, jajčasti črni muškat me s prhkim rozinastim okusom neutrudno zapeljuje k vrnitvi. Toda tam so tudi muškat otonel, medeno belo, delaware, kraljica vinogradov. Vmes grizljam mandlje, usedem se na breg, lupim sveže orehe, pozorno in brezskrbno. V teh poznih, zrelih dnevih se oglasijo še ptiči. Zgodaj zjutraj slišim kosa, popoldne, kot bi zavzdihnil, slavček zapoje nekaj taktov, od ganjenosti komaj zadržujem solze. Zakaj? Ne vem.
Zjutraj je pomlad, opoldne poletje, zvečer jesen, cveti akacija, oglaša se sinička, iz doline vso noč slišim hribskega škrjanca, ta čas je kot strnitev celega leta, toda z neizrekljivim mirom in pohlevno, kot če bi bila podoba modrega spomina, ki se razkroji v očarljivo melanholijo.
Grem med vinograde, da bi se napil vonja zrelosti, oči pa bi se nasitile s čudežem bujnih zeljnih glav, rep, zrelih paradižnikov, paprike, težkih buč in lubenic. Nad pešpotjo se sklanja sliva, oberem dve slivi, sklonim se do tal, da bi ob nogi utrgal štiriperesno deteljico, kot bi bilo konec maja.
A ven grem tudi zato, ker lahko v teh čarobnih dneh minljivosti, bolj kot v svežem aprilu, v plamenečem juliju, nekaj doživim neposredno: slavljenje življenja. Zlato, ki žari na nebu in v zraku, ni naravni pojav. Okoli zrele zemlje se sveti avra slavljenja. In v tem nadnaravnem bleščanju, na pragu smrti, a na vrhuncu življenja, ko narava v zrelem, medenem miru že brez strasti in nasilja prostovoljno trosi vse svoje premoženje, v tej pomirjeni lepoti vsakič tudi znotraj dozori nek skrivnosten sadež.
Vsakič, ko napočijo zlati dnevi in grem, da bi bil deležen njihovega obstoja, zmeraj dobim nekakšen uvid, kot da bi takrat dozorelo delo celega leta in bi bilo nared za obiranje. Letos so se ti dnevi začeli sorazmerno pozno in so trajali nenavadno dolgo. Nebo se je razjasnilo okoli dvajsetega septembra, zlato je petega oktobra še vedno žarelo nad gozdovi, hribski škrjanec je neumorno pel in v vlažnih globelih sem nabral šopek vijolic. V lahkih poletnih oblačilih sem pol dneva taval po gozdu in ko sem prišel domov, sem pod vinogradi našel cvetočo sivko. Kar bom povedal, je osebno. Na prvi pogled se zdi, da ne zadeva nikogar. Kljub temu bom povedal in vem, da nisem indiskreten, ker se možnost podobne situacije danes odpira mnogim. Lahko pride čas, ko se bo v tej situaciji znašlo več sto ljudi, kar ni brez vrednosti. Ko sem popoldne poležaval na pobočju in sem spodaj na polju že skoraj dve uri opazoval kmeta, ki je kosil otavo, medtem ko je knjiga poleg mene ležala odprta in nedotaknjena, sem iz precejšnje globine čutil, da je dobro, če bo za to izvedel tudi še kdo drug. Konec koncev mi ne bi bilo posebej težko ali vse zamolčati ali zapisati v dnevnik in s tem pokopati pred drugimi.
Začelo se je zgodaj dopoldne, zgoraj pod smrekami. Na majhnih jasah so cveteli jesenski podleski, trepetaje po vsem telesu sem srečen hodil med temi vilini. Razmišljal sem o brezmejnem bogastvu samotnih doživetij in razumel sem tiste, ki so raje izbrali vrt ali sobo s knjigami kot prižnico in bojišča. V tem trenutku sta se mi zdela neskončen dolgčas skupnostnega življenja in praznina gledališča ter zabave neznosna, v primerjavi z bogastvom življenja v osamljenosti sta se mi zdela pusta in brez vsebine. Samotno življenje je bogatejše z dogodki od javnega. Modrec živi bolj kot junak. V teh zlatih dneh tukaj, ko mineva teden v samoti in brez besed, sem deležen več življenja, kot ko sem pred dvajsetimi leti šest mesecev živel v vojni.
Ko sem se spustil iz gozda, sem na prisojni strani pri vznožju leskovega grma opazil cvetoči mak. Zlati dnevi človeka vedno presenetijo. Zgoraj podlesek, tu spodaj mak: jesen in junij drug ob drugem. Tedaj sem se spomnil besede. Agon. Grška beseda, a zgodovinopisec Burckhardt nam jo je lepo razložil: v grškem svetu je imelo pomen samo tisto, kar se je zgodilo pred javnostjo. Mi smo ta agonalni življenjski red v celoti prevzeli od Grkov in ponavadi upoštevamo le tisto, kar se zgodi pred javnostjo. Pomembni so sloves, uspeh, ime, slava. Sami po sebi nimajo nobenega pomena. Kaj naj s slavo v gozdni samoti?
Tako pomembni so zato, ker so agonalni. Človek mora svojo moč preoblikovati navzven, v vlogo, ker edino pomembno je: prikazati se pred drugimi v primerni luči.
Perzijski kralj je hotel zgraditi palačo in javila sta se kitajski in grški arhitekt. Pripravila sta načrt in ko ju je kralj pogledal, je rekel: grška je lepša navzven, ker ko nekdo zagleda hišo, takoj ve, da v njej živi kralj; a sobe so prazne in hladne. Kitajska se ne blešči tako zelo, a znotraj je topla, domačnostna, primerna za bivanje, izbral jo bom za dom. V svoji hiši hočem stanovati zase, ne pa za javnost.
Kitajski ali ves vzhodni način življenja nasprotuje agonu. To je intimnost zasebnega življenja, ki manjka v grškem, pa tudi v našem. Ko sem zdaj več kot teden dni sam, razumem perzijskega kralja, ker zdaj živim zase, ne pa za javnost. Agonalno življenje je preprosto neresno.
Iz travnate rebri se je bočno prikazala okrogla skala. Ugajalo mi je sesti nanjo. Iz žepa sem vzel drnuljo, čeprav je bila šele napol zrela, sem jo sesljal, daleč sem odfrcnil koščico. Spoznanje me je popolnoma prevzelo. Čutil sem, da doživljam odločujoče trenutke. Moral sem izbrati. Pravzaprav: sem že izbral. Ne cesarskega življenja, ne agona, ne slave, ne uspeha, ne javnosti, ampak intimno in toplo samoto, preprosto zato, ker je bogatejša. Je več.
Človeka je težko pretentati. Ni mu mogoče reči, pridi sem, tu boš dobil več. Čez čas bo sprevidel goljufijo in potem je konec. Je pa človek povsem nepojmljivo življenja lačno bitje. Vedno gre tja, kjer je deležen več življenja. Še tega je sposoben, da zboli, če mu zdravje nudi premalo doživetij. Vedno je treba več, bolj bleščeče, ognjevitejše, zanimivejše, resnejše, vznemirljivejše, učinkovitejše, oprijemljivejše. Že dolgo sem si mislil, da je z agonom nekaj narobe, ker daje malo. Zdaj vidim, da tu ni pomoči. Izberem vrt in sobo s knjigami, molčeče sprehode, molitev brez besed in tiho posedanje. Zakaj? Ker tako dobim neizmerno več tistega, kar potrebujem. V samoti preživeto življenje je neskončno bogatejše od javnega. V življenju hočem živeti zase, ne pa za javnost.
To držo so mi sodobniki precej olajšali. Duhovnost, ki sem ji služil, je bila tukaj na madžarskih tleh neznana. Če bi stvar hotel poenostaviti vse do banalosti, še celo javnosti, bi moral reči, da je ta duhovnost imela tri bistvene točke. Prvič: na vsak možen način, tudi za ceno neprijetnosti, stopnjevati poznavanje človeka, kajti samo iz dobro utemeljenega in pravilnega poznavanja človeka lahko izvira ploden odnos med ljudmi, in resno se lahko jemljejo le tisti, ki poznajo drug drugega.
Drugič: prepoznati nevarno krizno naravo dobe, v kateri živimo, in se upreti himeričnemu času.
Tretjič: mystique au lieu de politique, kot pravi Péguy, oziroma dati prednost Svetemu pismu pred strankarskimi programi.
Morda se ta duh zelo upira interesu vseh, ki so tu živeli. Morda bi lahko v Angliji, Franciji ali Nemčiji dosegel nek vpliv. Ne poznam in tudi ne morem poznati pogojev in možnosti. Nedvomno sem bil vedno izjemno dojemljiv za ideje izven meja svoje domovine, morda tudi zato, ker tukaj idej sploh nisem našel, zgolj programe. Kar zadeva splošni nivo in sodobnost, se nisem imel česa sramovati. Kar pa zadeva bistveno produktivnost, glede tega pa, odkrito rečeno, nisem prepričan, ker ne morem vedeti, ali bi lahko ustvarjalno posegel v potek dogodkov. Na madžarskih tleh so ideje sprejeli z nezaupanjem. Določen odstotek nezaupanja pripada seveda vedno osebi, kar sem opazil relativno zgodaj. Toda nisem imel možnosti ne za spremembo lastnega bitja ne za spremembo področja svojega iskrenega zanimanja.
Prisiljen sem se bil zadovoljiti s svojevrstnim položajem, ki je pravzaprav brezpoložajnost. Zares doma bi bil v resničnosti neobstoječi duhovni Evropi, kjer so bili zares doma tisti duhovi, ki sem jih jemal resno, spoštoval in sprejel za prijatelje, dejstvo namreč, da sem realno živel na Madžarskem, je moji besedi vzelo težo in ostrino.
Menim, da si pravilno razlagam svoj položaj, če povem, da tukaj nisem bil doma, ker nisem bil stilski, sodoben, popularen; tam pa, kjer bi vse to lahko bil, me preprosto ni bilo. Tukaj z nobenim človekom nisem našel odnosa, ki bi zaobjel celotno duhovnost, ki je živela v meni, in iz katerega bi lahko nastala plodna skupnost kot temelj vsaj nekakšnega majhnega kroga. Kjer pa bi lahko srečal ljudi sorodnega duha, tam se nisem mogel nikoli zadržati tako dolgo, da bi vzpostavil stike in jih poglobil.
Na kratko torej: tam, kjer bi lahko primerno živel, sem živel komaj kaj ali pa sploh ne; tu pa, kjer sem živel, so bili moje bitje in ideje tuje in so taki tudi ostali. Razlog, da se je to zgodilo: prehitel sem svoj čas, moje ideje so bile nove, moje bitje preveč abstraktno, misli nemogoče, moja oseba preveč radikalna, nivo visok, ali kaj drugega, zdaj je povsem nepomembno. Odločitev o tem tudi sicer ni odvisna od mene, saj človek v zvezi z vprašanji o sebi ne more podati nepristranskega mnenja.
Takšna brezpoložajskost bi potrla človeka, ki si prizadeva za vodenje in vpliv. Tudi mene je potrla, dokler sem mislil, da moram voditi in vplivati. Pozneje, ko sem se častihlepju, sicer pozno, a vendarle samovoljno odrekel, in nisem več zahteval, da bi bil vpliven, so se mi oči naenkrat odprle glede brezmejnih prednosti, ki jih prinaša brezpoložajskost. To je bil čas, ko sem brez zavestnega tehtanja zavrgel agon kot zame neustrezen in plitek način življenja. Takrat še nisem vedel, kaj je bilo na nasprotni strani agona. Zaenkrat: stran od javnosti! Od častihlepja! Od vloge!
Sploh ne poznam duhovno pomembnega človeka, katerega mnenje ne bi predstavljalo mnenja skupine. Za neko besedo je stranka, za drugo prijateljski krog, za tretjo interesno združenje, za četrto množica učencev. Vsako resno, pozornosti vredno mnenje, s katerim sem se srečal, seveda doma, je bilo mnenje mnogih ljudi, te mnoge je mnenje ganilo in ti mnogi so se poistovetili z mnenjem. Vsaka beseda je bila pravzaprav glas, oddan v imenu mnogih. Opazil sem, da so težo besede ponavadi merili s tem, koliko ljudi se je z njo poistovetilo. Te besede so imeli zelo radi. Če so nekoga napadli, je bila napadalna beseda skupinska beseda, če pa so nekoga ubranili, se je tudi obramba zgodila v imenu skupine. Mišljenje, pisanje, trud, mnenje, razprava so bili ponavadi skorajda popolnoma kolektivno izražanje. Besede duhovnosti, kot sem rekel, so bile pravzaprav glasovi svetovnih nazorov, stališč, čustvenih in interesnih zvez.
Zaradi svoje brezpoložajskosti nisem imel nikoli priložnosti glasovati na tak način. Vedno sem lahko govoril le v svojem imenu. Za mano, ob meni ali z mano ni bilo nikogar. S tistim, kar sem povedal, se ni nihče poistovetil. Prej je temu nasprotoval ali se je s tem spustil v polemiko ali je izzval jezo, konec koncev je res nadležno, da se takrat, ko vsi izražajo kolektivno in skupinsko mnenje, najde nekdo, ki se na vse to požvižga in govori le v svojem imenu. Bil sem brez položaja, nesodoben, nepriljubljen, brez stila. Nihče me ni branil, sam sem se moral braniti. Nihče ni odgovarjal zame, sam sem moral odgovarjati. Celotna teža odgovornosti zaradi mnenja je padla name. Nisem pripadal nobeni skupini. In tako sem bil počasi prisiljen postati jaz sam v tolikšni meri, morda še bolj, kot sem izvorno nameraval, kot se je le dalo. Individualiziral sem se lahko na izreden način. Moji sodobniki so me prisilili v popolno samoto in osamljenost, v kateri sem lahko, ločen in odtrgan od vsakršnih kolektivnih stikov, izgovoril le tisto, kar sem dejansko in resnično rekel jaz sam.
Škoda besed. Izstopil sem iz agona in postal outsider. Oziroma, imeli so me za outsiderja. Kajti še vedno so verjeli, da sodelujem v tekmi. Sploh si niso mogli predstavljati, da bi obstajal nekdo, ki se od ostalih razlikuje tako, da sploh ne tekmuje. Outsider pravijo konju, ki teče na skrajnem robu. Niti slutili niso, da nisem več agonalni tekmovalec za uspeh pred javnostjo, ki se ne more odreči svoje vloge. Sestopil sem z igrišča in postal gledalec.
Toda ne gledalec tekme. Vsa tekmovalnost, vsak dan ponavljano nezdravo hlastanje za uspehom me je neskončno dolgočasilo. Resnično sem našel nekaj boljšega za gledanje na tem lepem svetu. Našel sem nekaj boljšega za razmišljanje, boljšega za življenje, boljšega za pisanje. Moje častihlepje je zraslo. Možnost zmage na tekmovanju sem preziral. Tako sem dozorel za slovitega brezimneža.
Sloviti brezimnež je nasprotje agonalnega življenjskega reda. Je življenjski red, kjer je slovit človek brezimnež; in sicer zato, ker se drži v previdni razdalji od javnosti. Seveda razdalja ne pomeni nekaj negativnega. Javnost me včasih resnično zanima in najpogosteje vse, kar se tam dogaja, dobrohotno sprejemam. A niti malo se je ne oklepam in konec koncev se mi zdi vse javno življenje boleče brez dogajanja. Če me kdo obišče, se rade volje pogovarjam, če me sprejmejo, ne ugovarjam, če me povabijo, se tudi odzovem. Toda naj si ne želijo, da bi agonalna tekma postala moja strast: te želje ne bi mogel uresničiti. Upoštevati morajo, da je področje mojega zanimanja povsem drugačno.
Vedênje slovitega brezimneža ni človeško. Kos živi v sloviti brezimnosti ravno tako kot čriček, modrec ali svetnik, brezimen dobrodelnik in osamljen umetnik. Izraz sicer pomeni: pomembna zapolnitev kozmične situacije. Nasprotje agona, ker je agon učinkovito igranje vloge prav pred javnostjo. Po mojem videnju je slovita brezimnost prav posebej primerna za pesnike, mislece, uživalce umetnosti, modrece, verne ljudi. In ker je v meni vsakega nekaj, je zame popolna. Tisti, ki noče ničesar doseči navzven, agonalno, še ne pomeni, da sploh noče ničesar doseči. Taka sodba bi napačno presodila človeško častihlepje. Imam tudi sam izkušnje o nezaslišani moči častihlepja. Strašno je, ko gori, a še bolj strašno je, ko ga zadušijo. Treba je dovoliti, da človeka naredi slavnega, če ga že hoče za vsako ceno narediti takega. Tako grozljive realnosti, kot je častihlepje, ni mogoče nekaznovano potlačiti. Nasilni poskus se konča s potrtostjo.
Toda razlika je, ali se za uspeh borim v agonu, pred človeško javnostjo, ali sem slovit v neki intimni neskončnosti. Vera pravi: pred Bogom. In ker to dejansko ustreza situaciji, je izraz najbolje ohraniti. Bitja: cvetlice, drevesa, zvezde, ptice poznajo le to slavo pred Bogom; samo človek se zadovolji z manj: s slavo pred človeštvom. Kot da bi bila minljiva novica pred človeštvom več kot nesmrtnost v Bogu.
To je konec misli. Sem nisem prišel v enem dnevu. Preden je dozorela, sem se že zdavnaj vrnil iz vinogradov, prišla je zima in ponovno pomlad. A kadarkoli sem se je spomnil in o njej razmišljal, so se v meni vedno prikazali v avri žareči vrh hriba, topli gozd, kmet, ki kosi otavo, mak, v ustih sem čutil okus muškata in moj obraz je iskal mehki dotik zahodnega vetra.
Zlati dnevi
(iz zbirke esejev Knjiga lovorjevega gaja)
Četudi le za nekaj dni ali ur, zgodi se, da se za kakšen teden, morda celo dlje, a vsako leto, vrne obdobje, ki bi ga rad imenoval zlati dnevi. Zemlja je od deževja s konca poletja spet vlažna in mehka. Voda je sprala prah z listov in krošnja je ponovno zelena. Jutra so sveža, toda sonce je še vedno toplo. In na gričih je zahodni veter ob somraku mlačen.
Zlati dnevi sem obdobje poimenoval zato, ker je barva septembra zlata. V zraku se bleščijo drobni lesketavi delci, in če se človek z vrha hriba ozre na ravnico, vidi, da pokrajino ovija svetleč zlat prah. V žareči megli, v blesketavi sopari leno počivajo vinogradi in zaradi te dremave počasnosti dozori grozdje, jabolka bodo kot pena, orehi, mandlji, breskve in slive postanejo okusni. Zemlja plava v zlatem medu in sončna svetloba žari kot rumeno olje. Ko se deževno obdobje s konca poletja konča, nebo razjasni in začne pihati značilen nežen veter, vem, da so zlati dnevi tu, takrat vedno najdem način, da zgolj dva ali trikrat za samo štiriindvajset ur grem na hrib in v vinogradih preživim toliko, kolikor je le mogoče. Ne le zato, da bi se usedel pod trto in bi po vrsti, počasi okušal očarljivo množico vrst. Črni muškat hamburg, jajčasti črni muškat me s prhkim rozinastim okusom neutrudno zapeljuje k vrnitvi. Toda tam so tudi muškat otonel, medeno belo, delaware, kraljica vinogradov. Vmes grizljam mandlje, usedem se na breg, lupim sveže orehe, pozorno in brezskrbno. V teh poznih, zrelih dnevih se oglasijo še ptiči. Zgodaj zjutraj slišim kosa, popoldne, kot bi zavzdihnil, slavček zapoje nekaj taktov, od ganjenosti komaj zadržujem solze. Zakaj? Ne vem.
Zjutraj je pomlad, opoldne poletje, zvečer jesen, cveti akacija, oglaša se sinička, iz doline vso noč slišim hribskega škrjanca, ta čas je kot strnitev celega leta, toda z neizrekljivim mirom in pohlevno, kot če bi bila podoba modrega spomina, ki se razkroji v očarljivo melanholijo.
Grem med vinograde, da bi se napil vonja zrelosti, oči pa bi se nasitile s čudežem bujnih zeljnih glav, rep, zrelih paradižnikov, paprike, težkih buč in lubenic. Nad pešpotjo se sklanja sliva, oberem dve slivi, sklonim se do tal, da bi ob nogi utrgal štiriperesno deteljico, kot bi bilo konec maja.
A ven grem tudi zato, ker lahko v teh čarobnih dneh minljivosti, bolj kot v svežem aprilu, v plamenečem juliju, nekaj doživim neposredno: slavljenje življenja. Zlato, ki žari na nebu in v zraku, ni naravni pojav. Okoli zrele zemlje se sveti avra slavljenja. In v tem nadnaravnem bleščanju, na pragu smrti, a na vrhuncu življenja, ko narava v zrelem, medenem miru že brez strasti in nasilja prostovoljno trosi vse svoje premoženje, v tej pomirjeni lepoti vsakič tudi znotraj dozori nek skrivnosten sadež.
Vsakič, ko napočijo zlati dnevi in grem, da bi bil deležen njihovega obstoja, zmeraj dobim nekakšen uvid, kot da bi takrat dozorelo delo celega leta in bi bilo nared za obiranje. Letos so se ti dnevi začeli sorazmerno pozno in so trajali nenavadno dolgo. Nebo se je razjasnilo okoli dvajsetega septembra, zlato je petega oktobra še vedno žarelo nad gozdovi, hribski škrjanec je neumorno pel in v vlažnih globelih sem nabral šopek vijolic. V lahkih poletnih oblačilih sem pol dneva taval po gozdu in ko sem prišel domov, sem pod vinogradi našel cvetočo sivko. Kar bom povedal, je osebno. Na prvi pogled se zdi, da ne zadeva nikogar. Kljub temu bom povedal in vem, da nisem indiskreten, ker se možnost podobne situacije danes odpira mnogim. Lahko pride čas, ko se bo v tej situaciji znašlo več sto ljudi, kar ni brez vrednosti. Ko sem popoldne poležaval na pobočju in sem spodaj na polju že skoraj dve uri opazoval kmeta, ki je kosil otavo, medtem ko je knjiga poleg mene ležala odprta in nedotaknjena, sem iz precejšnje globine čutil, da je dobro, če bo za to izvedel tudi še kdo drug. Konec koncev mi ne bi bilo posebej težko ali vse zamolčati ali zapisati v dnevnik in s tem pokopati pred drugimi.
Začelo se je zgodaj dopoldne, zgoraj pod smrekami. Na majhnih jasah so cveteli jesenski podleski, trepetaje po vsem telesu sem srečen hodil med temi vilini. Razmišljal sem o brezmejnem bogastvu samotnih doživetij in razumel sem tiste, ki so raje izbrali vrt ali sobo s knjigami kot prižnico in bojišča. V tem trenutku sta se mi zdela neskončen dolgčas skupnostnega življenja in praznina gledališča ter zabave neznosna, v primerjavi z bogastvom življenja v osamljenosti sta se mi zdela pusta in brez vsebine. Samotno življenje je bogatejše z dogodki od javnega. Modrec živi bolj kot junak. V teh zlatih dneh tukaj, ko mineva teden v samoti in brez besed, sem deležen več življenja, kot ko sem pred dvajsetimi leti šest mesecev živel v vojni.
Ko sem se spustil iz gozda, sem na prisojni strani pri vznožju leskovega grma opazil cvetoči mak. Zlati dnevi človeka vedno presenetijo. Zgoraj podlesek, tu spodaj mak: jesen in junij drug ob drugem. Tedaj sem se spomnil besede. Agon. Grška beseda, a zgodovinopisec Burckhardt nam jo je lepo razložil: v grškem svetu je imelo pomen samo tisto, kar se je zgodilo pred javnostjo. Mi smo ta agonalni življenjski red v celoti prevzeli od Grkov in ponavadi upoštevamo le tisto, kar se zgodi pred javnostjo. Pomembni so sloves, uspeh, ime, slava. Sami po sebi nimajo nobenega pomena. Kaj naj s slavo v gozdni samoti?
Tako pomembni so zato, ker so agonalni. Človek mora svojo moč preoblikovati navzven, v vlogo, ker edino pomembno je: prikazati se pred drugimi v primerni luči.
Perzijski kralj je hotel zgraditi palačo in javila sta se kitajski in grški arhitekt. Pripravila sta načrt in ko ju je kralj pogledal, je rekel: grška je lepša navzven, ker ko nekdo zagleda hišo, takoj ve, da v njej živi kralj; a sobe so prazne in hladne. Kitajska se ne blešči tako zelo, a znotraj je topla, domačnostna, primerna za bivanje, izbral jo bom za dom. V svoji hiši hočem stanovati zase, ne pa za javnost.
Kitajski ali ves vzhodni način življenja nasprotuje agonu. To je intimnost zasebnega življenja, ki manjka v grškem, pa tudi v našem. Ko sem zdaj več kot teden dni sam, razumem perzijskega kralja, ker zdaj živim zase, ne pa za javnost. Agonalno življenje je preprosto neresno.
Iz travnate rebri se je bočno prikazala okrogla skala. Ugajalo mi je sesti nanjo. Iz žepa sem vzel drnuljo, čeprav je bila šele napol zrela, sem jo sesljal, daleč sem odfrcnil koščico. Spoznanje me je popolnoma prevzelo. Čutil sem, da doživljam odločujoče trenutke. Moral sem izbrati. Pravzaprav: sem že izbral. Ne cesarskega življenja, ne agona, ne slave, ne uspeha, ne javnosti, ampak intimno in toplo samoto, preprosto zato, ker je bogatejša. Je več.
Človeka je težko pretentati. Ni mu mogoče reči, pridi sem, tu boš dobil več. Čez čas bo sprevidel goljufijo in potem je konec. Je pa človek povsem nepojmljivo življenja lačno bitje. Vedno gre tja, kjer je deležen več življenja. Še tega je sposoben, da zboli, če mu zdravje nudi premalo doživetij. Vedno je treba več, bolj bleščeče, ognjevitejše, zanimivejše, resnejše, vznemirljivejše, učinkovitejše, oprijemljivejše. Že dolgo sem si mislil, da je z agonom nekaj narobe, ker daje malo. Zdaj vidim, da tu ni pomoči. Izberem vrt in sobo s knjigami, molčeče sprehode, molitev brez besed in tiho posedanje. Zakaj? Ker tako dobim neizmerno več tistega, kar potrebujem. V samoti preživeto življenje je neskončno bogatejše od javnega. V življenju hočem živeti zase, ne pa za javnost.
To držo so mi sodobniki precej olajšali. Duhovnost, ki sem ji služil, je bila tukaj na madžarskih tleh neznana. Če bi stvar hotel poenostaviti vse do banalosti, še celo javnosti, bi moral reči, da je ta duhovnost imela tri bistvene točke. Prvič: na vsak možen način, tudi za ceno neprijetnosti, stopnjevati poznavanje človeka, kajti samo iz dobro utemeljenega in pravilnega poznavanja človeka lahko izvira ploden odnos med ljudmi, in resno se lahko jemljejo le tisti, ki poznajo drug drugega.
Drugič: prepoznati nevarno krizno naravo dobe, v kateri živimo, in se upreti himeričnemu času.
Tretjič: mystique au lieu de politique, kot pravi Péguy, oziroma dati prednost Svetemu pismu pred strankarskimi programi.
Morda se ta duh zelo upira interesu vseh, ki so tu živeli. Morda bi lahko v Angliji, Franciji ali Nemčiji dosegel nek vpliv. Ne poznam in tudi ne morem poznati pogojev in možnosti. Nedvomno sem bil vedno izjemno dojemljiv za ideje izven meja svoje domovine, morda tudi zato, ker tukaj idej sploh nisem našel, zgolj programe. Kar zadeva splošni nivo in sodobnost, se nisem imel česa sramovati. Kar pa zadeva bistveno produktivnost, glede tega pa, odkrito rečeno, nisem prepričan, ker ne morem vedeti, ali bi lahko ustvarjalno posegel v potek dogodkov. Na madžarskih tleh so ideje sprejeli z nezaupanjem. Določen odstotek nezaupanja pripada seveda vedno osebi, kar sem opazil relativno zgodaj. Toda nisem imel možnosti ne za spremembo lastnega bitja ne za spremembo področja svojega iskrenega zanimanja.
Prisiljen sem se bil zadovoljiti s svojevrstnim položajem, ki je pravzaprav brezpoložajnost. Zares doma bi bil v resničnosti neobstoječi duhovni Evropi, kjer so bili zares doma tisti duhovi, ki sem jih jemal resno, spoštoval in sprejel za prijatelje, dejstvo namreč, da sem realno živel na Madžarskem, je moji besedi vzelo težo in ostrino.
Menim, da si pravilno razlagam svoj položaj, če povem, da tukaj nisem bil doma, ker nisem bil stilski, sodoben, popularen; tam pa, kjer bi vse to lahko bil, me preprosto ni bilo. Tukaj z nobenim človekom nisem našel odnosa, ki bi zaobjel celotno duhovnost, ki je živela v meni, in iz katerega bi lahko nastala plodna skupnost kot temelj vsaj nekakšnega majhnega kroga. Kjer pa bi lahko srečal ljudi sorodnega duha, tam se nisem mogel nikoli zadržati tako dolgo, da bi vzpostavil stike in jih poglobil.
Na kratko torej: tam, kjer bi lahko primerno živel, sem živel komaj kaj ali pa sploh ne; tu pa, kjer sem živel, so bili moje bitje in ideje tuje in so taki tudi ostali. Razlog, da se je to zgodilo: prehitel sem svoj čas, moje ideje so bile nove, moje bitje preveč abstraktno, misli nemogoče, moja oseba preveč radikalna, nivo visok, ali kaj drugega, zdaj je povsem nepomembno. Odločitev o tem tudi sicer ni odvisna od mene, saj človek v zvezi z vprašanji o sebi ne more podati nepristranskega mnenja.
Takšna brezpoložajskost bi potrla človeka, ki si prizadeva za vodenje in vpliv. Tudi mene je potrla, dokler sem mislil, da moram voditi in vplivati. Pozneje, ko sem se častihlepju, sicer pozno, a vendarle samovoljno odrekel, in nisem več zahteval, da bi bil vpliven, so se mi oči naenkrat odprle glede brezmejnih prednosti, ki jih prinaša brezpoložajskost. To je bil čas, ko sem brez zavestnega tehtanja zavrgel agon kot zame neustrezen in plitek način življenja. Takrat še nisem vedel, kaj je bilo na nasprotni strani agona. Zaenkrat: stran od javnosti! Od častihlepja! Od vloge!
Sploh ne poznam duhovno pomembnega človeka, katerega mnenje ne bi predstavljalo mnenja skupine. Za neko besedo je stranka, za drugo prijateljski krog, za tretjo interesno združenje, za četrto množica učencev. Vsako resno, pozornosti vredno mnenje, s katerim sem se srečal, seveda doma, je bilo mnenje mnogih ljudi, te mnoge je mnenje ganilo in ti mnogi so se poistovetili z mnenjem. Vsaka beseda je bila pravzaprav glas, oddan v imenu mnogih. Opazil sem, da so težo besede ponavadi merili s tem, koliko ljudi se je z njo poistovetilo. Te besede so imeli zelo radi. Če so nekoga napadli, je bila napadalna beseda skupinska beseda, če pa so nekoga ubranili, se je tudi obramba zgodila v imenu skupine. Mišljenje, pisanje, trud, mnenje, razprava so bili ponavadi skorajda popolnoma kolektivno izražanje. Besede duhovnosti, kot sem rekel, so bile pravzaprav glasovi svetovnih nazorov, stališč, čustvenih in interesnih zvez.
Zaradi svoje brezpoložajskosti nisem imel nikoli priložnosti glasovati na tak način. Vedno sem lahko govoril le v svojem imenu. Za mano, ob meni ali z mano ni bilo nikogar. S tistim, kar sem povedal, se ni nihče poistovetil. Prej je temu nasprotoval ali se je s tem spustil v polemiko ali je izzval jezo, konec koncev je res nadležno, da se takrat, ko vsi izražajo kolektivno in skupinsko mnenje, najde nekdo, ki se na vse to požvižga in govori le v svojem imenu. Bil sem brez položaja, nesodoben, nepriljubljen, brez stila. Nihče me ni branil, sam sem se moral braniti. Nihče ni odgovarjal zame, sam sem moral odgovarjati. Celotna teža odgovornosti zaradi mnenja je padla name. Nisem pripadal nobeni skupini. In tako sem bil počasi prisiljen postati jaz sam v tolikšni meri, morda še bolj, kot sem izvorno nameraval, kot se je le dalo. Individualiziral sem se lahko na izreden način. Moji sodobniki so me prisilili v popolno samoto in osamljenost, v kateri sem lahko, ločen in odtrgan od vsakršnih kolektivnih stikov, izgovoril le tisto, kar sem dejansko in resnično rekel jaz sam.
Škoda besed. Izstopil sem iz agona in postal outsider. Oziroma, imeli so me za outsiderja. Kajti še vedno so verjeli, da sodelujem v tekmi. Sploh si niso mogli predstavljati, da bi obstajal nekdo, ki se od ostalih razlikuje tako, da sploh ne tekmuje. Outsider pravijo konju, ki teče na skrajnem robu. Niti slutili niso, da nisem več agonalni tekmovalec za uspeh pred javnostjo, ki se ne more odreči svoje vloge. Sestopil sem z igrišča in postal gledalec.
Toda ne gledalec tekme. Vsa tekmovalnost, vsak dan ponavljano nezdravo hlastanje za uspehom me je neskončno dolgočasilo. Resnično sem našel nekaj boljšega za gledanje na tem lepem svetu. Našel sem nekaj boljšega za razmišljanje, boljšega za življenje, boljšega za pisanje. Moje častihlepje je zraslo. Možnost zmage na tekmovanju sem preziral. Tako sem dozorel za slovitega brezimneža.
Sloviti brezimnež je nasprotje agonalnega življenjskega reda. Je življenjski red, kjer je slovit človek brezimnež; in sicer zato, ker se drži v previdni razdalji od javnosti. Seveda razdalja ne pomeni nekaj negativnega. Javnost me včasih resnično zanima in najpogosteje vse, kar se tam dogaja, dobrohotno sprejemam. A niti malo se je ne oklepam in konec koncev se mi zdi vse javno življenje boleče brez dogajanja. Če me kdo obišče, se rade volje pogovarjam, če me sprejmejo, ne ugovarjam, če me povabijo, se tudi odzovem. Toda naj si ne želijo, da bi agonalna tekma postala moja strast: te želje ne bi mogel uresničiti. Upoštevati morajo, da je področje mojega zanimanja povsem drugačno.
Vedênje slovitega brezimneža ni človeško. Kos živi v sloviti brezimnosti ravno tako kot čriček, modrec ali svetnik, brezimen dobrodelnik in osamljen umetnik. Izraz sicer pomeni: pomembna zapolnitev kozmične situacije. Nasprotje agona, ker je agon učinkovito igranje vloge prav pred javnostjo. Po mojem videnju je slovita brezimnost prav posebej primerna za pesnike, mislece, uživalce umetnosti, modrece, verne ljudi. In ker je v meni vsakega nekaj, je zame popolna. Tisti, ki noče ničesar doseči navzven, agonalno, še ne pomeni, da sploh noče ničesar doseči. Taka sodba bi napačno presodila človeško častihlepje. Imam tudi sam izkušnje o nezaslišani moči častihlepja. Strašno je, ko gori, a še bolj strašno je, ko ga zadušijo. Treba je dovoliti, da človeka naredi slavnega, če ga že hoče za vsako ceno narediti takega. Tako grozljive realnosti, kot je častihlepje, ni mogoče nekaznovano potlačiti. Nasilni poskus se konča s potrtostjo.
Toda razlika je, ali se za uspeh borim v agonu, pred človeško javnostjo, ali sem slovit v neki intimni neskončnosti. Vera pravi: pred Bogom. In ker to dejansko ustreza situaciji, je izraz najbolje ohraniti. Bitja: cvetlice, drevesa, zvezde, ptice poznajo le to slavo pred Bogom; samo človek se zadovolji z manj: s slavo pred človeštvom. Kot da bi bila minljiva novica pred človeštvom več kot nesmrtnost v Bogu.
To je konec misli. Sem nisem prišel v enem dnevu. Preden je dozorela, sem se že zdavnaj vrnil iz vinogradov, prišla je zima in ponovno pomlad. A kadarkoli sem se je spomnil in o njej razmišljal, so se v meni vedno prikazali v avri žareči vrh hriba, topli gozd, kmet, ki kosi otavo, mak, v ustih sem čutil okus muškata in moj obraz je iskal mehki dotik zahodnega vetra.