Najnovejši prispevki
Kategorije
Arhiv
Zakramentalna arhitektura Dostojevskega
O knjigi Nikolaja Nejčeva Skrivnostna poetika F. M. Dostojevskega (Николай Нейчев: Ф. М. Достоевски – Тайнствената поетика. Пловдив, 2001.)
Nasloviti knjigo o Dostojevskem „poetika“ je po objavi slavne Bahtinove monografije drzno dejanje; avtor mora biti trdno prepričan, da je njegova študija ključnega pomena za dostojevskologijo, da pravzaprav zamenjuje bahtinsko vizijo z ustreznejšo interpretacijo in tako uvaja novo paradigmo na tem področju. Marsikateri sodobni poskus je blizu temu, denimo Poetika Dostojevskega madžarskega raziskovalca E. Kovacsa, še prodornejši pa je poskus razkritja „skrivnostne“ poetike Dostojevskega, ki se ga je konec prejšnjega stoletja lotil Bolgar Nikolaj Nejčev, danes profesor rusistike na univerzi v Plovdivu.
Avtorjev namen je, kot pravi, osvetliti nekatera bistvena vprašanja s področja formalne poetike in vsebinske eksegeze romanov Dostojevskega z vidika dogmatsko-mističnega pravoslavnega nauka. Knjiga se deli na tri dele: Dostojevski in pravoslavje (eksistencialni in svetovnonazorski aspekti), Roman Dostojevskega: problemi poetike ter Poetika in hermenevtika „peteroknižja“.
Dostojevski, notranja cerkev in poslanstvo umetniške besede
V prvem delu Nejčev pretresa odnos romanopisca do tradicionalnega pravoslavja in pokaže, da se v njegovih delih, beležnicah in pismih sicer najdejo kritike konkretnih praks (in) duhovnikov, pri čemer pa nikakor ne gre za donatizem, po katerem je važnost zakramentov odvisna od moralnosti tistega, ki jih podeljuje, temveč za povsem običajne osebne antipatije. Prav tako v pisateljevih delih ne moremo najti odkritih ali latentnih oblik zavračanja tradicionalne liturgičnosti, cerkvenih predpisov ali ritualov. Dostojevski življenja v Kristusu ni ločil od svojega ustvarjanja, nasprotno, menil je, da pisateljevanje izvira neposredno iz osebne vere ter da ima umetnost poleg estetske tudi sakralno funkcijo. Natančnejša analiza antropologije Dostojevskega, še posebej pojmov kot so srce, um, molitev, sanje, duša, notranji človek in podobno, pa pokaže, da je pisateljeva percepcija sveta tesno povezana z eno izmed dveh vej sicer edinega pravoslavja – z duhovno-asketsko tradicijo oziroma prakso. Dostojevskemu so res pogosto očitali duhovni odklon oziroma zanemarjanje zunanje-telesne asketske prakse, a po Nejčevem mnenju Dostojevski s to držo pravzaprav uravnoveša pravoslavje kot celoto, saj je v času, ko je ustvarjal, pa tudi prej, v pravoslavni askezi prevladovala prav zunanje-telesna praksa, zanemarjala pa se je vernikova notranjost.
Pisatelj, ki je bil prepričan, da je perihoreza vidnega in nevidnega, polnost občevanja človeka in Boga mogoča prav ob pomoči metafizične sile umetniške besede, je že zelo zgodaj v pismu bratu razkril svoje umetniško poslanstvo: človek je skrivnost, pravi, on pa da bo vse življenje iskal in razodeval to skrivnost, skušal bo najti oziroma odkriti „človeka v človeku“ oziroma, z drugimi besedami, „obnoviti padlega človeka“, obuditi Božjo podobo v globini njegove duše. A da bi bilo kaj takega mogoče, je treba najprej doumeti to skrivnost, skrivnost človeka v človeku oziroma notranjega človeka. Ta zahteva je Dostojevskega napotila k mističnim uvidom duhovnih asketov, ki človekovo dušo dojemajo kot nevidno Božjo cerkev: duša zanje ni nekaj brezobličnega, ampak se podreja strogim notranjim zakonom, duhovni arhitekturi, ki je arhitektura krščanske cerkve. In prav ta „skrivnost“ o človeku je, tako Nejčev, temelj poetike Dostojevskega. Pisateljev namen je torej bil u-podob-iti človeka, se pravi upodobiti ga tako, da bo v njem zasijala Božja podoba.
Med vsemi omenjenimi kategorijami notranje, duhovne asketske prakse je vredno poudariti pojav sanj, ki imajo v poetiki Dostojevskega poseben status. Sanje oziroma videnja v pisateljevem ustvarjanju niso povezana z duševnostjo, psihičnim, temveč z duhovnostjo: niso zrcalo duše in njenega odnosa do sveta in zunanjosti, ampak odnosa do sebe in Boga. Sanje se, tako kot ikona, trgajo iz našega sveta, iz vsakdanje ontologije in vdirajo v višji, transcendentni svet ter so kot take nosilke resnice. V sanjah kot zapleteni gnoseološki kategoriji nevidno postane vidno, zato so prav one posebna postaja na mučni poti duše k samospoznanju.
Arhitekt Dostojevski
V drugem delu Nejčev skoz podrobno analizo pokaže, da je Dostojevskemu v idejno-kompozicijski strukturi romanov uspelo utelesiti temeljne parametre organizacije kupolasto-bazilikalne cerkvene stavbe (ideja središča, sakralna orientacija vzhod – zahod ter ikonostasno-oltarna eshatološka meja): vsak izmed romanov peteroknižja tako predstavlja svojevrstno jezikovno cerkev, ki po kompoziciji ustreza zgradbi vidne cerkve. A to še ni vse: peteroknižje kot táko po Nejčevu predstavlja poseben žanr, metaroman, ki raste iz načela sobornosti, tj. edinosti v mnoštvu: čeprav je vsak izmed petih romanov samostojna, zaključena celota, zgrajena po načelu cerkvene arhitekture, v nekem smislu ostaja nesamostojen, nezadosten, saj predstavlja točno določen, sicer nezamenljiv, a še vedno samo en del v celotni zamisli metaromana. Skoz zapleteno intertekstualno komunikacijo na več narativnih ravneh pisatelj doseže, da ima vsak izmed romanov svojo žitijsko, liturgično in cerkveno dominanto, a se hkrati organsko prepleta z drugimi romani in tvori sistem metaromana kot cerkve, žitja in zakramenta obenem.
Pripravljalno gradivo Dostojevskega, njegovi osnutki k romanom so polni risb – tudi risb cerkvenih stavb, fasad in posameznih detajlov. Pisatelj je bil v risanju dobro podkovan, saj je moral to stalno početi v času šolanja na inženirskem učilišču. Analiza risb v romanesknih osnutkih pokaže, da tu ni šlo za vajo ali kratkočasenje, ampak da je pisatelj ob pomoči arhitekturne leksike razkrival ontologijo notranjega človeka. Tako se ob omembi „negativnih“ junakov, denimo Raskolnikova, obsedenega z napoleonsko idejo, ali pa junakov iz romana Besi, pojavljajo skice gotskih stavb: gotiko je imel pisatelj za najvišji izraz avtonomije preračunljivega razuma, za utelešenje zahodnih idej (humanizma, razsvetljenstva, ateizma, socializma ipd.). Še ena kategorija, ki kaže na pomembnost arhitekturne dimenzije v pisateljevem ustvarjanju, je koncept podtalja. Podtalje je prostor pod tlemi, ki v slovanski folklori simbolizira demonično sfero, infernalnost: za podtalne junake so značilni odtujenost od ljudi, samoljubje, napuh, želja po prilaščanju. Istoimenska povest Zapiski iz podtalja, ki je nastala še pred velikimi romani, tako na neki način že nakazuje dramo človeka, ki zavrača Božjo milost. Na strani beležnice, kjer se prvič pojavi ideja o Žitju velikega grešnika (ideja, iz katere je zraslo kar nekaj romanov peteroknižja), pa je pisatelj naskiciral ogromno kupolasto cerkev – simbol vzhodnega krščanstva –, ki po njegovem raste iz ideje sobornosti, temeljne lastnosti ruske mentalnosti.
Sanje v arhitekturi romana-cerkve
Pri Dostojevskem ni nasprotja med podobo in besedo (kar je sicer značilno že za ruske srednjeveške pisce, denimo Kirila Turovskega): tako kot kupolasta bazilika simbolizira hkrati večnost (kupola) in zemeljski, linearni čas (bazilika), cerkev kot celota pa ladjo, na kateri duše grešnikov plujejo čez divje morje do varnega pristana, se tudi roman Dostojevskega razvija linearno, a vsebuje točke, kjer se, kot že rečeno, naš svet odpira navzgor, v druge svetove, avtorsko zamisel pa lahko razumemo prav kot ladjo, ki nas skoz razburkano morje podob (umori, samomori, trpljenje) varno pripelje na breg, ki ga v romanih predstavljajo epilogi.
Kaj v romanih Dostojevskega ustreza kupoli cerkve? Kupola v krščanski cerkvi zaseda točno določeno mesto na sakralni osi vzhod – zahod: v središčnem tipu cerkve to os deli na pol, v križasto-kupolastih tipih pa v razmerju tako imenovanega zlatega reza. Prostor pod kupolo, podkupolje tako zaseda območje zlatega reza (slika 1).
Nejčev ugotavlja, da v romanih Dostojevskega območje zlatega reza predstavlja preroško območje, saj se prav tam zgodijo ključni romaneskni dogodki, največkrat so to sanje (slika 2).
Tako je zgrajen roman Zločin in kazen, kjer je pet junakovih sanj matematično točno razporejenih skoz celoten roman, glavni dve sanjski videnji pa padeta na dve ključni mesti v cerkvi: na mesto kupole (zlati rez) in na mesto oltarja (Raskolnikove sanje v epilogu romana). Podobno je v Bratih Karamazovih, kjer se v območje zlatega reza umeščajo odrešilne sanje Dmitrija Karamazova, tako naj bi bilo tudi v Besih: mesto kupole bi moralo zasesti poglavje Pri Tihonu, kjer avtor opiše sanje Stavrogina, a je cenzura objavo preprečila. V območje zlatega reza se največkrat umešča tudi junakova bolezen (ustreznik trpljenja), ki praviloma pomeni nekakšen uvod v sanje oziroma vizije.
Drugi pomemben predel je ikonostasno-oltarska eshatološka meja, ki jo v romanu predstavljajo epilogi, kjer prevladujejo motivi vzhoda, srca, luči, vstajenja, obnovitve. V Zločinu in kazni gre za znan prizor Raskolnikova in Sonje na osončenem sibirskem bregu, kjer Raskolnikov občuti kesanje (metanoia) in doživi „dar solz“, v Besih za duhovno preobrazbo in smrt Stepana Trofimoviča, „očeta laži“, v Mladeniču za premeno mladega Arkadija, v Bratih Karamazovih pa za Iljuševo smrt in Aljošev govor ob kamnu (oltar). V Idiotu scena celo fizično spominja na oltarski del cerkve: zelena zavesa ima funkcijo ikonostasa, pregradek z ležiščem, kjer počiva truplo ubite Nastasje, pa simbolizira oltar.
Metaroman kot sobornost na jezikovni ravni
V tretjem delu knjige Nejčev v nasprotju z mnogi raziskovalci, ki Zločin in kazen ter Idiota povezujejo z obdobjem pisateljeve katorge, preostale tri romane pa z zamislijo tako imenovanega Žitja velikega grešnika, zagovarja edinost peteroknižja. Peteroknižje predstavlja grešno naravo, ki je nekaj občečloveškega, lastnega vsem, in ki se v posameznem romanu utelesi v konkretnem junaku. Metaroman Dostojevskega je tako zgodovina človekove duše, zgodovina-žitje, ki razodeva pet stopenj ali postaj, skoz katere mora nujno iti vsak svoboden človek kot skupek narave in osebe. V vsakem romanu je eksplicirana ena izmed teh postaj, ki se v celoti razvije skoz zgodbo, v zametku pa jo vsebuje že naslov romana.
Če povzamem, gre razvoj nekako takole: V Mladeniču prevladuje eksistencialna dominantna, prikazana je duša mladega junaka-asketa na točki, ko je ta postavljen pred prvo izbiro – med dvema avtoritetama (Versilov ali Makar), dvema nazoroma (ateizem ali vera), dvema načinoma organizacije družbe (socializem ali krščanstvo), dvema možnostma vedenja v svetu (svojevolja ali ponižnost).
Druga postaja človekove duše je upodobljena v Zločinu in kazni, kjer avtor v Raskolnikovu prikaže ponovni padec duše, obsedene z željo po zemeljski oblasti, ter trpljenje, ki ga povzročata nenehen boj in napetost med človekovo osebo in njegovo naravo. A prav trpljenje človeka vodi k odrešenju, saj ga prisili, da sledi osebi, tj. Božji podobi v sebi.
Roman Bratje Karamazovi že z naslovom napeljuje na idejo bratstva, duhovne edinosti med ljudmi ne glede na njihovo grešno naravo („karamazovščina“). V tem smislu je ta roman zadnja postaja na horizontalni liniji človeškega (asketskega) zemeljskega življenja, katerega cilj je popolno utelešenje krščanske sobornosti (duhovne skupnosti) ljudi v zemeljski Cerkvi, ki je odsev nebeške.
Romana Idiot in Besi utelešata dve skrajni točki vertikalne dominante, nebeško in podzemno, in s tega vidika predstavljata nasprotji. Knez Miškin je poskus stvaritve „popolnoma lepega človeka“, ki „ni od tega sveta“, človeka, ki je „nor brez norosti“. V Besih je upodobljen lokus infernalnega, njihov junak, Stavrogin, je simbol duše v stanju popolne zapuščenosti od Boga in milosti, ta duhovna smrt pa se logično konča s samomorom.
Roman kot cerkev, žitje in zakrament
Vsak izmed romanov peteroknižja tako ustreza določenemu toposu žitja, predelu v cerkvi ter konkretnemu zakramentu (slika 3).
Mladenič upodablja začetek pravičnikove poti, kar ustreza funkciji in simboliki narteksa v cerkvi ter krsta kot zakramenta. Zločin in kazen je prikaz težavne poti pravičnika ter kesanja duše po ponovnem padcu, kar roman veže na simboliko naosa. Roman Bratje Karamazovi upodablja zadnjo stopnjo junakovega žitja, se pravi udejanjenje zemeljske Cerkve po vzoru nebeške, kar ustreza oltarju kot eshatološkemu predelu cerkvene stavbe ter zakramentu duhovništva (Aljoša Karamazov, ki ob kamnu, se pravi oltarju, zbere dvanajst malčkov, je „menih v svetu“). Romana Idiot in Besi pa, kot že rečeno, zavzemata skrajni točki na vertikalni osi: Idiot je s knezom Miškinom blizu simboliki nebeške kupole in zakramentu evharistije, Besi pa nas potegnejo v sfero infernalnega, v območje popolnega odpadništva od vere, zato v metaforičnem smislu predstavljajo kripto, htonično sfero stavbe, ter zakrament bolniškega maziljenja, ki naj bi ozdravil bolno dušo (Rusijo) in jo očistil tistih, ki so bolezen povzročili (besi).
Nejčev je knjigo o „skrivnostni poetiki“ Dostojevskega pisal konec devetdesetih let, ko je ugotavljal, da za eno izmed pomembnejših vprašanj v zvezi z ustvarjalnostjo Dostojevskega, in sicer za vpliv zgodovinskega pravoslavja na pisateljevo osebnost, ustvarjalni proces in končni izdelek, med raziskovalci tako rekoč ni zanimanja. Razloge za ta molk Nejčev vidi v komunistični diktaturi na Vzhodu, na Zahodu pa v posvetnem humanizmu, tujemu religiozni zavesti. Ti časi so, vsaj formalno, minili: predvsem v Rusiji se je pojavilo ogromno raziskovalcev, ki se Dostojevskega lotevajo prav skoz prizmo tako ali drugače razumljenega pravoslavja oziroma pravoslavne antropologije (T. Kasatkina, K. Stepanjan, B. Tihomirov, V. Zaharov, I. Esaulov, L. Saraskina in mnogi drugi.). A pred zanimivimi in svežimi uvidi, ki jih Nejčev v svoji knjigi razgrne zavidljivo jasno in sistematično, raziskave omenjenih Rusov delujejo nekoliko bledo, brezkrvno: nekaterim manjka globina, drugim sistematičnost in jasnost analize, povsod pa prevladuje nekakšen metodološki sinkretizem, fragmentarnost in umanjkanje celovitosti vizije.
Knjiga Nikolaja Nejčeva, ki so jo v ruščino prevedli leta 2010, tam tako rekoč ni vzbudila nikakršnega zanimanja. Zakaj je tako, težko rečem, nas pa lahko veseli dejstvo, da se v različnih, jezikovno in drugače manj dostopnih kotičkih sveta še vedno rojevajo izjemne interpretacije poetike Dostojevskega, ki si, če imajo srečo, nekako le utrejo pot do bralcev.
Zakramentalna arhitektura Dostojevskega
O knjigi Nikolaja Nejčeva Skrivnostna poetika F. M. Dostojevskega (Николай Нейчев: Ф. М. Достоевски – Тайнствената поетика. Пловдив, 2001.)
Nasloviti knjigo o Dostojevskem „poetika“ je po objavi slavne Bahtinove monografije drzno dejanje; avtor mora biti trdno prepričan, da je njegova študija ključnega pomena za dostojevskologijo, da pravzaprav zamenjuje bahtinsko vizijo z ustreznejšo interpretacijo in tako uvaja novo paradigmo na tem področju. Marsikateri sodobni poskus je blizu temu, denimo Poetika Dostojevskega madžarskega raziskovalca E. Kovacsa, še prodornejši pa je poskus razkritja „skrivnostne“ poetike Dostojevskega, ki se ga je konec prejšnjega stoletja lotil Bolgar Nikolaj Nejčev, danes profesor rusistike na univerzi v Plovdivu.
Avtorjev namen je, kot pravi, osvetliti nekatera bistvena vprašanja s področja formalne poetike in vsebinske eksegeze romanov Dostojevskega z vidika dogmatsko-mističnega pravoslavnega nauka. Knjiga se deli na tri dele: Dostojevski in pravoslavje (eksistencialni in svetovnonazorski aspekti), Roman Dostojevskega: problemi poetike ter Poetika in hermenevtika „peteroknižja“.
Dostojevski, notranja cerkev in poslanstvo umetniške besede
V prvem delu Nejčev pretresa odnos romanopisca do tradicionalnega pravoslavja in pokaže, da se v njegovih delih, beležnicah in pismih sicer najdejo kritike konkretnih praks (in) duhovnikov, pri čemer pa nikakor ne gre za donatizem, po katerem je važnost zakramentov odvisna od moralnosti tistega, ki jih podeljuje, temveč za povsem običajne osebne antipatije. Prav tako v pisateljevih delih ne moremo najti odkritih ali latentnih oblik zavračanja tradicionalne liturgičnosti, cerkvenih predpisov ali ritualov. Dostojevski življenja v Kristusu ni ločil od svojega ustvarjanja, nasprotno, menil je, da pisateljevanje izvira neposredno iz osebne vere ter da ima umetnost poleg estetske tudi sakralno funkcijo. Natančnejša analiza antropologije Dostojevskega, še posebej pojmov kot so srce, um, molitev, sanje, duša, notranji človek in podobno, pa pokaže, da je pisateljeva percepcija sveta tesno povezana z eno izmed dveh vej sicer edinega pravoslavja – z duhovno-asketsko tradicijo oziroma prakso. Dostojevskemu so res pogosto očitali duhovni odklon oziroma zanemarjanje zunanje-telesne asketske prakse, a po Nejčevem mnenju Dostojevski s to držo pravzaprav uravnoveša pravoslavje kot celoto, saj je v času, ko je ustvarjal, pa tudi prej, v pravoslavni askezi prevladovala prav zunanje-telesna praksa, zanemarjala pa se je vernikova notranjost.
Pisatelj, ki je bil prepričan, da je perihoreza vidnega in nevidnega, polnost občevanja človeka in Boga mogoča prav ob pomoči metafizične sile umetniške besede, je že zelo zgodaj v pismu bratu razkril svoje umetniško poslanstvo: človek je skrivnost, pravi, on pa da bo vse življenje iskal in razodeval to skrivnost, skušal bo najti oziroma odkriti „človeka v človeku“ oziroma, z drugimi besedami, „obnoviti padlega človeka“, obuditi Božjo podobo v globini njegove duše. A da bi bilo kaj takega mogoče, je treba najprej doumeti to skrivnost, skrivnost človeka v človeku oziroma notranjega človeka. Ta zahteva je Dostojevskega napotila k mističnim uvidom duhovnih asketov, ki človekovo dušo dojemajo kot nevidno Božjo cerkev: duša zanje ni nekaj brezobličnega, ampak se podreja strogim notranjim zakonom, duhovni arhitekturi, ki je arhitektura krščanske cerkve. In prav ta „skrivnost“ o človeku je, tako Nejčev, temelj poetike Dostojevskega. Pisateljev namen je torej bil u-podob-iti človeka, se pravi upodobiti ga tako, da bo v njem zasijala Božja podoba.
Med vsemi omenjenimi kategorijami notranje, duhovne asketske prakse je vredno poudariti pojav sanj, ki imajo v poetiki Dostojevskega poseben status. Sanje oziroma videnja v pisateljevem ustvarjanju niso povezana z duševnostjo, psihičnim, temveč z duhovnostjo: niso zrcalo duše in njenega odnosa do sveta in zunanjosti, ampak odnosa do sebe in Boga. Sanje se, tako kot ikona, trgajo iz našega sveta, iz vsakdanje ontologije in vdirajo v višji, transcendentni svet ter so kot take nosilke resnice. V sanjah kot zapleteni gnoseološki kategoriji nevidno postane vidno, zato so prav one posebna postaja na mučni poti duše k samospoznanju.
Arhitekt Dostojevski
V drugem delu Nejčev skoz podrobno analizo pokaže, da je Dostojevskemu v idejno-kompozicijski strukturi romanov uspelo utelesiti temeljne parametre organizacije kupolasto-bazilikalne cerkvene stavbe (ideja središča, sakralna orientacija vzhod – zahod ter ikonostasno-oltarna eshatološka meja): vsak izmed romanov peteroknižja tako predstavlja svojevrstno jezikovno cerkev, ki po kompoziciji ustreza zgradbi vidne cerkve. A to še ni vse: peteroknižje kot táko po Nejčevu predstavlja poseben žanr, metaroman, ki raste iz načela sobornosti, tj. edinosti v mnoštvu: čeprav je vsak izmed petih romanov samostojna, zaključena celota, zgrajena po načelu cerkvene arhitekture, v nekem smislu ostaja nesamostojen, nezadosten, saj predstavlja točno določen, sicer nezamenljiv, a še vedno samo en del v celotni zamisli metaromana. Skoz zapleteno intertekstualno komunikacijo na več narativnih ravneh pisatelj doseže, da ima vsak izmed romanov svojo žitijsko, liturgično in cerkveno dominanto, a se hkrati organsko prepleta z drugimi romani in tvori sistem metaromana kot cerkve, žitja in zakramenta obenem.
Pripravljalno gradivo Dostojevskega, njegovi osnutki k romanom so polni risb – tudi risb cerkvenih stavb, fasad in posameznih detajlov. Pisatelj je bil v risanju dobro podkovan, saj je moral to stalno početi v času šolanja na inženirskem učilišču. Analiza risb v romanesknih osnutkih pokaže, da tu ni šlo za vajo ali kratkočasenje, ampak da je pisatelj ob pomoči arhitekturne leksike razkrival ontologijo notranjega človeka. Tako se ob omembi „negativnih“ junakov, denimo Raskolnikova, obsedenega z napoleonsko idejo, ali pa junakov iz romana Besi, pojavljajo skice gotskih stavb: gotiko je imel pisatelj za najvišji izraz avtonomije preračunljivega razuma, za utelešenje zahodnih idej (humanizma, razsvetljenstva, ateizma, socializma ipd.). Še ena kategorija, ki kaže na pomembnost arhitekturne dimenzije v pisateljevem ustvarjanju, je koncept podtalja. Podtalje je prostor pod tlemi, ki v slovanski folklori simbolizira demonično sfero, infernalnost: za podtalne junake so značilni odtujenost od ljudi, samoljubje, napuh, želja po prilaščanju. Istoimenska povest Zapiski iz podtalja, ki je nastala še pred velikimi romani, tako na neki način že nakazuje dramo človeka, ki zavrača Božjo milost. Na strani beležnice, kjer se prvič pojavi ideja o Žitju velikega grešnika (ideja, iz katere je zraslo kar nekaj romanov peteroknižja), pa je pisatelj naskiciral ogromno kupolasto cerkev – simbol vzhodnega krščanstva –, ki po njegovem raste iz ideje sobornosti, temeljne lastnosti ruske mentalnosti.
Sanje v arhitekturi romana-cerkve
Pri Dostojevskem ni nasprotja med podobo in besedo (kar je sicer značilno že za ruske srednjeveške pisce, denimo Kirila Turovskega): tako kot kupolasta bazilika simbolizira hkrati večnost (kupola) in zemeljski, linearni čas (bazilika), cerkev kot celota pa ladjo, na kateri duše grešnikov plujejo čez divje morje do varnega pristana, se tudi roman Dostojevskega razvija linearno, a vsebuje točke, kjer se, kot že rečeno, naš svet odpira navzgor, v druge svetove, avtorsko zamisel pa lahko razumemo prav kot ladjo, ki nas skoz razburkano morje podob (umori, samomori, trpljenje) varno pripelje na breg, ki ga v romanih predstavljajo epilogi.
Kaj v romanih Dostojevskega ustreza kupoli cerkve? Kupola v krščanski cerkvi zaseda točno določeno mesto na sakralni osi vzhod – zahod: v središčnem tipu cerkve to os deli na pol, v križasto-kupolastih tipih pa v razmerju tako imenovanega zlatega reza. Prostor pod kupolo, podkupolje tako zaseda območje zlatega reza (slika 1).
Nejčev ugotavlja, da v romanih Dostojevskega območje zlatega reza predstavlja preroško območje, saj se prav tam zgodijo ključni romaneskni dogodki, največkrat so to sanje (slika 2).
Tako je zgrajen roman Zločin in kazen, kjer je pet junakovih sanj matematično točno razporejenih skoz celoten roman, glavni dve sanjski videnji pa padeta na dve ključni mesti v cerkvi: na mesto kupole (zlati rez) in na mesto oltarja (Raskolnikove sanje v epilogu romana). Podobno je v Bratih Karamazovih, kjer se v območje zlatega reza umeščajo odrešilne sanje Dmitrija Karamazova, tako naj bi bilo tudi v Besih: mesto kupole bi moralo zasesti poglavje Pri Tihonu, kjer avtor opiše sanje Stavrogina, a je cenzura objavo preprečila. V območje zlatega reza se največkrat umešča tudi junakova bolezen (ustreznik trpljenja), ki praviloma pomeni nekakšen uvod v sanje oziroma vizije.
Drugi pomemben predel je ikonostasno-oltarska eshatološka meja, ki jo v romanu predstavljajo epilogi, kjer prevladujejo motivi vzhoda, srca, luči, vstajenja, obnovitve. V Zločinu in kazni gre za znan prizor Raskolnikova in Sonje na osončenem sibirskem bregu, kjer Raskolnikov občuti kesanje (metanoia) in doživi „dar solz“, v Besih za duhovno preobrazbo in smrt Stepana Trofimoviča, „očeta laži“, v Mladeniču za premeno mladega Arkadija, v Bratih Karamazovih pa za Iljuševo smrt in Aljošev govor ob kamnu (oltar). V Idiotu scena celo fizično spominja na oltarski del cerkve: zelena zavesa ima funkcijo ikonostasa, pregradek z ležiščem, kjer počiva truplo ubite Nastasje, pa simbolizira oltar.
Metaroman kot sobornost na jezikovni ravni
V tretjem delu knjige Nejčev v nasprotju z mnogi raziskovalci, ki Zločin in kazen ter Idiota povezujejo z obdobjem pisateljeve katorge, preostale tri romane pa z zamislijo tako imenovanega Žitja velikega grešnika, zagovarja edinost peteroknižja. Peteroknižje predstavlja grešno naravo, ki je nekaj občečloveškega, lastnega vsem, in ki se v posameznem romanu utelesi v konkretnem junaku. Metaroman Dostojevskega je tako zgodovina človekove duše, zgodovina-žitje, ki razodeva pet stopenj ali postaj, skoz katere mora nujno iti vsak svoboden človek kot skupek narave in osebe. V vsakem romanu je eksplicirana ena izmed teh postaj, ki se v celoti razvije skoz zgodbo, v zametku pa jo vsebuje že naslov romana.
Če povzamem, gre razvoj nekako takole: V Mladeniču prevladuje eksistencialna dominantna, prikazana je duša mladega junaka-asketa na točki, ko je ta postavljen pred prvo izbiro – med dvema avtoritetama (Versilov ali Makar), dvema nazoroma (ateizem ali vera), dvema načinoma organizacije družbe (socializem ali krščanstvo), dvema možnostma vedenja v svetu (svojevolja ali ponižnost).
Druga postaja človekove duše je upodobljena v Zločinu in kazni, kjer avtor v Raskolnikovu prikaže ponovni padec duše, obsedene z željo po zemeljski oblasti, ter trpljenje, ki ga povzročata nenehen boj in napetost med človekovo osebo in njegovo naravo. A prav trpljenje človeka vodi k odrešenju, saj ga prisili, da sledi osebi, tj. Božji podobi v sebi.
Roman Bratje Karamazovi že z naslovom napeljuje na idejo bratstva, duhovne edinosti med ljudmi ne glede na njihovo grešno naravo („karamazovščina“). V tem smislu je ta roman zadnja postaja na horizontalni liniji človeškega (asketskega) zemeljskega življenja, katerega cilj je popolno utelešenje krščanske sobornosti (duhovne skupnosti) ljudi v zemeljski Cerkvi, ki je odsev nebeške.
Romana Idiot in Besi utelešata dve skrajni točki vertikalne dominante, nebeško in podzemno, in s tega vidika predstavljata nasprotji. Knez Miškin je poskus stvaritve „popolnoma lepega človeka“, ki „ni od tega sveta“, človeka, ki je „nor brez norosti“. V Besih je upodobljen lokus infernalnega, njihov junak, Stavrogin, je simbol duše v stanju popolne zapuščenosti od Boga in milosti, ta duhovna smrt pa se logično konča s samomorom.
Roman kot cerkev, žitje in zakrament
Vsak izmed romanov peteroknižja tako ustreza določenemu toposu žitja, predelu v cerkvi ter konkretnemu zakramentu (slika 3).
Mladenič upodablja začetek pravičnikove poti, kar ustreza funkciji in simboliki narteksa v cerkvi ter krsta kot zakramenta. Zločin in kazen je prikaz težavne poti pravičnika ter kesanja duše po ponovnem padcu, kar roman veže na simboliko naosa. Roman Bratje Karamazovi upodablja zadnjo stopnjo junakovega žitja, se pravi udejanjenje zemeljske Cerkve po vzoru nebeške, kar ustreza oltarju kot eshatološkemu predelu cerkvene stavbe ter zakramentu duhovništva (Aljoša Karamazov, ki ob kamnu, se pravi oltarju, zbere dvanajst malčkov, je „menih v svetu“). Romana Idiot in Besi pa, kot že rečeno, zavzemata skrajni točki na vertikalni osi: Idiot je s knezom Miškinom blizu simboliki nebeške kupole in zakramentu evharistije, Besi pa nas potegnejo v sfero infernalnega, v območje popolnega odpadništva od vere, zato v metaforičnem smislu predstavljajo kripto, htonično sfero stavbe, ter zakrament bolniškega maziljenja, ki naj bi ozdravil bolno dušo (Rusijo) in jo očistil tistih, ki so bolezen povzročili (besi).
Nejčev je knjigo o „skrivnostni poetiki“ Dostojevskega pisal konec devetdesetih let, ko je ugotavljal, da za eno izmed pomembnejših vprašanj v zvezi z ustvarjalnostjo Dostojevskega, in sicer za vpliv zgodovinskega pravoslavja na pisateljevo osebnost, ustvarjalni proces in končni izdelek, med raziskovalci tako rekoč ni zanimanja. Razloge za ta molk Nejčev vidi v komunistični diktaturi na Vzhodu, na Zahodu pa v posvetnem humanizmu, tujemu religiozni zavesti. Ti časi so, vsaj formalno, minili: predvsem v Rusiji se je pojavilo ogromno raziskovalcev, ki se Dostojevskega lotevajo prav skoz prizmo tako ali drugače razumljenega pravoslavja oziroma pravoslavne antropologije (T. Kasatkina, K. Stepanjan, B. Tihomirov, V. Zaharov, I. Esaulov, L. Saraskina in mnogi drugi.). A pred zanimivimi in svežimi uvidi, ki jih Nejčev v svoji knjigi razgrne zavidljivo jasno in sistematično, raziskave omenjenih Rusov delujejo nekoliko bledo, brezkrvno: nekaterim manjka globina, drugim sistematičnost in jasnost analize, povsod pa prevladuje nekakšen metodološki sinkretizem, fragmentarnost in umanjkanje celovitosti vizije.
Knjiga Nikolaja Nejčeva, ki so jo v ruščino prevedli leta 2010, tam tako rekoč ni vzbudila nikakršnega zanimanja. Zakaj je tako, težko rečem, nas pa lahko veseli dejstvo, da se v različnih, jezikovno in drugače manj dostopnih kotičkih sveta še vedno rojevajo izjemne interpretacije poetike Dostojevskega, ki si, če imajo srečo, nekako le utrejo pot do bralcev.