(Izbor, uvod, opombe in prevod: Nada Grošelj)

 

Za prvi osupljiv vrhunec v strmi umetniški rasti Yeatsovega zrelega in poznega obdobja velja zbirka Divji labodi v Coolu (Wild Swans at Coole). Vsebinsko je morda najpestrejša v vsem njegovem opusu. Izšla je dvakrat, v letih 1917 in 1919, vendar je bila različica iz leta 1919 razširjena in obogatena s številnimi pesmimi, ki vnašajo še dodatno vsebinsko raznolikost, npr. z globoko osebnimi elegijami o padlem majorju Robertu Gregoryju (mednje sodi »Irski letalec sluti svojo smrt«) in upesnitvami avtorjeve filozofije. Zanimivo je, da prvo svetovno vojno (1914–18) kljub širokemu naboru tem komajda omeni: dotakne se je zgolj v elegijah za Roberta Gregoryja, a še tam zelo nedoločno, brez opredeljevanja za eno ali drugo stran. Še več, v epigramčku proti koncu zbirke izrecno odkloni, da bi pisal takšno poezijo: dovolj ga zaposluje že lirična in osebna. To stališče pa je radikalno spremenil v naslednji zbirki Michael Robartes in plesalka (Michael Robartes and the Dancer, 1921), ko so se spopadi preselili na irska tla.

Michael Robartes in plesalka je prva zbirka iz tretje in zadnje faze Yeatsove ustvarjalnosti. V njej upesnjuje tri vsebinske sklope: zgodovinskega, apokaliptičnega in osebnega. Zgodovinski sklop govori o t. i. »velikonočni vstaji« na Irskem. 24. aprila 1916 je namreč okoli 700 pripadnikov Irske republikanske bratovščine zasedlo središče Dublina in razglasilo ustanovitev neodvisne irske države. Povod za vstajo je bil, da je Anglija septembra 1914 že uzakonila irsko neodvisnost, vendar jo je za čas prve svetovne vojne zamrznila ter jo začela vse določneje pogojevati z irskim sodelovanjem v vojni. Vstajo je britanska vojska zatrla v petih dneh. Voditelji so bili postavljeni pred vojaško sodišče in petnajst jih je bilo ustreljenih. V teh dogodkih poskuša Yeats s pomočjo svojih filozofskih naukov uzreti vzorec, izraz silnic, ki vodijo svetovno zgodovino.

Po Yeatsovi filozofiji se v zgodovini vsakih 2000 let izmenjata subjektivna in objektivna doba; zgostitev vsake od teh dveh civilizacij se začne v razkroju druge, napove pa jo rojstvo boga. V apokaliptični pesmi »Drugi prihod« tako pesnik prerokuje, da se na koncu drugega tisočletja ne bo pojavil Kristus, temveč njegov protipol, sfinga, ki bo prenovila svet in mu vlila novih sil. Pod njeno vladavino bo prišlo do popolnega prevrednotenja vrednot: krščanska doba objektivnosti, ubogljivosti, skromnosti in samoodrekanja se bo umaknila dobi subjektivnosti, nasilja, arogance, estetike in blišča, kakršna je bila tudi predkrščanska antika.

 

Obe omenjeni zbirki kot tudi naslednja, Stolp (The Tower, 1928), bodo v slovenskem prevodu izšle leta 2015 v drugem zvezku zbrane Yeatsove poezije pri založbi Hiša poezije.

 

Zbirka Divji labodi v Coolu (1919): izbor

 

Divji labodi v Coolu[1]

 

Jesensko lepa so drevesa

in suha je stezà,

v oktobrski somrak odseva

na vodi mir neba;

po njej drsi devetinpetdeset                            5

labodov semtertje.

 

Devetnajsta jesen beži,

kar prvič sem jih štel;

še preden sem končal, so v zrak

prhutnili vsevprek                                          10

in širno, sunkovito zakrožili

na svojih šumnih krilih.

 

Uzrl sem ta krasna bitja

in v srcu me greni.

Drugače je bilo, ko prvič                                 15

sem slišal bitje kril

nad glavo, v zraku teh brežin skoz mrak

in poživil korak.

 

Še zdaj neutrudno ljubi z ljubo

mladostnega srca                                             20

veslá v družabni hlad potokov

in zaprhuta v zrak;

osvajanja, strasti še zdaj na pot

jih spremljajo povsod.

 

A tu polze po mirni vodi,                               25

skrivnostni, čudoviti;

med kakšnim ločjem bodo pletli

si gnezdo na brežini

v veselje drugih src, ko se nekoč

zbudim in jih ne bo?                                        30

 

 

Irski letalec[2] sluti svojo smrt

 

Nekje v oblakih se taji,                                   

to dobro vem, usodni dan;

nasprotnikov pa ne mrzim

in varovancev[3] ni mi mar.

Kiltartan Cross je zame dom,                         5

kiltartanski seljak moj brat;

kar koli se zgodi, ne bo

ne revnejši in ne bogat.

Ni gnal me zakon, ljudski vrisk,

državniki in ne dolžnost,                                10

le vzgib samotne radosti

me je spodbodel pod nebo.[4]

Vse stehtal sem in vse premlel;

kar dni bilo je, kar jih bo,

so zgolj potrata, če jih s tem                           15

življenjem merim, s to smrtjó.                        16

 

 

Človek mojstri se skoz leta

 

Izžet sem od sanj,

obdrsani marmorni triton[5]

v studenčnih vodàh;

ves dan se ne morem naužiti

gospe in njene lepote,                         5

kakor da našel bi v knjigi

podobo lepote;

vesel sem se nudil očem

in polnil pretanjena ušesa,

vesel, da modrost je moj del,               10

saj človek mojstri se skoz leta.

Čeprav – čeprav –

so to samo sanje, je res?

Da prej bi se našla, ko žgal

je v meni mladeniški kres!                   15

Starím sredi sanj,

obdrsani marmorni triton

v studenčnih vodàh.                            18

 

 

Stihi, napisani v pobitosti

 

Kdaj sem nazadnje uzrl

okrogle zelene oči in dolga drhteča telesa

senčnatih gepardov lune?[6]

Vse strastne čaralke, najžlahtnejše dame,

so metlam in solzam navkljub                         5

– razsrjenim solzam – odšle.

 

Sveti kentavri[7] so zginili s hribov,

imam samo še zagrenjeno sonce;

izgnana, izginula je hrabra mati luna,

in zdaj, ko sem dopolnil petdeseto,                            10

moram trpeti strahopetno sonce!                               11

 

 

Spomin

 

Res, ena je ljubka bila

in dve ali tri očarljive,

a kaj bi vsa ljubkost in čar,

če trava v planini ne zna

si več poravnati oblike,                       5

kjer ležal je zajec z gora?                     6

 

 

Maček in luna

 

Maček stopa sem ter tja,

luna kot vrtavka pleše,

njen najbližji krvni brat,

maček, se ozre plazeče.

Gleda črni Minnaloushe:[8]                               5

kot že tava in zavija,

hladna, čista luč z neba

mu živalsko kri vznemirja.

V travi teče Minnaloushe

z drobencljavimi koraki.                                  10

Plešeš, plešeš, Minnaloushe?

Če se sreča ista kri,

ni najbolje zaplesáti?

Luna se morda nauči,

sita udvorljivih šeg,                                         15

še drugače sukati.

Minnaloushe se plazi v travi

v mesečino, iz mesečine,

sveta luna mu nad glavo

že v drugačni meni sine.                                  20

Ali ve, da v zenicah

poljejo mu njene mene –

da skopnijo iz ščipa v srp

in da srp spet v ščip nabrekne?

Minnaloushe se plazi v travi                          25

sam, pomemben, premeten,

k spremenljivi luni dviga

spremenljiv pogled.                                         28

 

 

Zbirka Michael Robartes in plesalka (1921): izbor

 

O politični jetnici[9]

 

Nestrpna vse od mladih dni

zdaj takšno potrpljenje ima,

da je priletel k celici

galeb, ker je izgubil strah:

dovolil prstom je dotik                       5

in vzel iz prstov svoj grižljaj.

 

Ji samotarjeva perut

prikliče čas, ko ni bil zgolj

abstrakten in grenak njen um,

ko misli ni še vladal gnev:                   10

ko ni vodila slepcev v boj

in pila iz jarka, kjer leže?

 

Ko jezdila je v davnih dneh

na lov ob vznožju Bulbena

čez svet domačih polj, razvnet           15

od njene mlade samosti,

se zame je izčistila

kot ptica morja in čeri,

 

ki val jo sprejme ali zrak,

ko ojunači se za skok                          20

iz gnezda na visok balvan,

strmeč v oblačni baldahin,

pod njo pa, vihre vajeno,

kričijo zevi morskih špilj.                   24

 

 

Drugi prihod

 

Krožeč, krožeč v vse širših zankah, sokol

ne sliši več sokolarjevih klicev;

razpada vse; središče ne drži;

nad svet se je sprostila anarhija,

sprostila plima, kalna od krvi;                        5

utaplja se obred nedolžnosti;

najboljši omahuje, a najslabši

žehti od strastne silovitosti.

 

Gotovo smo na pragu razodetja,

na samem pragu Drugega prihoda.                  10

Drugi prihod! Še nisem prav izrekel,

ko mi oči vznemiri silen lik

iz Spiritusa Mundi:[10] po sipinah,

srepeč brezdušno, prazno kakor sonce,

s telesom leva in človeško glavo                     15

prestavlja težka stegna, obletava

ga roj razdraženih puščavskih ptic.

Spet pade mrak, a zdaj vem zanesljivo,

da je kamniti sen dveh tisočletij[11]

raznihala zibel do nočne more –                      20

kateri zveri bije njena ura

in v Betlehem hlača, da se rodi?                      22