Prevedla: Polonca Zupančič

 

V središču hermetičnega Izročila se nahaja potreba po določeni vrsti védenja – po gnosis, oziroma po védenju o božanskem. To védenje je nekaj povsem drugačnega od formalnih vrst védenja, saj nas ločuje in oddaljuje od tega, za kar mislimo, da vemo. Vendar glede na hermetični nauk to védenje ni „bonus“ ali nek dodatek, do katerega lahko dostopamo, če to hočemo. Daleč od tega: brez tega posebnega védenja nismo možje in ženske v pravem pomenu besede. To védenje se tiče jedra naše eksistence, in v tem je razlog, da je tako zelo intimno. To je tudi razlog za to, da je proces odkrivanja tega védenja tako silno pretresljiv: sili nas namreč, da se soočimo s tihim jedrom naše biti. Tega védenja ne bo nikdar mogoče opredeliti z izrazi formalnega védenja. Nečesa novega ni mogoče opredeljevati z izrazi, ki pripadajo staremu, nečesa tako notranjega pa ne opredeljevati na običajni objektivni način. Tako hermetično kakor pitagorejsko Izročilo sta se močno zanašala na poučevanje preko namigov: ne zato, ker bi želela biti skrivnostna, ampak zato, ker je bilo to največ, kar sta lahko naredila. Resni učenci se učijo slediti tem namigom, drugi jih spregledajo; iz tega izvirajo problemi, ki so se pojavili glede razumevanja teh dveh Izročil.

Hermetično učenje – učenje, pripisano božanskemu preroku Hermesu Trismegistu – so v Egiptu pred približno dva tisoč leti zapisali grško govoreči ljudje. Učenjaki na Zahodu so jih uspeli razvrednotiti kot drugorazredno filozofijo brez prave vrednosti, ki je polna nedoslednosti in protislovij. Celo tisti, ki so mu bolj naklonjeni, oblikujejo velike prikaze hermetične doktrine, pri tem pa ne upoštevajo človeške dimenzije. Hermetična besedila so dejansko nekonsistentna in protislovna. Včasih je svet razumljen kot dober, kot svet, ki ga prežema prisotnost Boga in je živi dokaz za Božji obstoj. Spet drugič je razumljen kot popolnoma pokvarjen ali poln hib: kot prostor, od katerega se je potrebno odvrniti in se mu odpovedati v zameno za polnejšo in pristnejšo eksistenco.

Če pogledamo pobliže, bomo opazili, da imajo protislovja svoj smisel. Ko so bili novinci prvič vpeljani v krog teh, učenja katerih so bila zapisana v obliki hermetičnih besedil, so jih spodbudili, naj iščejo božansko v svetu, na katerega so bili navajeni. Toda ko pa so se je njihova notranja moč in izkušnje povečale, so jih napeljali k temu, da bi se osredotočili na božansko resničnost sámo in se osvobodili vezi s svetom, ki se je zdel vedno bolj nepopoln. Na isti način bi se lahko na eni stopnji poučevalo o vesolju ali astrologiji, to pa bi na višji stopnji opustili kot znanje, ki ni več relevantno za potrebe posameznika, saj ga zadržuje in ga drži ujetega v ljubezni do védenja zaradi védenja samega, ko pa je vendar že prišel čas za napredovanje – za napredovanje do védenja onstran védenja, ki ga poznamo.

Ta proces je jasno razviden iz hermetičnih besedil. Na nekem mestu, na primer, kjer učenec opomni svojega učitelja, da mu je nekoč obljubil, da mu po posredoval poslednje preostalo učenje, ko boš pripravljen postati svetu tujec1. Učenec nadaljuje in reče: „Pripravljen sem, ker sem postal človek tako, da sem se okrepil pred iluzijo sveta.“ Tu sta prisotni osnovni ideji pripravljenosti in primernosti – gre za ezoterično načelo, ki pravi, da mora biti naučeno prilagojeno stopnji razumevanja osebe, za katero gre. Ne sme se pozabiti, da je pri starih grških misterijih prenos znanja predstavljal predhodno stopnjo: šele drugo od petih stopenj, takoj po začetni stopnji očiščenja. To je bila stopnja, ki naj bi karseda hitro vodila do tretje ravni – ravni neposrednega zaznavanja, kjer se ni mogoče ničesar več naučiti2.

Obstaja mnogo drugih vidikov vprašanja o protislovju. Teoretično bi kdo lahko rekel, da je to edini način, kako pokazati na božansko, ki se nahaja onstran omejitev človeške logike in razuma. Toda to je zgolj teorija. V praksi je lahko protislovje uporabljeno s tem namenom, da bi zmedlo, izzvalo in prisililo nekoga nazaj k samemu sebi, kot predhodno stopnjo pred vstopom v popolnoma novo dimenzijo védenja. Protislovja bi tako imela isto vlogo kakor uganke in enigme, ki so se jih v starem pitagorejstvu posluževali kot sredstva za ohranjanje učenčeve pozornosti: učencu so bili podani določeni izreki, da bi ga prisilili k temu, da bi vse svoje zavedanje osredotočil na problem, ne pa zgolj pasivno poslušal. Energija, proizvedena ob ukvarjanju z uganko, je preoblikovala učenca. Ta proces je predstavljal neke vrste iniciacijo sámo za sebe. Cena, ki jo je zahteval odgovor, je bila visoka: izguba svojih prejšnjih prepričanj, boleč vzpon kvišku in preobrazba lastne biti.3

Način, kako ta proces deluje v hermetičnem Izročilu, je razviden iz že omenjenega odlomka. Prizor se prične z učencem, ki se pritožuje, da ni njegov učitelj na zgodnejših stopnjah poučevanja nikoli izrekel ničesar jasnega glede najvišje resnice, ampak je zgolj govoril v ugankah. Vztraja, da je sedaj čas za véliko razodetje.

Toda do razodetja ne pride. Namesto tega učitelj govori še bolj enigmatično kakor doslej. Učenec se prične še bolj obupano pritoževati; toda navkljub vsem ugovorom in srditi frustraciji učitelj ponavlja, da se tega ne poučuje. Ko učenec reče, da je tako zmeden, da ne ve niti zase, učitelj lakonsko odgovori: „Ko bi bilo vsaj res tako!“ Učitelj nato nadaljuje in ga pahne v takšno zmedenost, da učenec to prekine z izjavo: „Sedaj si me res spravil na rob pameti! Menil sem, da bom preko tebe postal moder, a zgodilo se je le to, da je moje zavedanje popolnoma onemogočeno.“ V trenutku, ko učenec prizna lastno nemoč, učitelj pojasni: „Ne, vse si napačno razumel. Na ravni čutov, da, si res brez moči. Toda kar moraš storiti,“ reče, „je, da to, kar potrebuješ, k sebi pritegneš iz popolnoma druge razsežnosti – razsežnosti onstran besed, razsežnosti popolne tišine.“

Učenec poskuša obupano razumeti, najti konsistentnost, teoretično razumevanje. Toda njegov um je  nemočen, oslabljen, izzvan zgolj zato, da bi bil potisnjen na rob izumrtja – do trenutka, ko prične razumevanje prihajati s popolnoma druge ravni. Ta druga raven je bila tisto, za kar si je učenec prizadeval ves čas. Dinamika procesa poučevanja nujno ostane popolnoma tuja, razen v primeru, da  imamo željo po njej ali pa smo globoko nezadovoljni s stanjem stvari, kakršne so.

Z mističnega zornega kota je poročilo hermetike o zmedi in frustraciji – in zgovornem detajlu o tem, kako postane zaznavanje nekoga v celoti onemogočeno – popolnoma pravilno. To so bistvene stopnje pri prehajanju iz ene razsežnosti zavedanja na drugo. Najprej se je potrebno soočiti s opečnatim zidom, preden se lahko preide onstran njega. O tem so govorili kot o duhovnem zastoju, ki neizogibno nastopi pred skokom naprej v zavedanju.4

Srce hermetičnega Izročila je bil odnos z učiteljem. Slavna „preroditev“ hermetizma v času italijanske renesanse je prej pomenila oživitev intelektualnih prikazov in navdihujočih idej kakor pa njegovega srca.

Hermetična besedila pogosto ponujajo pomembne namige o procesu učenja: o odgovornostih učitelja in učenca. Ti namigi kažejo, da je bil odnos z učiteljem zelo drugačen od odnosa do kakšne podobe vsevedne avtoritete.

Eno izmed teh besedil je bilo najdeno šele v 40. letih 20. stoletja v južnem Egiptu med gnostičnimi besedili, ki so jih našli blizu Nag Hammadija.5 Ta tekst je zelo precizen.

 Moj otrok, tvoja naloga je razumeti; moja naloga pa uspešno izrekati besede, ki pritekajo iz izvira, ki teče v meni.

Z drugimi besedami: ne gre le za to, da bi učenec dojemal resnico tega, kar mu je povedano. Tudi učitelj sam mora nekaj loviti in to početi stalno. Nima neke trdne vednosti, ampak jo mora v vsakem trenutku odkrivati na novo. Naloga učenca je naučiti se, kako deliti ta proces, razviti enako zavedanje. Neko drugo hermetično besedilo razlaga:       

Moj otrok, kdor posluša, mora zaznati isto kakor tisti, ki govori, deliti mora z njim isto zavedanje; skupaj z njim mora dihati, deliti istega duha; njegovo poslušanje mora biti ostrejše od glasu tega, ki govori.

Vsak napotek tukaj predstavlja samostojno učenje zase. Misel o dihanju skupaj z učiteljem (sympneein) se v isti obliki pojavlja pri perzijskem sufizmu, pri katerem je intimnost odnosa med učiteljem in učencem opisana kot biti istega diha (ham-dam). Ujemanje ni presenetljivo: izsledimo lahko poti, po katerih je hermetično Izročilo Egipta prek islamskega sveta prispelo v perzijski sufizem.6

Obstaja še druga trditev, napisana pred začetkom hermetičnega besedila, znanega pod imenom Asclepius. Ta trditev je ključna za razumevanje ne le tega, kaj je bila vednost za pisce hermenevtičnih besedil, ampak tudi za razumevanje tega, kako so bila ta besedila sestavljena.

Sedaj bodi povsem prisoten, nameni mi vso svojo pozornost skupaj z vsem razumevanjem, ki si ga zmožen, in z vso pretanjenostjo, ki jo lahko zbereš. Kajti učenj o božanstvu zahteva božansko koncentracijo zavesti, da bi se ga (sc. božanstvo) lahko razumelo. Božanstvoje kakor hudournik, ki drvi navzdol z višav tako silno, da s svojo brzino in hitrostjo prehiti pozornost ne samo tistega, ki posluša, ampak tudi tistega, ki govori.

Vednost potuje tako hitro, da moraš biti sam enako hiter, če jo hočeš dohajati. Tukaj ni nobenega mirovanja. Potrebno je stalno premikanje, puščanje tega, kar si vedel, za sabo; v nasprotnem primeru te bo zadrževalo. Resnica teče tako hitro, da tisto, za kar meniš, da veš, ni resnica, kajti védenje je prepočasno. To velja predvsem za učitelja.

Resnična vednost zahteva izredno natančno stanje pripravljenosti. Biti moramo uravnoteženi in izpraznjeni, poslušati moramo in opazovati. Stalno teče navzdol. Nevidna je, pa ne zato, ker bi bila nekje drugje, kakor so nas zavedli, da verjamemo, ampak zato, ker je njen hitri tok tisto, kar dejansko ustvarja vse, kar vidimo. Edini način, kako lahko resnično vednost zaznamo, je preko popolne osredotočenosti, tako da smo povsem prisotni, kakor zahteva besedilo. Pa tudi takrat ni namenjena nam. Teče, stalno se premika – kakor tudi hermetično Izročilo sámo.

Podoba divjega hudournika pravi še nekaj drugega. Duhovno življenje si predstavljamo kot nekaj lepega, mirnega, kot pobeg pred nasiljem. Toda tudi resnica je nasilje. Dejansko je edino nasilje, ki sploh obstaja. Edina moč, ki obstaja, je moč tega hudournika, saj ustvarja svet čutov. To pa je prav ista moč, s katero postavljamo eno nogo pred drugo, in prihaja izza čutov. Kar imenujemo nasilje, je to, do česar pride, kadar se oklepamo trdnih idej in je nasilna moč stvarnosti onemogočena. Konec koncev ni to ničesar onstransvetnega. Je strogo praktično.

Učiteljeva vloga je v tem, da pomaga učencu pospešiti proces. Toda dokler se ta ne dovrši, učenec ni zmožen razumeti, kaj je učitelj. Zaradi tega mora biti učenec prignan skoraj na rob pameti, saj lahko le tako učitelja vidi takšnega, kakršen je ta v resnici. Kot poskuša pojasniti učitelj:

Sedaj nisem to, kar sem bil; rodil sem se v zavesti. Te stvari se ne uči in se je ne more učiti v tem našem proizvedenem telesu, ki nam daje čutilo vida. Moja prvotna oblika zame ni več pomembna. Sedaj sem brez vsakršne barve; ne morem biti več zaznan, ne morejo me več premeriti. Drugačen sem od vsega tega. Otrok, sedaj me gledaš s svojimi očmi. Toda ko zreš na moje telo in videz, ne dojameš, kaj sem, kajti ne moreš me videti s temi očmi.

Hermetični učitelj bi lahko bil neusmiljen in krut: na ta dva vidika bi raje pozabili. Večina hermetičnih besedil se namreč končuje s pesmimi o predanosti in hvali, glas, ki v Asklepiju govori skozi usta učitelja, pa je glas Ljubezni. To je bilo Izročilo, ki si je prizadevalo za preobrazbo, ta preobrazba pa zahteva ceno. V tem primeru je bila cena to, da posameznik preneha biti otrok in postane resnični moški ali ženska.