ZAPIS O EVANGELIJU BLIŽINE DEJANA KOSA

Berem Evangelij Bližine Dejana Kosa in ne morem priti k sebi. Strašen je. Ruši me in znova vzpostavlja. Tudi, če sprva česa ne razumem in me bega, ko razvozlam pomen, me prestreli! Avtor izhaja iz živega osebnega izkustva, tudi zelo fizičnega, ne leporeči. Ker so filozofske misli podane v poetični obliki, je tudi težko čemur koli oporekati. Delo ima svojo lastno notranjo logiko. Obenem pa je to filozofski traktat ali neke vrste velika sinteza, ki se začenja tiho iz globin niča v sebi in sega do skrajnih meja vesolja, opredeli naravo sonc ter vmes mimogrede pojasni še ničevost človeških zakonov in ponudi rešitev iz zagate tako, da nas dovolj veliko sprejme lastno ranljivost.

Zame osebno je to ena najveličastnejših knjig, napisanih v slovenskem jeziku. To je knjiga h kateri se lahko stalno vračam. Opažam, da bi jo neprestano rad citiral, saj so izreki kot nalašč za to. Z njimi je mogoče pripraviti do premisleka še tako zaverovanega materialista: »Kjer je resnica skrita, si izmišljamo smisel.« Ali: »Vera razuma v lastno popolnost je popolnoma nerazumna.« V ugrabljenosti navdiha Kos izpisuje uvide, ki so za »praktični um« nepredstavljivi, skorajda nezaslišani: »Lepota je rezilo, ki prereže možgane.«

Njegovo delo nas vrača k začetkom filozofije in k začetkom poezije, s tem, ko se vrača k izvorni dilemi kaj je izvor vsega, počelo ali arhe, oziroma »kaj lahko mislim« in »kaj lahko vem« ter posledično kako naj delujem. Hibridnost te knjige – za katero je skoraj težko verjeti, da je nastala v sodobnem času – lepo ponazarja sentenca: »Premislimo to vprašanje do konca.« (Nastavek, ki napeljuje k logičnemu premisleku, podobno kot v dialektično zasnovanih filozofskih razpravah.) »Konec je tam, kjer v žilah zledeni kri.« To pa ni odgovor, ki vodi v nadaljnjo refleksijo. To je odgovor, ki te sesuje v točko singularnosti, kjer ni več časa in prostora, kjer ob navzočnosti misterija vse obmolkne in se zave (svetosti) lastne živosti. To je čista poezija v njeni najvišji funkciji. Na filozofsko vprašanje smo dobili poetičen odgovor. Pretresljivo poetično vrednost ima tudi slednji zapis: »Ko bi steber lepote stal sam zase, bi ob visokih pesmih izkrvaveli.«

Iz verzov je mogoče razbrati obrise koherentnega in nadvse logičnega miselnega sistema. Že druga gnoma se začne z »definicijo«, ki nam pojasni kaj je v tem idejnem vesolju snov in kaj so podobe in na kakšen način soobstajajo. Sledile bodo druge »definicije«, kakor na primer kaj je izbira, kaj je poljubno in kaj nepoljubno ali opredelitev samoumevnosti. Na koncu knjige šele izvemo tudi kaj je nerojeno. Nerojena je ljubezen. Zdaj se lahko recimo vrnemo nazaj k gnomi XVIII in z novim razumevanjem preberemo verz: »Umiranje je odstiranje nerojenega.«

Vživeti se je potrebno v imaginarni svet Evangelija bližine, si prisvojiti njegove pojme (tako kot se moramo najprej poučiti o tem, kaj je za novoplatonike emanacija ali kaj je za gnostike pleroma): da bi to lahko storili, moramo včasih razstaviti in na drugačen način ponovno sestaviti kar že vemo, tako kot nas vodijo sklepi iz malega-velikega traktata, ki je pred nami. Kako bi drugače lahko upali na to, da se bodo lapidarni poetični aksiomi, ki se sicer zdijo modri, tudi zares zaiskrili v vsej svoji globoki simbolni resnici, če se ob njih dovolj dolgo zadržimo. »Konceptualni šok« doživimo že na prvi strani z verzom, ki vse postavi na glavo: »V začetku je bil odgovor«. Delo še zdaleč ni hermetično zaprto in dostopno zgolj filozofsko naravnanim umom. V njem se lahko vsakdo (vsaj deloma) prepozna in sledi njegovim sklepom, saj govori o vsem nam skupnem doživljanju sveta, slepilih in trpljenju. Bralec se znajde tudi pred nekaterimi zagonetkami kot je sledeči verz: »Zakoni in morala namreč ne morejo odpraviti privida moči. Ne morejo odpraviti tistega, kar je z bolečinami pretrgalo zavezništvo.« Kaj za boga zdaj to pomeni? Če se ne vdam, lahko iz konteksta doženem sledeče: Zavezništvo je potrebno, da se izročimo tistemu kar je večje od bolečin. Kar je pretrgalo zavezništvo z bolečino, je privid moči in tega privida moči z zakoni in moralo ne moremo odpraviti. Sledi tudi odgovor ali rešitev: »Ko jih bo dovolj, ki se bodo moči odpovedali, bodo tisti, ki si bodo moč pripisovali, ostali brez moči.«

Sprva težje razumljiv verz se zdi tudi sledeči: »Kako bi se lahko nepoljubno podarilo drugače kakor tako, da nas je podarilo poljubnosti?« Hm, poljubno, nepoljubno, potreboval bi slovarček Evangelija bližine, vendar ga avtor – oziroma njegov genij, bržkone svetli demon, ki Dejanu Kosu ves čas neprizanesljivo prišepetava verze, tudi ko za to nikakor nima časa – ni podal v strnjeni obliki, da bi ga lahko zapisal na zadnjih straneh knjige. Izrek poskušam pretvoriti v sebi razumljivo obliko in preverim, če ima še smisel. »Kako bi se lahko večno bivajoče podarilo drugače kakor tako, da nas je podarilo minljivemu?« Berem dalje nič hudega sluteč in naletim na sledeči logion, ki se vcepi na pravkaršnji preblisk: »Kako bi lahko karkoli našli tam, kjer ne bi mogli ničesar izgubiti? Ko spoznamo pomen poljubnosti, ostane poljubnost brez pomena.«^[1] Ob tem navdihujočem spoznanju sem lahko samo obnemel s »prebodenim srcem«, ostal sem »brez dna« in doživljal katarzo. Potem sem moral zapreti knjigo, tisti dan nisem mogel brati dalje.

Nekateri odlomki (deloma) spominjajo na izreke Wittgensteina (»Govor se po poslednjo misel lahko vrne samo v molk.«), Plotina (»Toda svetovi, iz katerih izhaja telo, izhajajo iz sile, ki je zanikala neobstoj.«), Giordana Bruna (»Tudi sonca so posode luči.«), kanonične Evangelije (»Drugo lice nastavijo udarcu tisti, ki ne morejo biti premagani.«) ali Bude (»Ko na mestu sebe najdemo nič, najdemo vse.«) Lahko bi pomislili kako je zmogel avtor ohraniti intenziteto in ostrino misli do konca dela, kljub relativno ozkemu manevrskemu prostoru, saj vseskozi ostaja znotraj polja temeljnih bivanjskih preizpraševanj? Vendar je to vprašanje neumestno. Pred seboj imamo očitno besedilo, ki je privrelo na dan v enem izlivu, oziroma, tudi če je nastajalo dalj časa, izpričuje isti izvorni »pečat«, ki je vtisnjen delu kot celoti in ima malo opraviti z literarnimi pretenzijami in načrti avtorja. Naj zveni še tako patetično, ko berem Evengelij bližine, imam občutek, da ni bil napisan, temveč »razodet«. Tovrstna besedila poznamo predvsem iz judovske, helenistične ali indijske tradicije. V slovenski literaturi pa je delo, ki je pred nami, prejkone unikum.

Numinositas, ki sproža proces pisanja, je vprašanje spoznavanja, kjer se spoznavajoči skladno z monistično in panteistično paradigmo (ki ju v sodobni literaturi in filozofiji redko zasledimo), izkaže za identičnega spoznavanemu. Panteistično občutenje se na nekem mestu izrazi v tej obliki: »Kako bi bil lahko izvir obstoja napolnjen s čim drugim, kot s tem, kar napolnjuje vse, kar obstaja?« Osrednji pojem te poslanice ali novodobnega »pisma izgubljenemu sinu/otroku«, kakor razberemo že iz naslova, je bližina. To je tudi pojem, ki uhaja opredelitvam. O njej izvemo, »da bližina nasprotja ne vidi niti v zlu« in da je »oddaljenost (njeno nasprotje) odvečno občutje, ki povzroča odvečno trpljenje. Trpljenje je odvečno, kadar bližine ne poglobi«.

Morda ni povsem neumestno, če pojmu bližine, kot ga razume Dejan Kos, skušamo (zasilno) poiskati paralelo v Platonovem Enem, ki ga lahko istovetimo z Dobrim in obstaja onkraj vsega bivajočega. Pojavnost duše Plotin izpeljuje iz dolge verige emanacij, žarčenja ali razlitja iz vseobsežnega transcendentnega Enega, ki prekipeva od preobilja. Iz njega izhaja kozmična duša, ki oživlja vso naravo. Božanski stvariteljski princip in stvarstvo torej nista ločena in oddaljena, temveč sta zlita. Vse kar je, biva v duši sveta. Bralcu se torej bržkone ne zdi vsiljeno, če pojem bližine – nekaj, kar je inherentno vselej in povsod prisotno – primerjamo s platonističnim pojmovanjem o vseprisotnosti duha v naravi. Izpostavili smo tudi že Kosovo monistično miselno izhodišče, ki ga je na več mestih mogoče zaslediti v delu in ponuja dodatno paralelo s Plotinovimi spisi.

Triumf te knjige ni zgolj v enkratnem spoznavno-estetskem ugodju, ki se poraja ob prebiranju verzov, temveč tudi v tem, da nas napeljuje k čuječemu sprejemanju življenja v našem vsakodnevnem izkustvu. Vodi nas iz otopelosti »kjer v plitvinah samoumevnosti celo močni dražljaji ostanejo brez močnega odziva«. Ko knjigo odložimo, se verzi posedejo in oblikujejo neke vrste besedno mandalo, v središču katere zasije »bližina«. Če prebrane misli poženemo v hiter tok, nastane vrtinec, v očesu katerega je praznina, zvrhana »bližine«.

Na začetku knjige privzamemo zelo deterministično pojmovanje človeškega delovanja, katerega svobodna volja je povsem navidezna, saj sami ničesar ne izbiramo: niti da smo, niti da nismo, ne lastnih želja, saj nič zares ne izhaja iz nas samih (»Vse, kar smo, je zgrajeno iz tega, kar nismo.«) Najvišji smoter naše eksistence je, da se v nas vesolje samospoznava (»To od koder izhaja vse, kar spoznavamo, nas spoznava.«) Naše poslednje stremljenje bi torej moralo biti, da se samospoznamo. Spoznanje ima vrednost odrešitve. Samospoznanje je obenem tudi samoodrešitev. Vodi nas k izviru poslednje resnice v sebi, k (božanski) bližini z vsem, ki presega vsa nasprotja in kjer se »v tem, kar nima konca, prelivamo v vse smeri«. Duh kot najvišja plast v človeku izstopi iz sebe in postane eno s presežnim.

Sporočilo Evangelija bližine je nedvoumno: poiskati moramo izvor bližine v sebi, onkraj navezanosti na telo, onkraj vseh pogojenosti, mentalnih podob in iluzij moči. To je knjiga, ki Jaz ruši v molitev, kjer samodejno odpade vse odvečno. »Samo v opuščanju odvečnega je (naša) nepopolnost poveličana.« Napredovanje v zavedanju Plotin vzporeja s stanjem preprostosti kot obliko očiščevanja. »Pri tem vzponu k presežnemu postaja duša vedno bolj preprosta.« (Plotin, Eneade I 6 (1), 7, 34-39.). Plotinova »preprostost« ni drugega kot »odpuščanje odvečnega«. Če dosledno sledimo Kosovim postulatom, ne da bi se odvračali od »izročenosti« in če ima za nas njihovo učenje moč preobrazbe, potem »ničesar več ni, kar bi nas odvrnilo od klečanja.« Kajti »molitev je šepet poslednjega spoznanja.« Ena od redkih dejavnosti, ki se v luči naše skoraj popolne nemoči pred silo, »ki je zanikala neobstoj« (in se tako zavezala k stvarjenju sveta in nas samih), še zdijo smiselne, je molitev kot oblika meditativnega zavedanja vseprisotnosti bližine. Če se prepustimo temu, kar zavedanje bližine terja od nas, se darujemo višjemu dobremu in smo na ta način varni: predani neizogibnemu, izročeni lastni (najsvetlejši) usodi. »Kdor se ne izogiba lastni daritvi, je preboden z neizogibnim.« Na ta način se »izročamo svetovom, ki so nas izbrali.«

Evangelij bližine je naposled tudi zdravilna knjiga. Zato ne preseneča, da je po enem letu že razprodana. Dejan Kos kot kakšen gnostični mistik piše: »Telo nam s svojim razkrojem kaže pot domov.« In celo: »bolezen je nebeška ptica.« Potrebno je sprejeti lastno nemoč, da jo lahko presežemo. Kos je prepričan, da nikoli ni prepozno za predajo oziroma izročitev bližini: »Bližino lahko izkusimo še v zadnjem izdihu.« Ko se notranje preobrazimo, »sami postanemo obzidani stebri luči.« Naše besede in dejanja postanejo plemenitejša »in odzivi telesa postanejo vrelci lepote.« Naposled sami s tem, da smo vzdržali preizkus utelešenja in ohranili zavedanje o lastni pravi biti, postanemo kažipot, ki druge vodi pri njihovem iskanju bližine »z bližino, ki je našla nas, razkrivamo bližino, ki bo našla druge.«

Ni nujno, da se bo o tej knjigi veliko govorilo, vendar bo nekatere tako razveselila, da bodo njen prihod v lastno življenje doživljali tako rekoč na mitološki način kot »pozabljeno pismo, ki je končno prispelo«.