Zrenje

 

Voda, o voda,

iz globin odzvanjaš,

v svetlikajoči luči,

Tvoje gibanje

se lesketa.

Razburkaš tok življenja

kakor val, ki

z nedoumljivimi vzorci,

prelépo ustvarja

simfonijo.

V njej se duša čudi,

kako ustvarjene stvari,

vodijo nas k tebi, Oče.

O, če vsak bi to

spoznal sladkost,

ko oči obstanejo na tebi

majhna iskra,

ki spreminjaš se,

v gibanju valov.

 

Večno neulovljivi vir –

svoboda zrenja,

takrat utihnejo

še hrepenenja.

 

Le molčanje,

globlje tonem,

prosto valovanje.

 

 

Ustvarjanje I

 

Ustvarjanje prilíči se osebi,

v ritmu harmonije, se pojavi.

Človek ustvarja v lahkosti,

moč ljubezni ga vrti.

Navdih daje mu zanos,

v avanturo vstopa gol in bos.

 

Prihaja tiho, vedro ali noro –

svobode vonj naznanja,

in pot si utira v naša srca.

Tja veter vstopa na stežaj,

in oči nas vabijo prevzete,

v večni tukaj in zdaj.

 

 

Ustvarjanje II

 

Z majhnimi koraki, lahko ustvarjaš novo pot.

Silaki tega časa, nimajo moči,

da premagali Duha bi, v srcu notranjih oči.

 

Ustvarjanje v ljubezni – sila večna.

V svetu popredmetenih ljudi le bežnica,

dokler ne izkusimo lepote – méjnica.

 

Zamisel, v gibanju rojena, govorí.

V živosti spreminja svet,

da človek ne postal bi, vase ujet.

 

Ustvarjanje IV

 

Barve odtiskujejo si pot,

na belo platno.

Iskrivi notranji prostori,

brbotajo v domišljiji.

 

Svoboda, glej!

To telo ustvarja.

Iz votline molka stopa,

v slapu se pretegne.

 

Kapljic tisoč!

Vsepovsod prše.

V pogledu motnem,

kristali se iskre.

 

Napojena prst

zdaj barve meša,

da rôke proste,

zaplesale bi svoj krst.

 

 

Drugačna usoda

 

Nov veter je zanihal,

usodo zaprašene ladje.

Sidro negotovosti,

med valovi burje veje.

 

A notranji človek

je v miru, kot da bi

znašel se v drugi

dimenziji smisla,

kjer kot orodje služi,

na divjih morjih upanja.

 

Plovba vase napreduje,

iz predaje, v milosti.

Oseba tu je dragocen

zaklad prihajanja.

Zaupnost se pokaže,

v razburkanih deželah,

na madežih srca.