Ravnodušnost

Trenutek pred kratkim spancem
od nekdaj nekako poznam:

utrujeni delci,
utrujeni modri valovi
s prvorojenih zvezd
najjasneje padajo na nedogledno,
padajo na poledenelo, vetrovno tundro.

V divjini, v popolni divjini.

Tu, veliko južneje od tundre,
jih povsem jasno vidijo samo otroci,
preden jih jezik nauči,
kako naj poskušajo ukaniti
svetlobo, veter in sneg.

To je tisti kraj, na katerega
tolikokrat pokažejo z roko,
na to modrino v zraku pri odprtem oknu
v prvih letih. 

Če se te bog dosti let pozneje
dotakne z enim samim
žarkom te svetlobe,
boš spoznal, kaj je žalost,
ki je on ne bo nikoli utegnil spoznati,
medtem ko tu ob večerih v tvojem očesu
dozorevata slak in akacijev cvet,
raste divji oreh,
spi bezgov grm in robidovje,
žar mlade koprive. 

Odpri mu srce, naj vidi tudi on. 

Zapri oči, naj se spominja tudi on.

Prst živega si na mrtvih ustnicah,
ki so nekoč prve
poskušale izreči njegovo ime:

ali tisti, ki ga od nekdaj
hrani samo rečni mulj, pije ali jé?

Če bogu pokažeš
tisoč oken s spuščenimi zastori
v eni sami ulici,
ko se v polmraku oziraš
za nenadno tišino
v svojem lastnem glasu,
si sama našla kraj,
na katerem sva oba,
oče in sin za vedno, brez tebe
izginila v sebi.

 Zato morda prav
tam, v tundri,
v travi in nizkem rastju,
odkar vem zase,
živi in trohni moje edino pravo srce.

Tundra je spanec,

razprostranjen natanko na meji
med življenjem in smrtjo. 

Zunaj pogleda kogarkoli
je to zadnji trenutek otroštva,

za vselej zamrznjen,

zaklenjen,

za vselej rešen

v svojo ledeno ravnodušnost.

 

Lapis lazuli

V tej barvi, v čistem ultramarinu,
naj se okopa tvoje morje,
ko se nekoč utrudijo strupeni valovi,
ki ti zalivajo sanje in posteljo.

In ustnice, ki so govorile resnico.

Te so življenje, v katerem bi želel
imeti svojo kamnito hišo ob morju,
okrog katere so ozke steze,
okrog katere se gre zjutraj
iskat rake in školjke.

Vdihni to sol v zraku,
ko sem daleč,vrzi jo v prvi močnejši veter.

Ženska v modrem drži v naročju prvorojenca.

Neka druga ženska,
s hrbtom obrnjena proti meni,
zdaj v spominu
gleda mirno morje.

Bori.

Križano je, kar sem rodila,
slišim, kako mi govoriš, medtem ko
nevdihnjena sol pada na goli kamen
in rahlo zemljo. 

Osamljeno je deblo smreke v bližini.

Večerni zvonovi
bi ti povedali: to so listi mandljevca v zraku.

Vsak dan.

Odhajaš in prihajaš ob isti uri.

Pisarji.

Slikarji.

Bolni.

Sami.

Odslovljeni.

Gobavci.

Stari in novi

živi mrtveci

z glavo na svojih lastnih kolenih.

Psihonavti v pasjih kletkah.

Jetniki, ki na tleh poskušajo
z urinom zapisati imena,
za katera so od nekdaj vedeli,
da niso njihova.

To vedo tisti nekoliko starejši
v kasarnah,
v Jugoslovanski ljudski armadi
so vojaki povsod, kjer se je dalo,
vrezovali ali pisali t. i. cifro.

Koliko dni je še ostalo?

Do slečenja vojaških cunj.

Uniforme ne moreš oprati.

Lahko samo zaprosiš za rožmarin,
da jo naredi vsaj malo manj kužno.

Zaročeni.

Poročeni pred stoletnimi vojnami.

Vsi naši.

Vse naše.

Vsi mi.

Tujega ni.

Ne potrebujem beneške maske,
da bi si med vami v beli gondoli
zaželel veslati do smrti.

Jutro je, slikam, pišem se Bellini
in pravkar sem iz daljnih krajev dobil prah iz lapisa.

Tako bi se lahko začela
kaka novoveška proza
o še eni veliki zaroti,
ki bo preplavila vse kioske
in trgovska središča
od Benetk do Tokia.

Vendar to ni proza.

Jaz nisem Bellini.

Samo ta barva je ostala čista.

Gledam dokončano sliko Matere Božje z detetom.

Tega, kar sem začel, ne bom mogel dokončati.

Niti skozi lapis
potoniti na dno
svojega potonjenega morja.

Sesti na vlak
in odpotovati, recimo
v neko majhno
obmejno vas na Madžarskem,
jesti ribe,
ob tokajcu plesati čardaš
in se isti dan
vrniti domov
v obleki, ki vedno
zavlačujem, da bi jo slekel,
čeprav je številka že dolgo
dolgo 0.

 

Angelus novus

Eno izmed najšokantnejših odkritij
v mojih deških letih je bilo spoznanje,
da se je samo petnajst let pred mojih rojstvom leta 1960
končala druga svetovna vojna.

Samo sedemnajst let prej
je bilo, na primer, po uporu
zapornikov zaprto taborišče Treblinka.

Po nekaterih podatkih
je bil 11. maja tega 1960. leta
ugrabljen Adolf Eichmann in z letalom
prepeljan na sojenje v Izrael.

Odgovoren naj bi bil
za smrt šestih milijonov Judov.

V tistem času sem
imel malo več kot tri mesece.

Ko je bil obešen v Izraelu, sem bil star dve leti.

Mnogo let pozneje
so pred oči t. i. javnosti,
silno željne samo še senzacij
v nogometu in filozofiji, kljub temu
prišli »Črni zvezki«
filozofa, ki je znal kot nihče drug pozneje in nihče pred njim,
razen morda Nietzsche,
pisati o umetnosti,
posebno o poeziji.

Filozof si je, če naj verjamemo, po vojni
dopisoval in se družil s Paulom Celanom,
Arendtova je bila,
kot pravijo, njegova ljubica.

 V »Črnih zvezkih«
se mu ni zdelo potrebno vsaj prečrtati
notoričnih antisemitskih stavkov.

Nikoli se ni nikomur opravičil.

Nekaj let po
dokončni kapitulaciji Tretjega rajha,
s katerim se je filozof razšel že prej,
je bilo grozno veliko nemških deklic,
deklet in žena ubitih
med posiljevanjem.

»Pojdi k svojemu Hitlerju,«
je rekla učiteljica moji mami,
ko je po drugi svetovni vojni skupaj z drugimi
vstopila v razred v vaški šoli.

Več kot polovico družine
so ji pozneje ubili v taboriščih,
tokrat za Nemce, t. i. folksdojčerje, ki so ostali
v prepričanju, da se jim ne bo nič zgodilo,
ker z vso to grozo niso
v resnici imeli nobene zveze.

Zdaj mi je neskončno žal, ker sem
ob neki lepi priložnosti
videl Dresden samo ponoči.

V avtomobilu smo sedeli Marica, Seid,
Igor in jaz in se šalili
o nekem praškem mostu.

Naslednje jutro
smo morali naprej,
iz mesta, ki je bilo po vojni
samo brezno ruševin.

Morda bi zdaj
moral navesti karkoli od W. G. Sebalda.

Še enkrat prebrati kaj o tistih,
ki so po vojnah vse življenje tavali
v iskanju resničnejšega sebe. 

Deset minut pred smrtjo
je moja mama odšla na dvorišče
še enkrat pogledat svoje
arvaške mačehe.

Nekdo je v tistem trenutku
v nekem svojem zvezku
izpisal prvo črko na
čisto, belo stran.

Zapri oči, počasi in globoko dihaj
in vso svojo pozornost usmeri
v eno samo črko
in okrog nje bo v temi
hitro zagorel bel, čist plamen.

V njem se okopaj.

In to počni vsak dan.

Istega leta, ko sem se rodil,
je iz Jugoslavije emigriral Boris Maruna.

Nekoč sva skupaj pričakala
dve osiješki zimski jutri,
nekoč kupovala školjke
na ladjici v Rovinju.

Boris mi je takoj pokazal tiste,
iz katerih se slišijo vsi oceani in vsa morja.

Jeseni 1940, dvajset let pred mojim rojstvom,
si je v še vedno nepojasnjenih okoliščinah
vzel življenje Walter Benjamin.

Poleti tega leta, tudi to je domneva,
je napisal »Zgodovinsko-filozofske teze«, med katerimi
je tudi tista znana o Kleejevem »Angelusu novusu«,
angelu t. i. napredka, angelu zgodovine.

Ali angelus novus pravzaprav še obstaja?

Ima še vedno
tako široko odprta
usta in oči?

Je tudi zanj kdaj kaj počitka,
kajti čeprav je za sabo,
odkar obstaja, z vsem srcem
od nekdaj puščal sledove trpljenja in uničenja,
se je, nošen od silnega nebeškega vetra,
ki je prihajal neposredno iz prihodnosti, od nevihte iz raja,
ki mu je s silo vzgibala krila,
moral podati naprej,
vsaj z obrazom obrnjen k preteklosti
in ruševinam, ki so zrasle vse do neba
in po katerih je skupaj z drugimi
hodil tudi znani filozof.

In vsakdo je bil čisto sam, vsakdo
s svojim črnim zvezkom.

Te silhuete so po Evropi
druga drugi
nenehno
snemale pa spet nadevale
blatne in krvave
preveze čez oči,
da bi jih zavarovale pred dimom,
strupom in ognjenimi vrtinci,
ki so se hkrati
vžigali tako na zemlji kot na nebu,
vse dokler ni nihče nič več videl,
angelus pa se je prvič, odkar obstaja,
odločil, da bo, vsaj dokler se prah ne poleže,
izrekel tisto, česar nikoli ni smel,
četudi potem ne bi bil več angel:

»Moja usta so tudi brez besed utrujena
in razpršene že davno velike oči,
slep sem in nič več ne vidim,
nevihta je potihnila in šibek je zdaj veter iz raja,
ki me je od nekdaj podil
naprej, samo naprej v prihodnost,
ki je že davno izgubljena v labirintu,
iz katerega ni izhoda,
saj nihče več ne ve, niti jaz ne,
kje je bil prvi kamen ruševin.«