O Sinu

1. To bi bilo torej mogoče reči, da bi zavrli njihovo nagnjenje[1] k prenagljenim trditvam in nevarno hitenje v vseh zadevah, predvsem v govorjenju[2] o Bogu. A ker grajanje ni nič težkega – najlažje je in zmore ga, kdor ga hoče – in ker vpeljava lastne misli[3] namesto tega terja pobožnega človeka, ki premore um, položimo zaupanje v Svetega Duha, ki ga oni nimajo v časteh, mi pa se mu klanjamo, in kakor kakega rojenca dobrega rodu in vzreje spravimo na plan svoje podmene o Bogstvu, kakršnekoli že so. Sicer tudi ob drugih priložnostih nismo molčali, toda kar zadeva to témo, smo zdaj čili in visokoumni ter drznejši v govorjenju resnice, da nas ne bi, kakor je pisano, zaradi odtegnjenosti doletela obsodba, češ da nismo všeč Bogu.[4]

Ker ima vsak govor dva dela – prvega, v katerem govorec vzpostavlja svoje stališče, in drugega, v katerem spodbija nasprotnikovo –, naj najprej tudi mi razgrnemo svoje in potem poskusimo spodbiti stališče nasprotnikov. Oboje bomo storili kar se da na kratko, tako da bo povedano mogoče zajeti z enim samim pogledom, enako kot v uvajalnem razpravljanju, ki so ga naumili oni,[5] da z njim zavajajo preprostejše oziroma lahkovernejše ljudi – in da se umevano zaradi dolžine govora ne bi razlilo kakor voda, ki je ne zadržuje kanal, temveč se zliva in razteka po ravnici.

2. O Bogu od zdavnaj obstajajo tri mnenja, brezpočelje, mnogopočelje in enopočelje.[6] S prvima dvema so se igrali otroci Grkov in naj se igrajo še naprej. Kajti kar je brezpočelnega, je brez reda, in kar je mnogopočelnega, je v sporu, s tem brezpočelno in s tem brez reda. Oboje namreč pelje k istemu, v nered, in ta v razpad. Kajti nered je snovanje razpada. Mi pa imamo v časteh enopočelje, vendar ne enopočelja, ki bi bilo zamejeno v eno samo osebo[7] – mogoče je tudi, da je ta v sporu sama s sabo in da postane mnoga –, temveč tisto, ki sestoji iz enakosti narave in enodušnosti namere,[8] iz istosti gibanja in sonagibanja teh, ki so iz enega, v eno, kar je rojeni naravi neizpeljivo, tako da se, čeprav se razlikuje po številu, ne deli po bitnosti. Zato je »od začetka«[9] enojstvo,[10] ki, gibajoč se proti dvojstvu, obstane pri trojstvu.[11] To so za nas Oče, Sin in Sveti Duh. Prvi je ta, ki poraja in meče naprej,[12] in sicer brezstrastno, brezčasno in netelesno, od drugih dveh pa je eden rojenec in drugi naprej vrženi[13] ali ne vem, kako bi to poimenovali, popolnoma odstranjujoč vidne stvari. Kajti ne upamo si govoriti o prekipevanju dobrosti, kakor si je drznil eden izmed grških filozofov o prekipevajoči mešalni posodi[14] (očitno je tako govoril, ko je filozofiral o prvem in drugem vzroku). Niti nočemo vpeljati neprostovoljnega porajanja, recimo kake naravne, le stežka ustavljive poplave, ki se nikakor ne poda našim ugibanjem[15] o Bogstvu. Zato ostanimo v svojih mejah in govôrimo o nerojenem ter rojenem in izhajajočem iz Očeta, kakor je nekje dejal Bog Beseda[16] sam.[17]

3. Kdaj je to torej bilo? – Bilo je onstran kdaj. Ko je bil Oče, če naj to povem nekoliko krepko. – Kdaj pa je bil Oče? – Ni bilo, ko ga ne bi bilo.[18] To velja tudi za Sina in Svetega Duha. Spet me vprašaj in spet ti bom odgovoril. – Kdaj je bil rojen Sin? – Ko ni bil rojen Oče. – Kdaj pa je izšel Duh? – Ko Sin ni izšel, temveč je bil brezčasno in nadrazložno[19] rojen, čeprav se ne moremo ogniti časni podobi,[20] ko hočemo predstaviti, kar je nadčasnega. Kajti besede »kdaj«, »prej«, »potem« in »od začetka« niso brezčasne, naj jim delamo še takšno silo, razen če ne merimo na razstoj, ki se razteza med večnimi,[21] na večnost,[22] ki je ne deli in ne meri nobeno gibanje, tudi sončev obhod ne, kakor deli in meri čas. – Kako da torej nista sobrezpočelna,[23] če sta sovečna? – Ker sta od tam,[24] čeprav nista za njim. Kar je namreč brez počela, je tudi večno. Kar pa je večno, ni nujno brez počela, dokler se nanaša na počelo, na Očeta. Sin in Sveti Duh torej nista brezpočelna glede na vzrok. Vendar je jasno, da vzrok ni nujno pred tem, česar vzrok je, kajti sonce ni pred svetlobo. Brezpočelna sta glede na čas, tudi če boš s tem preplašil preprostejše ljudi. Ni namreč podvrženo času,[25] iz česar je čas.

4. A kako je porajanje[26] lahko brez strasti? Ker je netelesno. Kajti če telesno spočenjanje zajema strast, je netelesno porajanje brezstrastno. Zdaj pa te jaz vprašam: kako je Sin Bog, če je ustvarjenina? Nekaj ustvarjenega namreč ni Bog. Ne merim na to, da če porajanje razumemo telesno, sprejemamo tudi strast,[27] recimo čas, hrepenenje, vzobličevanje, skrb, upanje, žalost, tveganje, spodlet, popravitev. Vse to in še več zadeva ustvarjeno bitje, kakor je povsem jasno vsem. Pravzaprav se čudim, da si ne drzneš pomisliti tudi na kaka parjenja, čase za nosečnost in nevarnosti za splav, kot da Očetu ne bi bilo mogoče porajati drugače kakor tako, ali da ne naštevaš različnih oblik spočenjanja pri pticah, kopenskih živalih in ribah ter v eno izmed njih ne uvrstiš neizrekljivega Božjega porajanja, ali pa da se na podlagi svoje nove domneve navsezadnje ne znebiš Sina. Uvideti nisi zmožen niti tega, da se tisti, čigar spočetje po mesu je bilo drugačno – mar kje med svojimi veš za bogorodno devico? –, od nas razlikuje tudi po duhovnem rojstvu.[28]

5. Kdo je torej Oče, ki ni imel začetka? Tisti, ki tudi ni začel biti, kajti kdor je začel biti, je tudi začel biti Oče. Ni torej šele pozneje postal Oče, kajti ni začel biti. Je Oče v pravem pomenu, ker ni hkrati Sin, kakor je tudi Sin v pravem pomenu Sin, ker ni hkrati Oče. Kar pa zadeva nas, nismo v pravem pomenu ne eno ne drugo, temveč smo oboje hkrati, kajti nismo eno bolj kakor drugo. Smo iz dveh, ne iz enega, tako da se delimo. Postopno postajamo ljudje in nemara niti ne taki, kakor so si nas želeli starši. Mi zapuščamo njih in oni zapuščajo nas, tako da ostajajo samo razmerja, oropana resničnega. Toda, govorijo,[29] ali že sama izraza »rodil je« in »bil je rojen« ne napeljujeta na začetek porajanja? Čemu namesto tega ne govorimo, da je bil Sin rojen od začetka, s čimer bi se laže ognili tvojim nadležnim in dolgoveznim ugovorom? Mar boš zoper nas vložil tožbo, da smo nekaj ponaredili navzkriž s Pismom in z resnico? Ni vsakomur popolnoma jasno, da se veliko od tega, kar je časno govorjeno, podaja v narobnem času, kar je predvsem raba Božjega pisma, pa ne le kar zadeva preteklik in sedanjik, marveč tudi prihodnjik? Na primer: »Zakaj hrumijo narodi?«[30] Kajti niso še hrumeli. Ali pa: »Peš bodo šli čez reko.«[31] Se pravi: so šli.[32] Vendar bi šli predaleč, če bi naštevali vsa takšna ubesedenja, ki so jih opazili marljiveži.

6. Toliko o tem. Kateri pa je njihov naslednji ugovor, prepirljiv in nesramen, kot je le lahko? Ali je Oče, sprašujejo, rodil Sina po svoji volji ali ne? Zdaj nas, tako menijo, z obeh strani zadrgujejo z vrvmi, vendar te niso močne, temveč so zelo trhle. Če ga je namreč nehote, pravijo, je bil k temu prisiljen. A kdo ga je prisilil? In kako bi prisiljeni lahko bil Bog? Če pa je Oče Sina rodil hote, je Sin sin hotenja. Kako bi torej lahko bil iz Očeta? Hotenje si namišljajo kot nekakšno novo mater namesto Očeta. Nekaj ljubkega je, prvič, na tem, kako govorijo, namreč ko pretrpevanje postavljajo ob stran in se zatekajo k volji. Kajti volja ni pretrpevanje. In drugič, oglejmo si, kaj imajo sami za svojo močno točko. Najbolje se je najprej od bliže spopasti z njimi. – Ali je tebi samemu, ki nalahko govoriš, kar hočeš, oče dal obstoj hote ali nehote? Če namreč nehote, je bil k temu prisiljen. Kakšno nasilje! In kdo ga je prisilil? Ne boš rekel, da narava? Kajti narava pozna tudi preudarnost. Če pa ti je oče dal obstoj hote, se ti zgubi v teh nekaj zlogih – nisi se namreč pokazal za očetovega sina, temveč za sina hotenja.

Grem naprej k Bogu in ustvarjeninam in tvoje vprašanje postavljam tvoji modrosti. Ali je Bog vsemu dal obstoj hote ali pod prisilo? Če pod prisilo, sta tudi tu prisiljenje in tisti, ki je prisilil. Če pa po svoji volji, so ga ustvarjenine spet oropane in pred vsemi drugimi ti, ki si zmišljuješ takšne misli in zvijače. S hotenjem se namreč med Boga in ustvarjenine postavi zid.[33] Vendar sam menim, da je hoteči nekaj drugega od hotenja, porajajoči nekaj drugega od porajanja, govoreči nekaj drugega od besede, razen če nismo pijani. Na eni strani je, kar je gibanega, na drugi tako rekoč gibanje. Hoteno torej ni iz hotenja – prvo namreč ne izhaja nujno iz drugega –, niti rojeno iz porajanja, niti slišano iz izgovarjanja, temveč je hoteno izšlo od hotečega in rojeno od porajajočega in slišano od govorečega.[34]

Kar je Božjega, pa je tudi nad vsem tem. Pri Bogu je hotenje porajati nemara isto s porajanjem.[35] Če vse to sprejmemo, namreč da porajanje ni več od hotenja, vmes ni ničesar.

7. Želiš, da se malo poigram še z Očetom? Od tebe mi namreč prihaja drznost za kaj takega. Ali je Oče Bog hote ali nehote? Le kako boš ubežal svojemu spretnjaštvu? Če je hote, kdaj je začel hoteti? Nikakor ne, preden je bil. Kajti prej ni bilo nič.[36] Ali se je delu njega zahotelo, drugi del pa je bil, kar je hotel? Torej je razdeljen. Ali po tvojem ni tedaj tudi on navržek[37] hotenja? Če pa je Oče Bog nehote, kaj ga je prisililo, da to je? Kako sploh je Bog, če je bil prisiljen, in sicer k ničemur drugemu kot k temu, da je Bog? In kako je bil rojen Sin? Kako je bil ustvarjen, če je bil, kakor praviš, ustvarjen? Kajti to je del iste zadrege. Ti bi nemara rekel, da je bil ustvarjen z voljo in besedo. A s tem ne poveš vsega. Kako da sta namreč volja in beseda prišli do tolikšne delovanjske moči? To bi bilo šele treba povedati. Kajti s človekom ni tako.

8. Kako je bil torej rojen Sin? Njegovo rojstvo[38] ne bi bilo nič velikega, če bi ga lahko dojel ti, ki ne poznaš niti svojega lastnega spočetja oziroma si o njem dojel le malo in te je še o tem sram govoriti. Res meniš, da ga docela poznaš? Silno se boš moral potruditi, da boš našel razloge[39] za svojo sestavo, izoblikovanje in vznik na svetlo, za vez duše s telesom, uma z dušo in dovzetnosti za smisel[40] z umom, za gibanje, rast, presnavljanje hrane, zaznavanje, spomin in spominjanje, za vse, iz česar sestojiš, za to, da nekatere zmožnosti pripadajo obema, duši in telesu, druge pa so porazdeljene med njiju in spet druge sodelujejo druga z drugo. Tiste, ki se razvijejo pozno, imajo namreč svoje razloge v spočetju. Povej mi jih – in niti tedaj ne filozofiraj o Božjem rojstvu, ker je nevarno. Tudi če bi poznal svoje spočetje, nikakor ne bi tudi Božjega rojstva. In če ne poznaš svojega spočetja, kako bi Božje rojstvo? Kolikor teže izsledljiv je Bog od človeka, toliko bolj nedoumljivo je rojstvo zgoraj od tvojega spočetja. A če boš rekel, da Sin ni bil rojen zato, ker to tebi ni doumljivo, boš imel čas, da prečrtaš veliko bivajočih stvari, ki jih ne doumeš, pred vsemi drugimi pa Boga samega. Kajti ne moreš povedati, kaj Bog sploh je, naj si še tako drzen in se navdušeno spuščaš v odvečnosti. Opusti svoje preteke in razločitve in delitve, svoje razmišljanje o netelesni naravi kot o telesu, in nemara boš tedaj kaj vrednega razmislil o Božjem rojstvu. Kako je bil rojen Sin? Še enkrat z nejevoljo vzklikam isto: Božje rojstvo naj se časti z molkom. Poučiti se, da je bil Sin rojen, je zate velika reč. Kako – da bi to vzumevali, še angelom ne priznamo, kaj šele, da bi umeval ti. Želiš, da ti predstavim ta kako? Kakor vesta Oče, ki je porajal, in Sin, ki je bil rojen.[41] Kar je več od tega, je zakrito z oblakom in uhaja tvojemu motnemu pogledu.[42]

9. Ali je torej Oče rodil nekoga, ki je že bival, ali nekoga, ki še ni? Kakšno čenčanje! To vprašanje zadeva mene in tebe, ki sva delno bila, kakor je bil Levi v Abrahamovih ledjih,[43] delno pa sva nastala. Zato na neki način izhajava delno iz bivajočega in delno iz nebivajočega, v nasprotju s prvonastalo[44] snovjo, ki je v obstoj zagotovo stopila iz nebivajočega, čeprav si jo nekateri[45] namišljajo kot nenastalo.[46] Tam[47] pa je stek rojenosti z bitjo, in sicer od začetka. Kam boš torej postavil to vprašanje, ki visi v obe strani? Kajti kaj je starejše od tistega, kar je »od začetka«,[48] da bi mi tja[49] postavljali neki kdaj, ko je Sin bil ali pa ga ni bilo? To, kar je »od začetka«, se namreč v obeh primerih razpusti. Če bi te tudi o Očetu vprašali, ali je iz bivajočega ali iz nebivajočega, bi tvegali nevarnost, da bi bila dva, prvi, ki je bil prej, in drugi, ki je, ali pa bi se mu zgodilo isto kakor Sinu – zaradi igračkarije tvojih vprašanj in hiš iz peska, ki še v sapah ne bi stale, bi Oče izšel iz nebivajočega.

Ne sprejemam ne enega ne drugega in trdim, da je tvoje vprašanje nesmiselno in da odgovor nanj ni nikakršna zadrega. A če se ti skladno s tvojimi dialektičnimi podmenami zdi, da mora biti v vsakem primeru res eno ali drugo, mi dovoli majhno vprašanje: je čas v času ali ne? In če je, v katerem? Kateri je oni čas v primerjavi s tem? Kako vsebuje tega? Če pa čas ni v času, kakšna čudaška modrost je to, da čas vpeljuje v brezčasnost? Kar zadeva trditev: »Zdaj lažem,« ti le pritrdi enemu ali drugemu, da je samo resnična ali da je samo lažna. Toda to ni mogoče. Kajti bodisi lažoč govorim resnico ali pa govoreč resnico lažem – to je docela nujno.[50] Je torej kaj čudnega, da se nasprotstvi tu ujemata, tam pa obe zavajata in se, kar si namodril, tako pokaže za neumno? Reši mi še eno uganko. Ali si bil, ko si bil spočenjan, pričujoč samemu sebi? Si si pričujoč zdaj? Ali ne eno ne drugo? Če si si bil in si si pričujoč, kot kdo in komu? Kako je eden postal dvoj? Če pa ne velja ne eno ne drugo od rečenega, kako da si se ločil od samega sebe? Kaj je vzrok te razprege? Vendar je neolikano drezati v vprašanje, ali je kdo pričujoč samemu sebi ali ne. To se namreč izreka v zvezi z drugimi, ne s samim sabo.[51] Zagotovo pa vedi, da je še bolj neolikano doganjati, ali je bilo tisto, kar je rojeno od začetka, pred rojstvom ali ne. Kajti tedaj je beseda o razločenem v času.

10. Toda nerojeno in rojeno, pravijo,[52] nista isto. Če je tako, Sin ni isto z Očetom. – Mar je treba pripomniti, da takšen govor iz Bogstva izmetava bodisi Sina bodisi Očeta? Če je Božja bitnost nerojeno, rojeno ni bitnost, če pa je rojeno, bitnost ni nerojeno. Kaj govori proti temu? Izberi si torej, ti moj novi bogoslovec, katero izmed teh dveh brezbožnosti si že želiš, če si na vsak način željan bogokletja. Kako da, nadalje, govoriš, da nerojeno in rojeno nista isto? Če meriš na neustvarjeno in ustvarjeno, se strinjam. Kajti brezpočelno in ustvarjeno po naravi nista isto. Če pa meriš na porajajoče in rojeno, to ni rečeno prav. Docela nujno namreč je, da sta. Kajti v naravi rojenega je, da je po naravi isto s porajajočim. Ali še drugače: na kaj meriš z nerojenim in rojenim? Če na nerojenost in rojenost kot taki, nista isto. Če pa meriš na tisto, čemur pripadata,[53] kako da nista? Tudi nemodrost in modrost druga do druge nista isto, do istega, človeka, pač. Ne delita bitnosti, temveč se delita glede na isto bitnost. Ali so Božja bitnost tudi nesmrtnost, prostost zla in nespremenljivost? Če bi bile, bi Bog imel več bitnosti, ne ene same, oziroma bi bilo Božanstvo sestavljeno iz njih. Kajti ne bi bile nesestavljene, če bi bile bitnosti.

11. Tega ne govorijo,[54] kajti imajo jih[55] tudi druga bitja.[56] Božja bitnost pa je tisto, kar pripada in je lastno le Bogu. Tisti, ki imajo za nerojeni tako snov kakor obliko,[57] se ne bi strinjali, da nerojenost pripada samo Bogu. Temo manihejcev smo vrgli daleč proč. A recimo, da nerojenost pripada samo Bogu. Kaj pa Adam? Ali ni bil edini Božja vzobličnina? – Res je, boš rekel. – Je bil tedaj človek samo on? – Nikakor ne. – Zakaj ne? Ker ni Božja stvaritev le človeštvo;[58] tudi kar je rojenega, je namreč človek.[59] Tako tudi Bog ni, le kar je nerojenega, čeprav to pripada samo Očetu, temveč dovôli, da je, tudi kar je rojenega, Bog. Je namreč iz Boga, pa če si še tak ljubitelj nerojenosti.[60]

Kako da, nadalje, o Božji bitnosti ne govoriš z zatrjevanjem, kaj bivajočega je, temveč z zanikovanjem, kaj nebivajočega ni? Tvoj govor namreč znani le to, da Bogu ne pripada rojstvo, ne pa tudi, kakšen je po naravi, niti kaj je, kar je brez rojstva. – Kaj je torej Božja bitnost? – Stvar tvoje norosti je, da to govoriš ti, ki drezaš tudi v rojstvo. Za nas pa bi bilo nekaj velikega, če bi se o tem poučili kdaj pozneje,[61] ko se nam bosta razblinili temina[62] in gostlina,[63] kakor je obljubil on, »ki ne laže«.[64] To bi morali umevati in upati tisti, ki se očiščujejo za to. Kar pa zadeva nas, si drznemo reči le toliko: če je še za Očeta nekaj velikega, da ne izhaja od nikoder, ni nič manjšega za Sina, da je iz takšnega Očeta. Kajti ne le da je deležen slave nepovzročenega, ker je iz njega, marveč ima hkrati tudi slavo rojstva – nekaj velikega in častitljivega za tiste, katerih mišljenje ni popolnoma zapadlo zemeljskim in snovnim stvarem.

12. Toda, pravijo,[65] če je Sin po bitnosti isti z Očetom, Oče pa je nerojen, mora biti nerojen tudi Sin. Po pravici to pravijo, če je Božja bitnost nerojenost. Tedaj bi bil Sin neka nova mešanica – rojeno-nerojeno. Če pa je pri bitnosti razlika,[66] zakaj to govoriš s tolikšno gotovostjo? Ali si tudi ti oče svojega očeta, tako da v ničemer nisi za njim, saj si po bitnosti isto? Mar ni jasno, če bomo preiskovali, kaj Božja bitnost je, da bo, če jo sploh bomo preiskovali, ostala nedotaknjena Božja lástnost? O tem, da »nerojen« in »Bog« nista isto, se lahko poučiš takole: če bi bila isto, bi bil Bog, ker je Bog nekaterih bitij,[67] vsekakor tudi nerojenost teh bitij. Oziroma bi bil, ker bi bil nerojenost nikogar, hkrati Bog nikogar. Kajti kar je povsem isto, se tudi enako izreka.[68] Vendar Bog ni nerojenost nekaterih bitij – namreč katerih? Bog je Bog nekaterih bitij, namreč vseh. Kako bi bila torej »Bog« in »nerojen« isto? In še: ker sta nerojenost in rojenost druga z drugo v nasprotju kakor imetje[69] in oropanost, bi morali dopustiti, da so v Bogu nasprotujoče si bitnosti, kar ni mogoče. Oziroma spet: ker je imetje pred oropanostjo in oropanost odstrani imetje, Sinova bitnost ne bi bila le starejša od Očetove, temveč bi jo tudi odstranila Očetova bitnost – vsaj po tvojih domnevah.

13. Kateri od njihovih nespodbitnih dokazov še ostaja? Nazadnje bi se nemara zatekli k temu, da bi rekli: »Če Bog ni prenehal porajati, porajanje ni dopolnjeno – kdaj bo prenehal? Če pa je prenehal, je vsekakor tudi začel porajati.« – Spet ti telesneži[70] s svojimi telesnostmi! Toda sam ne bom rekel, ali mu[71] biti rojevan pripada večno ali ne, dokler si ne bom natančno ogledal besed: »Pred hribi me poraja.«[72] Hkrati ne vidim, v čem je nujnost njihovega dokaza. Kajti če se je, kar se bo končalo, po njihovem tudi začelo, se, kar se ne bo končalo, zagotovo ni začelo. Kaj nam bodo torej razkrili o duši ali o angelski naravi? Če je duša imela začetek, bo imela tudi konec. Če pa ne bo imela konca, je jasno, da po njihovem tudi začetka ni imela. Vendar je imela začetek in ne bo imela konca. Torej ni tako, da se bo, kar se je začelo, tudi končalo, kakor menijo. Naš razlog[73] je tale: kakor je za konja, vola, človeka in vsakega izmed pripadnikov iste vrste ena sama opredelitev[74] in se, kar je te opredelitve deležno, izreka v pravem pomenu,[75] kar je ni deležno, pa se ne izreka ali se ne v pravem pomenu, tako je ena sama tudi bitnost in narava in poimenovanje Boga, čeprav se zaradi različnih predstav[76] sorazločujejo imena zanj. Kar se o Bogu izreka v pravem pomenu, to Bog je. Po tem, kar je po naravi, se tudi resnično imenuje, saj resnica za nas ni v imenih, temveč v stvareh.[77] Oni pa, kot da bi se bali, da ne bodo vsega spravili navzkriž z resnico, izpovedujejo, da je Sin Bog, kadar jih k temu prisilijo beseda in pričevanja,[78] vendar da je enakozvočnica[79] in da mu je z Bogom skupno le poimenovanje.

14. Če bi jim ugovarjali: »Kaj torej? Da Sin ni Bog v pravem pomenu, kakor tudi naslikana žival ni žival? Kako je tedaj Bog, če ni Bog v pravem pomenu?« bi odgovorili: »Zakaj nam je v napoto, če sta enakozvočnici[80] in se oba izrekata v pravem pomenu?« Navedli bi nam psa, kopenskega in morskega, bivajoči stvari, ki se izrekata enakozvočno in v pravem pomenu. Kajti pri enakozvočnicah obstaja takšna vrsta, s tem da se za prvo stvar rabi isto poimenovanje kakor za drugo in je prva tega poimenovanja deležna, čeprav je po naravi različna od druge stvari. Toda tedaj, najboljši moj, ko pod isto poimenovanje postavljaš dve naravi, ne napeljuješ na to, da je ena boljša od druge, niti da je ena zgodnejša in druga poznejša, niti da je ena bolj in druga manj od tega, kar se izreka. Nič ju namreč ni vpreglo skupaj, da bi bili podvrženi isti nujnosti. Prvi ni namreč nič bolj, drugi nič manj pes od prvega, na primer morski pes bolj pes od kopenskega ali, narobe, kopenski bolj od morskega. Zakaj bi to bil, zaradi katerega razloga? Različnim stvarem enakega dostojanstva je skupno poimenovanje. Vendar v tem primeru Bogu pridajaš častitljivost in kar je nad vsako bitnostjo in naravo, tisto, kar pripada samo njemu in je tako rekoč narava Bogstva. To potem daješ samo Očetu, Sinu pa jemlješ, ga postavljaš pod Očeta ter mu namenjaš drugotno čast in čaščenje. Čeprav mu v zlogih naklanjaš enakost Očetu, v resnici krniš njegovo bogstvo in kvarno prehajaš od enakozvočnosti, ki vsebuje enakost, k enakozvočnosti, ki ne povezuje enakih. Zato sta naslikani in živi človek zate bliže Bogstvu kakor psa iz prejšnjega zgleda. Ali pa obema[81] tako kot skupno poimenovanje priznaj tudi enako dostojanstvo narav, čeprav ju imaš za različni – in tako boš uničil zgled psov, ki si ga iznašel za neenakost.[82] Kajti kakšna korist je od enakozvočnosti, če tadva, ki ju razločuješ, nista enakovredna? K enakozvočnosti in psoma se nisi zatekel zato, da bi pokazal na enakovrednost, temveč na neenakovrednost. Kako bi bilo mogoče komu jasneje dokazati, da se bojuje proti samemu sebi in proti Bogstvu?

15. Mi trdimo, da je Oče večji od Sina, ker je vzrok, oni[83] pa dodajo premiso: »Vzrok je nekaj po naravi,« in ko izpeljejo sklep: »Oče je večji po naravi,« ne vem, ali s tem prevarajo sebe ali tiste, ki jim je njihov govor namenjen. Kajti kar se o kom izreka, se ne bo reklo na splošno[84] tudi o njegovem podložju, temveč je očitno, da se izreka o njem in glede nanj. Kaj bi me sicer oviralo, da bi postavil isto premiso: »Oče je večji po naravi,« potem dodal: »A večji po naravi ni nujno Oče,« in od tod izpeljal sklep: »Večje ni nujno večje,« ali: »Oče ni nujno Oče.« Oziroma bi, če že hočeš, rekel takole: »Bog je bitnost, toda bitnost ni nujno Bog.« Kar izhaja, izpelji sam: »Bog ni nujno Bog.« Ta sklep je po mojem napačen, kar zadeva posamično in splošno,[85] ki so ju vajeni razločevati izvedenci.[86] Kajti mi pridajamo izraz »večje« naravi vzroka, oni pa ga naobračajo na naravo samo.[87] Kot da bi mi rekli, da je tainta človek mrtev, oni pa bi to naobrnili na človeka sploh.

16. Kako bi lahko šli mimo naslednjega dokaza, ki ni nič manj občudovanja vreden od prejšnjega? »Oče«, govorijo, je ime bitnosti ali delovanja,[88] kot da bi nas zadrgovali z obeh strani. Če bomo rekli, da je to ime bitnosti, bodo pristavili, da je Sin drugobiten, saj je Božja bitnost ena sama – in po njihovem se je je polastil Oče. Če pa bomo rekli, da je ime delovanja, bomo jasno priznali, da je Sin ustvarjenec, ne rojenec. Kjer je namreč delujoči, tam je nujno tudi udejanjano.[89] In rekli bodo, da se čudijo, kako bi bilo ustvarjeno lahko isto z njim, ki je ustvaril. Vaše razločevanje bi tudi mene spravilo v hudo zadrego, če bi bilo nujno sprejeti eno ali drugo možnost. Vendar je skladneje z resnico ogniti se obema možnostma in izreči tretjo: »Oče«, vi najmodrejši, ni ime bitnosti niti delovanja, temveč razmerja, tega, kako je Oče do Sina oziroma Sin do Očeta. Kakor nam namreč ti poimenovanji[90] znanita poreklo in sorodstvo,[91] tako tam[92] zaznamujeta enakost narave njega, ki je bil rojen, nasproti njemu, ki je rodil. A recimo – vam na ljubo –, da je nekdo Oče bitnosti: to skladno s skupnimi predstavami in močjo teh poimenovanj zajame tudi Sina in ga ne spremeni.[93] In recimo, če se ti zdi, da je Oče delovanje – tudi tako nas ne boste ujeli. On sam je namreč udejanjil, kar je ene bitnosti[94] z njim, sicer bi bila podmena o delovanju nesmiselna.

Ali vidiš, kako smo se, čeprav ste se hoteli nepošteno bojevati, izmaknili vašim zvijačam?[95] Potem ko smo spoznali, da si s svojimi mislimi in zvijačami nepremagljiv, pa si oglejmo še to, kako močan si v Božjih izrekih,[96] če meniš, da nas boš tudi tu lahko prepričal.

17. Kajti iz visokih in vzvišenih ubesedenj smo dojeli in oznanjamo bogstvo Sina. Katera so ta ubesedenja? Tale: »Bog, »Beseda«, »tisti v začetku, z začetkom, začetek« – »V začetku je bila Beseda in Beseda je bila pri Bogu in Beseda je bila Bog,«[97] in: »Pri tebi je začetek,«[98] in: »On, ki jo rodove dolgo imenuje začetek.«[99] Ker Sin je edinorojen: »Edinorojeni Sin, ki biva v Očetovem naročju, on je razložil.«[100] Sin je »pot«, »resnica«, »življenje«, »luč«: »Jaz sem pot, resnica in življenje,«[101] in: »Jaz sem luč sveta.«[102] »Modrost« je in »moč«: »Kristus, Božja moč in Božja modrost …«[103] »Odsvit« je, »odtis«, »podoba«, »pečat«: »On je odsvit njegovega veličastva[104] in odtis njegovega obstoja«[105] in »podoba njegove dobrote«[106] in: »Nanj je namreč pečat vtisnil Bog.«[107] »Gospod« je, »kralj«, »on, ki je«, »vladar vsega«: »Gospod je dežil ogenj od Gospoda,«[108] in: »Žezlo pravičnosti je žezlo tvojega kraljestva,«[109] in: »… on, ki je, ki je bil in ki pride, vladar vsega.«[110] Vse to je jasno rečeno o Sinu in še toliko temu podobnega z isto močjo. Nič od tega ni na novo dobljeno niti pozneje dodano Sinu ali Svetemu Duhu, prav tako kot ne Očetu samemu. Ni popolnost iz pridatka.[111] Ni namreč bilo, ko bi bil Oče brez Besede, niti ni bilo, ko ne bi bilo Očeta, pa tudi ne, ko bi bil brez resnice, modrosti in moči ali da bi mu manjkalo življenja, sijaja in dobrosti.

18. Ti pa mi zoper to naštej ubesedenja, ki jih ne razumeš – »moj Bog in vaš Bog«,[112] »večji«,[113] »je ustvaril«,[114] »je naredil«,[115] »je posvetil«.[116] In če že hočeš, tudi »služabnik«[117] in »pokoren«,[118] je dal,[119] se je poučil,[120] mu je bilo zapovedano,[121] je bil poslan,[122] »ne more delati ničesar sam od sebe«,[123] niti govoriti,[124] niti soditi,[125] niti dati,[126] niti hoteti.[127] Pa še nevednost,[128] podvrženost,[129] moljenje,[130] spraševanje,[131] napredovanje,[132] izpopolnjenje.[133] Dodaj, če že hočeš, kar je še nižje od tega – spanje,[134] lačnost,[135] utrujenost,[136] jok,[137] smrtni boj,[138] pobitost.[139] Morda boš Sinu očital celo križ in smrt. Zdi se mi namreč, da boš njegovo obujenje in vnebovzetje prepustil meni, saj se v njiju najde nekaj, kar je nam v prid. Poleg tega bi lahko nabral še veliko raztrošenega, če bi hotel sestaviti svojega dvoumnega[140] in varljivega Boga,[141] za nas pa je resničen Bog in po časti enak Očetu.

Ni namreč težko vsakega izmed teh odlomkov zapovrstjo natančno prečesavati, ti ga kar se da pobožno razlagati in pometati spotiko, ki tiči v črkah,[142] če se res spotikaš in slabega ne delaš namenoma. Z eno besedo:[143] kar je bolj vzvišenega, pripisuj Bogstvu oziroma naravi, ki je višja od strasti in telesa, kar je nižjega, pa sestavljencu,[144] ki se je zaradi tebe izpraznil[145] in postal meso[146] in – to reči ni nič slabše – učlovečil ter bil potem povzdignjen, da bi se ti rešil tega, kar je v tvojih naukih meseno in zemljetežno, se poučil, kako biti bolj vzvišen in se sovzpenjati z Bogstvom, ne ostajati pri vidnih stvareh, temveč se sodvigovati z umevanimi, ter spoznal, kdaj teče beseda o Božji naravi in kdaj o odrešenjskem delovanju.[147]

19. Bilo je namreč, ko je bil ta,[148] na katerega zdaj gledaš zviška, nad tabo. On, ki je zdaj človek, je bil nesestavljen. Kar je bil, je ostal. Kar pa ni bil, je privzel.[149] V začetku je bil nepovzročen – kaj bi bilo namreč vzrok Boga? A pozneje je bil z razlogom.[150] Ta je bil, da odreši tebe, razdostojanjevalca, ki njegovo bogstvo omalovažuješ zato, ker je nase vzel tvojo gostlino in se prek uma združil z mesom – in človek je postal zemeljski bog,[151] ker se je spomešal z Bogom in z njim postal eden, s tem da je zmagal močnejši, zato da bi jaz toliko postal bog, kolikor je Bog postal človek. Rodil se je,[152] a bil tudi že prej rojen.[153] Rodil se je iz ženske,[154] a tudi device.[155] To je bilo človeško, ono Božje. Tukaj je bil brez očeta,[156] tam brez matere.[157] Oboje pripada njegovemu bogstvu. Nosila ga je mati,[158] a ga je spoznal prerok, ki je mati nosila tudi njega, in je poskočil vpričo Besede,[159] po kateri je nastal. Bil je povit,[160] a je slekel grobne povoje, ko je vstal.[161] Položen je bil v jasli,[162] a bil poveličan od angelov[163] in oznanjen od zvezde,[164] in poklonit so se mu prišli modri.[165] Kako da se spotikaš ob to, kar je videti, ne da bi se oziral k tistemu, kar se umeva? Izgnan je bil v Egipt,[166] a je izgnal egiptovske malike.[167] V očeh Judov ni imel ne podobe ne lepote,[168] a je bil za Davida najlepši izmed človeških sinov,[169] na gori se je bleščal in sijal svetleje od sonca,[170] skrivnostno vpeljujoč v prihodnje.

20. Krščen je bil kot človek,[171] a je razvezoval grehe kot Bog[172] – ne zato, ker bi bil sam potreben očiščenja, temveč da bi posvetil vodo. Skušan je bil kot človek,[173] a je zmagal kot Bog[174] in nas kot ta, ki je premagal svet,[175] bodri, naj se ne bojimo. Bil je lačen,[176] a je nahranil tisoče[177] – on je živi kruh iz nebes.[178] Žejen je bil,[179] a je zaklical: »Če je kdo žejen, naj pride k meni in pije,«[180] ter obljubil, da bodo iz verujočih tekli izviri.[181] Bil je utrujen,[182] a je počitek utrujenim in obteženim.[183] Obtežil ga je spanec,[184] a je lahníl po morju,[185] zapretil je vetrovom[186] in olajšal Petra, ko se je ta potapljal.[187] Plačeval je davek, a iz ribe,[188] in kraljuje[189] tistim, ki so to terjali od njega. Imenovali so ga Samarijan in obsedenec,[190] a je rešil človeka, ki je šel iz Jeruzalema in padel med razbojnike.[191] Besi[192] so ga prepoznali,[193] a jih je izgnal,[194] utopil je legijo hudih duhov[195] in gledal, kako je njihov vodja padal kakor blisk.[196] Kamenjali so ga, a ga niso zgrabili.[197] Molil je,[198] a uslišuje.[199] Zjokal se je,[200] a ustavlja solze.[201] Vprašal je, kam so položili Lazarja,[202] kajti bil je človek, a je Lazarja obudil,[203] kajti Bog je. Prodan je bil, in sicer zelo poceni, namreč za trideset srebrnikov,[204] a odkupuje svet, in sicer za visoko ceno, namreč lastno kri.[205] Kakor jagnje je bil odpeljan v zakol,[206] a je pasel Izraela,[207] zdaj pa ves obljudeni svet.[208] Kakor ovca je ostal brez glasu,[209] a je Beseda,[210] ki jo je napovedal glas vpijočega v puščavi.[211] Bil je strt in ranjen,[212] a ozdravlja vsako bolezen in slabost.[213] Na les je bil dvignjen[214] in pribit,[215] a nas vrača na les življenja[216] – rešil je tudi razbojnika, ki je bil križan z njim,[217] in vse vidno zagrnil v temo.[218] Kisa so mu dali piti[219] in jesti žolča[220] – komu? Njemu, ki je vodo spremenil v vino,[221] ki je uničil grenak okus,[222] ki je naša sladkost in ves naše hrepenenje.[223] Dal je življenje,[224] a ima oblast, da ga spet prejme.[225] Zagrinjalo se je pretrgalo[226] – pokazalo se je namreč tisto zgoraj –, skale so se razpočile[227] in mrtvi so bili obujeni.[228] Umrl je,[229] a daje življenje[230] in s smrtjo uničuje smrt.[231] V grob je bil položen,[232] a je vstal.[233] Spustil se je v podzemlje,[234] a je iz njega povedel duše[235] in se vzpel nebesa[236] ter bo spet prišel sodit žive in mrtve[237] – in postavit na preizkušnjo besede, kot so tvoje. Če ti ti odlomki[238] dajejo povod za blodnjo, ti jo razpršijo drugi.

21. To smo povedali tistim, ki govorijo v ugankah, a ne ker bi mi to hoteli – besedičenje in navajanje nasprotnih dokazov[239] verujočim namreč nista pogodu, dovolj je že en sam nasprotnik.[240] Nujno je bilo zaradi njih, ki nas napadajo – zdravila obstajajo zaradi bolezni –, in sicer da bi uvideli, da niso v vsem izmodreni in nepremagljivi v svoji prenatančnosti in votljenju evangelija. Kajti ko ob stran postavimo vero in v ospredje moč dokaza, ko s svojim preiskovanjem odpravimo verodostojnost Duha in dokaz potem premaga veličina stvari – nujno ga bo premagala, saj sam izhaja iz šibkega organa našega mišljenja –, kaj se zgodi? Zaradi šibkosti dokaza je šibka videti skrivnost – in tako se njegova pretanjenost pokaže za izvotlitev križa, kot uči tudi Pavel.[241] Kajti izpolnitev našega dokaza je vera.

Naj on, ki oznanja vezi in osvobaja, kar je ujetega,[242] ter tudi naš um napeljuje, da razveže vezi nasilnih naukov[243] – naj predvsem on spremeni te ljudi in iz strokovnjakarjev [244] naredi verujoče ter iz njih, ki se zdaj imenujejo tako, kristjane. K temu pozivamo tudi vas. V Kristusovem imenu prosimo: »Spravite se z Bogom,«[245] in: »Duha ne ugašajte.«[246] Ali še raje, naj se Kristus spravi z vami in vas, čeprav pozno, razsvetli Sveti Duh. Če pa imate čez vse radi prepir, si bomo Trojico rešili vsaj zase in nas bo Trojica rešila s tem, da bomo ostali čisti in brez spotike,[247] vse dokler se popolneje ne pokaže to, po čemer hrepenimo, v Kristusu samem, našem Gospodu, kateremu slava na veke.[248] Amen.

 

[1] Tj. nagnjenje nasprotnikov, evnomijancev.

[2] govorjenju: gr. lógoi.

[3] misli: gr. gnóme.

[4] Prim. Heb 10,38.

[5] Tj. evnomijanci.

[6] brezpočelje, mnogopočelje in enopočelje: gr. anarchía, kaì polyarchía, kaì monarchía. Te tri besede imajo v svojem korenskem delu besedo arché, ki pomeni »počelo« ali »začetek«, lahko pa tudi »vladavino«. Kot je očitno iz Gregorjevega razpravljanja, ki sledi, ima zato »brezpočelje« lahko tudi pomen brezvladja, »mnogopočelje« mnogovladja in »enopočelje« enovladja.

[7] osebo: gr. prósopon. Gregor tu prvič rabi to besedo v zvezi z Bogom. Prvotno je pomenila masko, ki so jo nosili igralci v gledališču.

[8] enodušnosti namere: gr. gnómes sýmpnoia.

[9] 1 Jn 1,1; prim. tudi Jn 1,1.

[10] enojstvo: gr. monás.

[11] Ali: Trojici (gr. triás).

[12] ta, ki poraja in meče naprej: gr. gennétor kaì proboleús.

[13] naprej vrženi: gr. próblema. Gregor Svetega Duha sprva poimenuje »problem«, se pravi dobesedno tisto, kar je vrženo pred ali naprej. Tako morda ravna tudi zato, ker je bil Sveti Duh v času, ko je pisal Bogoslovne govore, teološko v resnici največji problem izmed oseb trojičnega krščanskega Boga.

[14] prekipevajoči mešalni posodi: gr. kratér hyperrhýe, tj. posodi za mešanje vina z vodo. Podobo prekipevanja rabi Plotin v Eneadah 5,2,1, vendar ne da bi jo, tako kot Gregor, povezal s podobo mešalne posode, ki izhaja iz Platonovega Timaja 41d.

[15] ugibanjem: gr. hypónoiai.

[16] Bog Beseda: gr. ho Theòs kaì Lógos.

[17] Gregor se tu opre na besedo evangelista Janeza o Svetem Duhu: »Ko pa pride Tolažnik, ki vam ga bom poslal od Očeta, Duh resnice, ki izhaja [ekporeútai] od Očeta, bo on pričeval o meni« (15,26). »Izhajanje« (ekpóreusis) postane beseda za to, kako Sveti Duh v nadčasni medsebojnosti Trojice prihaja oziroma je od Očeta.

[18] Namig na arijanski izrek: »Bilo je, ko ni bilo Sina.«

[19] nadrazložno: gr. hypèr lógon.

[20] podobi: gr. émphasis. Ta beseda se v grški retoriki pogosto rabi kot namig na nekaj, česar ni mogoče povedati z besedami.

[21] večnimi: gr. aïdíoi, tj. Očetom, Sinom in Svetim Duhom.

[22] večnost: gr. aión, db. »vek«. Večnost, ki ne pozna gibanja, zaznamovanega s spremembo, oziroma teka, je povsem drugačna od časa. Je drugo časa, ne pa morda njegovo raztezanje v neskončnost.

[23] Tj. Sin in Sveti Duh.

[24] Tj. iz Očeta.

[25] podvrženo času: gr. hypò chrónon, db. »pod časom«.

[26] porajanje: gr. génnesis. – Samostalnik génnesis od tod naprej glede na kontekst prevajam različno: s »porajanjem«, kadar je kot njegov »subjekt« mišljen Oče v večnosti; z »rojevanjem« ali »rojstvom«, kadar se to, prav tako v večnosti, nanaša na Sina; s »spočenjanjem«, ko gre za človeka in druga živa bitja v zemeljskem območju; in s »spočetjem«, kadar to, tako kot vsa živa bitja, zadeva tudi učlovečenega Sina. Pridevnik gennetós prevajam po enakem ključu, in sicer bodisi z »rojen« bodisi s »spočet«.

[27] Arijanci so domnevali, da je Oče Sina ustvaril s spočetjem. Gregorjeva misel pa je, da ob takšni domnevi Očetovo ustvaritev Sina razumemo telesno in s tem Očetu pripišemo strast.

[28] Gregor meri na to, da je bil Sin, ki se je učlovečil, spočet od Svetega Duha in rojen iz device Marije. Od nas pa se razlikuje tudi po tem, da ga v večnosti poraja Oče.

[29] Namreč nasprotniki.

[30] Ps 2,1.

[31] Ps 66,6.

[32] Gregor ima pred očmi rabo glagolskih časov v Septuaginti, ne v Hebrejski Bibliji, saj hebrejščina ne pozna preteklika in prihodnjika.

[33] Gregor meri na to, da misel, ki med Boga in ustvarjena bitja postavlja hotenje (thélesis), hotenje samo, ki je v grščini ženskega spola, hipostazira. Iz njega naredi osebo, nekakšno mater, ki se postavi vmes kakor zid. Gregorjeva namera je zrušiti ta zid.

[34] Gregorjeva misel je, da če je bilo nekaj hoteno, to ne izhaja iz hotenja, ampak od osebe kot nosilke hotenja, se pravi od tistega, ki je hotel.

[35] Po Gregorju porajanje ni nekaj poznejšega, kar bi izhajalo iz Očetovega hotenja ali volje, stvar njegove odločitve. Hotenje porajati pri Očetu ni pred porajanjem samim, ampak se popolnoma ujema z njim. Oče ni bil nikdar sam, brez Sina. Vso večnost je s Sinom, kar pomeni, da je krščanski Bog Bog v porajanju oziroma v rojevanju.

[36] Ali: prej (Oče) ni bil nič (gr. oudè gàr ên ti próteron).

[37] navržek: gr. próblema.

[38] Tj. rojstvo v večnosti.

[39] razloge: gr. lógoi.

[40] dovzetnosti za smisel: gr. lógos.

[41] Prim. Mt 11,27 in Lk 10,22.

[42] Prim. 2 Mz 14,20 in Mt 17,5.

[43] Prim. Heb 7,10: »… po Abrahamu je desetino odštel tudi Levi, ki prejema desetino, saj je bil še v prednikovih ledjih, ko je Abrahamu šel naproti Melkizedek.«

[44] prvonastalo: gr. archégone.

[45] Tj. Platon in Aristotel.

[46] nenastalo: gr. agéneton.

[47] Tam: gr. entaûtha, tj. v Bogu.

[48] 1 Jn 1,1.

[49] Tj. v starejše od začetka.

[50] Gregor meri na to, da v tem primeru ena možnost ne izključuje druge. Ko pravim: »Zdaj lažem,« lažem, ko govorim resnico, in narobe, govorim resnico, ko lažem. Ta filozofski problem Cicero v spisu O akademskem skepticizmu 2,96 pripisuje Hrizipu; prim. Stoicorum veterum fragmenta 2,92,282.

[51] Tj. ne da je kdo pričujoč samemu sebi, ampak drugim.

[52] Namreč nasprotniki.

[53] Tj. na Očeta in Sina.

[54] Namreč nasprotniki.

[55] Namreč prej naštete lastnosti.

[56] Gregor namiguje na to, da, recimo, nesmrtnost prav tako pripada angelom.

[57] obliko: gr. idéa. Zagovorniki nerojenosti snovi in oblike so bili platonisti.

[58] Ali: človeškost (gr. anthropótes).

[59] Gregorjeva misel je, da čeprav je bil samo Adam neposredno ustvarjen od Boga, so iste narave kakor on deležni tudi tisti, ki izhajajo iz njega. Človeško naravo imajo vsi, kateri se rojevajo po njem, ki sam ni bil rojen.

[60] ljubitelj nerojenosti: gr. philagénnetos.

[61] Prim. 1 Jn 3,2 in 1 Kor 13,12: »Zdaj gledamo v ogledalu, v uganki, takrat pa iz obličja v obličje.«

[62] Prim. Jn 1,5.

[63] Prim. Mdr 9,15.

[64] Tit 1,2.

[65] Namreč spet nasprotniki.

[66] Tj. razlika med rojenostjo in nerojenostjo.

[67] nekaterih bitij: gr. tínes.

[68] Ta stavek verjetno izdaja Gregorjevo poznanje Aristotelove Topike; prim. 106a–107b, 113b–114a, 124a–125b in 151b–153a.

[69] imetje: gr. héxis, db. »zadržanje«.

[70] telesneži: gr. somatikoí.

[71] Tj. Sinu.

[72] Prg 8,25. Te besede v Knjigi pregovorov govori Modrost, ki je maloprej (8,22) dejala: »Gospod me je imel v začetku svojih poti, pred svojimi pradavnimi deli.«

[73] Ali: dokaz (gr. lógos).

[74] opredelitev: gr. lógos.

[75] v pravem pomenu: gr. kyríos.

[76] predstav: gr. epinoíai.

[77] Ali: resničnostih (gr. prágmata).

[78] Tj. beseda in pričevanja Svetega pisma.

[79] enakozvočnica: gr. homónymon. V Aristotelovi logiki so enakozvočnice stvari, ki so poimenovane z enakimi imeni, vendar so si različne po naravi oziroma bitnosti, se pravi stvari, ki jih označujejo enakozvočne in zato dvoumne besede; prim. Kategorije 1a.

[80] Namreč Sin in Bog.

[81] Tj. Sinu in Očetu.

[82] Tj. za neenakost narav.

[83] Tj. nasprotniki.

[84] na splošno: gr. haplôs.

[85] kar zadeva posamično in splošno: gr. parà tó pe kaì haplôs, se pravi zaradi mešanja relativne in absolutne besedne rabe.

[86] Prim. Aristotel, Sofistične ovržbe 167a.

[87] Gregorjeva misel je, da je Oče večji od Sina zato, ker ima v razmerju do Sina naravo vzroka, ne pa po naravi kot taki, katere je Sin v celoti deležen od njega. Napačno sklepanje evnomijancev je v tem, da kar pripada samo Očetu, enemu izmed treh »lastnikov« iste narave, namreč da je vzrok (tj. vzrok Sina in Svetega Duha), posplošujejo na naravo samo.

[88] delovanja: gr. enérgeia.

[89] udejanjano: gr. tò energoúmenon.

[90] Tj. »oče« in »sin«.

[91] sorodstvo: gr. oikeîos, db. »hišo«.

[92] Tj. pri Bogu.

[93] Tj. ne spremeni narave oziroma bitnosti Sina.

[94] Ali: enega bistva (gr. tò homoousíon). Tu Gregor prvič uporabi besedo iz nicejske veroizpovedi, ki je bila arijancem v poglavitno spotiko.

[95] Ta stavek je lep zgled za Gregorjevo nenehno drsenje med ednino in množino. O tem, kako med pastmi nasprotniških trditev vodi svoj lastni govor, tu spregovori v množini, s katero sicer venomer poudarja, da je njegov govor zastavljen v imenu pravovernega občestva, hkrati pa v nagovoru preide od »ti« k »vi« (in v stavku, ki sledi, spet nazaj k »ti«).

[96] Tj. v Svetem pismu.

[97] Jn 1,1.

[98] Ps 109,3, različica v Septuaginti.

[99] Iz 41,4. Zaimek »jo« se verjetno nanaša na pravičnost (dikaiosýne), ki je v grščini ženskega spola in o kateri je v Septuaginti govor verz prej.

[100] Jn 1,18.

[101] Jn 14,6.

[102] Jn 8,12.

[103] 1 Kor 1,24.

[104] Ali: slave (gr. dóxa).

[105] Heb 1,3.

[106] Mdr 7,26.

[107] Jn 6,27.

[108] 1 Mz 19,24.

[109] Ps 45,7.

[110] Raz 1,8.

[111] Smisel Gregorjeve zgoščene misli, ki tu dobi obliko izreka, je, da bi bila Očetova popolnost posledica pridatka, če bi bil sam kdaj brez Sina.

[112] Jn 20,17. Ta navedek in tisti, ki sledijo, naj bi Sina postavljali v podrejen položaj nasproti Očetu.

[113] Jn 14,28.

[114] Prg 8,22.

[115] Apd 2,36.

[116] Jn 10,36.

[117] Iz 49,3.5.

[118] Flp 2,8.

[119] Prim. Jn 18,9.

[120] Prim. Jn 15,15.

[121] Prim. Jn 10,18.

[122] Prim. Jn 9,4.

[123] Jn 5,19.

[124] Prim. Jn 12,49.

[125] Prim. Jn 8,15.

[126] Prim. Mr 10,40.

[127] Prim. Mt 26,39.

[128] Prim. Mt 24,36.

[129] Prim. Lk 2,51.

[130] Prim. Lk 6,12.

[131] Prim. Lk 2,46.

[132] Prim. Lk 2,52.

[133] Prav tam.

[134] Prim. Mt 8,24.

[135] Prim. Mt 4,2.

[136] Prim. Jn 4,6.

[137] Prim. Jn 11,35.

[138] Prim. Mr 14,33.

[139] Prim. Mr 14,34.

[140] dvoumnega: gr. homónimos.

[141] Tj. Sina.

[142] Tj. v črkah Svetega pisma, v njihovem dobesednem pomenu.

[143] Načelo, ki sledi, izhaja od Atanazija Aleksandrijskega; prim. Pisma Serapionu 2,8.

[144] S »sestavljencem« ni mišljen človek, čigar narava je sestavljena iz duše in telesa, ampak Sin, ki je ob Božji naravi privzel človeško.

[145] Prim. Flp 2,6–7: »Čeprav je bil namreč v podobi Boga, se ni ljubosumno oklepal svoje enakosti z Bogom, ampak je sam sebe izpraznil tako, da je prevzel podobo služabnika in postal podoben ljudem.«

[146] Prim. Jn 1,14: »In Beseda je postala meso.«

[147] odrešenjskem delovanju: gr. oikonomía. Ta beseda, sestavljenka iz oîkos, »hiša«, in nómos, »postava«, »zakon«, je prvotno pomenila zakonito oziroma veljavno upravljanje hiše, hišno gospodarjenje. V krščanski rabi je začela označevati gospodarjenje Boga. Božja ojkonomija zajema razodevanja oziroma izkazovanja, s katerimi gospodari Bog in tako gospoduje stvarstvu, tj. svetu, ki ga je ustvaril, kot svoji hiši. V širokem pomenu je Božje previdnostno upravljanje vsega sveta, v ožjem pomenu pa je odrešenjsko delovanje, ki zadeva človeka – previdnostno vodenje človeka k cilju, ki je bil zanj zasnovan že ob njegovem stvarjenju.

[148] Tj. Sin.

[149] Že Origen je v Pogovoru s Heraklidom 7 zapisal: »Ne bi pa bil ves človek odrešen, če [Sin] ne bi vzel nase vsega človeka.« Prim. tudi Atanazij Aleksandrijski, Trije govori proti arijancem 333, Marij Viktorin, Proti Ariju 3,3,28, Gregor iz Nise, Proti Evnomiju 2,143, in Gregor iz Nazianza, Pisma 101,31–33.

[150] Ali: zaradi vzroka (gr. di’ aitían).

[151] zemeljski bog: gr. ho káto theós, db. »spodnji bog«.

[152] Prim. Mt 1,16.

[153] Tj. od Očeta; prim. Ps 2,7, Apd 13,33 ter Heb 1,5 in 5,5.

[154] Prim. Gal 4,4.

[155] Prim. Lk 1,34 isl. in Mt 1,20.

[156] Prim. Mt 1,20.

[157] Prim. Ps 2,7.

[158] Prim. Lk 1,31.

[159] Prim. Lk 1,41.

[160] Prim. Lk 2,7.12.

[161] Prim. Jn 20,6 isl.

[162] Prim. Lk 2,7.16.

[163] Prim. Lk 2,13 isl.

[164] Prim. Mt 2,2 isl.

[165] Prim. Mt 2,11.

[166] Prim. Mt 2,13 isl.

[167] Gregor se tu sklicuje na legendo, po kateri so se maliki, ko je Jezus prišel v egiptovsko deželo, razpočili.

[168] Prim. Iz 53,2.

[169] Prim. Ps 45,3.

[170] Prim. Mt 17,2.

[171] Prim. Mt 3,16 in Lk 3,21.

[172] Prim. Jn 1,29.

[173] Prim. Mt 4,1, Mr 1,13 in Lk 4,2.

[174] Prim. Mt 4,11 in Lk 4,13.

[175] Prim. Jn 16,33.

[176] Prim. Mt 4,2 in Lk 4,2.

[177] Prim. Mt 14,20 isl. in 15,38 ter Mr 6,42–44 in 8,8 isl.

[178] Prim. Jn 6,41.

[179] Prim. Jn 19,28.

[180] Jn 7,37.

[181] Prim. Jn 7,38.

[182] Prim. Jn 4,6.

[183] Prim. Mt 11,28.

[184] Prim. Mt 8,24 in Mr 4,38.

[185] lahníl po morju: gr. epì pelágous kouphízetai, se pravi, nalahno hodil po vodi Genazareškega (ali Galilejskega) jezera; prim. Mt 14,25, Mr 6,48 in Jn 6,19.

[186] Prim. Mt 8,26, Mr 4,39 in Lk 8,24.

[187] Prim. Mt 14,25–32. Gregor tu spet rabi isti glagol kot prej, kouphízein. Jezus je Petra olajšal tako, da je ta na njegov poziv stopil iz čolna in se po vodi sprehodil k njemu.

[188] Prim. Mt 17,24–27: »Ko so prispeli v Kafarnáum, so prišli k Petru pobiralci dveh drahem in dejali: ,Ali vaš učitelj ne plačuje dveh drahem?‘ ,Seveda plačuje,‘ je rekel. Ko pa je prišel v hišo, ga je Jezus prehitel z besedami: ,Kaj se ti zdi, Simon, od koga pobirajo zemeljski kralji davek ali carino? Od svojih sinov ali od tujcev?‘ ,Od tujcev,‘ je dejal. Jezus mu je rekel: ,Torej so sinovi oproščeni. Vendar pa, da jih ne pohujšamo, pojdi k jezeru, vrzi trnek in potegni ven prvo ribo, ki se bo ujela. Odpri ji usta in našel boš statêr. Vzemi ga in jim ga daj zame in zase.‘«

[189] Prim. Jn 18,37.

[190] Prim. Jn 8,48.

[191] Prim. Lk 10,30–37. Človeka iz rok razbojnikov ni rešil Jezus, ampak ga v priliki, ki jo je Jezus povedal nekemu učitelju postave, reši Samarijan.

[192] Besi: gr. daímones.

[193] Prim. Mr 1,24 in Lk 4,34.

[194] Prim. Mt 8,16.

[195] Prim. Mr 5,9.13 in Lk 8,30.

[196] Prim. Lk 10,18.

[197] Prim. Jn 10,31.39.

[198] Prim. Mr 1,35.

[199] Prim. Mt 8,13.

[200] Prim. Jn 11,35.

[201] Prim. Lk 7,13, 8,52 in 23,28.

[202] Prim. Jn 11,34.

[203] Prim. Jn 11,43 isl.

[204] Prim. Mt 26,15.

[205] Prim. 1 Kor 6,20 in 1 Pet 1,19.

[206] Prim. Iz 53,7 in Apd 8,32.

[207] Prim. Ps 80,2.

[208] Prim. Jn 10,11.16.

[209] Prim. Iz 53,7.

[210] Prim. Jn 1,1.

[211] Prim. Jn 1,23.

[212] Prim. Iz 53,5.

[213] Prim. Mt 9,35.

[214] Prim. 1 Pet 2,24.

[215] Prim. Mr 15,24, Lk 23,33, Mt 27,35 in Jn 19,18.

[216] Prim. 1 Mz 2,9 in 3,24 ter Raz 2,7.

[217] Prim. Lk 23,43.

[218] Prim. Mt 27,45, Mr 15,33 in Lk 23,44.

[219] Prim. Mt 27,48.

[220] Prim. Mt 27,34.

[221] Prim. Jn 2,7–9.

[222] Prim. 2 Mz 15,23–25.

[223] Prim. Vp 5,6, različico v Septuaginti.

[224] Prim. Jn 10,17.

[225] Prim. Jn 10,18.

[226] Prim. Mt 27,51, Mr 15,38 in Lk 23,45.

[227] Prim. Mt 27,51.

[228] Prim. Mt 27,52.

[229] Prim. Mt 27,50, Mr 15,37, Lk 23,46 in Jn 19,30.

[230] Prim. Jn 5,21.

[231] Prim. 2 Tim 1,10 in Heb 2,14.

[232] Prim. Mt 27,60, Mr 15,46, Lk 23,53, Jn 19,41 isl. in 1 Kor 15,4.

[233] Prim. Mt 28,6, Mr 16,6, Lk 24,6, Jn 20,8 isl. in 1 Kor 15,4.

[234] Prim. Ef 4,9.

[235] Prim. Ef 4,8.

[236] Prim. Lk 24,51, Apd 1,10 isl., Heb 9,24 in 1 Pet 3,22.

[237] Prim. 2 Tim 4,1 in 1 Pet 4,5.

[238] Tj. odlomki Svetega pisma.

[239] dokazov: gr. lógoi.

[240] Tj. hudič; prim. 1 Pet 5,8: »Vaš nasprotnik hudič hodi okrog kakor rjoveč lev in išče, koga bi požrl.«

[241] Prim. 1 Kor 1,17.

[242] Prim. Dan 5,2.

[243] Prim. Iz 58,6.

[244] strokovnakarjev: gr. technológoi. »Tehnologi« so za Aristotela in druge grške filozofe kratko malo izvedenci, ki se držijo pravil svoje veščine (téchne), pri cerkvenih očetih, še zlasti pri treh vélikih Kapadočanih, Baziliju Velikem, Gregorju iz Nazianza in Gregorju iz Nise, pa je ta beseda dobila slabšalen pomen. To so strokovnjakarji, ki se gredo dialektično-sofistično teologijo.

[245] 2 Kor 5,20.

[246] 1 Tes 5,19.

[247] Prim. Apd 24,16 in Flp 1,10.

[248] Prim. Raz 1,6.