Ko se obrnemo od nekoga ali obregnemo ob tistega, ki drugače živi in misli, ki vidi stvari v drugačni luči, ko nekoga ščuvamo proti drugemu, zavajamo, silimo v nekoga, ga prepričujemo, hkrati pa ga odrivamo od sebe, ker nam ne ustreza, je to nevidni začetek vojne. Skrajno naivno, predvsem pa neprofesionalno, pozabljivo in nepošteno, je misliti, da se je aktualna vojna v slovanskem svetu, tudi v otipljivo tragičnem smislu začela 24. februarja. In da jo je začela Rusija in Putin. Na podlagi kronologije dogodkov, na katero sedaj, preko cenzuriranih kanalov, opozarjajo številni intelektualci in analitiki, zlasti v Ameriki in citirajo mnoge, ki so z gotovostjo napovedali posledice storjenih napak oziroma zavajanj in načrtnih izzivanj, je mogoče reči, da je Rusija, kar se tiče Evrope, naredila vse, da bi jo preprečila. Kar pa ne opravičuje in ne more nikoli opravičiti tega, kar se je zdaj zgodilo. Vrhunec teh poskusov je bil Putinov predlog, da se Rusi pridružijo evropski uniji in da država postane članica Nata. Nemogoča, provokativna, daljnosežna ideja, mehka rokavica na mizi, ki je bila s posmehom na hitro in v celoti zavrnjena. Lahko si mislimo, da je velesila onkraj Atlantika storila vse, da bi kaj takega preprečila, in je dolivala sladkor v žile in sipala soli in strah v komaj zaceljene rane evropskih narodov. Če bi ta predlog po nekem čudežu obstal v času in uspel postati del resne, vsaj hipotetične javne diskusije in morebitnih kasnejših pogajanj, smo lahko prepričani, da bi sčasoma, če je Evropa v resnici sposobna tega, za kar jo imamo, odprla popolnoma nove perspektive in lahko obrodila neslutene sadove, katerih vrednosti in pomena bi bil lahko na dolgi rok deležen cel svet. Rusija bi lahko, ne samo s svojo velikostjo, dala trenutni Evropi tisti impulz in moč, ki ju sama, pa čeprav je v luči doseganja svoje varnosti in občega poslanstva v svetu, vedno bolj čutila potrebo po obeh, v odvisnosti do Amerike, ni zmogla ali znala uresničiti. Dopolnila bi ji, kar izhaja iz bogate, razločene in različne, a vendar tudi skupne, poudarjeno ustvarjalne, občečloveške, kulturne in duhovne preteklosti. Stvari bi se lahko pomembno spremenile tudi v odnosu do arabskega sveta. In Rusom, pa tudi pripadnikom mnogih drugih narodov, se morda ne bi bilo treba izseljevati na Zahod, da bi preverjali obljube evropskih idealov, medtem ko bi se zahod Evrope sčasoma morda navadil in začel ceniti danes prezrto in prezirano nenavadnost slovanske duše, ki zemeljski svet skladno s tradicijami Vzhoda postavlja še v drugačno luč in na drugačno mesto. Seveda to ne bi bilo lahko doseči. Potrebna bi bila imaginacija, vživljanje v tuje svetove, dokončna odpoved kolonializmu in samospoznanje, ki bi se po intenzivnosti lahko primerjalo samo s trenutno slepoto in pozabo. Lahke stvari nas hromijo in delajo tope, na dolgi rok nas napravijo nečloveške in vržejo v prepad. In nič lažjega ni kot sovražiti svojega sovražnika. Koliko zdrave človeške presoje, koliko prisebnosti, vpliva in globlje preudarnosti je v takšnih okoliščinah še dano posamezniku, živečem v sodobnem svetu? In pa celotnim skupnostim in narodom, kot je slovenski? Koliko svobode in možnosti še imamo, da ravnamo preventivno in pravilno, to je pogumno in odgovorno do celote, še preden in tudi potem, ko se zdi, da so vsi izgubili glavo ali pa jo tiščijo v pesek. Izolirane, iz ozkih interesov pogojene, vedno le na trenutek osredotočene, agresivne in prenaglašene informacije brez možnosti primerjanja, postavljanja vprašanj in dialoga, so postale prevladujoča stvarnost ne samo medijskega, ampak tudi velike večine stvarnega sveta. Po teh norih reakcijah, prestrašenih in dvoličnih časih, je vojna podobna virusu in virus podoben vojni. Proces iztrebljanja srčne pameti, prilaščanje sovražnikov, onesposabljanje in hujskanje množic na vseh straneh. Gre za moralno sprevrženost žrtvovanja in manipulacijo. Dokler je ne uvidimo, in zdaj, ko se je vojna razplamtela, je to še toliko težje, mir in z njim resnični, duhovni napredek človeka in človeške skupnosti nima nobene možnosti. Oziroma poskušajmo pogledati še z druge strani. Potrebujemo duhovni napredek, da bo mir na svetu spet možen.