Mihaelu Glavanu v hvaležen spomin 

 

*** 

 

… začelo se je izredno stanje bitij in stvari.

Edvard Kocbek, Črna orhideja

 

Sleherno umetniško delo nastane v konkretnih zgodovinskih okoliščinah, ki ga bolj ali manj opredeljujejo. Iz njih izrašča in črpa svojo prepričljivost, čeprav – prav kot umetnina –  presega zgodovinske okoliščine svojega nastanka: v moči duha in jezika ter skrivnosti ustvarjalne imaginacije se dotika splošnih resnic in struktur življenja in resničnosti, ki presegajo čas, v katerem se je sámo oblikovalo – in zato priteguje, nagovarja in vznemirja tudi prihodnje dobe.

Edvard Kocbek nas s svojim delom še vedno zanima, kakor kaže več izdaj njegovih del in tehtnih študij, objavljenih na začetku 21. stoletja.[1] In vendar: v svojih štirih novelah, ki jih je objavil pod naslovom Strah in pogum, je brez dvoma v narativnem okviru obravnaval etično-moralne in duhovne probleme, ki so pretresali slovenski narod v času partikularnega “izrednega stanja bitij in stvari”, namreč krvavega meteža druge svetovne vojne in z njo povezane komunistične revolucije, v kateri je aktivno sodeloval. Zato se na prvi pogled zdi, da so te novele opredeljene s svojim časom in nam dandanes lahko govorijo le s svojim umetniškim presežkom, ki se dotika transzgodovinskih eksistencialnih dilem,[2] težko pa povedo nekaj, kar bi neposredno zadevalo tudi naše družbene probleme.

Takšna sodba je povezana s specifičnim – vsekakor prevladujočim in politično korektnim, a nikakor nujnim – samorazumevanjem in vrednotenjem sodobnega trenutka, z občutenjem in oceno naše lastne oddaljenosti od okoliščin in zgodovinskega dogajanja, ki je botrovalo nastanku Straha in poguma. Če uporabimo Kocbekove besede: povezana je s tem, kako vsakdo izmed nas nosi “svoje ravnotežje med resničnostjo in videzom, med mislijo in dejanjem, med sanjami in pripravljenostjo”.[3] Po mojem bralskem občutku te štiri novele niso le estetsko relevantne in pomenljive za bralca, ki je sposoben hermenevtike “drugačnosti” (se pravi estetsko–duhovnega stika s svetovi, ki so nam že zgodovinsko ali življenjsko tuji), ampak so aktualne, ker pravzaprav nismo tako oddaljeni od “izrednega stanja bitij in stvari”, na katerega so se odzvale. Skratka, Strah in pogum po mojem govori tudi o našem času, o koncu prvega kvartala 21. stoletja. Čeprav je od 2. svetovne vojne minilo že skoraj 80 let, ob branju teh novel (vsaj nekateri) začutimo, da smo se znašli v podobnem položaju, kar z drugimi besedami pomeni, da je po našem mnenju Kocbek očitno znal prodreti do globinskih struktur družbenega dogajanja, ki se lahko v zgodovini ponovijo, in jih simbolično-narativno tudi izraziti.[4]

S tem nikakor ne želim reči, da so Kocbekove novele še vedno zanimive zato, ker se boj med naci-fašistično pošastjo (in njenimi vazali) in narodnimi osvoboditelji ali revolucionarji še ni nehal. Ta ideologem, ki ga sicer del slovenskega naroda in njegova politična elita zavzeto gojita, je namreč po mojem prepričanju le dokaz nesposobnosti konceptualno misliti in simbolno izraziti aktualne (zelo realne!) družbene antagonizme: v njem gre za  kolaps mišljenja in domišljije, ki se v svoji mitotvorni neustvarjalnosti zateka v imaginarij preteklosti in lenobno nabira pristaše na podlagi že obstoječih fantazmatskih asociacij, zlorabe predracionalnih čustev in družinskih travm. Gre za atavistično regresijo duha, ki po več kot dveh tisočletjih še ni dosegla stopnje grških tragikov in hebrejskih prerokov,  ki so v duhovni zgodovini prvič izrazili neomajen uvid v to, da je vsaka generacija – in vsak posameznik v njej – sama odgovorna le za svoja dejanja. Tudi nočem zatrditi, da so – z ublažitvijo omenjenega ideologema – Kocbekove novele zanimive zato, ker bi po vseh teh letih v naši družbi še vedno spremljali spopad med ideološko destilirano obliko potomcev “domačih izdajalcev” na eni in partizanov na drugi strani – namreč destilat v obliki boja med nekakšno desnico in levico. Kakor je ugotavljal ugledni italijanski filozof in politični teoretik Norberto Bobbio v svojem silno odmevnem eseju o tem metaforično-pojmovnem paru,[5] je v času po padcu Sovjetske zveze ta prišel v takšno krizo, da ima danes smisel samo še kot oznaka družbenih sil, ki si prizadevajo za čim večjo enakost med ljudmi (zlasti ekonomsko, pa tudi drugo), in njim nasprotnih interesnih skupin – nedvomno zelo zagrizenih –, ki si prizadevajo za neenakost, in to trenje kajpada ne ustreza ostrini spopada na življenje in smrt, ki je ozadje Kocbekovih novel.

Ne, Kocbekove novele so po mojem še danes žive in politično pomenljive zato, ker je – če se znova oprem na Bobbia – poleg nasprotja med (tako razumljenimi) levimi in desnimi političnimi silami v družbi nadvse realno tudi silno trenje na drugi osi. Njena pola sta avtoritarizem, totalitarne težnje na eni in prizadevanja za svobodo posameznika v družbi na drugi strani (ta os je očitno ločena od prve, ker se avtoritarizem pojavlja tako v “levih” kot »desnih« variantah).[6]

Čeprav so že na delu sile potiskanja, revizionizma in brisanja spomina, ne smemo pozabiti, kaj se nam je dogajalo pred kratkim (kajti – kakor zapiše Kocbekov tragični junak v Črni orhideji: “Sleherna varljiva igra z minulostjo [je] zgrešena.”).

Če so včasih na zidove pisali Free men remember Prague, moramo danes neuklonljivo pisati: Free men remember Covid-19.

V zadnjih nekaj letih smo namreč s pojavom »kovidnega režima« (Tomaž Mastnak) doživeli skrajno obliko poskusa avtoritarne ureditve družbe – in sicer skoraj v globalnem obsegu. Kakor so uvodoma zapisali anonimni avtorji sijajnega Manifesta teoretikov zarote, ki je na začetku leta 2022 izšel pri Seuil, eni najuglednejših francoskih založb:

“To je bil svetovni udar.

Ofenziva vseh hudičev, brez meja, ki je udarila kot blisk, z boka. Strel iz drona v svetovni položaj, pod opoldanskim soncem, ko so se dobri zemljani pripravljali, da sedejo k mizi.

Naznanilo – brez predhodnega opozorila – novega temeljnega stanja stvari, sicer šepavo, a pripravljeno stopiti na sceno. Pol svetovnega prebivalstva v konfinaciji – nenadno suspendiranje vseh navad, vseh gotovosti, vsega življenja.

 

In nato bombardiranje, vsak trenutek preproga bomb – psiholoških, semantičnih, informacijskih in informativnih.

Bombardiranje, ki se ni nehalo.

Komunikacija je vedno vojna komunikacije. Rodila se je v tem okviru, vedno je služila le vojni, zlasti v ‘času miru’.
Njena resnica ni nikdar v tem, kar reče, temveč v operacijah, ki jih vodi – in ki so berljive kot skrivnost sredi obraza.

Gorje tistim, ki tu ne vidijo ničesar.«[7]

 

Italijanski filozof Giorgio Agamben, ki je hitro razbral »skrivnost sredi obraza« in zato postal pionir filozofske analize radikalnih družbenih sprememb, ki smo jim priče, je lani ugotavljal, da je protikoronsko podaljševanje izrednega stanja s pravnega stališča v več ozirih pomenilo enako kršitev človekovih svoboščin kot v nacizmu in fašizmu.[8] (In Agamben, ki je po svoji osnovni izobrazbi pravnik, dobro ve, da je za tako drzno trditev treba imeti močne dokaze.) Za vse, ki smo nedavno družbeno dogajanje spremljali tudi s teoretskim interesom, zato ni bilo nobeno presenečenje – številni so to tudi napovedovali –, da se bo vojna Zahoda proti lastnemu prebivalstvu v koronakrizi kmalu prelomila v realen vojaški spopad, pri čemer so družbeni mehanizmi – propaganda, dušenje disenza – ohranili poteze, ki so bile značilne za “boj proti koroni”: totalna propagandna manipulacija, hujskaško razplamtevanje najnižjih strasti, “orgija strahu in sovraštva”, kot je to dogajanje poimenoval satirik C. J. Hopkins.

Skratka, v naših časih, zadnjih nekaj let, smo se po mojem znašli – mutatis mutandis – v podobni situaciji, kot jo opisuje Kocbek v svojih novelah, čeprav na drugi ravni spiralnega toka zgodovine. Seveda je vprašanje, kako definiramo vojno. Če jo razumemo le kot spopad uniformiranih skupin, ki se skušajo uničiti s strelnim orožjem, potem (povsod še) nismo v vojni – vendar takšno razumevanje le razkriva našo nesposobnost abstraktnega mišljenja.

            So izdaje, prav mnogo jih je. So ujetniki. So padli. So eksekucije. Ne le na zaenkrat omejenem bojnem polju in v akcijah obveščevalnih služb, ampak drugačne kot včasih, nevidne, skrite v nepreglednih statistikah (le seštejte mrtve zaradi v lockdownih pretrganih prehranjevalnih verig, propada celih gospodarskih panog, uničenja malih podjetij, vse, ki so si v obupu vzeli življenje, vse, ki so umrli zaradi porasle rabe drog, vse smrti zaradi dirigiranega – in po sebi povsem nepotrebnega – kolapsa zdravstvenih sistemov, vse smrti in pohabljenosti zaradi posledic vsiljenega “cepljenja” z gensko terapijo, zlasti odhoda nepreštevnih starčkov, ki so “naravne smrti” umrli nekaj tednov po cepljenju – in prišli boste do milijonskih številk). In nikar ne pozabimo: celotna zgodba se je po vsej verjetnosti začela z – slučajnim ali namernim, peu importe – izpustom biološkega orožja, virusa, ki so mu naklonili – kakor to cinično imenujejo – gain of function, in je prišla do vrhunca, ko so za “zdravilo” razglasili in globalno skušali vsiliti drugi bioeksperiment, razvit (bržkone hkrati z virusom) v istem farmacevtsko-vojaškem industrijskem kompleksu …

Nič čudnega ni, da se je v zadnjih letih izredno stanje zažrlo v človeška življenja in raztrgalo prejšnje odnose in samoumevnosti. Besede, ki jih v Črni orhideji partizanu Palčku piše brat, bi lahko bile tudi del nedavnega e-maila:

»Kmalu bo dve leti, kar si odšel. Medtem so se začele dogajati stvari, ki se o njih bere le v starih knjigah. Oče se boji sina, hčerka matere, brat se je sprl z bratom, mož je skril svoje misli pred ženo. Ne moreš več rešiti hiše in poštenja hkrati, smrt je tesno povezana z življenjem. Hudi duh, ki je doslej čemel v ozadju, se je prebudil in se približal.«[9]

Podobno velja za uvid župnika Amona v Ognju:

»Nato je prišla nadenj misel, da se je človeštvo začelo na novo razdeljevati. Določno je čutil, kako se je meja med ljudmi začela živahno pregibati, nekateri med njimi so se začeli približevati drug drugemu, drugi pa oddaljevati. Začudil se je preprostemu spoznanju, da se mu neznanci približujejo, znanci pa odmikajo. Ko se je premaknil, je vedel, da prihaja velika negotovost, znamenje zgodovinskih prelomov.«[10]

In drugje:

»Občutek spreminjanja se mu je povrnil, tokrat je začutil, da se ne pregibljejo le meje, temveč ves svet. Vse umetne mirne točke, ki jih je človek s trudom in računom postavil v naravi in zgodovini, so se zamajale. Kar je podoživljal iz obširnih knjig, to je zdaj vedel naravnost in silovito: nobena zaščitna teorija ne more človeka dokončno obvarovati pred prvinsko silovitostjo zgodovine. Olajšan je začutil, da je že na drugi strani. Samo te meje se je bal, meje med zavarovanim in nezavarovanim življenjem.”[11]

Tudi mi smo se, tukaj in zdaj, znašli onstran te meje. Smo namreč sredi težko prepoznavne, večinoma nevidne, a zelo realne hibridne revolucionarne vojne z nejasnimi cilji, a uničujoče – in nedvomno prežete z avtoritarnimi težnjami. Fanatične politkomisarje so nadomestili slaboumni tviteraši in kolumnisti. Cenzura se krepi, svoboda govora in mišljenja se vedno bolj zdita »preteklost neke iluzije«. Znova smo tudi v času cerkvene kolaboracije, ki je Kocbeka tako bolela – in se dandanes opravičuje prav s podobnimi razlogi kot včasih. Izdajalski kaplan v noveli Ogenj prostodušno vzklika:

»Zakaj ne morete spoznati, da so se nekateri pogledi na človeško skupnost temeljito spremenili? Nekatere časne vrednote so v zadnjem času zasenčile druge.«[12]

A župnik Amon mu takoj pokaže, v čem je tragika njegovega prilagajanja svetu in njegovim oblastnikom:

“Vaša tragika [je] poganska. Smilite se mi! Vi iščete načelo enotnosti tam, kjer ga išče svet. Vi se ženete za učinkom tako, kakor se za njim žene svet. Vi začenjate uporabljati silo in nasilje tako, kakor ju uporablja svet. Zato boste propadli, kakor propada svet … to je nevera … kajti samo neveren človek si mora sproti izmišljati laži, da se obdrži v življenju. Uporabljate besede, ki jim ne poznate več pomena. Okrog vas je praznota, zato si pogled nanjo zakrivate z videzi. To je strašno! Zapomnite si: slabo ne more nikoli roditi dobrega.«[13]

Vzroki tega novega “izrednega stanja bitij in stvari” so seveda različni in predvsem  globinsko strukturirani. Če pustimo tu ob strani njihovo temeljno metafizično, antropološko in duhovno raven[14] ter tudi še ne povsem razvidna geopolitična agenda, na ravni najočitnejšega vzroka (causa proxima, kot so ga poimenovali sholastiki) brez dvoma veljajo nedavne ugotovitve uglednega analitika zahodne družbe Williama I. Robinsona:

”Medtem ko diktaturo tipično povezujemo z nasilnimi voditelji in vojaško oblastjo – in na žalost se tudi te oblike diktature širijo –, je jasno, da svetovno prebivalstvo živi pod novim tipom diktature, namreč pod diktaturo transnacionalnega kapitala. V zadnjih desetletjih je transnacionalni kapital podredil tako rekoč vse svetovno prebivalstvo svoji logiki in dominaciji. Mislim na diktaturo v dobesednem pomenu: transnacionalni kapital diktira, ko postaja močnejši, vsenavzoč, bolj smrtonosen kot katera koli druga diktatura v zgodovini. Koncentracija ekonomske moči v rokah transnacionalnega kapitala poraja koncentracijo politične moči, ki še poudarja diktatorski doseg tega, kar imenujem transnacionalni kapitalistični razred. Globalna vojna je boj človeštva proti tej diktaturi.”[15]

Razlika od Kocbekovega časa je vsekakor v tem, da se v tej vojni ne spopadajo več razne ideologije, ampak se preprosto zlorablja človeški strah kot zadnja ideologija. Nevidni “okupatorji”– nevidni nam, a vsekakor (tudi) bitja iz mesa in krvi – so sile, ki skušajo s sistematičnim in nenehnim plašenjem (z islamskim terorizmom, priseljenci, korono, opičjimi kozami, podnebnimi spremembami, »Rusi« in zimskim mrazom,  you name it …) nasilno preoblikovati naša življenja in prestrukturirati družbo. “Partizani” so zato danes vsi, ki se upirajo manipulaciji s strahom, »veliki ponastavitvi«, transhumanizmu, agresivnemu in avtoritarnemu globalizmu, sanitarnemu totalitarizmu in digitalnemu nadzoru, vsi suverenisti in radikalni pacifisti, vsi borci za neukinljivo človekovo dostojanstvo in svobodo.[16] (In ta upor je še kako realen – ne pozabimo, da je bilo leto 2021 leto najbolj množičnih masovnih protestov v zgodovini, čeprav nekdo, ki je spremljal le »uradne medije« – se pravi centralno dirigirana in nadzorovana vojnopropagandna trobila –, tega sploh ni mogel videti.)

In četudi se komu zdi moje kratko in gotovo zelo poenostavljajoče branje sodobnega položaja »empirično nedokazljivo«, daleč zaostaja za zelo izkustvenim uvidom Kocbeka (in Rimbauda, ki je tu najverjetneje v ozadju njegovih besed):

»Duhovni boj je prav tako neizprosen, če ne še bolj, kakor surovi boj med fizičnimi silami.”[17]

 

***

 

Kocbek sam je bil nedvomno genialen književni ustvarjalec, a tudi tragičen zgodovinski lik (in to nista bili “dve duši v njegovih prsih«, ampak le vidika ene izbire in usode). Ne samo zaradi sramotne zgodbe, ki se je na zunanji ravni začela prav z gonjo proti njemu po izidu Straha in poguma in mu je življenje postavila na glavo (čeprav v mnogo manjši meri kot marsikateremu drugemu disidentu), ampak prav v odnosu do avtoritarizma, o katerem sem ravnokar govoril. Sam je namreč stopil v oborožen upor (tako kot marsikak drug Slovenec) z absolutno poštenostjo, integriteto, jasno osebno prizadetostjo osebe, ki čuti silovit odpor do tega, da bi tujec njegov narod zasužnjil z vojaško močjo in nasiljem ideologije. Ta prvotna gesta upora je bila upor proti totalitarizmu, instinktivna, spontana: izbruh kipečega življenja in svobode, ki šele išče svojo ideološko utemeljitev in upravičenje.[18] Kakor to izrazi župnik Amon v Ognju:

 

»Odpor zoper laž je več vreden od strasti po resnici. Niste edini … Danes se začenja boj zoper avtomate!«

 

Kocbekova tragična hamartia je bila v tem, da je – že zelo zgodaj – padel v primež drugega (»levega«, komunističnega) avtoritarizma in totalitarizma, sprva z rahlim nelagodjem, a vendar z veliko dozo samoopravičevanja. Tudi v tem seveda ni bil osamljen, ravno nasprotno. Zgodovinsko “partizanstvo” je zato v našem prostoru fenomen, ki ga nikakor ne moremo vrednotiti samo »negativno« ali »pozitivno«, kakor ima navado v binarnost ujeta vsakodnevna pamet (in podobno kot za partizanstvo kajpada velja tudi za domobranstvo). Prvotna gesta partizanskega upora je bila namreč – v nasprotju z običajnim mnenjem –  kontrarevolucionarna: izvorni “partizan” se zoperstavlja (naci-fašističnemu) poskusu revolucioniranja skozi stoletja izročenega načina življenja (kot ga je upesnjevala Kocbekova Zemlja). Preplastenje te geste v revolucionarni zanos pa je popoln preobrat, v katerem drugotna plast subvertira prvotno in jo razje do njenega nasprotja. (Tako kot je v fenomenologiji potrebna redukcija vseh abstraktnih pojmovnosti na prvoten življenjski svet, iz katerega izvirajo naša znajdenja v sekundarni “objektivnosti”, tako je tudi v zgodovini mogoča – in potrebna – redukcija zgodovinskih gibanj na razne plasti, izvorne in drugotne. Za pravilno razumevanje zgodovinskega fenomena partizanstva bi bilo zato treba razviti temeljito fenomenologijo upora.) Če beremo Kocbekove partizanske dnevnike, na nekaterih mestih srečamo izjave, ki niso šokantne le po opravičevanju nasilja, ampak zlasti na temeljni eksistencialni ravni: pred nami se razgrinja preobrazba eksistence, ki iz upora in v uporu proti totalitarizmu začne kmalu zagovarjati in (pred seboj) opravičevati drug totalitarizem.

Tudi ta tragedija je danes mnogo bolj pomenljiva, kot bi si radi priznali. V zadnjih nekaj letih je namreč glavnina zahodne inteligence (tako »desne« kot »leve«), ki je še pred nekaj leti sebe razumela kot brezpogojno zagovornico demokracije, človekovih pravic in svoboščin, postala – latentno ali eksplicitno, fanatično ali zgolj lojalistično[19] – zagovornica novega (sanitarnega) totalitarizma in hujskaške vojne retorike. Ne gre za neiskrenost, hinavsko nezvestobo lastnim načelom, ampak za nekaj dosti usodnejšega. Če ostanemo pri tragiškemu besednjaku: v tej zamračitvi uma je izostal anagnorismós, pre-poznanje istega v novi situaciji. Zavzemanje za demokracijo je bilo očitno premočna čustvena investicija, da bi lahko po nekaj letih zmogli intelektualno distanco in bi prepoznali totalitarnega “demona v demokraciji”.[20] (Tudi v Sloveniji so izjemno redki intelektualci, ki so se iskreno, pogumno in odločno ob koncu socializma bojevali za demokracijo in človekovo svobodo, v sanitarnem totalitarizmu in vojnem hujskaštvu bili sposobni prepoznati nevarnost nove diktature in ne le političnega, ampak tudi duhovnega suženjstva – in še ti intelektualci so v “novi normalnosti” hitro postali personae non gratae, kakor na primer vidimo po odvzetju javne besede Tomažu Mastnaku).

            Totalitarne in avtoritarne težnje postajajo vedno težje prepoznavne. Prihajajo čedalje bolj zahrbtno, nepredvidljivo, zvijačno, osvojijo nas in si nas podjarmijo, ne da bi se mi tega zavedali – in naše svobodoljubno samorazumevanje spremenijo v njegovo parodijo.

            Zato je Strah in pogum seveda trajno opozorilo k čuječnosti tudi vsem današnjim “partizanom”–  upornikom, antiglobalistom, suverenistom, nasprotnikom velikega reseta, radikalnim pacifistom … Sam sicer upam, da bo to svetovno uporniško gibanje postalo bolj politično učinkovito (kar je oteženo prav zaradi njegove svetovnonazorske in idejne mnogoterosti), a ostalo protirevolucionarno, in se ne bo prepustilo kakšnemu novemu prevratniškemu zanosu, ki bi njegove izvorne energije podjarmil ideologiji. Zakaj? Nekaj pomembnega o tem pove prav Kocbek.

***

Temeljna tema Straha in poguma ni abstraktni zemljevid krizne zgodovinske situacije (ki, kot rečeno, po mojem ohranja svojo aktualnost), ampak ravno njegova problematizacija. V središču novel je dejanje, ki v imenu osvoboditve in revolucije krši temeljna moralna načela. Zgodovinski čin, ki postane zlo-čin. Delovanje, ki postane – ne glede na vse svoje izvorne intence – hudo-delstvo. V Partizanskem dnevniku vidimo, kako se je Kocbek bojeval s tem vprašanjem: sprva tako, da je sam pred sabo na vsak način želel opravičiti vse zlo, ki se zgodi v imenu dobrega,[21]machiavelistično sprejeti nujnost (brutalnih) sredstev za doseganje (pravičnega) cilja.[22] Podobno v Blaženi krivdiberemo, da pride čas, ko se pač ni treba več ukvarjati z »nežni[mi] izhodi starega meščanskega pravosodja”:

“Mi smo vendar sredi totalne vojne, sredi revolucije, mi smo partizani.«[23]

Na neki točki pa se je Kocbekovo samoopravičevanje zlomilo. Umetniška moč in družbena zanimivost Straha in poguma sta v tem, da je bil pisatelj z večjo distanco kmalu po osvobodilnem in revolucionarnem dogajanju sposoben to svojo globinsko tragedijo misliti in literarno izraziti, vede ali nevede, namenoma ali instinktivno. V teh štirih novelah namreč začutimo, da se je sam sebi nekaj let po vojni že zazdel »bloden potnik na mrtvi mesečevi površini«.[24]»Logomahije«, ki so očitno eksteriorizirani avtorjevi pogovori s seboj, kakršne v obilju izpričuje Partizanski dnevnik, so ohranjene, vendar v kontekstu zgodb – z njihovim simbolno-čustvenim učinkovanjem na bralca – postane jasno, da je zagovor “nujno nečistega” zgodovinskega dejanja pravzaprav zagovor zla (to se pokaže že v Blaženi krivdi, še bolj očitno pa v Črni orhideji, v mučnih modrovanjih pohotne horde, ki povsem brez potrebe umori mlado dekle).[25]

Preproste ločnice se zabrisujejo. Ideološka trdnost, ki je povezana z “življenjskim redom”, se razpusti:

“Pod navideznostjo se je prešerno zamajala globoka negotovost vesoljnega gibanja.”[26]

Kocbek že razbira nihilizem, ki od znotraj razžira na videz jasen program narodne osvoboditve in družbene revolucije, njuno nejasno hrepenenje “po hladnem čaru ničnosti.”[27]  V novelah seveda ostaja nepremostljiv prepad med dobrimi in slabimi, agresorji in branitelji, okupatorji in okupiranimi, zatiralci in osvoboditelji, vendar je pogreznjen v eksistencialni mise en abyme. Kakor ugotavlja Barka v Temni strani meseca:

“Dokler sem čutil nasprotnika in spoznaval njegovo varno, čeprav napačno sodbo ter vedel za njegov določni, čeprav sovražni položaj, sem mogel prav tako varno in določno izzivati njegov red in resnico. Dokler sem sovražnika videl zunaj sebe, sem krepko sedel v sedlu. Tak nasprotnik je jasno izzival mojo resnico in hkrati krotil mojo laž. Potem pa se je čez noč spremenilo. Zgodilo se je tisto, kar me je do kraja zmedlo. Nasprotnik se je pretvoril in pošastno razširil, zakrinkal se je in vtihotapil v vse kotičke življenja. Ne vidim več jasno njegove postoterjene, povsod navzoče moči. Z jasnim in določenim nasprotnikom vred se je zrušilo tudi moje razmerje med resnico in lažjo, med dobrim in zlim. Vse se je zamajalo, razumeš, vse. To je edina resnica, ki mi je ostala. Zamajale so se poslednje zapreke, zlo je brezmejno zagospodovalo. Človek se izgublja sredi razdivjanega snovnega sveta. Današnja vojna je smrtni ples besov. Ljubezen je hkrati sovraštvo, življenje je hkrati smrt, svoboda je hkrati sužnost, ustvarjanje je hkrati rušenje.«[28]

Te besede veljajo tudi danes. In enako velja za uvid v motive zgodovinske akcije, ki so se še pred kratkim zdeli razumsko jasni in razvidni, a se globinsko izgubljajo v iracionalnem. Damjana v Blaženi krivdi pregiblje

»ostra zakonitost mehanizma, ki ga poznajo le blazneži in umirajoči. Bil je plen neznanskih sil, ki so močnejše od sil evklidičnega prostora in klasičnih fizikalnih spoznav. Bil je žrtev besov, ki čakajo zadaj za prožnim časom in zakrivljenim prostorom in le tu pa tam vdro v naše medlo bivanje.«[29]

Življenje – tudi življenje osvoboditelja in revolucionarja, in to še posebej – se Kocbeku pokaže v tragični ambivalenci. Umetnik, ki jezikovno izraža njegove dileme, se distancira od (med)vojnega ideologa. Kakor beremo v Blaženi krivdi:

“Duh človekov sam sebe nikoli ne pozna, najmanj v zavestnem stanju, kajti njegovo delovanje ni odvisno od volje in uma. Pokoren mora bit zakonu, ki ga kljub najboljši volji in najjasnejšemu umu zapleta v zlo in ga meče iz teme v luč in iz luči v temo. Kdor se uredi v svojih mislih in navadah, ga nekega dne neusmiljeno vrže v nered, kdor z največjimi žrtvami doseže svobodo, v njej žalosten odkrije nasilje in sužnost, kdor z vsem srcem vzljubi ženo, jo prej ali slej prazen zapusti, in kdor se na življenje in smrt bojuje za svojega bližnjega, se mu že v naslednjem trenutku odreče. Človekov svet je svet izdaje. Zlo biva v človeku kakor seme v plodu in kakor plod v semenu.«[30]

Župnik izdajalskemu kaplanu zato lahko zabrusi besede, ki ostajajo svarilo vsem zgodovinskim akterjem, tudi tistim, ki vodijo agenda »nove normalnosti«:

“Ni zmage, ki navsezadnje ne bi ostala nekaznovana, in ni osvojitve, ki si prej ali slej ne bi osvojila tudi osvojevalcev  samih.«[31]

Vsi ti poudarki, ki so vpleteni v Kocbekove zgodbe, so bili v času vzpostavljanja komunističnega totalitarizma (in vsakega drugega avtoritarizma, ki za njim prevzema baklo, torej nedvomno tudi danes) brez dvoma škandalozni. Vendar je Strah in pogum bil – in je – sporen še iz enega, globljega razloga.

***

Kocbek je poznal zapeljivost izgubljanja v stihiji, užitek potapljanja v popolno imanenco narave in zgodovine, izginotja v poenoteni množici. Dobro je poznal zapeljivost besed, ki jih komisar Gaber govori Damjanu v Blaženi krivdi:

»Notranji svet je danes enak nejasnosti. Kdor se zateka vanj, povečuje zunanji nered in notranjo laž. Danes se moraš ves predati zgodovini, prihodnost človeštva zahteva celega človeka, dejavnega človeka.«[32]

Protagonist te novele to občutje zlitja z zgodovinsko stihijo lapidarno izrazi v svojem opisu hipa “čudnega olajšanja”:

“Ugajalo mu je v nepristranskem in nejasnem razpoloženju. Ne bi se rad več vrnil v določno mišljenje, rad bi postal del brezimnega stvarstva, del neizrekljive zgodovine … Morda je živel pravilno, toda pravilnost je bila prazna. Morda je živel spodobno, toda spodobnost je bila nekoristna. Šele zdaj se bo zgodilo tisto, kar ga bo uresničilo in počlovečilo. Svet vrednot se mu je sesul, resničnost se je spremenila v neogibno in brezbrežno usodo. Njena omama ga je napolnila tako naglo, da je zahlipal.”[33]

In vendar Kocbek, sprva navdušeni »stvaritelj« zgodovine, brez ostanka pogreznjen v časovnost, v Strahu in pogumu na nekaterih ključnih mestih izrazi sunke resničnosti, ki presega zgodovino in čas ter jima sodi. Amon v Ognju prebira svoj zapisek, ki izrazi ta preobrat:

“Čim bolj se človek isti z zgodovinsko stvarnostjo, tem bolj se oddaljuje od resnice. Kristjan, ki se na milost in nemilost izroči zgodovini, se mora prej ali slej odtujiti svojemu pravemu smislu. Človek ne more priti do človečnosti, ne da bi se navezal na nekaj večjega izven sebe. Spoznavam kristjane, ki ne znajo več razlikovati med tem, kar je silnejše od njih, in tem, kar je pomembnejše od njih. Že čutim, da zgodovina grozi človeku huje od onstranstva. Kdaj bomo znova spoznali, da ne težimo po sreči, temveč po odrešenju …«[34]

Tudi zadnja leta smo v razmahu nenavadnega fenomena, ko se je skrajni liberalistični individualizem v osupljivo kratkem času preobrazil v novi kolektivizem, skrit za parole o solidarnosti, skupnem dobrem in »ljubezni do bližnjih«, videli užitek stapljanja z množico, prepustitve brezglavi stihiji. Opazovali smo absolutno dominacijo časovnosti in izginjanja oseb v paničnem strahu pred smrtjo. A kot v Kocbekovem času tudi danes velja: celo popolna zgodovinska zmaga tega stihijskega gibanja bi bila njegov poraz, ker bi slej ko prej trčila ob Presežnost. Ultimativna provokativnost Kocbekovih novel v današnjem trenutku zato po mojem mnenju ni skrita le v problematizaciji “čistih” zgodovinskih pozicij, ampak se kaže v večkrat evociranih trenutkih, ko človeška življenja v vojno-kriznih situacijah trčijo ob Transcendenco, ki imanentistično samorazumevanje postavi na laž. Tedaj se odpre “brezbrežna razsežnost … neznanega smisla«,[35] razodevata se “omamna brezdanjost življenja in popolna neulovljivost tistih resnic, ki se razumu zdijo stalne in gotove.«[36]

Če je v Kocbekovih partizanskih dnevnikih Transcendenca stopila precej v ozadje –  kljub stalnemu besedičenju o krščanstvu, Cerkvi, klerikalizmu in kristjanih –, v Strahu in pogumu vdira z vehemenco. Nakazuje se intertekstualno z evokacijami Dostojevskega in Rilkeja, Platonovega Sokrata in Sofokla (se pravi avtorjev, ki so v različnih duhovnih epohah ubesedovali nerazpoložljivost Skrivnosti), stopnjuje z nenehnimi krščanskimi referencami. Njen izbruh je skorajda nevzdržen:

»Toneta je obšla nova tesnoba, različna od prejšnje. Začel je preraščati snovni svet. Prešinila ga je notranja svetloba, prihodnost je zagledal tako brezpogojno kakor še nikoli, telesno pa je zaznal navzočnost sil, ki jim
človek pozna le namišljena imena. Prvič v življenju so se mu približale in se začele spajati z njim. Bilo mu je, kakor da ga bodo zdaj zdaj raznesle.«[37]

Lahko jo prikliče pogled na naravo:

“Najprej sem zagledal nebo z migljajočimi zvezdami. V hipu me je prevzela ganjenost, da bi pokleknil. Veličastje zvezdnega neba me je prevzelo in napolnilo z nečim, kar je najbližje občutku za večnost.«[38]

Lahko vanjo prekipi življenje sredi zgodovine:

“Z neznansko osrečujočo slastjo sem občutil, kako pojemata v meni bojazen in tesnoba in kako se spreminjata v preprosto in jasno gotovost. Bil sem povezan z nečim, kar je bilo večje in trajnejše od mene. Dotaknil sem se neznanega sveta, ki mora nekje obstajati, sicer je mehanizem človekovega osebnega življenja nesmiseln in vsaka strast nora.«[39]

V vseh teh primerih se dogaja eno in isto:

“Molčeči Bog je tiho spregovoril.”[40]

***

Strah in pogum se vrtinči okrog smrti in zgodovinska akcija predpostavlja razumljeno smrt (kot izničenje, kazen, grozo,  skrajno zlo) – ob tihi besedi molčečega Boga pa se odpira nekaj drugega, namreč smrt kot skrivnost, ki vase potegne tudi življenje:

“Smrt je kakor življenje, njene skrivnosti ne more izčrpati noben razumski pogled.”[41]

Čeprav je ta transcendenca “skrivnost”, ni etično nevtralna, ampak – kakor to v Ognju spozna župnik Amon – terja nravno zavzetost:

“Iz temne gmote se je začela pred njim dvigati nejasna in nadčloveška dolžnost, ki ni vedela povedati, kako naj jo izpolni.”[42]

Ta »nadčloveška dolžnost« ima tudi razsežnost negacije, obsodbe in ovržbe, ki vsakemu znotrajzgodovinskemu rezoniranju v mejnih trenutkih kaže odgovornost onstran vsake ideologije. Protagonistu v Črni orhideji na primer postane jasno, da je

»zdaj … do kraja izročen silam narave in zgodovine, zdaj stoji popolnoma sam pred zlom in smrtjo. Doslej se je z dvomom in igro spretno sukal okrog svoje neizbežnosti, doslej se ji je mogel upirati, ogibati, tihotapiti se in izzivati. Zdaj je brez priziva spoznal in vedel, da se ne bojuje le z Nemci in z domačimi nasprotniki, ne le sam s seboj, temveč z nečim, kar je silnejše od vsega. Zdrznil se je, zaslutil je nekaj nepravilnega v sebi. Tesnoba ga je stisnila, bila je temna zavest krivde.«[43]

Transcendenca lahko prekipi in preobraža zgodovino na povsem drugi ravni, kot si to zamišlja revolucionarno (nekdanje ali današnje) delovanje. Župniku Amonu sta na primer »življenje in zgodovina … postala jasna, njuno bistvo je človekovo in božje utelešenje«.[44] To “utelešenje” je v Kocbekovem horizontu očitno še mišljeno v novozaveznem ključu, kot inkarnacija Božjega Logosa in človekova kristomorfna divinizacija, ki iz njega naredi pravega, resničnega človeka. Vsak avtoritarizem – nekdanji in sedanji –  sledi kaplanovemu geslu (»strahovanje je edina pot do reda v človeški družbi … red je dobil prvenstvo nad ljubeznijo«),[45] pa najsi za to išče – tako kot danes –  povsem sekularne razloge ali pa se – kot nekdaj kaplan in danes njegovi maloštevilni nasledniki – sklicuje na (napačno razumljeni) starozavezni “strah Božji”. In zato odgovor izdanega Toneta – v katerem je zlahka prepoznavna reminiscenca na Legendo o velikem inkvizitorju F. M. Dostojevskega – velja tudi v našem času:

“Tvoj strah pred Bogom je strah pred človekom, strah pred samim seboj! Slabič si, zbežal si pred svojo svobodo! Ljubezen te je zmučila, pa si se vrgel sili v naročje!«

Vdor pristne Transcendence je namreč vdor “novega zakona”, se pravi nove, Kristusove postave:

“Obsojenec je kričal sredi novega grmenja: ‘Ti si iz starega zakona, kjer sta živela sila in sovraštvo, jaz sem iz novega, kjer naj vladata ljubezen in svoboda …’«[46]

Pisava, ki izpričuje takšne duhovne resnice, je bila nevarna za komunistični ideološki monolit – in je še vedno enako nevarna za ideologijo “nove normalnosti”, saj ji v imenu vseh, ki so v njej šikanirani, zapostavljeni, izločeni in trpinčeni, na ves glas kriči:

“Ne moreš mi več do živega. Na dveh različnih straneh sveta stojiva. Moja nesreča je bliže resnici. Ti pa si raje varen kakor nesrečen, to je laž sleherne oblasti.«[47]

***

Andrej Inkret v poglavju svoje knjige In stoletje bo zardelo. Kocbek, življenje in delo,[48] ki je v pričujoči izdaji ponatisnjeno kot sijajen uvod v genezo in recepcijo Straha in poguma, razvil domnevo, da je bil izid novel le pretveza za gonjo proti Kocbeku. »Tovarišijo« naj bi motilo predvsem pisateljevo politično delovanje, na primer njegova kritika kulturne politike, predvsem pa njegov zadržano provokativen nastop na kongresu Osvobodilne fronte aprila 1951.[49] Sam sodim, da v takšni sodbi, ki jo ponavlja tudi več drugih sodobnih raziskovalcev Kocbeka, preočitno prihaja do izraza sodobno sekularizirano razumevanje in vrednotenje motivov delovanja: vse je moč, boj za politično oblast, druge stvari – na primer umetnost, duhovnost in mišljenje – v realnem življenju pač niso tako zelo pomembne. Seveda na ravni pozitivističnega tehtanja dokumentov ta hipoteza lahko drži, vendar ji spodleti na globlji ravni razumevanja tega, kaj je v globini moteče za totalitarno imanentizacijo družbe. To namreč ni le politična akcija, ki se še vedno dogaja na ravni imanence in potrjuje temeljno tezo vladajoče ideologije. To tudi ni kritika, ki je vedno – kot smo videli v zgodovini realnega socializma – »varnostni ventil«, ki omogoča podaljševanje sistema.  Sodobno raziskovanje vznikov totalitarizma je pokazalo, da je za avtoritarizem paradoksno največja nevarnost nekaj skrajno krhkega, kar predstavlja razpoko v zacementiranem monolitu imanence: misel, molitev, pesem, knjiga. Naj navedem nekaj misli Arthurja Versluisa, enega najzanimivejših avtorjev, ki so se ukvarjali z genezo totalitaristične mentalitete, saj lahko vržejo drugačno luč na gonjo proti Kocbeku:

»Mistika, transcendenca, celo umetnost in književnost – vse, kar ljudi opogumlja, da se notranje zazrejo v višine tega, kar lahko človeštvo doseže , v takem (= totalitarnem) sistemu predstavlja veliko grožnjo. Celo največjega mistika zahodne krščanske zgodovine, Mojstra Eckharta,  so nekateri cerkveni uradniki razglasili za krivoverca. Milosz opisuje, kako je ‘ujeti um’ pod komunistično ideokracijo bil prisiljen samega sebe zvijati v zahtevane odvratne oblike – ali pa v nasprotnem primeru biti obsojen: pod ideokracijo ne more biti tolerirana niti avtentična religija niti avtentična umetnost, saj obe inherentno presegata meje zgodovine.

Zakaj? Kaj pri ‘heretičnem’ zagovorniku brezčasja tako prestraši ideokrata, da se izoblikuje inkvizicija? Lahko navedemo mnogo razlogov, a po mojem mnenju je med njimi najpomembnejši potreba vsiliti prebivalstvu striktno historicistično perspektivo. Najsi gre za Inkvizicijo ali za nauke, ki so oblikovali to ustanovo, za komunistično državo in njene nauke, ki vztrajajo pri svojem Napredku skozi zgodovino (četudi gre za Napredek čez desetine milijonov trupel), ali pa za futuristični mehanizem fašistične države – vsi predstavljajo ubran napor odstranitve individualne svobode in vztrajanja pri korporativni enotnosti, ki jo z nasiljem doseže teror. Za takšno mentaliteto največji sovražnik ni zunanji, temveč notranji: to je tisti, ki vztraja na primatu brezčasja nad časom, večnosti nad zgodovino. ‘Heretik’ ali upornik, ki je uzrl večnost, predstavlja največji izziv za vse te korporativne institucije, ki se morajo – kontrastno – omejiti na zgodovinsko-časni svet. Tako totalitarna inkvizitorska oblast neumorno preganja tiste, k vztrajajo pri transcendiranju zgodovine prek religije, umetnosti in književnosti. Da, včasih jih preganja bolj kot politične upornike.«^[50]

To vsekakor velja tudi za današnji trenutek. Kar se nam dogaja, ima »ideokratsko« totalitarno osnovo: priče smo jurišu scientističnega naturalizma, ki se sklicuje na znanost (kakor sta se nanjo stalno sklicevala nacizem in »znanstveni« socializem), da bi zameglil svoje samovoljne in neutemeljene politične odločitve (ki so povečini le implementirane zahteve »transnacionalnega kapitala« in njegove diktature) – in predvsem svojo temeljno odločitev za radikalno imanenco, za hermetično zaprt naravni svet, v katerem in zunaj katerega ni nič drugačnega, kar bi se izmikalo ideološkemu projektu samovzpostavljanja človeka in njegovega samopreseganja.

Vsaka misel, ki naredi epifano razviden mysterium tremendum et fascinans, za katerega je ta ideološki projekt navaden ništrc, vsaka umetnina, ki pokaže, da obstajajo nezapisani zakoni, ki so sveto nedotakljivi in veljavni ne glede na vse hotenje oblastnikov in zblojene ambicije tehnologov, vsaka duhovnost, ki dejansko izpričuje, da bosta nebo in zemlja prešla, Božje besede pa ne – so bile in ostajajo najučinkovitejša subverzija »nove normalnosti«.

Kocbekov Strah in pogum nas – kot prava »partizanska« akcija po končanem partizanstvu in proti njemu[51] – tudi danes vabi k posnemanju, ne glede na nevarnost, ki se ji s tem morda izpostavljamo.

 

[1] Prim. M. Kos, Aktualna pasivna in aktivna recepcija Kocbeka kot političnega stvaritelja, v: Primerjalna književnost (Ljubljana) 34.1 (2011), str. 191–209.

[2] Ta umetniški presežek je po moji sodbi nedvomen, čeprav so novele – napisane v času po Joyceu in Beckettu – z literarnozgodovinskega gledišča zelo konservativno zasnovane in jezikovno artikulirane. Tudi njihov narativni okvir – vselej bizarno-tragična vojna epizoda, ki s svojim razpletom včasih meji na neverjetno – služi predvsem (v orisanem kriznem kontekstu precej nerealističnim) »logomahijam«, besednim spopadom, ki pa zvesto odsevajo avtorjeve intenzivne notranje konflikte (torej vseeno globlje »življenje«), kakor lahko precej natančno pokažemo z vzporednim branjem Partizanskega dnevnika (se pravi Tovarišije, Listine in vanju nevključenih zapisov). Na to samovoljno, a po mojem utemeljivo hermenevtično domnevo se opiram, ko v nadaljevanju brez orisa dramskih kontekstov navajam misli likov iz novel kot izraze Kocbekovih notranjih bojev. Kar seveda tudi pomeni, da je moje branje Straha in poguma zelo oseben odziv in si ne prizadeva biti »objektivna interpretacija« avtorjeve intence ali pomena besedila samega po sebi.

[3] ČO, str. 182 (citiram s kratico novele in s stranjo pričujoče izdaje: TSM = Temna stran meseca, O = Ogenj, BK = Blažena krivda, ČO = Črna orhideja. Kocbekove partizanske zapiske – Tovarišijo, Listino in druge zapiske – navajam po nedavni izdaji Partizanski dnevnik, Ljubljana: Sanje 2022, ur. R. Zavrtanik = PD).

[4] Da je imel ta prodor včasih naravnost vizionarsko kvaliteto, lahko vidimo iz njegovih – v zadnjem letu že kar razvpitih – sanj, opisanih v Dnevniku 1951–1952, Ljubljana 1986, str. 149–150.

[5]N. Bobbio, Destra e sinistra, Rim 2014 (1. izd. 1994).

[6] N. Bobbio, nav. d., str. 289 e–izdaje.

[7] Manifeste conspirationniste, Pariz 2022, str. 15.

[8] Prim. https://www.domovina.je/prejeli-smo-giorgio-agamben-beseda-filozofa-o-kovidnem-potrdilu/

[9] ČO, str. 163.

[10] O, str. 107.

[11] O, str. 112.

[12] O, str. 89, moj poudarek.

 

[13] O, str. 90, moj poudarek.

 

[14] O njej sem skušal razmišljati v besedilu o Janezovem Razodetju, objavljenem v zborniku Proti epidemiji enoumja, G. Kocijančič (ur.), Ljubljana 2021.

[15] W. I. Robinson, Global Civil War: Capitalism Post-Pandemic, Oakland CA, 2022, str. 33 e–izdaje.

 

[16] Ta prenos pojma je seveda mejen, a vendarle dopusten. Kakor je Carl Schmitt, nekoč nacistični pravni strokovnjak, po vojni pa izjemno vpliven politični filozof, približno v času nastanka Kocbekovih novel ugotavljal v knjižici, ki z veliko zgodovinsko erudicijo in pojmovno ostrino zarisuje obrise partizanstva kot nove realnosti vojnih spopadov: “V nekaterih primerih gre prepomenjenje (izraza “partizan”) do splošnega simboliziranja in razpustitve pojma. Tedaj se lahko ‘partizan’ imenuje vsak samohodec ali nekonformist, na glede na to, ali še sploh namerava vzeti orožje v roke” (Theorie der Partisanen, Berlin 1975, ponatis 1. izd. iz leta 1963, str. 18). Toda tudi ta neoboroženi upor prihaja s svojo veliko ceno, kakor smo videli zlasti v dogajanjih v Kanadi in Avstraliji, pa tudi v Nemčiji in Avstriji: “Partizan ve – in je sprijaznjen s tem – , da ga bo sovražnik postavil zunaj prava, zakona in časti” (nav. d., str. 29).

 

 

[17] O, str. 129.

[18] Poudarjam: šele išče. Seveda je bil Kocbek že pred vojno –  kot mnogi senzibilni razumniki njegovega časa –  prepričan, da živi v času »zatona Zahoda« in njegove buržoazne kulture (»fašističnega meščanstva«,  ZD 9, str. 22). Pričakoval –  in iz srca pozdravljal – je prihodnjo radikalno družbeno oziroma celo antropološko spremembo (»ustanavljanje novega človeškega reda«, kakor to že leta 1935 poimenuje v pismu Francetu Koblarju), vendar mu zelo dolgo ni bilo jasno, kakšen naj bi bil značaj tega reda. Kakor je lepo povzel Matevž Kos: »…potres, ki ga dnevniški zapisovalec napoveduje oziroma pričakuje, ni načrt profesionalnega revolucionarja za družbeni prevrat in prevzem oblasti, po katerem bo vse drugače, ampak bolj nekakšna poetična vizija, pričakovanje velikega dogodka. A ta je, če odmislimo spremljajoči patos – ali ravno zato –, po večini nedorečen in abstrakten, bolj zadeva apelativnega priklicevanja kot pa hladne, recimo kritične politično-ekonomske analize, v kakršni so se v predrevolucijski dobi ‘svetovnega imperializma’ mojstrili Kocbekovi komunistični sopotniki, po večini profesionalni revolucionarji in njegovi poznejši tovariši v Protiimperialistični oziroma Osvobodilni fronti.« (Leta nevarnega življenja, Ljubljana 2019, str. 25). Brez dvoma najdemo v Kocbekovih predvojnih zapiskih sledi jasnih dispozicij za poznejše prevzetje marksistične revolucionarne ideologije, vendar se moramo varovati, da jih ne izbiramo enostransko in urejamo teleološko, saj je recimo še 25. septembra 1940 nastal tale presenetljiv zapis: »Marksizem pomeni duhovno dekadenco, fašizem pa socialno. Na drugi strani imata oba nekaj pozitivnega, marksizem je zdrava, spontana, socialna reakcija, ki nosi v sebi zgodovinsko iniciativo, fašizmi pa slonijo na zdravem pojmovanju evropske kulture« (PD I, str. 75, moj poudarek). Tudi na življenjski ravni je jasno, da se Kocbek ni podal v boj kot revolucionar, saj je svoj upor proti nemško-italijanski agresiji začel kot prostovoljec v jugoslovanski vojski (s katero verjetno ni imel namena delati revolucije). Še sklepni akord Tovarišije je – po vsej vmesni revolucionarni indoktrinaciji – več kot jasen: »Res je, nikoli nismo bili tako svobodni, kot smo danes kot uporniki proti modernemu suženjstvu« (PD I, str. 670).

[19] Prim. G. Kaiser, Koronaci – analiza kultnega fenomena , prev. A. Leskovec (https://kud-logos.si/2022/koronaci-analiza-kultnega-fenomena/).

[20] Prim. R. Legutko, The Demon in Democracy: Totalitarian Temptations in Free Societies, s. l., 2016.

[21] Prim. BK, str. 56 : »Še malo, pa bom docela spremenjen, si je dejal. Isti človek bom ostal, in vendar se bom spremenil. Postal bom človek greha, pravi, resnični človek. Kakor da bi bral velike črke modrega stavka v stari knjigi, je govoril: zlo ima nalogo odreševati.«

[22] Kakor je to lepo ubesedil Tine Hribar: »Kocbek je podlegel hudi krivdi prav tedaj, ko je v zagnani težnji po prečloveškem segel po nadčloveškem in s tem zapadel nečloveškemu« (Ena je groza, Ljubljana 2010, str. 97).

[23] BK, str. 45.

[24] BK, str. 52.

[25] Konceptualni okvir, v katerem bi morali danes misliti dogajanje te novele, je poleg inherentne agresivnosti ali celo ubijalskosti čistega erotizma (o tem fenomenu primerjaj moj esej Erotika v knjigi Erotika, politika itn. Štirje eseji o duši, Ljubljana 2011) vsekakor mehanizem žrtvovanja grešnega kozla, kakor ga je razvil René Girard. Ključno – in v noveli le pretanjeno nakazano – je prepričanje, da žrtvovanje pomiri smrtonosne tenzije v nekem občestvu in ga znova zedini:»Vsi so prisluhnili nenavadnemu človeškemu spominu. Prastari običaj žrtvovanja nedolžnega in lepega človeka, da poravna grehe občestva, jih je vznemiril in očaral hkrati. Naenkrat so se potopili v usodno razpoloženje, kakor kopalci zabredejo v toplo nočno morje« (ČO, str. 165). Mimogrede: isti mehanizem se je pred kratkim očitno sprožil v ravnanju družbene večine z »necepljenimi« (in se zdaj nadaljuje v njenem ravnanju z »rusofili«) – v povsem iracionalnem sovraštvu do »grešnega kozla«, samohodca, nekonformista, »heretika«,  družba skuša odpraviti svoje lastne notranje konflikte in tudi res izkuša užitek stihijskega poenotenja, primitivno slast Kolektiva.

[26] TSM, str. 22.

[27] Prim. TSM, str. 16: »Stavroginove besede so mi prišle na um: Bojim se samomora, ker se bojim pokazati veličino duše.« … Devin je še vedno brez glasu ležal ob Barki. Oglasilo se je Barkovo vprašanje: »Veš, kdaj je Dostojevski to napisal?« Devin se je rahlo premaknil, Barka pa je nadaljeval: »Takrat, ko je spoznal, da nobena zapreka ne varuje človeka pred silami zla.« Utihnil je, zdelo se mi je, da je minila večnost, preden je nadaljeval. »Devin, to je nedopovedljivo strašno izkustvo.« Znova se je hrupno zganil. »Zdaj približno veš, kako je z menoj …«

 

[28] TSM, str. 16–17.

[29] BK, str. 68.

[30] BK, str. 79.

[31] O, str. 87.

[32] BK, str. 50.

[33] BK, str. 54.

[34] O, str. 124.

[35] TSM, str. 30.

[36] TSM, str. 22.

[37] O, str. 104.

[38] TSM, str. 32.

[39] TSM, str. 38.

[40] O, str. 104.

[41] O, str. 117.

[42] O, str. 123, moj poudarek.

[43] ČO, str. 178, moj poudarek.

[44] O, str. 138.

[45] O, str. 99–100.

[46] O, str. 98.

[47] O, str. 100.

 

[48] Ljubljana 2011.

[49] Prim. A. Inkret, nav. d., str 312–337; Kocbek to dogajanje anotira v Dnevniku 1951 (izd. M. Glavan, Ljubljana 2001), str. 143–152.

^[50] A. Versluis, The New Inquisitions: Heretic–hunting and the Intellectual Origins of Modern Totalitarianism,
Oxford 2006, str. 10.

[51] Ta gesta – »partizanstvo« proti zgodovinskemu partizanstvu – se je ponovila na koncu Kocbekovega življenja z njegovim znamenitim intervjujem v tržaškem Zalivu (ki je bil uporniška, protitotalitarna in kontrarevolucionarna akcija z velikimi posledicami). Ob divjih reakcijah nanj je 9. februarja 1976 »v najbridkejši uri« zapisal: »Prvič v življenju mi je iz globine žal, da sem se rodil kot Slovenec, in prvič po tridesetih letih mi je postalo iz vseh vlaken mojega človeka žal, da sem se odločil za partizanstvo. Komunizem je resnično satansko maščevalna in infernalna sila. Česa naj se zdaj oprimem? Kako naj ohranim tiste drobce življenjske sile, ki so mi ostale do moje smrti?« (Dnevnik 1954–1977, str. 248–249).