Primerjanje različnih mističnih tradicij kaže, kako podobno strukturo imajo v svojem jedru navzven še tako različne religije. Izenačevanje strukturnih momentov med vzhodnimi in zahodnimi religijami hitro postane sila problematično, saj vodi v posploševanje in poenostavljanje, a je iskanje skupne strukture vsekakor smiselno. Primerjava krščanske in islamske mistike je manj kompleksno, saj skupaj z judovstvom tvorita abrahamske religije, ki si delijo starozavezno monoteistično resnico, pri čemer je islamsko izročilo najmlajše. Hud zgodovinski spor krščanstva in islama mehča njuno jedro, mistika, ki razkriva temeljne vzporednice in razhajanja omenjenih religij.

Za razpravljanje o primerjanju mističnih tradicij sem izbrala mistično pesništvo, in sicer na podlagi razmisleka, kako je prav poezija tista forma, ki je najprimernejša za ubesedovanje mističnih izkustev. Govoriti o nečem, o čemer ne moremo govoriti, je osrednja tema mistike in v tem polju se mistika in poezija najdevata. Zdi se, da se mistika v svojem vrhuncu zmeraj izpoje v poezijo, ko neizrekljivost mističnega izkustva pride na rob molka in se zlije v mistično pesem. Nešteti mistiki so bili pesniki, zato se to ne more zdeti naključje; v islamski tradiciji prav ti veljajo za največje poete. Izvorno pesništvo in mistika sta si zelo blizu in sta imela do renesanse skupni izvor v božjem, šele v novem veku se pesništvo začne sekularizirati. Tako Janez od Križa kot Rumi sta v kar največji možni meri reprezentativen primer in predstavljata vrhunec mističnega pesništva v svoji tradiciji z vsemi pomembnimi elementi krščanskega in islamskega mističnega pesništva. Ne bo šlo za primerjavo konkretnih pesnikov, ampak za iskanje podobnosti in razlik mističnega pesništva znotraj krščanstva in islama.

Najvišja, poslednja Resnica, ki jo izraža mistika, je Absolut – Bog. V teistični mistiki, kot sta krščanska in islamska, je Bog neskončno daleč in hkrati neskončno blizu, v vsem ustvarjenem. Je neizrekljiv in neubesedljiv in o tej poslednji neizrekljivi Resnici govorijo vse mistične tradicije. Mišljenje ni tisto, ki nas lahko pripelje do spoznanja; resnica mistike je v biti in ne v mišljenju. Bit pa je zakrita in neubesedljiva. Ta nemoč izraziti se o poslednji Resnici Boga zato vodi v molk, ki je najdoslednejša drža v mistiki. Kljub nezdružljivosti mistike in jezika pa so mistiki paradoksalno vselej čutili potrebo, da o mističnem izkustvu govorijo. Tako nastaja mistični paradoks, ki predstavlja tisti napor, kako govoriti o tem, česar se ne da ubesediti.

Medtem ko mistika večini religij pomeni vrhunec in pogosto najbolj cenjeno bistvo njihove tradicije, je bila znotraj krščanstva pogosto v podrejenem položaju. Tega je najbrž kriv preveč razumski pristop k razumevanju krščanstva, ki je prevladal v novem veku. Teologi so vero dosledno racionalizirali in čez-razumski mistiki niso puščali skoraj nobenega prostora, s tem pa so zašli, v siceršnji želji po resnici, daleč stran od nje. Globoka kriza krščanstva danes je najbrž v veliki meri posledica takega pristopa. Kajti resnica religije – in znotraj nje mistike – je zastrta resnica, ki je ne moremo dojeti z mišljenjem. Mistika je tista najvitalnejša prvina sleherne religije, ki jo zanima gola bit, neubesedljiva, večno izmuzljiva resnica, ki je lahko dojeta z mističnim izkustvom. Sodobni krščanski mistik Willigis Jäger pravi, da smisel Jezusove zgodbe ni v njeni duhovno-zgodovinski resničnosti, ampak v odrešenjski funkciji. Kogar zanima, kaj se je v resnici zgodilo, je že v osnovi zgrešil smisel. Krščanstvo se sooča z izrazitim dualizmom, ki nastaja med človekom in Bogom: človek hrepeni po zunajsvetnem Bogu, česar vzhodne, večinoma monistične religije ne poznajo. To dualistično teološko osnovo presega krščanska mistika, ki je bila pogosto zatirana s strani teologov in je vpeta v skoraj pozabljeno duhovno izročilo kontemplacije ali motrenja (kot je v judovstvu kabala, v hinduizmu joga, v budizmu zen ali v islamu sufizem). Dokončna združitev Boga in človeka pa v tem življenju ni mogoča niti znotraj mističnega izkustva.

Za razumevanje mistične poti v krščanstvu je bistvenega pomena mistična teologija Dionizija Areopagita. Njegova tripartitna mistična shema, sestavljena iz faze očiščevanja, razsvetljenja in poenotenja, se izkaže za pripravno ne le za krščansko, temveč za mistiko sploh. Tako pri Janezu od Križa kot pri Rumiju je mogoče prepoznati to trojno strukturo mistične poti. Prva faza – očiščevanje – ima vzporednice s sodobnim psihološkim procesom individuacije, kjer gre za preobražanje človeka in sprejemanje lastnih omejenosti. Dionizij je najpomembnejši predstavnik apofatične (negativne) mistične teologije, ki je bistvena za krščansko mistično pesništvo. Navadno bogoslovje namreč vznika iz »razodetega Boga« – za ta način pesnjenja je značilno katafatično (pozitivno) izrekanje, za mistično pesništvo pa je značilno apofatično, torej negativno izrekanje. Pri pozitivnem, katafatičnem pristopu se Bog lahko imenuje Luč, Ljubezen, Svetloba, Moč idr. Negativna teologija pa nastane z uvidom, da Bog presega vsako spoznanje in je vsaka, še tako pozitivna beseda zanj neprimerna. Po Dioniziju Biblija uporablja oba načina izrekanja.

Alen Širca krščansko mistično pesništvo označi kot alegorično, najlepši dokaz za to pa je prav opus Janeza od Križa, kjer so pesmi pospremljene s proznim komentarjem. V pesmih je Janez mistik, v komentarjih pa dogmatični teolog, ki pesmi razlaga v racionalnem jeziku in povsem praktično uči vernike, kako naj ravnajo na mistični poti. Pesmi Janeza od Križa je za drobceno knjižico, vendar je z njimi upravičeno zasedel visoko mesto v zgodovini španske poezije. Kljub temu, da so bili prozni komentarji v tistem času pomembnejši in tudi napisani za kontemplacijo ljudi, je bila poezija Janezu od Križa vselej pred prozo, saj je nastajala neposredno iz mistične izkušnje in spoznanja.

Janezov opus predstavlja koherentno celoto in ga sestavlja prozno tolmačenje treh pesmi: Temna noč, Duhovna pesem in Živi plamen ljubezni. Temna noč predstavlja začetno stopnjo na mistični poti: boleče očiščevanje, ki je prvi pogoj za vstop na mistično pot. Janez od Križa vseskozi poudarja pomembnost ponižnosti, skromnosti, suhote, odrekanja in odmiranja. V prvem verzu druge kitice se pojavi paradoks: V teme zavetju varna / ascuras y segura. Duša se čuti varno v tej noči, v bolečem procesu očiščevanja, in je hvaležna zanjo, saj pomeni pripravo na združitev z Bogom. Janez od Križa te verz razloži takole: »Kdor je namreč tako srečen, da ne more hoditi v temini vere in si jo more izbrati kot slepec za svojo vodnico, je rešen vseh naravnih prividov in razumarskih pretehtavanj in gre naprej, kot smo dejali, čisto varno.« (Janez od Križa, 2001: 89-90)

Duhovna pesem govori o mistični poroki in pomeni poslednjo združitev duše z Bogom. Po napornem očiščevanju v temni noči – puščavi – duša doseže duhovno goloto. Mistična hvalnica, ki opeva poroko duše in Boga, predstavlja vrhunec mističnega pesništva. Širca pravi, da se nam mistično-erotični diskurz »mora razkriti kot pesniški par exellence«. (Širca, 2006: 64) Janezova Duhovna pesem je primer takšne hvalnice in se napaja iz starozavezne Visoke pesmi, ki je bistvena za krščansko mistiko, znotraj nje pa zlasti za razumevanje končne združitve v mistični poroki. V krščanstvu je združitev duše z Bogom pogosto opisana s poročno metaforiko ženina in neveste in kot najbolj ustvarjalno prepesnitev omenjene tematike Alenka Jovanovski označi prav Janezovo Duhovno pesem. Duša v Duhovni pesmi postaja vse bolj podobna Bogu. Ljubezen do Boga se s procesom očiščevanja Duše preobraža iz mesene v duhovno, torej se strast razvija v nekakšno proti-strast. Vzrok za trpljenje duše so razum, spomin in volja, ki pomeni ljubezen do sebe in je najtrši oreh. V osnovi neerotična mistika Janeza od Križa nikakor ni brez erotičnih indicev, a se v pravo ekstazo, kljub omembi vina in pijanosti, ne razvije, kot se razvije v islamski mistični poeziji Rumija. Nekatere besede blago nakazujejo na ekstatično opojnost: V notranjem vinskem hramu / sem Ljubega se napila; in v naslednji kitici nadaljuje: Ponudil mi tamkaj svoje je prsi, / naučil presladke me svoje modrosti, / in tam sem se vsa mu predala.

Spoznanje Boga kot Ljubimca pelje v ekstazo enosti, a se o tej ekstazi v krščanstvu molči. Je morda ekstaza v krščanstvu obrnjena navznoter? Islamska mistika se zdi očitno ekstatična tudi navzven. V tretji pesmi, Živi plamen ljubezni, se zmagoslavje ljubezni še nadaljuje in mistično zedinjenje doseže vrh: O sladko žarenje! / O blagodejna rana!

Koran, sveta knjiga muslimanov, je nastal v 7.stoletju in je zrasel iz krščanskih korenin. Njegov prerok Mohamed svoje vere ni predstavljal kot nove in Koran priznava velik del biblijske zgodovine, vključno s Kristusom in vsemi starozaveznimi očaki. Islam je v zahodnih očeh (pre)večkrat popačen in demoniziran, k čemur je poleg zgodovinskega spora s krščanstvom močno pripomogel tudi orientalizem kot zahodnjaški slog miselnega in emocionalnega obvladovanja Orienta.

Islamska mistika, sufizem, je imela v svoji zgodovini bistveno več veljave kot v krščanstvu, kjer mistiki niso imeli večje veljave. Izvorni sufizem je močno povezan z asketizmom in radikalno skromnostjo, kar kaže na močan vpliv krščanskih menihov, kasnejši razvoj sufizma pa pelje v mnogo bolj kompleksno obliko mistike. V islamski mistiki je prisotna »vedrina biti«. Sufiji razen redkih primerov v zgodnji fazi sufizma »niso negovali žalosti in niso poveličevali trpljenja«, kar je bila značilnost krščanske mistike, kot smo pokazali v opusu Janeza od Križa. (Daghistani, 2011) Čeprav je islam arabskega izvora, je bil sufizem najbolj ploden v perzijsko govorečem prostoru, od koder izvira tudi Rumijeva mistična poezija.

Obstajajo tri stopnje sufijske mistične poti: preden človek stopi nanjo, se zdi trezen, čeprav je v sebi že omamljen. To pa ni prava, ampak zavajajoča treznost/razumnost in je nevarna za dušo, saj jo tvori pozaba Boga. Ko pa človek stopi na resnično pot sufijev, doseže pravo treznost tako, da se obrne stran od norosti tega sveta. Po dolgem boju na poti očiščevanja in samodiscipline se odpre božanski ljubezni. To ima takšno moč, da lahko tudi izgubi moč razuma in se začne izražati v ekstatičnem in paradoksnem jeziku. To je stanje prave opitosti, a ni poslednja stopnja mistične poti. po tej fazi sledi streznitev in vrnitev razumnosti. Človek na tej poti doseže popolno preobrazbo, zato se lahko vrne v svet. Dionizijeva tripartitna mistična shema torej ni prikladna le za krščansko mistiko, ampak tudi za sufizem. Nauk sufizma izhaja neposredno iz Korana. Tisto, kar se zdi v islamskem zakonu trdo in nasilno, to sufizem omehča. Koran pripoznava tri dimenzije ali stopnje. Prva je islam, ki pomeni podreditev in poslušnost Alahu in njegovemu preroku in glasniku Mohamedu. Gre za stroga pravila, zapisana v šariatskem pravu: vernik naj moli petkrat dnevno, se posti v času ramadana in vsaj enkrat v življenju potuje v Meko. Druga stopnja je iman, ki pomeni vero. Gre za globljo dimenzijo, ki vernike uči, kako razumeti svet in sebe. Je teoretično znanje, ki pripada umu in služi temu, da dobro mislimo. V Koranu se pojavlja kot kalam, posebna filozofija, ki predstavlja teoretični sufizem. Tretja, najgloblja dimenzija pa je ihsan, ki pomeni ‘delati dobro’ in pripada srcu, s katerim resnično vidimo. Ta raven človeka uči, kako se preobraziti in živeti v skladu z vsem zunaj sebe. V tej dimenziji deluje sufizem. Potrebna je integracija vseh treh stopenj. Človek mora najprej služiti Bogu, opravljati naloge šariatskega prava (islam) in sprejeti islamsko doktrino (iman), na tretji stopnji pa to znanje ponotranji. Sufizem je ponotranjenje prvih dveh dimenzij, zato ne more obstajati zunaj islama, ampak obstaja kot najbolj notranje udejanjanje le-tega. V sufizmu obstajata dve skrajnosti: Bog je lahko skrajno nedosegljiv ali pa je primerljiv z vsem. Gre za kontrast med treznostjo in pijanostjo, med raznoterostjo in vse-povezanostjo. Trezni sufiji (predvsem sufijska proza) opisujejo poslušnost Bogu, pijani sufiji (zlasti sufijska poezija) pa razodevajo neposredno enost z Bogom. A za nastanek harmonije je potrebno gledati z očmi obojih. (Chittick, 2008)

Do resnične veljave je sufizem prišel v poeziji. Rumi je napisal 70.000 verzov omamne poezije v perzijskem jeziku in tematizira tako izkušnjo ločenosti od Boga kot združitev v božanski ljubezni z njim. Pesništvo ima za islamsko kulturo še mnogo večji in globlji pomen kot za krščansko. Sam Koran je napisan v verzih, ki imajo močno literarno estetsko vrednost. Poezija je v arabskem jeziku (jezik Korana) glavni vir modrosti in ne opisuje nečesa abstraktnega in oddaljenega kot v zahodnih jezikih. V islamskem prostoru pomeni poezija daleč najvišjo literarno formo in praktično vsi veliki sufiji so bili pesniki. Boga raje opisujejo kot bližino in imanentnost kakor pa kot oddaljenost in transcendentnost. Bog je hkrati nič in vse, je blizu in daleč, prisoten in odsoten. To je način ustvarjanja paradoksov v sufizmu. Pravzaprav je podobnost s krščansko mistiko precejšnja, saj se tudi tu izmenjujeta pozitivna (katafatična) in negativna (apofatična) teologija. Krščanska mistika je bolj asketska, sufijska pa ekstatična, obe pa na koncu vodita v tišino, molk, ker je Bog prevelik in nedosegljiv. (Chittick, 2008)

Rumijevo osrednje delo so Šamsovi divani (40.000 verzov) in Mesnevi (25.000 verzov). Opus Janeza od Križa je omogočil podroben vpogled v postaje (krščanske) mistične poti, Rumijevo delo pa ima drugačno strukturo in je veliko obširnejše, zato se takšna analiza ne zdi pripravna. Osredotočiti se velja na prvo in osrednjo temo njegove poezije: to je Srce oziroma Ljubezen, ki je prvi vodnik na mistični poti. (Chittick, 2005: 5-8) Kako se v Rumijevi poeziji udejanja doktrina sufizma? Mesnevi velja za temeljno delo sufizma, prav tako pa Šamsovi Divani zajemajo mnogo aspektov sufijskega nauka. Medtem ko Mesnevi ubira bolj didaktičen pristop, so divani zbirka ekstatične popolnosti. V islamu/sufizmu je center človeka srce, sufizem je živo srce islama. Pravo vedenje prihaja na ravni eksistence, ne uma. Vez med ljubeznijo in znanjem Rumi opiše takole: »V ljubezni se zbistri, kar je kalno, v ljubezni se ozdravi, kar boli. V ljubezni se oživlja, kar je mrtvo. Ljubezen je odraz vedenja: je že kdo sedel na prestolu v nespameti?«[1] (Rumi v: Chittick, 2005: 11)

Rumi pogosto uporablja besedo nafs, ki pomeni »jaz« oziroma »ego«. Nafs je maska, ki prekriva pravo naravo ustvarjenih bitij. Najbolj notranjo naravo predstavlja človeško srce, ki je središče spoznanja: »Strmel sem v svoje lastno srce; / tam sem ga videl, nikjer drugje ga ni.« (Divan, 73) Poznati svoje srce najbolj od znotraj pomeni poznati Boga. Prava modrost se nahaja v srcu, ne v umu, in pomaga človeku ločiti resnico od laži. Egocentrična iluzija (nafs) pa stoji med človekom in resničnim vedenjem. Vsa vrednost vedenja, ki pride od zunaj, je simbolična in vodi k notranji resničnosti. Notranja resničnost se manifestira v zunanji. To je razlog, zakaj sufizem toliko da na pravila in normo. Le če je doktrina ortodoksna, lahko vodi do resnice. Rumi v Mesneviju govori o pomembnosti ortodoksije, ki si je človek ne sme prirejati, ampak se mora z njeno pomočjo povzpeti višje. Tisti, ki se popolnoma poglobi v Zakon, pride do duhovne resnice.  Zunanje znanje se na višjih ravneh vedno bolj umika v človeka. Cilj sufizma je, da Zakon postane samo bistvo človeka, s tem da se realizira v življenju. V Rumijevi doktrini je zunanje znanje vredno le toliko, kolikor je simbol za resnično znanje. Človek se ne bi nikoli smel zadovoljiti s tistim, kar dojame z razumom. Najprej se mora spoznati, da potem samemu sebi lahko uide. Vse drugo znanje je brez smisla: »Potuj iz sebe v svoje resnično sebstvo, o gospodar. S takšnim potovanjem postane svet zlata jama.«[2] (Divan, 111) Ljubezen je torej gonilo mistične poti in prva tema Rumijeve poezije. Mistika pomeni celostnost biti, ki se pri Rumiju udejanji z ljubeznijo. Srce je v koranski terminologiji najvitalnejše jedro življenja, čista zavest, inteligenca. Sufizem je živo srce osčaa. Zato ima tudi tolikšno vrednost znotraj njega. (Chittick, 2005)

Krščanska mistika (in mistična poezija) se v primerjavi s sufizmom zdi precej asketska in neerotična v izrazu. To je treba vsaj do neke mere relativizirati, saj smo v poeziji Janeza od Križa našli tudi nekaj erotičnih referenc. Povsem neerotična krščanska mistična poezija vsekakor ni, vendar se tistih nekaj erotičnih indicev hitro izgubi, ko jo primerjamo s sufijsko poezijo, ki je odkrito erotična in ekstatična. Vendar se »v preučevanju sufizma in sufijske poezije moramo vedno zavedati, da je vzhodnjaška poezija erotična v izrazu, prav tako kot je simbolična v pomenu.« (Davis, 1912: 26) To pomeni, da moramo relativizirati tudi trditev, da je sufijska poezija erotična. Zdi se, da se v obeh tradicijah erotični diskurz uporablja zaradi nezmožnosti jezika, da izrazi neizrekljivo mistično izkušnjo poenotenja z Bogom. Na poti k istemu cilju – zedinjenju z Bogom – tradiciji pristopata različno; včasih se utegne zdeti, da celo diametralno nasprotno. Askeza in trpljenje, ki sta prisotna na poti očiščevanja krščanskih mistikov, sta v sufizmu v enakem procesu očiščevanja zamenjana z omamno ekstazo in božjim vinom. Vendar to ne pomeni, da na mistični poti sufija trpljenja in askeze ni, kakor tudi ne pomeni, da v krščanski mistiki ni ekstaze in občutka omamljenosti: ekstaza je v fazi poenotenja prisotna tudi v krščanstvu, le da se ne pozunanji kakor v sufizmu.

V poeziji obeh avtorjev smo se torej osredotočili na potek mistične poti po vzorcu tridelne sheme Dionizija Areopagita. V opusu Janeza od Križa je zaslediti dosledno udejanjanje mistične poti; pri Rumiju pa smo se kljub podobni strukturi zaradi kompleksnosti osredotočili na osrednje vozlišče mistične poti – na srce, ki je prvi vodnik na njej in bistvo islama. Tudi sufi se, tako kot krščanski mistik, v začetni fazi poda na pot dolgotrajnega očiščevanja, ki ga vodi vedno bliže k Bogu, dokler se nazadnje ne zedini z njim. Oba pesnika izhajata iz strogega upoštevanja verskih norm in pravil. Janezova poezija ima močno zasidran temelj v Kristusu in Cerkvi, zunaj katere krščanska mistika ne obstaja. Po drugi strani pa tudi Rumi izhaja iz strogih pravi šariatskega prava, zato njegovega dela nikakor ne moremo izvzeti iz islamskega konteksta. Sicer močno presega okostenelost verskih norm in dualizem islama, zaradi česar so moderni bralci pogosto prepričani, da njegova poezija nastaja onstran religije. Vendar to ne drži. Svoboden izraz, ki ga ima Rumijeva poezija, ne pomeni neupoštevanja verskih norm, ampak, nasprotno, popolno poglobitev v njega. Mistik ta zakon ponotranji, živi in to ga pelje v svobodo. Doktrina islamske mistike je neprimerno bolj razdelana in kompleksna od krščanske, ki je običajno delovala nekje na obrobju in je precej bolj homogena in preprosta.

Osnovna struktura mistične poti torej pri obeh pesnikih kaže precejšnjo podobnost, zato lahko sklenemo, da je cilj isti: ubesedovanje neubesedljive mistične izkušnje in poti duše, ki si prizadeva za zedinjenje z Bogom. Močna razhajanja pa se začnejo pri vsebini in jezikovnih postopkih obeh pesnikov. Janezova pot očiščevanja poteka v odrekanju, askezi, trpljenju in silnem hrepenenju po združitvi z Bogom, ki se izmika in je neskončno daleč; ponižnost, skromnost, suhota in odmiranje lastnega jaza so po Janezu od Križa tiste lastnosti duše, ki vodijo v bogopodobnost. Njegova poezija je v izrazu neprimerno bolj zadržana kot Rumijeva, ki je vedra in ekstatična. Na poti očiščevanja namreč sufi pije božje vino in postane omamljen, čemur sledi izguba racionalnosti. Bistveno vlogo imata ples in glasba – Rumi je utemeljitelj slavnega krožnega ekstatičnega plesa dervišev, ki se z vrtečo meditacijo skušajo približati resnici Boga.

Krščanska mistična poezija za ubesedovanje resnice Boga raje uporablja negativne (apofatične) kot pozitivne (katafatične) postopke. Bog je neskončno daleč in je radikalno drugačen od vsega ustvarjenega, zato ni primerljiv z ničimer v svetu. Poglaviten jezikovni arzenal krščanske mistične poezije tvorijo negativni postopki, ki so navzoči tudi v poeziji Janeza od Križa: paradoks, zanikanje, redukcija, tavtologija, elipsa in oksimoron. Pri tem ne gre za odsotnost katafatičnih postopkov, ampak za prehajanje med katafazo in apofazo, s tem da imajo apofatični postopki odločilnejši pomen, saj ponazarjajo neskončno oddaljenost Boga. Tudi sufizem pozna dve poti dojemanja Boga: lahko je dojet kot nedosegljiva transcendenca ali pa kot najbolj notranja imanenca. Prvi pristop je značilne za t.i. trezne sufije, ki povečini pišejo filozofsko prozo, medtem ko v večini sufijske poezije prevladuje drugi pristop, za katerega je Bog čista imanenca, ker je podoben vsemu in je v vsem. Seveda pa tudi tu pristopa prehajata drug v drugega, le da je bistvenejša imanenca. V tem smislu se zdi poezija Janeza od Križa v razmerju do Boga kot neskončne oddaljenosti tudi sama bolj oddaljena, hladnejša in bolj molčeča kot Rumijeva, za katero je povečini značilen imanenten pristop k Bogu, zato je bližja, toplejša, glasnejša.

Bistvena razlika med krščansko in islamsko mistično poezijo je tudi kulturno ozadje, ki je vplivalo na jezik in kitično obliko obeh pesnikov. Janez od Križa je črpal iz Biblije in španske ljudske poezij – iz nje je izvzel formo španske romance, v Duhovni pesmi pa je za opis mistične poroke uporabil formo svetopisemske hvalnice po vzoru Visoke pesmi. Skratka, zajemal je tako iz biblične tradicije kot tudi iz španske kulture takratnega časa. Nasprotno je Rumi ustvarjal v povsem drugačnem okolju in uporabljal klasične perzijske oblike. Večidel je pisal v gazelah, primernih za ljubezensko tematiko, pa tudi v rubaijatih, štirivrstični perzijski obliki, medtem ko je Mesnevi sestavljen iz značilnih rimanih dvojic s pripovednim značajem.

Temeljno sporočilo obeh pesnikov je, da se skrivnosti in resnici sveta človek ne more približati z razumom, ampak le s srcem, z ljubeznijo. Prvi korak k takšni ljubezni je naredilo krščanstvo. Še pri Grkih je bilo spoznanje najvišja vrednota, v krščanstvu pa postane ljubezen tista, ki šele razklepa možnost za spoznanje. Napredovanje po mistični poti je tako v krščanstvu kot v islamu možno le v ljubezni, vendar gre islamska mistika še za korak dlje v razumevanju ljubezni. Prava ljubezen v krščanstvu prihaja od Kristusa, medtem ko je ljubezen v islamski mistiki človeku imanentna, zato se sufizem imenuje tudi religija srca. Z ljubeznijo je torej v islamu prepojena cela mistična poti, prvi dokaz za to pa je Rumijeva poezija, kjer je osrednje vozlišče srce. Pri obh pesnikih se ljubezen do Boga s procesom očiščevanja preobraža iz mesene v duovno. V krščanstvu se strast razvija v nekakšno protistrast, podobno pa tudi Rumi ločuje meseno ljubezen, ki je zemeljska in metafotična, od duhovne ljubezni, ki je nebeška in resnična. Prva je povezana z erosom, druga pa z ljubeznijo (agape). Vendar je mesena, erotična ljubezen zmeraj pogoj, da se sploh lahko razvije resnična, božja ljubezen.

LITERATURA:

A new companion to Hispanic Mysticism, 2010: Edited by Hilaire Kallendorf. Brill’s Companions to the Christian Tradition: Boston

Aaron N. Grace, 2005: Thought and Poetic Structure in San Juan de la Cruz’s Symbol of Night: Peter Lang Publishing: New York.

Alen Širca, 2006: Modus loquendi mysticorum: Mistični govor in mistično pesništvo. Ljubljana: Primerjalna književnost, letnik 29. št. 2.

Alen Širca, 2007: Teopoetika, Kud Logos, Ljubljana.

Alenka Jovanovski, 2001: Temni gen. Mistično skozi prizmo estetskega izkustva. LUD Literatura, Ljubljana.

Andrew Louth, 1993: Izvori krščanskega mističnega izročila. Od Platona do Dionizija. Hieron, Ljubljana.

Carl Gustav Jung, 1996: Religija in psihologija. Poligrafi, Nova revija, Ljubljana.

Dionizij Areopagit, (2008): Izbrani spisi. Ljubljana: Slovenska matica.

Dionizij Areopagit, 1996: O nebeški hierarhiji, prevedel Gorazd Kocijančič, v: Gorazd Kocijančič, Posredovanja, Celje: Mohorjeva družba. 284-300.

F. Hadland Davis, 1912: Wisdom of the East, The Persian Mystics, Jalalu’d-din Rumi. John Murray, Albemarle street: London.

Frithjof Schuon, 2012: Religija srca. KUD Logos. https://kud-logos.si/2013/03/29/religija-srca/

Geoffrey Parrinder, 1995: Mysticism in the World’s Religions. Oneworld Publications, USA.

Georgette Epiney – Burgard and Emilie Zum Brunn, 2004, Božje trubadurke, mistikinje srednjega veka, KUD Logos, Ljubljana.

Henry Corbin, 2001: Zgodovina islamske filozofije. Ur. Gorazd Kocijančič; Mohorjeva družba: Celje.

Islamic Mystical Poetry: Sufi Verse from the Mystics to Rumi, 2009: Edited with translations and introduction by Mahmood Jamal, Penguin books: New York.

Janez od Križa, 2006: Duhovna pesem. Družina: Ljubljana.

Janez od Križa, 1987: Temna noč in krajši spisi. Družina: Ljubljana.

Janez od Križa, 2001: Vzpon na goro Karmel. Družina: Ljubljana.

Janez od Križa, 2006: Živi plamen ljubezni. Družina: Ljubljana.

Jo Labanyi, 2010: Spanish Literature, A Very Short Introduction. Oxford University Press: New York.

Mystical Poems of Rumi, 2009: translated by A. J. Arberry, University of Chicago.

Mistika in literatura, 2005, Poligrafi, številka 39/40, letnik 10. Ljubljana.

Raid Al–Daghistani, 2011: Pozicioniranje sufizma in kratek uvod v analizo mistične izkušnje. https://kud-logos.si/2011/12/20/pozicioniranje-sufizma-in-kratek-uvod-v-analizo-misticne-izkusnje/

Raid Al-Daghistani, 2013: Psihospirituologija islamske mistike. KUD Logos. https://kud-logos.si/2013/01/23/psihospirituologija-islamske-mistike/

Raid Al-Daghistani, 2012: Rumi in princip ljubezni. KUD Logos. https://kud-logos.si/2012/03/18/rumi-in-princip-ljubezni/

Rumi, 2010: Poljub želim si tvoj; poslovenila Jana Gogala – Mali: Zbirka Luč Jutrovega: Ljubljana.

Rumi, 2004: Skrivna glasba: poslovenila Jana Gogala – Mali, Ljubljana.

San Juan de la Cruz, 2002: Cantico espiritual i poesia completa. NOVAGRAFIC, Montcada i Reixac, Barcelona.

San Juan de la Cruz, 2010: Poesía. Catedra Letras Hispánicas: Madrid.

Sebastjan Vörös, 2011: Med molkom in govorico. V: Poligrafi, Modeli sveta, številka 63-64, letnik 16 (287 – 314).

Sebastjan Vörös, 2013: Podobe neupodobljivega. (doktorska disertacija)

Sufizem – mistična smer v islamu, 2010: Gea, november.

Tamara Podlesnik, 2014: Krščanska in islamska mistična poezija: mistična pot v delih Janeza od Križa in Rumija. Diplomsko delo.

The mystical core of the Great Traditions: http://www.centerforsacredsciences.org/index.php/publications/the-mystical-core-of-the-great-traditions.htm

The persian literature. 1965: http://www.iranonline.com/literature/Articles/Persian-literature/

The Pocket Rumi, 2008: edited by Kabir Helminski. Poems.

Vid Snoj, 1994: Dekonstrukcija in negativna teologija, Phainomena let. 3, št. 9/10, Ljubljana: Nova Revija. 210-227.

William C. Chittick, 2008: Sufism, A Beginner’s Guide. Oneworld publications: Oxford England.

William C. Chittick, 2005: The Sufi Doctrine of Rumi. World Wisdom: England.

Willigis Jäger, 2005: Vsak val je morje: mistična duhovnost. Društvo Znamenje.

Zakladi duše: Dželaludin Rumi, 2008: prevedel in izbral Žiga Valetič, Zenit: Ljubljana.