Akademski slikar Matej Metlikovič je krhko vznesen klicar popolne zazrtosti v duha, osredotočenega v sporočilih Svetega pisma. Zato se je izkazal kot poklican, da s slikami oživi »biblijske« verze pesnika in duhovnika Stanka Janežiča in jim ustvari idealno spremljavo, iz katere dehti zapeljivo radoživa, a obenem neotipljiva in nečutna svetopisemska barvitost.

Osnovo Metlikovičevih podob ustvarjajo bolj ali manj kompaktne intenzivno žareče barvne ploskve, s katerimi umetnik simbolično označuje in razporeja izrazito duhovni prostor, celo kadar so prizori posajeni na travnike Zemlje. Njegovo simbolično ubrano duhovno barvo prepaja z enakomerno, nadnaravno pojmovano svetlobo, v to osnovo pa so s sunkovito potezo vrisani upesnjeni prizori ali sporočila, spremenjeni v znamenja ali ideograme. Tako kot geometrizirane ploskve čistih barv je videti izrazito shematična in navzven šablonska tudi risba, vendar je njen zamah z otroško zaupljivostjo, značilno za Metlikoviča, podvržen docela istemu vzgibu kakor barvno označevanje duhovnega prostora. Zamahu roke se umetnik skoncentrirano in le na videz improvizacijsko prepušča s popolno vero ali pobožno željo, da bi skozenj zavel klic nadosebnega duhovnega sveta, zgoščen v znamenja, ki jih z zračno lahkoto oživlja linearni ritem, vnašajoč v podobe tudi značilno muzikalno spevnost, s katero se celo človeške roke spreminjajo v angelska krila. Tako se v sožitju barve in risbe na Metlikovičevih podobah prežema dvojna lahkotnost, prežarja pa jo velik optimizem, ki ga rojeva zaupanje v smisel sveta in v njegovo nesmrtno počelo, ki je zanj vseskozi nadnaravno in usmerjeno v večnost.

Umetnik v svojem delu lebdi nad zemljo in vsakdanjostjo ter prisluškuje pomenljivosti svetopisemskih zgodb in prizorov, ki jih želi kot slikar znamenj silhuetno zaobseči s hipnim ritmom svoje sunkovito priostrene risbe; zato je v luči njegovega pogleda tudi vse, kar se dogaja na Zemlji, obenem oddaljeno in kozmično ter dojeto kot čudežen preblisk, zapisan v večnost, tako kot kratkotrajna pomlad prvih staršev v svetopisemskem Raju ali ljubezenski ples Visoke pesmi. Njegove zgodbe ali zemeljski prizori (na primer Davidov boj z Goljatom, kralj David s Harfo ali edikula z egiptovskim Jožefom) so dosledno spremenjeni v emblematski znak ali skorajda »hieroglif«; božična podoba Jezusovega rojstva je – vpeta v krožnico zemlje pod sinjim nebom – simbolično vseobsegajoča, vizijski prizor s prerokom Izaijo pa je spremenjen v zanosni slap luči, vtisnjene v poševno razgibano geometrijsko ploskev. V slikarjevi krhki dinamiki slutimo »spomin« na biblijski let skozi večnost, ki ga – tako kot zalet goloba nad mogočno Noetovo glavo, potopljeno v nebo morja – poganja tudi tlenje hrepenenja. Vsak slikarjev zamah je samo gib, ki ga zanaša veter biblijskih sporočil v barvni sadovnjak njegovih posvečenih znamenj.

Take podobe so nadosebna in v značilni risarski fakturi zelo osebna Metlikovičeva sinteza starodavne krščanske in novodobne, tudi z abstraktnim izročilom prežete poduhovljene umetnosti 20. stoletja. Metlikovič je svetopisemskim idejam, ki ga prežarjajo in usmerjajo v življenju, ponudil svoj likovni rokopis, in zato se njegova črta na teh slikah z iskrenim veseljem prilega prav specifičnim ustvarjalnim vzgibom, ki jih navdihuje dojemljivost za sakralnost. Ponekod mu plameneče šviga in drugod se oglato umirja v bolj statično obrednost, vsepovsod pa išče najprimernejši način za skrajno lapidarno vizualno »definicijo« posamezne pesmi, lebdeča na barvnih prizoriščih med znamenji in ritmi. Kot oznanjevalka najsvetlejše luči pa dominira, ko v čaši upanja zaobjame beli vzgon Jezusa Kristusa, ki je v svojem vstajenju nežno vznesen kot živa rast in obetajoč brst; podobo materinske Cerkve, s katero ciklus izzveneva, pa zaznamuje značilni metlikovičevski obraz, sijoč v rumeni luči nad sinjim človeštvom, ki s svojim »egiptovskim« očesom vedro bdi nad odrešenostjo sveta.

S tako zaupljivostjo je Matej Metlikovič sporočilo Janežičevih svetopisemskih besedil prevedel v svoj tipični likovni jezik, ki izrecno ustreza poenostavljeni, v idejo usmerjeni govorici znamenj, kakršna zvesto zarisuje biblijska pričevanja in je hkrati izhodišče, ki nam prebuja tudi poetično bogastvo slutenj. S svojih nezemeljskih tal umetnik kot božji otrok gleda na zgodbe in ljudi v luči kozmične ideje in jih vidi kot harmonično, v biblijskem izročilu o božjem načrtu vtkano skupnost; to skupnost pa v njegovi umetnosti prešinja iz svetopisemske davnine ohranjeni duhovni vzgon, ki – prek najbolj ekspresivne in trpke podobe križanja – usmerja umetnikov pogled k zaupanju v večnost: v odrešilno svetlobo nebeške luči, s slutnjo katere so prežarjene vse Metlikovičeve podobe.