Zgodnja slovenska recepcija Leva Šestova

Ime Leva Šestova se v slovenski publicistiki pojavi prvič leta 1925. V drugi polovici dvajsetih let se občasno zgolj omenjajo njegova dela o Tolstoju in Dostojevskem, večinoma z zadržki. Kritik v Domu in svetu tako zapiše misel, da Šestovova »površna filozofija in publicistično mišljenje nista baš najboljša pot do globine« (Čibej 1927: 275).
Slovenci smo se zares srečali s Šestovom šele v tridesetih letih, glavni posrednik pa je bil Anton Ocvirk, ko je kot diplomant ljubljanske slavistike leta 1931 prispel v Pariz, kjer je dve leti študiral primerjalno književnost. V tem času se je seznanil z nekaterimi vodilnimi pisatelji in filozofi ter z njimi opravil intervjuje. Z Levom Šestovom se je srečal celo večkrat, vsaj štirikrat leta 1932.1 Kasneje ga je takole opisal:

Obraz Leona Šestova je obraz asketa, obraz samotneža, obraz mistika, ki mu pomeni življenje nesprestano bedenje na vrtu Getsemani, neprestano pričakovanje poslednjega razodetja. Njegovi spisi pripovedujejo o neutešenem prisluškovanju podtalnim snovanjem duha, o dolgih nočnih meditacijah, o hrepenenjih in vizijah, o pogovorih s samim seboj in z nevidnimi skrivnostmi, o grozah in zapuščenosti sredi vidnega, otipljivo dokazanega sveta. V ostro razritem čelu, v gubah nad očmi, v zarezah okoli ust, v suhih, upadlih licih, v močno izbočenih ličnih kosteh, v motno žarečih, z vekami napol zastrtih očeh, ki gledajo kakor od onstran telesa, je vtisnjen mrak teh nočnih bedenj, trpka grenkoba vednega domotožja po resnici, po Bogu, neka otožna, nedoumljiva tegoba (Ocvirk 1933: 48).

Šestinšestdesetletni ruski filozof je – kot je razvidno iz korespondence – z veseljem sprejemal petindvajsetletnega slovenskega izobraženca na svoj dom v Boulogne sur Seine, saj je cenil njegovo razgledanost. Pogovore pa je razumel kot delo. Ali kot je zapisal v pismu: »V veselje mi je, ko vas vidim pri delu. Vsakokrat sem vse bolj prepričan, da nimate le interesa, ampak tudi potrebno nadarjenost za študij filozofije. Na kaj takega pa se redko naleti«.2
Šestov je v pogovorih predstavil svoje komentarje k dobršnemu delu evropske filozofije, kar je Ocvirk natančno zabeležil. Filozof je bil zelo kritičen do francoskih sodobnikov, češ da se pretirano ukvarjajo z zgodovino filozofije, ki jo pojmujejo kot znanost, premalo pa s sistematično filozofijo ali metafiziko. Skupaj z Ocvirkom sta v podobni luči obravnavala tudi starejše mislece.
Če je Arthur Schopenhauer sklepal, da človek v erotični ekstazi ne vidi prave realnosti, je Šestov mnenja, da le v ekstazi doživimo pravo realnost in spoznamo pravo resnico, ki nam je sicer nedostopna. V nasprotju s Sørenom Kierkegaardom, ki je bil prepričan, da je razum pri prvem človeku še spal, Ocvirku zatrjuje, da je bil človeški duh pred spoznanjem zdrav in buden, po spoznanju dobrega in zla pa je omahnil, zaspal in spi nepretrgoma do zdaj. Vprašanje izvirnega greha se pojavi, tudi ko razlaga svoj odpor do razuma in znanstvene filozofije: »Prave, edine in najgloblje kritike čistega razuma ni napisal Kant niti ne znanost, ampak ona je zapisana v Svetem pismu v božjih besedah: ‚Od vsega drevja v vrtu jej; od drevesa spoznanja dobrega in zlega pa nikar ne jej, kajti tisti dan, ko boš od njega jedel, boš moral umreti‘« (Ocvirk 1933: 55). Dotakne se tudi svoje odmevne kritike Edmunda Husserla, ki ga je sicer cenil kot najvidnejšega filozofa dvajsetega stoletja. V nasprotju s Husserlom, ki je filozofijo razumel le kot znanost, je, kot pravi, njegov namen dokazati, da razum nima takšne moči, kot mislimo, saj nas pravzaprav omejuje in ovira pri pravem doživljanju resnice in Boga.
Komparativistu Ocvirku je Šestov govoril tudi o svojih analizah literarnih klasikov. V pogovorih se največ mudi pri Shakespearu, ki ga je obravnaval že v svoji prvi knjigi Shakespeare in njegov kritik Brandes: »Shakespeare je čutil, da se ne smemo ustaviti le pri splošno objektivnem svetu, le pri vidni realnosti, ampak da moramo prodirati vedno globlje in globlje, v temo notranjih razkolov. Iz takih tragičnih spoznanj, o katerih nam govore Shakespearejeve tragedije, izvirajo vendar vsa religiozna spoznanja« (Ocvirk 1933: 50). Zavrača literarne zgodovinarje in estete, ki govorijo o tragični veličini in lepoti, saj se s tem le izogibajo temeljnim vprašanjem, skritim v tragediji. Sam meni, da bi bilo bolje govoriti o tragični grdoti, neznatnosti in grozi kot o tragičnem junaštvu in veličini. Tragedija je po njegovem nekaj notranjega in nima nič skupnega s tragedijami na sceni, z odrskimi junaki. Presenetljivo malo pa govori o Tolstoju ali Dostojevskem.
Razen o literaturi Šestov razglablja tudi o razmerah v tedanji Sovjetski zvezi. Obsoja versko in etično nesvobodo, pisatelja Gorkega pa označi za »pohlevnega in ponižnega klečeplazca diktatorja Stalina«. O sebi pravi, da je pesimist, saj se mu ruska prihodnost zdi temna in nerazveseljiva:

Mislim, da bo v Rusiji še mnogo huje, kakor je bilo doslej. […] Politični položaj je danes tam prav tako nevzdržen, ako ne mnogo bolj, kakor v minulem stoletju. Povsod je polno ovaduhov, detektivov, hujskačev in podrepnikov. Prej ste bili vsaj toliko svobodni, da ste lahko molčali, danes niti molčati ne smete več, kajti molk vas izdaja; danes se morate izraziti. Izpod enega despotizma je prišla Rusija pod drugega (Ocvirk 1933: 64).

Ocvirk in Šestov sta se verjetno zadnjič srečala maja 1933. Tega leta je Ocvirk v Ljubljani objavil knjigo Razgovori, v kateri je na drugem mestu – takoj za pogovorom z Andréjem Gideom – najti tudi pogovor z njim, ki ga uvaja kratek uvod. V njem Ocvirk poudarja, da je Šestov neizprosen rušilec vseh znanstvenih dogem in filozofskih resnic, njegova filozofija pa da pelje iz znanosti v mit in razodetje, iz racionalnega v nedoumno. Ruski mislec se je prijazno odzval na poslani izvod knjige: v pismu Ocvirku le obžaluje, da ne zna jezika, da bi jo lahko prebral in cenil.3
Ocvirkov pogovor s Šestovom so kritiki v recenzijah zelo različno sprejeli. Miran Jarc (1934: 49), ki mu misticizem ni bil tuj, z naklonjenostjo prebira filozofove misli o razodetju resnice, Josip Vidmar (1934: 181) pa se sprašuje, ali res »vro te misli, ki so često duhovite in presenetljive, iz globoke potrebe in strasti tega človeka [torej Šestova, op. T. S.] do resnice, ali so samo živahne kombinacije nemirnega razuma o nečem, kar mu je zanimivo, dà, morda celo najzanimivejša stvar na svetu?« Na pripombo, da v Šestovovem pripovedovanju ne vidi poglavitne stvari, namreč modrosti in razboljene notranjosti, temveč sluti le »svetskega človeka velike splošne in strokovne spretnosti« (Vidmar 1934: 181), pa se je odzval sam Ocvirk, češ da ta slovenski kritik razsoja, čeprav ni videl, kaj šele bral niti ene filozofove knjige:

O tem morda najoriginalnejšem metafiziku naših dni, ki ga pozna ves svet in so o njem pisane disertacije in razprave pri raznih narodih, sodi naš globoki kritik kakor o kakšnem ljub-ljanskem »hochstaplerju« svoje vrste. Vsa čast Vidmarjevemu smešnemu, a obenem tragično bahavemu diletantizmu in neznanju, ki ga stavlja v prvo vrsto razsodnikov pod Rožnikom (Ocvirk 1934: 360).

S to polemiko je Šestov za več kot štiri desetletja izginil iz slovenske publicistike.4 Nova povojna oblast, pri kateri je imel Vidmar osrednjo vlogo, takšni filozofiji ni mogla biti naklonjena. Neki pisec je leta 1947 Šestovovo delo označil za »pisarije emigranta – belogardista« in se čudil, da se francoski eksistencialisti navdušujejo nad takšnim mračnjakom.
Recepcija Leva Šestova je torej na Slovenskem tesno povezana z Antonom Ocvirkom, ki je bil njegov posrednik in glasnik.5 Čeprav liberalec in prav gotovo ne mistik, je bil Ocvirk toliko odprtega duha, da je spoštoval, cenil in celo promoviral misleca, s katerim se svetovnonazorsko najbrž ni povsem istil.

1     V Ocvirkovi knjižnici je najti naslednje Šestovove knjige: L‘idée du Bien chez Tolstoi et Nietzsche, Pages choisies, Sur les confins de la vie in La nuit de Gethsémani.
2     Léon Chestov, pismo Antonu Ocvirku, 17. 5. 1932.
3     Léon Chestov, pismo Antonu Ocvirku, 18. 11. 1933.
4     Šele leta 1976 je revija Znamenje na pobudo Andreja Capudra in v njegovem prevodu objavila Šestovovo predavanje Kierkegaard in Dostojevski. Prevajalec se trideset let kasneje spominja, da je imel tedanji urednik veliko pomislekov, ali bi tekst objavil, zaradi Šestovovega emigrantstva.
5    Poudariti je treba, da je prav pogovor s Šestovom med vsemi Ocvirkovimi »razgovori« doživel največ ponatisov. Ponatisnjen je bil tudi v knjigi Miscellanea, vendar so tedanje politične razmere narekovale nekatere spremembe besedila. Ocvirk je izpustil uvod, motto o iskanju Boga, Šestovov opis razmer v Sovjetski zvezi in njegovo kritiko Gorkega. Ponatis pogovora v reviji Tretji dan leta 2000 upošteva izvirno verzijo.

Bibliografija

• Čibej, Franjo 1927: Pregled novejše umetnostno – filozofične literature. Dom in svet 40. 272–278.
• Frid, J. 1947: Estetika sodobne dekadence. Mladinska revija. 287.
• Jarc, Miran 1934: Anton Ocvirk. Razgovori. Ljubljanski zvon 54. 48–51.
• Ocvirk, Anton 1933: Razgovori. Ljubljana: Tiskovna zadruga. Slovenske poti IX/X.
• Ocvirk, Anton 1934: Literarni diletantizem. Ljubljanski zvon 54. 359–360.
• Ocvirk, Anton 1984: Miscellanea. Ljubljana: Državna založba Slovenije.
• Vidmar, Josip 1934: Anton Ocvirk. Razgovori. Sodobnost 2. 179–182.